Trinajsti srebrnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Trinajsti srebrnik
Sonja Koranter
Spisano: 2009
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=249-1
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15.dno

1.[uredi]

Dobro jutro," je pozdravil šef, pusto pozdravil, ko je vstopil v pisarno.

"Dobro jutro," sva skoraj enoglasno odzdravila tudi midva s Frančkom. Spogledala sva se, tako zgodaj naju ne obiskuje. Običajno prej pregleda poročila za včerajšnji dan, tokrat pa ...

"Nekaj pomembnega se je zgodilo," mi je šepnil Franček in mu hitel pripravljati svoj stol.

"Ni dobro," je takoj nato zaklical šef. Kar pozabila sva, da šef izredno dobro sliši. Večkrat sva se pošalila, da ima v ušesih vdelan ojačevalnik za zvok.

"V našem mestu so ponoreli. Smetar je našel žensko truplo v smetnjaku. Žensko truplo, saj to ne more biti res."

Srepo je zrl vame, pa spet v Frančka, pa spet vame, ko je rekel: "Ja, kakšna pa si? Kaj nisi nič spala? Podočnjaki, bela polt, saj si kot zombi."

"Kje je smetar?" je hotel vedeti Franček Namenoma je vse skupaj preslišal, namenoma, ker je bil prepričan, da je šef tako razburjen, da ne ve, kaj govori. Ugotavljal je, da se mu že pošteno pozna večletno delo na tem področju, izdajajo ga živci.

"Zadržali smo ga na kriminalistiki. V posebni sobi čaka. Pojdita tja. Izprašajta ga. Natančno ga izprašajta."

"Ali že vemo kdo je mrtva ženska?" Hitro sem se pogledala v ogledalce, skrito v predalu pisalne mize. Še kako mi je prav prišla ta ženska nečimrnost, da je ogledalce vedno pri roki. Niti najmanj pa se nisem slabo počutila, še več, občutek sem imela, da sem danes kar v redu. Polna energije in dobre volje ter pripravljena za delo.

"Smetar ni podoben smetarju," je še rekel šef. "To je moški, ki bi skoraj lahko bil maneken. Ima kozjo bradico, velike oči, dolgo telo in zagorelo polt. Saj pravim, kot bi bil maneken. Prišel je z metuljčkom, zavezanim sicer nekoliko postrani, pa vendar. Izdajajo ga samo roke. Hrapave roke," je še pojasnil šef.

"Torej," je rekel Franček, "ste že govorili z njim?"

"To pa ne," je bil osoren šef, "to bosta opravila vidva.

"Opazovali ste pa dobro," sem bila junaška. Ni vsak dan takšne priložnosti, da bi si šefa človek privoščil iz oči v oči. "Morda pa sploh ni smetar?" sem bila pametna.

"Morda," je pritrdil šef, na moje začudenje. Tokrat se je, po čudežu, strinjal tudi s to možnostjo.

"No, povedal sem. Nalogo poznata. Časa imata zelo malo. Moj šef zahteva pojasnilo do večernih poročil. Kje pa je kava?" je še rekel in sedel na stol.

V pisarni je že dišalo po opojni tekočini, ko je šef srknil kavo, še isti hip pa se mu je tudi zaletela. Pričel je kašljati in kašljati in med tem horonskim zvokom je izdavil: "Smetar je imel pri sebi neko čudno figurico, rekoč, da je to njegov amulet."

"Amulet," je rekel Franček in šefa potrepljal po rami, rekoč: "Naj vam kava tekne."

"Amulet, tako je rekel. Sicer se je brez upiranja odrekel tej figurici, češ, da jih ima doma še nekaj. Tajnica jo je že odnesla v laboratorij. Bomo videli, kaj bodo pokazali prstni odtisi in podrobna analiza materiala. No," je zajel sapo, "Toliko zaenkrat. Zdaj sem vama že skoraj vse povedal. No, iztočnico za delo sem vama nakazal, dalje pa bosta raziskovala vidva. Kava bi morala biti bolj sladka," je še rekel in odšel.

"Prosim," sem zavila oči, ko je odšel. Nikdar se ni zahvalil za postrežbo. Zanj je bilo to tako samoumevno, kot bi bila jaz dolžna skrbeti za njegovo razvado, pitje kave namreč.

Vstopila je tajnica. Prinesla je zajeten kup papirjev, se kislo nasmehnila, zavzdihnila, ko je rekla: "Tu je nekaj podatkov o mrtvi ženski. Fotografije bodo pripravljene čez nekaj trenutkov. Kako lepo diši po kavi," je rekla, ko je še dodala: "Me morda kdaj obišče ta sreča, da mi jo kdo skuha?"

"Kava ... kava ... " je prhnil Franček, "kot bi se svet vrtel samo okoli te opojne tekočine. Vsi so ponoreli. Ogledal si bom te papirje," je rekel in z moje pisalne mize vzel mapo.

Pričel je brati: "Spol – ženska, starost – približno 40 let, visoka – 170, lasje – kratki, barva – svetla, bla ... bla ... bla ... ali so to kakšni podatki?" Vseeno je bral dalje: "Oči – zelene, brez okrasja v ušesih in na prstih, več modric in drobna ranica na zatilju, kar kaže na zlom vratnih vretenc. Večkrat posiljena. Kako večkrat posiljena? " je začudeno strmel vame. "Kako pa to vedo, če še ni bila opravljena podrobna preiskava."

"Gotovo so žensko že pregledali strokovnjaki, saj veš, rutina," sem bila pametna. Vedela sem, da se ne zgodi na kriminalistiki ničesar, kar bi ogrozilo pravilnost preiskave, ali celo vrstni red. Najbolj so pomembni prvi trenutki, zato je tudi poročilo samo začasno in za interno uporabo.

"Že, saj vem," je spet poudaril Franček, "ampak vseeno pomisli, malo pomisli, večkrat posiljena? To je pa že preveč. Nimamo še analize telesnih tekočin, niti črnih madežev, pa že piše – večkrat posiljena. Ne ... ne ... tu nekaj ne bo v redu. Žensko si grem ogledat v hladilnico, greš z menoj?"

"Kasneje pridem za teboj," sem rekla in spet me je po hrbtu stresla mrzlica. To je namreč najbolj zoprno opravilo, obiskovanje hladilnice z mrliči, kar jih je na kriminalistiki. Vedno sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila s tem opravilom. Za Tino sem vedela, da teh nevšečnosti ni imela. Neprestano mi je dopovedovala, da moraš gledati z očmi kriminalista, torej neprizadeto in samo v interesu preiskave. Mrtev človek je pač mrtev človek. Vsi bomo enkrat samo "mrtev človek", je pogosto rekla. Le tega ne vem, zakaj sem bila vedno jaz tista, ki sem morala to opraviti. Vedno je ob takšnem opravilu nekje na terenu. Prav danes jo je bilo potrebno poslati na deželo. Danes, prav danes!

"Saj veš," mi je smeje rekla, "ljubim naravo, sem članica zelenih, moja dolžnost je, da pomagam. Spet bodo uničili del zelene pokrajine, jo spremenili v industrijsko cono ... no ... vidiš, moram biti tam. Moram. Mogoče nam uspe preprečiti ta poseg, prepričati koga izmed denarnih mogotcev. Kdo ve?" je rekla in seveda s šefovim dovoljenjem tudi odšla.

"Za nohti je imela zlati prah, ostanke zlate kovine," je rekel šef, ki je spet na široko odprl vrata. "Vidva pa hitro v mesto. Oropali so kovnico denarja. Pojdita z menoj, dal vama bom šifro in napotke, kje se nahaja."

"Nisem vedel, da imamo lastno kovnico," je začudeno strmel vame Franček.

"Jaz tudi ne," sem še bolj osuplo odgovorila.

"Kaj se čudita, saj imamo lastno državo, torej imamo tudi lastno kovnico denarja. Logično, ali ne?"

"Ne," sem rekla jaz.

"Ne," je odkimal Franček.

2.[uredi]

Tina je bila vesela, prav tako skupina "zelencev", ki je obkolila z živo verigo vas, da bi preprečila polaganje temeljnega kamna za graditev industrijske cone. Nenadoma so se ljudje pričeli zavedati, da je njihova vas in pokrajina okrog nje njihova zemlja in dom. Zeleni vrtovi, ki so krasili vhode v hiše so že zdavnaj izginili in na njihovem mestu so stale garaže. Pločevinaste strehe in grobo obdelano zidovje je kazilo vas, kot bi se nekdo namenoma odločil iznakaziti staro vaško jedro. Poleg teh skrpucalastih, na črno postavljenih objektih, pa je stal še velik zabojnik za smeti. Nandetova zelena in prijazna vas je postala vas za odpadle avtomobile in vso drugo navlako. Vaščani, ki so se odselili, so kar po tekočem traku prinašali smeti, od starih avtomobilov do starega pohištva. Vas se je zelo hitro spreminjala in se približevala predmestju velikega mesta. Nič več ni bila stara slovenska vas, polna etnološkega in zgodovinskega bogastva, temveč je bil to kraj za odlaganje smeti. Tako v materialu kot ljudeh. Nande pa se je odločil, da bo to spremenil, pospravil bo vas in spet bo vse v zelenju in cvetju.

Pridružil se je protestnikom, vpil in kričal z njimi, kot bi hoteli izprazniti pljuča. Pomagala mu je še ženska, ki je stala poleg njega in drla sta se in vreščala sta, da sta skoraj izpustila duši, ko je Tina vendarle rekla: "Ali se poznava? Ste v stranki zavednih zelencev?"

"Jok, to pa ne," je še naprej vreščal Nande, "strank ne maram. Jaz sem sam svoj ekolog in zelenec," je rekel s hripavim glasom. "Kdo pa ste vi?"

"Ja," je premišljevala Tina, naj mu pove, zakaj in čemu je tu, ali naj se zlaže. Rekla je: "Pomagam ohraniti zeleno deželo. Zato sem tu."

Nandetu pa so se oči kar svetile. Očitno je dekle na isti valovni dolžini. Tu bi se še kaj lahko izcimilo. Rekel pa je: "Se bova še kdaj srečala?"

Tina ni vedela, zakaj mu je še isti hip povedala svoj naslov in telefonsko številko. Ampak, bilo je že prepozno. Nande se ji je zahvalil, pospravil napisano in obljubil, da se kmalu spet srečata.

"Moram na polje ... do mojega kozolca," je rekel in zapustil množico, ki je kričala in zahtevala preklic graditve industrijske cone.

Agato je srečal tistega popoldneva, ko si je ogledoval že skoraj razpadli kozolec na obronku vasi. Kar iznenada se je pojavila pred njim, bela in vsa prosojna, kot bi bila nezemeljsko bitje. V roki je imela velik kos zmečkanega papirja in trudila se je, da bi iz njenega grla prišel kak glas.

Prijel jo je za roko, ni se branila. Njene začudene, velike oči pa so strmele vanj, kot bi bila zelo vesela dotika.

"Dober dan," je pozdravil, "Lep dan, kajne," jo je skušal vzpodbuditi k pogovoru.

Dekle pa je še vedno strmelo vanj, strmelo in skozi na pol odprta usta je bilo slišati samo hropenje in trud, da bi spregovorila.

"No, Nande," je zakričal kmet iz vasi, ki je s svojo konjsko vprego pripeljal mimo, "si našel pomočnika za danes?"

Na Nandetovo začudenje je dekle reklo: "Ne, to pa ne. Jaz se samo sprehajam."

Sedla sta na tla, v vlažno travo, ko je dekle spet reklo: "Dolga pot je za menoj. Čez hribe in doline. Potres je uničil našo vas, skoraj vsi so mrtvi."

"Ampak," je bil presenečen Nande, "kako ste prišli čez te gorske grebene? Gotovo se šalite, kajne?"

"Ne, "je rekla Agata, "to ni šala. Tu je črno na belem. Sicer pa, le zakaj se pogovarjam z vami, s tujcem?"

Nande si je ogledoval papir, kjer je pisalo, da je ženska, ki sedi poleg njega, Agata. Nekaj časa je strmel v papir, potem v njo, ko se je hitro odločil, rekoč: "Gotovo nimate kam iti. Vabim vas na kavo, mogoče na kosilo. Kaj pravite?"

"Hvala ... hvala lepa," je takoj pristala Agata. "Rada bi se tudi malo osvežila, zbrala. Potem se moram odločiti, kako naprej."

Nande v svoji vasi ni našel dekleta, ki bi bilo pripravljeno delati na kmetiji, niti ni bilo pripravljeno sodelovati pri prenovi hiše. Slovel je namreč kot zagrizen ekolog in je zaradi zelenja in prepričanja, da je vas mogoče ozdraviti, zapustil študij.

"To lahko počaka, narava pa ne more," je rekel vsakomur, kdor ga je kaj vprašal, v opravičilo. Njegova ljubezen so bili kozolci, stari gorenjski kozolci. S svojim fotoaparatom je letal po deželi in posnel vse, kar je našel. Pa četudi je bilo to samo pogorišče ali sprhnel les.

"Kozolec, slovenski kozolec je sušilna naprava, za seno, deteljo in vse druge vrste krme. Nekateri, odvisno od pokrajine in načina gradnje kozolca, pa vanj shranjujejo tudi poljedelsko orodje ali sušijo les. Poznajo ga tudi v drugih alpskih deželah," je hitel razlagati in kar pozabil je na to, da mogoče dekleta to sploh ne zanima. Agata se je trudila ostati pri stvari. Morala se je potruditi in odmisliti vse ostalo, kar se ji je motalo po glavi. Pogoltnila je drobno tabletko, globoko zajela sapo in požrla slino, ko je rekla: "Aha, kozolci. Slovenski kozolci, a tako."

"Slovenski, gorenjski, dolenjski in štajerski," je nadaljeval Nande, ne meneč se za dekle, ki je zrlo vanj skozi sončne žarke. V tej svoji ljubezni do starih krajinskih posebnosti je pogosto zašel v pridigarske vode. Ni znal nehati, ne govoriti in ne razlagati.

Agatino telo pa je s poslednjimi močmi stalo mirno, trzala je z očmi in samo malo je manjkalo, da ne bi pobegnila.

"Žejna sem, vroče je," je rekla. "Utrujena sem," je še dodala in zavedala se je, da je porabila poslednjo kapljo moči. Samo še enkrat naj uporabi besedo "kozolec", pa bo gotovo pobegnila, ali pričela kričati.

"Oh, saj res," je rekel Nande, kot bi se pravkar prebudil iz transa. "Saj res, greva."

Prišla sta do male lesene hiše, gotovo zgrajene v davnih časih. Streha je bila še vedno pokrita s skodlami, okna so imela železne okvire, izrezljane v srca in gorenjske nageljne. Vrata pa so se odpirala na velik, zelo velik ključ in vstopila sta v preddverje, ko je Nande rekel: "Zame je veža v hiši najlepši prostor."

"Ste sami," je rekla začudena Agata, "ali sami živite tu?"

"Sam," je rekel, "čisto sam."

Ugotovila je, hitro je ugotovila, da bi se tu dalo živeti. Potrebno bo samo nekaj izboljšav, potem pa bo že šlo. Saj je ženska vendar, mora uspeti.

Nandetu pa se je zazdelo, da je tokrat zanj poskrbela usoda. Dekle bi lahko bilo pravšnje. Nič takega, če je ne pozna preveč, če ne ve, od kod je prišla in sploh kdo je, če bo le hotela ostati z njim na kmetiji.

Agata je začutila tisti znani zbodljaj, bolečino, ki bo prerasla v napad in boj za trenutke miru in mirovanja. Spet se bo morala zvleči v temni prostor in tam počakati ... počakati, da bo bolečina popustila. Ne spet, ne, prosim, je kričalo v njeni glavi. Prosim, ne danes!

Nande ni opazil ničesar. Mirno ji je ponudil kozarec vina, nalil še sebi, ko je dekle zaklicalo: "Kako lep dan, poglejte!" S konico noža na mizi si je prebodla prst, da je pritekla kri.

Nande se je obrnil proti oknu in še isti hip je kapnila kapljico krvi v njegov kozarec.

Zgodilo se bo, ji je odleglo. Zgodilo!

3.[uredi]

Nande je z veseljem opravljal svoje delo. Ljudje so ga v smetarski obleki sicer gledali zelo pomilovalno, tako, kot bi ne bili oni krivi, da jim odnaša smeti izpred vrat. Zanj pa je bilo delo, delo smetarja velik izziv. Le tako je podrobno lahko preučeval navade in razvade ljudi. Ne bi si mislil, kaj vse so sposobni vreči v kontejner, česa vse ne počnejo, da se zabrišejo njihove grde navade in razvade. Točno je vedel, kdo pije in kdo kadi. Vedel je tudi, kje delajo na črno in kdo ima ljubico ali ljubčka. Na razglednicah, ki so se ponavadi vsule iz kakšne že skoraj preperele vreče, pa je natančno lahko razbral tudi druge navade. Smeti so bile zaenkrat najbolj donosen posel. Najbolj umazan, vendar najbolj donosen.

"Lahko bi delal kaj drugega," mu je očitala Agata, ko se je ob večerih ves umazan in smrdljiv ter utrujen zvalil na kavč. "Po vsem stanovanju vonjam smrad tujih ljudi," je sitnarila. Dan na dan.

"Nekdo mora opraviti tudi to," se je zagovarjal. Mirno, kot boza mirno.

"Naj potem to opravi – nekdo – ," je zakrilila z rokami, kot bi delala krog.

"Jane ni nikdar tako umazan," je rekla. "Tvoj prijatelj in sodelavec je povsem nekaj drugega. Še malo, tako pravi, pa bo sedel v upravi podjetja. Ti pa samo zbiraš smeti. Nobenih ambicij nimaš, nič, ničesar."

"Molči, prosim molči," je skušal preprečiti prepir. Prepir, ki se vleče od dne, ko je prvič prišel domov iz službe.

"Saj ... saj ... že molčim," je bila še naprej pikra Agata.

"Da, molči!" je ukazal Nande. "Molči! Ali kdaj pomisliš, da si prav zaradi moje umazanije prišla do lepe hiše, še lepše opreme in svojega avtomobila?"

"No ja," je malo znižala ton, to je že res, "vendar ... "

"Dovolj za danes," je spet ukazal, "kje je moja večerja?"

"Jane je rekel, da pride na obisk. Skuhala bom potem, ko bomo vsi zbrani."

"Jane ... Jane ... kaj je Jane gospodar v naši hiši. Jaz sem lačen zdaj!"

Agata je zavila oči, odšla v kuhinjo in od daleč je slišal, kako besno premetava lonce in skodele. Končno se je je malo rešil. Iz žepa je potegnil mobik, na drugi strani se je oglasil ženski glas.

"Danes ne bo nič," je rekel, "žena je nasajena kot palica za fižol."

"Ljubček," je žgolel ženski glas na drugi strani žice, "jutri te pokličem v službo. Tako je še najbolj varno, ali ne? "

"Zmenjeno," je hitro rekel Nande. V sobo je že vstopila Agata, rekoč: "Večerja je na mizi."

Našobila je ustnice, se obrnila na petah in hitro odšla. Danes bo potrebovala močnejšo dozo tablet. Saj konec koncev ni sama kriva, če ji ena ali dve tableti ne pomagata. Nande je odšel za njo, sedel za kuhinjsko mizo, in rekel: "Bil sem na kriminalistiki, no, najprej na policiji, potem so me napotili tja. N ... " ni končal stavka, ko je že Agata rekla: "Zakaj pa? Si kaj takšnega storil, da si moral tja."

"Ne ... to ne," je rekel Nande, z glasom, ki niti najmanj ni kazal kakršnega koli vzburjenja ali celo neprijaznosti, "to ne. Našel sem vrečo srebrnikov, denarja, ki že zdavnaj ne velja več. "

"Kaj takega," je zavpila Agata, "moj mož v smeteh najde denar, in kaj stori? Odnese ga na kriminalistiko. Kaj tako neumnega še nisem slišala, še najmanj videla. Prinesel bi ga vendar domov!" Zgroženo je vila roke in čudila tej njegovi neumnosti.

Nande pa je srebal kis iz solate, zrl v Agato, rekel pa ni ničesar.

"No," ga je srepo pogledala Agata, "no, in potem. Kaj je bilo potem?"

"Kaj, kaj je bilo potem? Nič! Srebrnike sem oddal, povedal svoje ime in naslov in šel domov. To je vse."

"Kaj pa nagrada?" je bila spet zajedljiva Agata, "kje pa je nagrada?" Strmela je vanj kot kača, ki čaka, kam se bo žrtev obrnila. Hrana ji ni več teknila, z vilicami je škrabala po krožniku in še vedno zrla v Nandeta. Zmajevala je z glavo in se gugala, kot bi jo neka nevidna sila vlekla stran od mize. Občutek je imela, da ji je Nande nekaj zamolčal. Že je hotela spet nekaj reči, ko sta zaslišala zvonec pri vhodnih vratih.

"To bo Jane," je pikro rekel Nande, "tvoj obisk, kar pojdi in odpri vrata." Nasmihal se je in z velikimi očmi strmel v Agato, ki je skoraj pozelenela od jeze.

"Obiskali so me kriminalisti," je rekel Jane in vstopil brez pozdrava. "Hoteli so vedeti, natančno vedeti, kje si našel kovance in, ali si prinesel vse, kar si našel. Ne vem, zakaj sprašujejo mene?"

"Zato," je odvrnil Nande, "zato, ker delava skupaj. Zato!"

"Aha, kako izviren odgovor. Enostaven," je šaljivo nadaljeval pogovor Jane in sedel na prazen stol pri mizi.

Agata pa mu je prinesla večerjo, brez vprašanj in brez negodovanja. Tako, kot bi to bilo čisto nekaj samo po sebi umevnega. Nande tudi tokrat ni rekel ničesar. V njegovem spominu pa je spet nastala nova črna pika za Agato.

"Mogoče sem premalo razmislil," je pol tiho rekel. Široko razprte Agatine oči so mu dopovedovale, da je bolje, da kar molči. Jane se je počutil zelo nelagodno.

"Moral bom podreti najin kozolec," je spremenil temo, "vsak hip se bo sesul v prah in sprhnele deske. Postavil bom novega. Na pomlad."

"Seveda," je rekla Agata, ko je strupeno dodala, "za vse kaj drugega ni denarja, za te ... te ... tvoje kozolce ... to pa se vedno najde denar. Toliko drugih reči bi potrebovala."

"Kaj ... kaj naj bi to bilo?"

"Pohištvo ... nov avto ... potovanja ... saj veš. Ali bova vedno čepela v tej zakotni vasi? Poglej Janeta. Dobro si ga oglej. Neprestano je na poti."

"Jane ... Jane, in spet Jane. Jane nima hiše, nima žene, skrbi samo zase. Pojdi z njim. No, pojdi z njim. Potuj in si ogleduj svet. Prismoda."

"Srebrnike bi zadržal. Imela bi dovolj denarja za kozolec in potovanje."

Jane ju je skušal pomiriti. Žal mu je bilo, da je prišel na obisk, žal zaradi večnih prepirov. Pogosto ju je obiskoval. Ni si mogel pomagati. Ko je zaslišal Agatin glas in vabilo za obisk, mu je odpovedalo vsako razumsko razmišljanje. Agata ga je uročila . Bila je njegova nočna mora in dnevna strast. Ni šlo drugače. Ni mogel drugače.

4.[uredi]

Potres v Dolini je naredil veliko škode. V človeških življenjih in materialu. Večina hiš je bila porušena, ljudje prestrašeni in živali so begale od vrat do vrat. Niso našle svojega hleva, svojih gospodarjev. Umobolnica, ki je bila v starem gradu na obrobju vasi, je Dolino še bolj izolirala. Tokrat se je zgradba do konca porušila in ljudje v njej niso preživeli.

"Groza," sem rekla Frančku, ki je preko moje rame prebiral časopis. Tej navadi se ni mogel odpovedati, kljub temu, da sem mu vedno ponudila časopis.

"Dva para oči, ki bereta isto snov, sta bolj verodostojna," je vedno smeje rekel.

"Kaj ni bila umobolnica zaprtega tipa?" sem rekla, ko sem si ogledovala sliko porušene stavbe.

"Tu so bili zaprti ljudje, ki so imeli na vesti umore, katerih niso nikdar povsem raziskali, niti pojasnili. To so bili ljudje, ki so storili kaznivo dejanje umora, vendar so bili tudi psihopati in sociopati obenem. Z eno besedo – hudodelci prve vrste."

"Z eno besedo," sem rekla, "morilci, ki so se sklicevali na neprištevnost. Ali ne?"

"Ah," je rekel Franček, "tokrat si rekla bobu bob. Seveda, morilci in samo morilci."

"No vidiš," sem se nasmehnila, "kako imamo prijazno državo, prijazno sodstvo. Morilce obravnavamo kot norce, tistega, ki pa v trgovini ukrade jogurt, ker je lačen, pa zapremo, kot tatu največjega kalibra."

"Grdo razmišljaš, saj veš, kraja je kraja. Ni pomembno, ali so to milijoni ali samo stotini. Kakšna kriminalistka pa si?"

"Ta stavek mi je zelo znan," sem se široko nasmehnila in se takoj zatem pošteno zresnila.

Vstopila sta Jaka in Tina. Oba blatna in utrujena, umazana od glave do peta. Tina je v roki držala časopis, Jaka pa ji je sledil s svojim papirjem.

"Kar tu piše," je zamolklo rekla, "nič ni res. Resnica je skrita. Same laži," je besno odvrgla časopis.

"Točno tako," je rekel Jaka in segel po vrču z vodo in jima nalil hladno tekočino.

"Uf, šele zdaj vem, kako sem bila žejna," je rekla Tina in se, meni nič tebi nič, umazana kot je bila, zleknila na pripravljeni stol.

"Bila sva v Dolini," je rekel Jaka. "Fotografija v vajinem časopisu je lažna. Fotomontaža, takšna kot takrat z Lune."

"Z lune?" sem začudeno vprašala.

"Z lune?" je še bolj začudeno rekel Franček.

"Saj vesta, no, saj vendar vesta. Nikdar nismo bili na Luni, vse skupaj je le fotomontaža. Saj še skrivališč v gorati pokrajini ne moremo uničiti, bomo pa stopili na Luno, daj no? Daj no, smeh me kar lomi! Upam, da nista nasedla vsem tem norostim, kaj?"

"Zakaj sta tu?" sem zamenjala temo. Nisem bila prepričana, da sem ju povabila, poklicala ali naročila. Tudi za Frančka bi rekla tako.

"Šef pravi, naj počakava tu," sta enoglasno odvrnila.

"Čaka naju nova zadolžitev. Samo to vem," je rekel Jaka.

"Jaz pa še tega ne," je bila pikra Tina. "Saj meni tako ali tako nihče ničesar ne pove. Vse izvem zadnja."

Med odprtimi vrati pa je stal mladenič in se kislo nasmehnil, rekoč: "Rekli so mi, tako so mi rekli, da moram pritisniti na to kljuko. Aja, dober dan," je hitro popravil vtis.

Še ust nismo zaprli, ko je nadaljeval: "S seboj sem prinesel šah, kam naj ga odložim? Postaviti moram otvoritveno pozicijo, še preden pride šef. Tako so mi rekli."

"In kdo ste vi, če smem vprašati," je nejevoljno rekel Franček. "Kdo pa sploh ste. Vstopite v pisarno, s šahom, " se je nasmehnil in nas vse začudeno pogledal, "mi nič ne vemo o vas, ali ... " je pričel vrtati v nas tri. Mladenič pa se nič ni dal motiti. Na mizo je postavil škatlo s figurami, jih pričel zlagati na ploskev in vse je bilo tako, kot bi že od nekdaj tudi tako bilo.

"Šah je kraljevska igra," je dodal, ko je pričel ogledovati kralja, belega kralja, ki je imel namesto krone samo golo glavo.

"Kaj vendar počnete," sem jezno rekla. "Dovolj je šale. Kdo ste vi, kaj delate tu?"

"Ja, povejte že vendar, ali pa bom dal poklicati policijo, naj vas kar odpelje," je skoraj zakričal Franček. Jaka in Tina pa nista rekla ničesar.

"Ne smem, ne vem," je rekel "šahist". "Tu moram počakati, tu bom tudi ostal, saj je to soba 2 , ali ne?" Še vedno je zlagal figurice in mi smo imeli zaprta usta.

"V redu," sem rekla. "bomo pač počakali." Franček me je pogledal, kot bi me še nikdar ne videl, Jaka in Tina pa tudi. Sicer sem bila sama v dvomih, saj sem končno jaz imela prva to pisarno, potem je prišel še Franček in zdaj še ta ... ta ... kako bi rekla ... šahist. Le koliko ljudi mi bodo še potisnili v ta prostor. Ne bom mogla delati, v miru ne bom več mogla delati.

"In koliko časa bomo še čakali," sem bila nervozna. Pričela sem pregledovati papirje na pisalni mizi, ko je pristopil Franček, se sklonil čisto do mojega ušesa, in rekel: "Sem pa mislil, da so zunaj nori. Zmotil sem se ... pošteno zmotil."

"Aha, tu ste. Vsi ste tu," je rekel šef in spet zahteval kavo. "Saj bo pisarna kmalu premajhna, toliko nas je," je dobre volje nadaljeval.

"Sedite in poslušajte," je še dodal in nemarno srkal iz skodelice. "Avtomat za kavo je res ena izmed boljših reči, kar smo jih dobili na kriminalistiki," je še zadovoljno razpredal. Vendar to ni nikogar zanimalo. Le kakšna bo novost, ki nam jo je pripravil šef. To smo hoteli vedeti. Ne da bi kdor koli izmed nas kaj rekel, je šef nadaljeval: "Imam to noro predstavo, da je kriminalistika v službi ljudi, torej smo varuhi reda in zakona. Teorijo moramo dosledno spraviti v prakso. To pa zahteva zavzetost in doslednost, predvsem, pa predanost pravici in resnici."

Še preden je kdor koli utegnil kaj odgovoriti, je šahist glasno vzkliknil: "Tako je!"

Kakor, da bi koga kaj zanimalo, kaj misli ta prišlek, sem pomislila, ko sem vendarle rekla: "Vse skupaj je tako nenavadno. Kaj se dogaja?"

"Kaj se dogaja?" je spet rekel šef in mladeniča popolnoma preslišal. "Mislim, da nas delo že preveč zasipa. Premalo imamo kriminalistov, preveč imamo kriminalcev. Zato sem pripeljal dodatno pomoč. Psihologa," je pokazal s prstom na šahista. "Ta nam bo pomagal, upam," je še dodal.

"Odlično," sem se hitro strinjala, "če samo pomislim, da imamo neprestano opraviti z norci in morilci, je to odlična rešitev."

"Saj sem vedel," je rekel šef in pomignil mladeniču, pridi bliže. "Tako, to je Stephen. Pravkar je končal študij. V tujini. Opravil je že strokovni izpit in zdaj je tu. Je naš štipendist. Prostor sem mu dodelil v vajini pisarni," je zaprl usta začudenemu Frančku.

"Štipendist, šahist," je godel Franček in očitno se ni strinjal s potekom dogodkov. "Bomo sedeli drug na drugem, " je še rekel. "In, no, in kaj je študiral? Katero področje? No, katero?" je bil več kot zajedljiv Franček.

Mladenič je molčal. Šef pa je osorno rekel: "Tako neumnega vprašanja še nisem slišal. Ali smo že kdaj na kriminalistiki zaposlili, na primer: krojača? To je, on je," je vseeno rekel: "Kriminalistični psiholog. Previdno, dragi moji. To so pravi čarovniki."

"Saj vem," je rekel Franček, "Iz kačje sline delajo sirup resnice." Pričel se je krohotati, kot bi mu nekdo povedal, da je zadel glavni dobitek na loteriji.

"O.K.," je skoraj milo rekel Stephen. "Tako bodi."

Stephen pa je že dobil novo ime. Postal je Šahist, pomilovalno Štipendist. V trenutku smo ga sprejeli medse, bil je tu in naš. Potek dogodkov in njegovo delo pa mu bo krojilo prijetno ali neprijetno bivanje v tem prostoru. Vse je bilo odvisno od njega. Šef se je zadovoljno muzal, srkal kavo in vedel je, da se tudi tokrat lahko popolnoma zanese name.

"Trinajst jih je," je rekla tajnica, ki je samo pomolila glavo skozi vrata in jih takoj zatem zaprla. Nastala je grobna tišina. Čakali smo pojasnilo, kaj vse to pomeni. Šef pa je še naprej nemarno srkal kavo in zrl nekam daleč skozi okno. Čakali smo. Čakali. Odložil je skodelico, se obliznil in pričel: "Jaka in Tina sta razrešena dolžnosti kriminalista. Mica in Franček pa ostaneta tu. To je vse," se spet ni dal motiti.

Poklical je tajnico in jo še enkrat vprašal: "A samo trinajst? Kje so pa ostali?"

5.[uredi]

Tina je hotela vedeti vse. Kdaj je srečal Agato, kako in kje? Zakaj se je poročil? Zakaj? Ona je prva srečala njega, Agata je prišla kasneje. Le tega mu ni povedala, da ji je zlomil srce. Že na prvem srečanju je namreč vedela, da je prav on ljubezen njenega življenja. On pa gre in se poroči z drugo. To je bilo preveč.

Kljub temu se mu ni odpovedala, srečevala sta se skoraj vsak dan. Kriminalistika je bila zelo blizu Nandetovega podjetja. Vseeno pa bi bilo tudi to, če bi bila daleč iz mesta. Na vasi. Občudovala je njegovo trdno voljo, da počisti vas in mesto. Smeti in navlake. Bila je skoraj edina, ki mu je verjela, da bo s svojim lastnim smetarskim podjetjem zaslužil milijone.

"Denar leži v smeteh," je vedno rekel, ko sta govorila o zaslužku. "Zlato so smeti ... zlato," je verjel in še res je bilo.

"Nisem našla nobenih podatkov o Agati," je rekla nekega popoldneva, ko sta sedela na vrtu kavarne. "Samo ena Agata je bila v tisti bolnici, tisti, ki je zgorela do tal. Agata – zdravnica," je dodala, ko jo je Nande spraševal o ženini preteklosti.

"Pojasni, spomni se, razmisli, zavrti film nazaj. Kako sta se srečala? Čemu sta podlegla, zakaj?" mu je rekla, ko ga je hotela rešiti uganke, predvsem Agatine uganke. Tudi sam ni bil več prepričan, da je storil prav. Agata očitno ni bila nedolžna deklica, še več, občutek je imel, da ga je samo izkoristila.

"Spomini so kljub vsemu še kako lepi," je rekel in se predal preteklosti.

Spominjal se je, kako je Agati razkazoval posestvo. Hodila sta že od jutra, vmes poležavala po travnikih in pokošenem senu, se ljubila in spet ljubila. Ženska je bila več kot zapeljiva. Oči je imela samo na njem in sladko mu je govorila, da je njena največja ljubezen. Še sam ni vedel, kdaj ji je obljubil zakon in kako sploh sta do tega pogovora prišla. Sicer pa jima je bilo naklonjeno tudi vreme. Sonce in dišeče trave so opravile svoje.

Zakon ji je obljubil, jo zaprosil za roko, pod njemu najljubšim kozolcem. Res da je bil na pol podrt, ves vegast in kriv, bil pa je na prostoru za katerega so govorili, da oddaja pozitivno energijo. Kozolec je vendarle stal na njegovi zemlji.

"Je že tako moralo biti," je rekel in jo objel. Agatine oči pa so zrle mimo Nandeta, daleč tja, kjer naj bi bila njena vas ali mesto.

"Pripravila bova ohcet po starih gorenjskih običajih," je rekel Nande. Agata je samo prikimala. Ni povsem razumela, kaj naj bi pomenilo, po starih običajih. Ta stavek ji je obtičal v spominu, od kje in kako, tega se ni mogla spomniti.

"Okrasil bom lojtrnik, hišo in sobe, pripravila bova gostijo, kakršne že dolgo ni bilo v naši vasi," je kot v transu nadaljeval Nande.

"Kaj pa obleka?" je čisto mirno odvrnila. "Obleko bi rada imela belo, z dolgim pajčolanom in vlečko, ki bi jo pomagale nositi mlade deklice."

"Tudi to bo ... tudi to ..." je bil zadovoljen Nande. Zazdelo se mu je, da čakanje ni bilo zaman.

"Kako bova živela? Ali imaš službo?" ga je spet vprašala. Nenadoma jo je popadel strah, da bo v zakonu lačna in žejna, bosa in gola.

"Poiskala bova tvoje sorodnike," je še rekel in si zastrl oči. Pred njim je namreč stal človek, ki je hotel vedeti, kaj počneta v tej sopari na polju.

"Obiskali so me kriminalisti," je butnil z besedo na dan. "Iščejo pobegle bolnike iz Doline. Si opazil kaj posebnega?"

"Ne," je rekel Nande, "ničesar."

"Tudi jaz ne," je sladko odgovorila Agata.

"Moja nevesta, iz mesta," je šaljivo dejal Nande. Narahlo je potisnil Agato pred občinskega veljaka in se nasmehnil.

"Lepo ... čestitam," je odvrnil oni in se odpravil naprej po polju. "Če boš kaj izvedel ... kaj sumljivega ... pokliči me," je še zakričal iz daljave.

"Nerodna reč ... to ... bolniki iz Doline. Kaj niso vsi zgoreli?" je rekla.

"Tako piše v časopisu," je dodal Nande, "to za naju nima nobenega pomena. Greva," je odločil. "V časopisu," je mrmrala Agata. "Časopisi nič ne vedo."

Nande je preslišal njen stavek. Bil je uročen od dekleta, sonca in veselja, da se bo končno zgodilo. Tega, da bo moral ostati sam, tega se je najbolj bal.

Spregledal je njeno zmedeno vedenje, govorjenje in njen pogled, ki ni bil čist in odkrit. Vse to je bilo zastrto skozi sončno tančico in soparo s polja.

Obilno kosilo, dobro vino in občutek, da je svet lahko lep, ga je uspavalo in v njegovo dušo se je naselil mir. Tako je bil prepričan. Sedel je na pragu domače hiše, zavedajoč se dejstva, da v hiši spi ženska. Njegova ženska. Tina je slonela na svojih komolcih in vneto poslušala Nandetovo razlago.

"Vendar," je rekel, "kakor koli že, to je bil resnično eden izmed lepših trenutkov mojega življenja."

"Saj ... saj ... " je rekla Tina in ga zapustila, s spomini vred. Naj si pojasni in razjasni sam, kam je prispel in kaj ga čaka.

Agata je že zdavnaj spala, ko je spet prišel na obisk občinski veljak.

"Ali je dekle, ki je bilo s teboj popoldan na travniku doma iz bližnjega mesta? Kdo sploh je? Kaj dela pri tebi? Kako je prišlo k tebi?"

Vse je hotel vedeti. Od prvega trenutka pa do trenutnega stanja. Vse.

"Babe so hudič," je rekel, ko je spil že prenekatero žganje. "Babe so hudič. Papirje oziroma dokazila pa le prinesi na vaško skupnost," je še rekel, ko se je hitel, ves majav, zahvaljevati za žganje.

"Dobrega kuhaš ... hvala ... " je še rekel, ko mu je Nande potisnil pod pazduho steklenico za domov. Spet je obsedel sam. V izbi, kjer je bilo še do nedavna tako živahno. Polna hiša odraslih in otrok je bila njegov trpek spomin. Tokrat morajo zadeve iti po boljši poti.

Agata je slonela z ušesom na vratih. Rahlo je zaškripala deska, ko je hitela nazaj v svojo sobo. Sicer pa, je pomislila, v tej hiši tako ali tako vse škriplje. Nič ne bo opazil. Hitela je po stopnicah, hitela, da je ne bi prestregel Nande, ki se je napotil v gornje nadstropje. Slišala je dovolj.

6.[uredi]

Na kriminalistiki smo obnovili že skoraj vse prostore, razen tistih, kjer smo pridržali ljudi na zaslišanju.

"Za te ljudi," je rekel šef, "te, ki so tu samo dan ali dva, ni potrebno tako hiteti. Postelja in miza sta tu, stranišče tudi. Ostalo lahko počaka."

Nismo se strinjali z njim. Kje pa! Vendar, denarja za obnovo je bilo tudi tokrat toliko kot vedno, premalo. "Kdo bo šel do moškega, ti ali jaz," sem vprašala Frančka, ko sem se vrnila iz hladilnice. V želodcu sem imela spet kepo in v ustih občutek, da bom izbljuvala vso slino. Tristo zelenih mačkov, sem si mislila, kdaj že se bom privadila tudi takšnim rečem.

"Pojdi ti," je rekel Franček, ki je še vedno prebiral časopis. "Pridem za teboj. Tako, pojdi že."

"Očitno sem danes jaz tista, ki bo morala opraviti vse delo sama," sem bila zajedljiva. "Že grem ... že grem ... " sem hitro dodala. Franček je namreč že hotel vstati. Vzela sem mapo, v njej so bili vsi podatki o smetarju in ne vem kdo, mogoče tajnica, je pod njegovo ime narisala križ. Spis je imel številko 13, napisano s številko in besedo – trinajst.

Frančkovo zanimanje je bilo danes posvečeno samo in izključno potresu. Konkretno, umobolnici, ki je edina zgorela do tal. Ostale hiše so bile porušene in močno poškodovane, ljudje pa so, vajeni te naravne ujme, preživeli. Za razliko od tistih, ki so zgoreli v umobolnici. Tako je tudi zgorela skoraj vsa dokumentacija o bolnikih oziroma zapornikih, pa tudi zdravnikih in medicinskih sestrah ter ostalem osebju.

"Grem," sem rekla s takšnim glasom, kot bi hotela opozoriti Frančka, da resno mislim. Tako sem se že navadila skupnega raziskovanja, da sem spet morala poskusiti. "Pridem za teboj," je rekel Franček in glavo potisnil še bolj v časopis. Jaz pa sem si mislila, telepatija deluje, telepatija je.

Franček je iz časopisa pričel izrezovati članke o potresu, požigu, tako je mislil, umobolnice in vse ostale komentarje in kolumne. Prepričan je bil, da se tu skriva ključ. Novinarji, nehote in nevede, napišejo reči, ki so na prvi pogled popolnoma jasne, ko pa se malo bolj poglobiš v pisanje, takrat se ti odpre novo spoznanje. Tako je bilo tudi tokrat. Članek je požar v umobolnici opisoval kot splet nesrečnih okoliščin, slabo napeljavo in potresu. Na Frančkovo začudenje je prepričljivo ovrgel možnost človeške napake.

"Le kako, s kakšno pravico napišejo rešitev in razplet dejanja, ko vendar še nihče nič točnega ne ve," je bentil. Še vedno sem stala za njim, prepričana, da bo le odšel z menoj, ko sem rekla: "Časopisi so vendar podvrženi trgu, ekonomskim zakonitostim. To pomeni, da je bralce potrebno neprestano obveščati, pa naj bi to bila samo kratka informacija, ali dokončna sodba in razsodba. Ljudje morajo vedeti. Morajo," sem prepričljivo zaključila. "Kaj pa panika, pa laži, pa senzacionalizem? Kaj pa to? Se sploh zavedaš, kaj pomeni množici razlagati stvari, ki še nimajo sodnega epiloga, niti trdnega dokaza, da je bila nesreča ali zločin."

"Jah," sem zamahnila z roko, češ, saj nima smisla. Vseeno sem še vprašala: "Greš z menoj?"

"Ne," me je kratko zavrnil in se spet poglobil v časopisje na mizi.

Na hodniku je bilo več ljudi. Nestrpnih in naveličanih. Čakali so na pojasnila, dovoljenje, da smejo oditi domov.

"Kaj dela tu truma ljudi ... na hodniku ... pred šefovo pisarno," sem vprašala tajnico, ki je kot zbegana kura letala iz pisarne v pisarno.

"Vsi ti ljudje," me je pocukala za rokav, "vsi imajo nekaj skupnega. Kaj in zakaj, tega ne vem. Zahteval jih je šef. Vam bo že sam povedal," je rekla in spet zdrvela v naslednjo pisarno.

"Oh, saj nima smisla," sem ugotovila in odšla v spodnje prostore.

"Dober dan," sem pozdravila moškega v sobi za pridržanje, ki je slonel na okenski polici in mižal. Sunkovito se je obrnil, pa vendarle še kar prijazno odzdravil: "Dober dan."

"So dobro poskrbeli za vas? Ste žejni, lačni, vas zebe?"

"Nič od tega, samo domov bi šel rad."

"Tudi to se bo še zgodilo, upam," sem mirno rekla in mu pokazala stol ob mizi.

"No, bova kar pričela. Vklopiti moram snemalnik, torej bova vse posnela, da ne bo kasnejših nesporazumov. Kje ste našli srebrnike?"

"Moje ime je Nande, sem smetar, poročen, delam in skušal sem pomagati s tem, da sem srebrnike prinesel na kriminalistiko. Jaz ... "

"Dovolj," sem rekla. "Odgovarjajte samo na vprašanja. Ostalo me ne zanima."

"Torej, kje ste našli srebrnike?"

"V kontejnerju za smeti."

"Koliko?"

"Trinajst vrečk. Nisem jih odpiral, zato ne vem, koliko jih je vsebovala posamezna vrečka."

"Odgovarjajte na vprašanje. Ponovno vas opozarjam." Nande se je nasmehnil.

"Ali veste kje je naša kovnica denarja?" sem rekla in opazovala sem Nandeta, da bi še isti trenutek izvedela, če kaj ve.

"Kovnica ... kovnica denarja. Ne, tega pa ne vem."

"Jaz tudi ne," sem se nasmehnila. Vedela sem, da ga bo to zmedlo. Pošteno zmedlo.

"Ali smem zdaj oditi? Čaka me delo," je rekel in vstal.

"Nič nisem zagrešil. Torej sem prost," je še vedno okleval, vendar na kljuko ni pritisnil.

"Tako je s tem," sem mirno rekla, "če boste odšli sami od sebe, brez mojega dovoljenja, je to pobeg in je kaznivo dejanje; če pa boste počakali na svojega odvetnika, seveda, če ga sploh imate, potem se bova naprej pametno pogovarjala. Odločite se."

Ljudje kar mislijo, da so tu tako svobodni, kot v gostilni. Prideš, naročiš, spiješ in še kakšen stavek izgovoriš – potem pa, srečno. To ne gre, sem premišljevala medtem, ko sem čakala, kaj bo storil Nande.

"Dobra je," je rekel Franček, ki me je opazoval skozi nevidno steklo, "še moja babica svoje potice ne peče v takšnem miru."

"Zato si pa v njeni pisarni, pod njenim vodstvom," je rekel šef. "Jaz že vem, komu zaupam."

7.[uredi]

Veselila sem se poti na deželo, predvsem zaradi lepot, ki so se odpirale, ko sva se peljala proti Nandetovi vasi.

"Ne morem pomagati," sem rekla Frančku, "vendar imam občutek, da sva tokrat dobila prijetno nalogo. Gorenjski kozolci so res nekaj posebnega, ali ne?"

"Eh," je zavzdihnil, "pozna se ti, da si hotela postati učiteljica. Pridiga na pridigo." Slabe volje in naveličan teh norosti s smetmi je vozil, kot bi se mu sanjalo.

"Tako majhna dežela, pa tako lepa in raznolika," sem zasanjano opazovala pokrajino. "Nikjer drugje ne bi mogla živeti, gotovo ne," sem še rekla in prav nič me ni ganilo, če je Franček zavijal oči.

"No," se je nenadoma nasmehnil, "poznaš tale citat? Kdo ga je napisal? A? Takole gre: Da, zdi se mi, da mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo svojo domovino, kakor jo ljubijo veliki, majhna je ... in ker ne moremo opevati njene prostranosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici; resnica ne potrebuje debele knjige, da se nam razjasni, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete ... "

"Franček ... Franček ... " sem veselo rekla. "Vem, vem, kdo je napisal to. Ciril Kosmač je bil. To je citat, ki smo ga večkrat ponavljali na akademiji. To je tudi citat za katerega sem prepričana, da bi ga moral poznati vsak Slovenec. To ... ".

"To je citat, ki bi moral biti v spominu in na jeziku vsakogar kakor 10 božjih zapovedi," je zaključil Franček. "Si pregledala literaturo o kozolcih?" je vprašal in zapeljal na stransko in prašno cesto. "Tu nekje se prične najino raziskovanje," je dodal in ustavil avto. "Greva peš," sem rekla.

"Kajpada, gotovo, zagotovo greva peš," je veselo poskočil in zaklenil avto.

Frančkovo vedenje je bilo iz dneva v dan bolj sproščeno, moje zadržano. Še vedno sem bila prepričana, da je služba kriminalista resna zadeva. Frančku pa se je pošteno poznal novi veter akademije. Svoboda misli in svoboda izražanja je bila neprimerno bolj iskrena, kot v starih dobrih časih.

"Skoraj bi že pozabila, zakaj sva tu," sem rekla in sedla na rob prašne ceste. "Tu nekje naj bi bila kovnica denarja, ali ne?"

"Jah, tu, ja tu," je rekel Franček in si obrisal potno čelo. "Le tega ne vem, kako bova neopazno brskala tod okoli?"

Razgrnila sem zemljevid, kjer je bila označena točka in že od daleč sva zagledala tri kozolce, ki so stali skupaj. Skoraj tesno skupaj. Bliže sva bila, bolj se nama je zdelo, da so med seboj povezani.

"Kozolec je res najbolj svojevrstna naprava," sem rekla. Mimogrede sem opazovala rastlinje, rože, ki so krasile polje.

"In kaj tu počne zabojnik za smeti," je rekel Franček, "sredi polja, zabojnik za smeti?"

"Tu je zaradi teh treh kozolcev," sem odvrnila, "gotovo ima svoj namen." Moje misli pa so bile pri lepem čeveljcu, ki je rasel med travo in je veljal kot najlepša evropska orhideja. Postala je tako redka, da bi jo bilo potrebno zaščititi.

"Si vedel," sem spet morala vprašati Frančka, "da so gomolje te rože v starih časih uporabljala dekleta, da so z njim začarala moška srca. Poglej ... " sem hotela nadaljevati z botaničnim raziskovanjem pokrajine, ko me je Franček pocukal za rokav, rekoč: "Dovolj je tega raziskovanja, nekdo prihaja."

"To je prepovedano območje," je zakrilil z rokami človek, ki se nama je zelo hitro približeval. "Kaj nista videla table?"

Franček je globoko vzdihnil, ko je rekel bližajočemu se človeku: "Če bi videla tablo, če bi se nama količkaj sanjalo, potem ... " Ni mogel več zadrževati smeha. Pokazal je svojo kriminalistično izkaznico, jaz tudi, ko je oni, na oni strani ceste samo pokimal. Počakal je še nekaj sekund, toliko, da se nama je povsem približal, ko je resno rekel: "Potem pa zagotovo vesta, kako in kdaj se smeta gibati na tem področju."

"Ste opazili kaj nenavadnega?" sem rekla.

"Nič," je rekel oni, "moja naloga je opazovati te tri kozolce, predvsem pa paziti, da ne bi kdo uničeval te kulturne dediščine. Zelo redko se namreč zgodi, da so na tako majhnem prostoru trije kozolci. Samo zato sem tu," je še rekel.

"Midva tudi," je odgovoril Franček. Rahlo se je obregnil vame, toliko, da sem ga natančno pogledala, ko mi je kazal prekrižane prste na roki. Sem že vedela, kaj moram storiti.

"Vročina je res huda. Najbolje je, da gremo na pijačo," sem rekla.

"Jaz te bom tu počakal. Moram še malo pogledati te rožice," je pomenljivo rekel Franček, ko je nadaljeval: "Vidva kar pojdita. Vendar se kmalu vrni."

"Kontejner za smeti je pripeljal Nande," je rekel moški, ko sva zavila s ceste v vas. "Prepričan je namreč, da bo le tako ohranil čisto naravo. Vsak dan si ogleda količino smeti," je še dodal.

"Nande? Kateri Nande?" sem se delala nevedno.

"Ja, to je naš ,vaški norček'," je bil posmehljiv, "človek, ki verjame, da bo vzgojil ljudi s svojo ,zelenostjo', da bodo varovali naravo .."

"Mogoče je to prava pot," sem še vedno drezala.

"Sčasoma se bodo ljudje gotovo navadili na to novost."

"Nande je bogataš," je nevoščljivo rekel, "smetarsko podjetje mu nese zlata jajca. Žena pa mu jih lepo odnaša. Ne vem, če on to ve," je zaključil, ko sva vstopila v vaško gostilno.

"Ah," sem rekla, "skoraj bi pozabila. Moram nazaj, k sodelavcu moram. Kasneje prideva na pijačo," sem rekla začudenemu moškemu, ki je sedel za mizo. Nisem počakala na odgovor, še manj na njegov komentar. Dobesedno poletela sem na polje, kjer naj bi me čakal Franček.

Ni ga bilo.

Šla sem okrog kozolcev, okrog kontejnarja, pa spet okrog kozolcev, ko sem brez moči naslonila na enega izmed stebrov. Padla sem daleč v globino. Daleč. Na mehko in gladko površino.

"Zelo dobro," je rekel Franček. "Ali sploh veš, da je možnost, da se človek nasloni prav na ta steber, pod tem kotom samo ena proti milijon? Ti pa si kar takoj uredila zadevo."

"Kaj naj to pomeni?" sem hitro vstala in se ogledovala, pretipala še kosti, če sem cela. Ozrla sem se okrog sebe. Bila sem v podzemni dvorani, zasičeni z umetninami, slikami in kipi, starimi omarami in preprogami, lonci in zlatom.

"Ali sva v Ali Babini votlini?" sem široko razprtih oči strmelo v vse to.

"Lepo pozdravljeni," je rekel moški, oblečen v posebno obleko, kjer so se našitki svetili kot kovanci. Hitro sem ji preštela. Bilo jih je trinajst. Posebna obleka je imela na prsih moškega vdelanih trinajst srebrnikov.

8.[uredi]

Stephen je bilo zelo zadovoljen. Pisarno je imel samo zase. Končno bo lahko postavil šahovske figure in se posvetil otvoritveni igri. Prepričan je namreč bil, da imajo šahovske poteze odsev v potezah kriminalcev. Nenavadno razmišljanje in raziskovanje kriminalnih dejanj je bilo njegovo posebno veselje. Naloga, ki jo je zagovarjal pa je sprožila veliko zanimanje med direktorji kriminalističnih služb. Ponujala je toliko variant raziskav, kolikor je variant igranja šaha. Torej, vsak človek posebej si svojo igro priredi svojim sposobnostim in zmožnostim.

"Vse je matematika," je glasno govoril sam sebi. "Matematika in samo matematika."

"Upam, da ne bomo porabili preveč davkoplačevalskega denarja," je rekel šef, ko ga je še malo prej tiho opazoval. "Matematika je znana še najbolj našim porabnikom," je smeje nadaljeval.

"V igri je ključ," je preslišal Stephen. "Kraljevska igra ima krute zakonitosti. Kaj ni odstranitev kmeta ali tekača – umor? Skrivanje kraljice za trdnjavo – vohunstvo? Pa poteze kralja, ki se vede kot vladar neba in zemlje – potuhnjena igra, zarota?"

"To že, morda."

Kakorkoli je že povedal, je vedel, da ni bil preveč prepričljiv. Zato je resno dodal: "Pripravil sem analizo, pravzaprav koncept, ki ga bom uporabil v naslednjih dneh. Vse je še v povojih, zato bova še malo počakala."

Stephenovo razpredanje pa šefa ni nič prepričalo.

"Sta Franček in Mica na terenu?"

"Da," je uradno rekel Stephen in šef je odkorakal skozi vrata, kot bi jih hotel prebiti. Kljub vsemu se je za trenutek ustavil, ko je še rekel: "Zgubili ste kmeta, kralj je ogrožen. Črni resno napada.."

"Šah? Moji šefi so nori, šah bo rešil kriminalni primer, aha, dobro da res!"

"Sta se onadva kaj oglasila?" je sitno vprašal tajnico, ki je takoj vedela, koga misli.

"Ne, nič," je mirno rekla in tipkala dalje. Niti glave ni obrnila, ko je še rekla: "Čez nekaj minut pride višji kriminalistični inšpektor."

"Ideje in teorije," je brundal dalje in opazoval tajnico pri tipkanju. Ni vedel in sploh ga ni zanimalo, ali ji to ne gre na živce. "Ideje in teorije so različne," je še vedno glasno govoril. "Stare ideje, nove teorije. Tako prve kot druge pa zavirajo razvoj našega oddelka. Šele takrat, ko se bodo izkristalizirale, je možno graditi naprej. Vendar," je zamahnil z roko, da je tajnica umaknila papirje, ki so se dvignili zaradi vetra, "ko bo materialna osnova zagotovljena, takrat, samo takrat lahko govorim o napredku."

"Aha," je rekla tajnica in mu skušala dopovedati z gestami, da med vrati stoji višji inšpektor. Šef pa je mižal in se držal za glavo, ko je govoril dalje: "Geografski moment, torej geografsko okolje je glavni vzrok sprememb. Potrebna bo nova taktika, ne morem obsoditi nikogar in nič že v naprej, ja ... " je odprl oči in se ustavil sredi zamaha z roko, rekoč: "O, dober dan!"

"In kaj vas je tako razjezilo," je rekel višji inšpektor, ko je sedel na rob mize v šefovi pisarni. "Ste odkrili identiteto mrtve ženske?""

"Ne, očitno se nekdo pošteno norčuje iz nas."

"Dragi kolega," se je posmehnil višji inšpektor, "kako norčuje? Morda niste kos nalogi? Kadrovsko ste izredno dobro zasedeni, saj vas je vsak dan več, ali ne? Te dni ste pa sploh dobili strokovnjaka, ali ne? No?"

"Strokovnjaka? Kakšnega strokovnjaka? Ali naj bi to bil Stephen? Ali je sploh Slovenec? Stephen? Zakaj prav on?"

"Seveda je Slovenec, iz zavedne slovenske družine. Rojen v Nigeriji. Je to kaj čudnega ? Ste morda ksenofobični?"

"To je bilo zelo nesramno vprašanje," je mrko odgovoril šef, "gre namreč za to, da ta vaš Stephen neprestano visi v pisarni mojih dveh dobrih kriminalistov in igra šah. Šah, lepo vas prosim. Saj ... " ni končal, ko je povzdignil glas višji inšpektor: "Ne bi bilo slabo, če bi se ga naučili tudi vi."

"Seveda, kakopak, se razume," je osladno ogovoril šef, "saj vem. Šah je igra za dva. Vsak igralec kontrolira svoje področje in beli prične prvi. Igra je posvečena končnemu cilju, ki je ujeti nasprotnikovega kralja, ga potisniti v kot, torej šah mat. No, kaj naj storim oziroma kako naj to igro uporabim v raziskovalne namene?"

"Tu so izvidi iz laboratorija," je rekla tajnica, ki je skoraj neslišno vstopila v šefovo pisarno. Šef ji je dobesedno iztrgal papir iz rok, ko je zaklical: "Olga, zlati ste. Kako vam je uspelo tako hitro premakniti našega laboranta?"

Olga pa se je samo sladko nasmehnila, in rekla, bolj tiho kot ne: "Lepa beseda vedno lepo mesto najde!"

"Kaj ima to opraviti s preiskavo o mrtvi ženski?" je vprašal višji inšpektor.

"Ne vem še. Morda je tu nekje povezava. Ženska je bila najdena v kontejnerju, na smetišču. Odkril jo je Nande, smetar. Pregledali smo tudi njegovo kri in njegove telesne tekočine. Ne vem, ampak takšen je postopek, ali ne?"

"Seveda ... seveda," je odločno priznal tudi višji kriminalistični inšpektor.

"Zanimivo ... zanimivo," je rekel šef, ko si je ogledoval krvno sliko Nandetove krvi. "To je pa resno, zelo resno."

Nekaj trenutkov je vladal molk, ko se je šef močno zadrl: "Olga ... Olga ... takoj sem!"

Vrata so se na stežaj odprla, ko je ženska prestrašeno vprašala: "Želite, prosim."

"Pokliči Tino, ona naj zapečati kriminalistiko, predvsem pa laboratorij. Samo tisti, za katere bom odredil jaz, bodo smeli v stavbo. Ven pa nihče. Jasno! Tudi ti ne!"

"Zakaj?" je šepnila tajnica.

"Zato," je gromko glasno odvrnil šef. "Tu bova toliko časa, da pride strokovnjak za nalezljive bolezni," je še rekel in svetlo pogledal višjega kriminalističnega inšpektorja.

"Kaj se je zgodilo," je le vprašal slednji, ko je sedel na stol in nemočno razklenil roke.

"Nande ima redko bolezen, zelo nalezljivo. Če so izvidi pravilni, seveda bomo postopek ponovili, vendar ... " je bil zgrožen šef, "če so točni, potem imamo epidemijo. Znaki so namreč takšni, da bi to lahko bila bolezen afriških domorodcev. Še najbolj neverjetno pa je to, da se pri nas še nikdar ni pojavila."

"Me zanima, kako ste tako hitro ugotovili," je skoraj šepnila Olga.

"Povečanje števila belih krvničk," je odvrnil šef.

"Ah," je skoraj zadovoljno odvrnil višji inšpektor, "to je premalo, daleč premalo."

"Več vam bo povedal laborant, preiskovalec," je rekel šef. "Kaj ste pravzaprav hoteli od mene," je še vprašal. "Samo to sem vam hotel povedati, da je stavba oziroma bolnišnica na potresnem področju zgorela zaradi podtaknjenega ognja. Na delu je bil piroman."

9.[uredi]

Razprava o smislu njunega zakona, predvsem pa o kvaliteti je ponavadi, tako Nandeta kot Agato, popolnoma izčrpala. Nande je trdno stal na svojem bregu, Agata pa se je počutila ujeto in zavrženo. Kdo je koga izkoristil in mu nastavil zanko, tega nista rešila nikdar. Nande se je branil z molkom, Agata z vreščanjem.

Jane se je odločil, da bo zadevi prišel do dna. Nandetovo vedenje in Agatina stiska ter njegovo večno razglabljanje, zakaj in čemu, sta ga končno pritisnila ob zid.

Še vedno je bila vidna sled opekline na nogah, še najbolj pa je bilo nenavadno to, da je skoraj vsako noč sanjal iste sanje. Ognjeni zublji so goltali njegovo telo, Agatino pa je ostalo ob vsej vročini in prasketanja ter lomljenju požganega lesa, nedotaknjeno. Nande pa je sedel ob njem in se na vsa usta režal, medtem, ko se je podirala stavba in so ljudje bežali sem ter tja. Vsi pa v pogubo, v ogenj. Morda je prav danes tisti dan, ko bo izvedel, kaj se je res zgodilo? Če bo le Agata pripravljena govoriti, razložiti. Samo ona namreč ve, bila je z Nandetom in ob njem.

"Ne čutim posebnega veselja," je rekla Agata Janetu, ko je nenapovedan prišel na obisk. "Ne veselja in ne žalosti ob vsem tem, kar doživljam."

"Mislim, da je bilo doma boljše," je rekla. "Boljše je bilo tudi v bolnici. V Dolini."

"Vem," je rekel Jane, "Imela si možnost izbire, izbrala si napačno možnost."

"Kdo bi si mislil," je vila roke, "le kdo. Prišla sem za njim iz Doline. Takrat me ni prepoznal, ni se me spomnil. Zanj sem bila tuje dekle in tako se vede še danes. Njegov spomin nima več nobenega spomina, luknje in temo. Samo to mu je ostalo."

"Ljubezen je slepa, gluha in nora. To sem ti povedal še isti trenutek, ko si Nandeta spustila iz bolnice. Tvoj načrt je imel in še ima kar nekaj vrzeli. Plačala boš pa sama. Vse."

Agata ni več vedela, kaj naj stori. Naj gre na kriminalistiko? Naj pove, da je Nande požigalec, naj pove, da je bil zaprt v bolnici? Kaj naj stori, da ne bi pri tem ogrozila še sebe.

"Kaj pa kozolci? Morda se bo razgovoril ob kozolcih," je rekel Jane. "Pelji ga na mesto vajinega srečanja."

"Ne vem, kaj delajo kriminalisti? Kaj še vedno hodijo okrog njega, kot bi bil nedolžen?"

"Mislim, da se je njegovi ljubici vendarle posvetilo. Danes zjutraj prvič po dolgem času nista pila jutranjega čaja pri Zvonu. Ali pa je to samo naključje," je še rekel.

"Ne, ne bo naključje. Obiskala me je namreč Tina. Vse mi je povedala, razložila in mislim, da je tudi ona okužena. Tega sicer ni povedala, videla pa sem njen obraz in odsev v njenih očeh je bil moten in teman. To je to. Počasi bo tudi ona izgubila spomin, potem pa ji sledi to, kar nas vse tri čaka."

"Seveda," je zgroženo rekel Jane, "ne samo tri, vse štiri. Izginili bomo, kot je izginila bolnica v plamenih in kot bo izginil spomin na nas."

"Zdravila ni," je rekla Agata, "Porabila sem že skoraj ves Nandetov denar. Za zdravila. Nič. Možnost je samo teoretična, praktično pa drsimo skupaj v pogubo."

"Ne razumem," je rekel Jane, "Nandeta so v vasi sprejeli tako, kot bi nikdar ne bil osumljen požiga domače hiše. S svojo zavzetostjo, da bo očistil vas in deželo, jih je prepričal, da je zdrav in nedolžen. Le kako je to možno?"

"Človek je nedolžen toliko časa, dokler mu ne dokažejo krivde," je posmehljivo rekla Agata, ko je nadaljevala,"do takrat pa še vedno, če je kriv seveda, počenja iste norosti, za katere je bil obtožen."

"Oj, golobčka," je zaklical Nande. "Vaju bom kar zapustil imam sestanek," je še rekel in odbrzel. Vesel je bil, da se je izmuznil, njima pa pustil slabo vest in očitanje, da ju je zalotil.

Že od daleč je zagledal Tino, ki ga je čakala na travniku. Objel jo je okrog pasu in ji šepetal pesem:

<poem>

"In razen njega širom naokoli
nikogar ni, da bi se vanj ozrl,
ki kmalu bo tam na samotnem polji
samotno, kakor služil
je, umrl."<poem>

"No, vidiš," ji je še vedno šepetal na uho, "tako pravi pesnik Bor in kakor velja to za kozolec, velja za človeško življenje."

Tina ni vedela, kaj naj stori. Naj mu pove za smrtonosno bolezen, naj mu pove, da so laboratorijski izvidi zelo kritični? Kako naj mu to pove? Ne more in ne sme. Zavezana je kodeksu poklicne kriminalistke, zavezana molku in molčanju. Občutek je imela, da so jo Nandetove roke žgale kot ogenj in njegove ustnice so bile strupene.

Izpil mi bo življenje in nič ne morem storiti, je premišljevala.

Rekla pa je vseeno: "Kako si opravil na kriminalistiki? Kaj so hoteli od tebe?"

Nande je še vedno zrl v kozolec, travnik, posut s tisočerimi rožami in za hip se mu je zazdelo, da bi ob takem pogledu človek kar umrl.

"Nič posebnega," se je hitro postavil na noge. "Rutinska vprašanja. Pregled krvi in telesnih tekočin. Nič posebnega. Takšne preglede opravim kvartalno, predvsem zaradi možnosti okužbe s smetmi."

"In, no, kakšni so rezultati?" je vrtala dalje.

"Ne vem. Me ne zanima. Mislim, da bi že zdavnaj povedali, če bi bilo kaj narobe," je smeje rekel, ko jo je hotel poljubiti. Odmaknila se je, kot bi jo hotela pičiti kača.

"Ne, tokrat ne," je rekla in se vseeno nasmehnila.

"Ne morem te več deliti z Agato. Ne morem. Obljubil si mi, da se bo to med vama končalo, nič. Dovolj je," je rekla Tina. "Dovolj."

"Te dni se bo vse uredilo," se kar nič ni dal zmesti. "Pričakujem večjo vsoto denarja iz Nigerije. Saj veš, da sem vložil denar iz podjetja na tuji račun. Samo zato, ker so obljubljali ogromne obresti in seveda vračilo glavnice. Veriga je dolga in bogat bom," je govoril in govoril Nande.

Tina pa je strmela vanj, kot bi jo zadela strela. Občutek je imela, da je konec sveta. Ne more biti res, Nande, Nande je tisti, ki je preusmeril denar. Denar, ki so ga iskali revizorji in dacarji, denar, ki naj bi bil namenjen novi industrijski coni v predmestju. Denar, ki so ga privarčevali ljudje, da bi z njim postavili objekte in odprli nova delovna mesta. Nande je tisti. Groza. Kam sem se vpletla, je bila zgrožena in prestrašena. Povedati bom morala. Šefu bom morala povedati. Konec je. Konec, z mojo kariero, z mojim življenjem. Morala bom na testiranje. Morala. Umakniti se bom morala v samoto. Do smrti v samoto.

"Ni ga močnejšega virusa, hujše okužbe, kot je ljubezen," je kričala Nandetu, ki je stal poleg nje in jo nemočno opazoval.

"Dovolj ... dovolj," jo je miril.

"Tako boli ... tako boli. V glavi in srcu," je še vedno kričala in se ga otepala, ko jo je hotel pomiriti. Nikoli ji ni prišlo na misel, da bi bila lahko samo igrača v rokah moškega, ki ga je ljubila. Ne to je bilo preveč. "Tvoje besede so bile velika laž in sprenevedanje. Tudi tega si nisi zapomnil, kako in kaj sva se zmenila prvič, kaj si mi rekel prvič?"

"Tina ... Tina ... nisem mogel, nisem smel povedati vsega. Še sam natančno ne vem, kdaj se je vse skupaj zapletlo."

"Jaz vem," je vpila Tina, "prebrala sem tvoj dosje na kriminalistiki. Ti si ... "

"Kako ... kaj si prebrala. Kakšne dosje?" Grobo jo je zagrabil za ovratnik in jo povlekel k sebi. Pričel je vpiti, ne, rjoveti, ko je vendarle spustil Tino in se sesedel kot kup nesreče.

"Kaj si prebrala?" je čisto mirno vprašal. "Pri tej priči povej. Kdo pa si ti? Lažnivka? Očitaš meni, mene postavljaš na laž, zraven pa skrivaš, kdo si?"

"Jaz ... jaz ... " je hlipala Tina. Ni mogla končati

stavka, zadušil jo je jok in tresla se je kot šiba na vodi. "Jaz sem kriminalistka. Izšolana kriminalistka. To sem jaz. Nisem ti smela povedati, le kako naj ti povem, nisem smela. Oba bova umrla," je zavpila in ga pričela biti po prsih. "Oba. Okužena sva. Ti si glavni nosilec okužbe. To sem prebrala na kriminalistiki. Piroman!"

Nande je pričel rjoveti kot ranjeni lev. Skakal je okrog Tine, bežal do kozolca in pričel divje brcati v kontejner.

"Samo to sem hotel," je rjovel, da ga je bilo slišati daleč po polju, "samo to, da bi se ohranila dežela, podeželje. Za to sem zbiral denar, ljudi, agitiral naprej in nazaj. Samo zato." Vedno bliže je bil Tini, ko ga je na brzino vklenila, še sam ni vedel, kdaj?

"Tako," je rekla, "če že mora biti cirkus, pa naj bo gala cirkus. Si moral, kaj, si moral požgati bolnico, še prej svojo domačijo, da so vsi zgoreli v njej. In ti ... ti ... naj bi bil ,zelenec'."

"Roke mi vkleni na trebuhu, prosim," je milo rekel. Bil je pohleven in popolnoma miren. Tina ni mogla verjeti spremembi. Sama se je še vedno tresla, kot šiba na vodi.

"Za dobre stare čase, prosim," je milo rekel, "vkleni mi roke na trebuhu."

Tina je uporabila prijem rahle omotice, pritisnila je na tilnik, in Nande je skoraj zaspal. Roke mu je vklenila na trebuhu. Bil je miren, popolnoma miren.

Sedla je v travo, se zazrla v kozolec in se spomnila tistih lepih časov. Besed in dejanj, ljubezni in obljub, kozolca napolnjenega s krmo in spet kozolca, ki kljubuje vetru in dežju.

"Škoda, naslednje leto tega ne bom opazovala, se veselila pomladi. Toliko vem o kozolcih, da bi lahko napisala študijo. O enojnem stegnjenem kozolcu, o razširjenosti kozolca v alpskem svetu, o gorenjskem in dolenjskem, pa štajerskem kozolcu, o ... " se je ozrla k Nandetu. Slednji pa je mirno ležal na tleh in iz ust se mu je cedila strupena zelena slina.

Bil je mrtev. V rokah je držal amulet iz katerega se je cedila strupena tekočina.

10.[uredi]

Na moji pisalni mizi je še vedno stala postavljena igra šaha in Šahist je slonel ob figurah, kot uročen.

"Koliko časa še?" sem nejevoljno rekla. "Se bom morala preseliti?"

"Bog ne daj," je rekel Šahist, "To pa ne."

Sovražno sem zrla v moškega, ki je v moji pisarni povzročal nered in mojo jezo. Človek ne more več delati v miru. Neprestano nekdo nekaj hoče, še huje, sloni na moji mizi, na moji mizi, kot bi bilo to čisto nekaj običajnega.

"Našel sem slonove okle," je rekel Franček, ko je vstopil. "Zanimivo. Bili so pod tretjim kozolcem. Zaviti v steklen papir, zloščeni in gotovo so čakali na pravega človeka."

"Saj to je poleg k ... " sem hotela reči, ko je Franček spet sklenil prste na hrbtu. Očitno o kovnici javno ne bova govorila. Vsaj vpričo Šahista ne.

"Okle ... kakšne okle," je rekel Šahist in se končno zravnal. "To je zelo težko," je rekel, "Težko je sloneti na mizi, poleg šahovske table. Ne morem se odvaditi tega položaja. Najlažje premišljujem, če sem tako skrivenčen," je še dodal.

Zdaj sem tudi jaz Frančku pokazala sklenjene prste na hrbtu. Nikogar izmed naju namreč ni zanimala njegova skrivenčena poza.

"In kje so okli," sem skoraj neprizadeto nadaljevala.

"V laboratoriju," je mirno rekel Franček. "Bomo pili kaj kave?"

"Ne bi bilo slabo," je hitro odvrnil Šahist. "Malo si bomo razbistrili glavo in lažje bomo razmišljali."

Midva s Frančkom pa sva spet sklenila prste, tokrat jih nisva skrivala za hrbtom.

"Sem že šefu povedal, da smo izgubili kmeta," je rekel Šahist, "kralj je ogrožen."

"Kakšnega kmeta?" sva v en hip hotela vedeti. "Lepo vas prosim," sem zgroženo nadaljevala. "Kam smo prišli. Šah nam bo krojil usodo na kriminalistiki, ali pač?"

"Sedite," je ukazal Stephen, "Vi tudi," je s stegnjenim prstom pokazal na Frančka.

"Šah, igro šah poznata, gotovo jo poznata. Zato bom kratek in jedrnat. Takole gre: Imamo enega kralja, eno kraljico, dva tekača, dve trdnjavi, dva ... "

"Dovolj," sem rekla in tokrat sem jaz uperila prst vanj, kot bi ga hotela prebosti. "Kakšnega kmeta smo izgubili? No?"

"Vprašajta Tino," je mirno rekel in se spet posvetil šahu.

"Greva," sem rekla Frančku, "tu notri je premalo prostora in preveč je nabito z neko čudno energijo."

"Je sejna dvorana prosta?" sva vprašala tajnico, ki je spet nekaj tipkala.

"Mh ... da ... mislim, da je," je rekla, ne da bi dvignila glavo.

"Greva ... hitro ... dokler kdo ne odkrije, kam sva se skrila," sem rekla Frančku, ko sva odklepala sejno sobo.

"Uf, madonca ... kaj pa je to?" Franček je strmel v prenovljeni prostor. Debelo tapecirani stoli, hrastova miza in umetniške slike na steni, so prikazovale razkošno opremljeno sejno sobo. "No, kaj je?" sem hotela vedeti in potisnila Frančka po prelepi preprogi. "Kaj se čudiš? V tem prostoru občasno sestankujejo tudi z ministrom, mednarodnimi izvedenci in še kdo od raznih sekretarjev nasloni svojo zadnjo plat na to mehkobo. Ne morejo sedeti na deskah. Saj veš, da ne. Kaj bi si le mislili o nas, da smo reveži, a?"

Franček se je zleknil v stol in se udobno namestil.

"Okle sem našel pod kozolcem, kar sem že povedal, vendar ne vem, zakaj so bili skriti tam. Nekdo tihotapi prepovedano robo. Kdo?"

"In, kaj je v oklih? Si kaj našel? So bili prazni? Kam si jih dal?"

"Odprtina je bila zapečatena, pečat pa je imel obliko srebrnega kovanca. Ampak, to ni bil kovanec kot denar, bolj kovanec kot pečat s šiframi. Saj poznaš obliko kitajskih črk, ali ne? Podobno je bilo šifriranemu pečatu."

"Si posnel, si slikal s fotoaparatom, preden si okle predal v laboratorij," sem hotela vedeti.

"Jah, kaj pa si mislila. Seveda sem," je skoraj ogorčeno rekel.

"Zanimivo je to, da so bili okli pri treh kozolcih, torej v bližini kovnice."

"Tako sem ponosen," je rekel veselo Franček, "tako ponosen, da imamo svojo državo, in še kovnico lastnega denarja povrh. To je odlična zadeva. Nismo samo država, smo še bogata država."

"Meni to ni jasno," sem rekla in s prstom risala po prašni lakirani hrastovi mizi. "Bogatejše in večje države, kot smo mi, nimajo lastne kovnice denarja. Ne vem, tu nekaj smrdi. Ali imajo v arhivu kakšne podatke?" sem se spomnila.

"Saj sva vendar po šefovem naročilu šla v kovnico, kaj je tu spornega?"

"Ne vem," sem rekla, "res ne vem. Samo to vem, da nič ne vem."

"Ah, tu sta," je rekel šef in s skodelico kave v roki sedel poleg naju. "Sta si ogledala kovnico denarja?"

"Prav o tem sva se pogovarjala. Torej nisem sanjala," sem spet resno rekla.

"To pa ne," je odvrnil šef. "Kovnica denarja je skrita pod tremi kozolci. Res je. Res pa je tudi to, da je to nelegalna kovnica denarja. Z vsemi potrebnimi dovoljenji, z žegnom najvišjih uradnikov in še kakšno dovoljenje bi se našlo. Tako je to."

"Saj ni res," sem besno rekla. "Kaj to vendar pomeni, da imamo lastno kovnico denarja ali ne?"

"Imamo in nimamo," je rekel šef. "Vaju sem poslal, da to zadevo raziščeta. Pravijo, da so jih oropali. No, kaj sta odkrila?"

"Nič," sem začudeno rekla, "Ogledala sva si podzemne prostore, ljudi, ki tam delajo, in potem sva odšla."

"Zelo dobro, bedaka ... bedaka," je zakričal.

"No, kaj je?" sem hotela vedeti. Prestrašena in presenečena.

Takrat pa je pred šefa stopil Franček, in rekel: "Denar je bil skrit v oklih, okli so bili skriti na smetišču, trinajst vrečk srebrnikov se je pomotoma streslo, našel jih je Nande ... in potem že vse veste, kajne?"

"Okli so nelegalno pripeljani iz Nigerije," je rekel šef. "Njihova vsebina je polna strupenih snovi. Bakterij, virusov in bacilov. Nande je smrtno bolan. On je postal živa proizvodnja toksinov, nekaterih bakterij, ki proizvajajo encime, ki potem poškodujejo tkivo in s tem omogočajo, da se okužba hitreje širi."

"Tako je to," je rekel Franček, "zdaj točno vem, kje nisem bil dovolj pozoren. Greva," mi je rekel in šef je takoj prikimal. Vedel je, kam sva namenjena.

11.[uredi]

Moja pisarna ni čakalnica," sem bentila pred šefom, ko smo sedeli v sejni dvorani. "Nič več nimam prostora, ne miru. Kam bo to pripeljalo?"

"Saj bo minilo," je rekel Franček, ki si je prižgal cigareto, na splošno začudenje nas vseh.

"Kadiš ... Franček ... ti kadiš," sem rekla. Že je hotel odgovoriti, puhnil je še dim, ko je rekel čisto nekaj tretjega: "Poslušajte ... poslušajte ... slišite ... sirena rešilnega avtomobila je zelo glasna. Nekaj hudega se je pripetilo."

Šef je dvignil telefonsko slušalko, vendar je na drugi strani žice že kričala tajnica: "V bolnico so peljali Tino."

Zaprl je usta in segel s prsti med lase, nemo zrl v nas, ko je vendarle rekel: "Tino so peljali v bolnico. To je bilo zavijanje sirene rešilnega avtomobila. Prav si imel," se je obrnil k Frančku, ki je še vedno puhal dim po prostoru.

Med tem je že prišel Šahist, in oznanil: "Izgubili smo kmeta, izgubili smo tudi trdnjavo. V nevarnosti sta kralj in kraljica. Črni so na potezi." Zavihal je ustnico in se nesramno zarežal, ko je nadaljeval: "No, preverite. Dogodki se vrstijo v smislu šahovskih potez. To mi morate verjeti."

"Kdo je bil nazadnje s Tino? Kje je Jaka?" je hotel vedeti šef.

"Jaka je odpotoval že včeraj," sem rekla, "saj ste mu podpisali odpustnico. Šel je na neko krizno področje. Tako mi je bilo povedano. Samo to. Več gotovo veste vi," sem resno rekla in dodala: "Tudi Tina bi morala odpotovati, ali ne?"

"Tudi," je rekel in zahteval tajnico, rekoč: "Olga ve vse. Njej povedo vse."

"Jaz ne," je rekel Šahist. "Jaz ne."

"Vas nihče ni nič vprašal," sem besno rekla.

"Kaj je bilo s Tino? Zakaj ni odpotovala," je vprašal Olgo šef. "No," je dvignil obrvi, "povejte, no."

"Tina in Nande sta bila prijatelja, tesna prijatelja. Še zadnjič naj bi se srečala, potem je Tina imela namen odpotovati. Toliko vem, več ne vem," je bolj skrivnostno, kot ne, rekla Olga.

"To so čenče, same čenče," sem hitela jaz, "lepo vas prosim, le kako naj bi bila Tina in Nande prijatelja? Tina je vendar raziskovala požar na potresnem območju. Jaka tudi."

"Ljubezen ne izbira kraja, človeka, dogodkov. Vse je usoda, kemija in nič ne moreš pomagati," je rekla Olga.

"To bi kot ženska morali vedeti, ali ne?"

"Dovolj," je rekel šef, "Očitno je preskočila iskra, požar pa je uničil oba. No, in kje je zdaj Tina?"

"V bolnici, na infekcijskem oddelku," je rekla tajnica Olga in odšla.

"Gremo," sem rekla in zelo na hitro ugasnila Frančkovo cigareto. On je namreč kar molčal in molčal ter kadil.

"Nikamor ne gremo," je vendarle spregovoril Franček. "Dovolj bo že, da obiščemo mrtvega Nandeta v hladilnici. Ne bo dolgo, ko bo poleg njega ležala tudi Tina."

"Saj res," se je lopnil po glavi šef.

"Pazite na tekača," je rekel Šahist in nas končno zapustil. Še med vrati pa je vseeno rekel: "Beli izgublja bitko, previdno. Kralj in kraljica sta nezaščitena."

"Tu sem prinesla obdukcijski list oziroma poročilo," je rekla tajnica Olga in hitro zaprla vrata.

"Vonjam smrt," sem rekla in se stresla po celem telesu. "Katera obdukcija je to, je to ženska s smetišča, je to Nande ali Tina?"

"Kako Tina, ona je vendar v bolnici," sem srepo pogledala Frančka, ker sprašuje tako neverjetne reči.

"Tino bodo, ali pa so jo že dali na hladno," je mrzlo in neprizadeto zaključil Franček.

Takrat, ko smo že vsi hoteli nadaljevati, vsak s svojim delom, je nekdo močno potrkal na vrata.

"Ne bom, ni govora, niti slučajno, ne bom in pika," je vreščala dama v krznenem plašču, usnjenih škornjih in kučmi z dolgim repom. Krilila je z rokami, se otepala nevidnega sovražnika in spet pričela vreščati: "Dolga leta sem molčala, mirno plačevala davke in stregla ljudem na vse možne načine, zdaj ... zdaj ... ko imam dve hiši in veliko podjetje, pa spet hočejo denar. Ne dam, in pika!"

"Kaj ... " nisem uspela, je rekla ženska, slekla krzneno oblačilo in sedla na moj stol: "Pomagajte mi. Oropali so me dacarji."

"Kaj ... " sem spet hotela nekaj reči, "kako oropali?"

"Tako," je ihtavo nadaljevala, "mene, ubogega reveža, človeka, ki sem vedno vse položnice plačala v roku ... pravočasno. Zdaj pa hočejo še poračun. No, ali ni to rop?"

"Gospa," se je vmešal šef, "predlagam, da obiščete dacarje. Oni bodo vedeli, zakaj plačujete še poračun. Tu smo mi nemočni. To ni nobeno kaznivo dejanje."

"Pa je," ga je prekinila, "pa je! Ne dam, ne bom plačala! Kar zaprite me!"

Šahist mi je šepnil na uho: "Kaj ni to dvorni norec?"

"Seveda," sem skozi zobe in šepetaje rekla tudi jaz, glasno pa sem dodala: "Mi nismo pravi naslov. Najbolje je, da se kar poslovite."

Ženska je odvihrala, s ciničnim nasmeškom na ustih in med vrati skoraj podrla tajnico, rekoč: "Še se bomo videli. Mene ne bo nihče izsiljeval. Nihče!"

"Nisem je mogla zaustaviti," je rekla tajnica, "trdi namreč, da je njeno podjetje samo njeno in da ji država ni pomagala pri tem niti s tolarjem. Zato tudi ne bo plačevala davkov. Trdi, da je uboga in skoraj obubožana."

"Saj se vidi," je nejevoljno zamahnil z roko šef. "Delo nas čaka. Gremo. Vsak zase ve, kam mora iti, koga mora še zaslišati. Dovolj je te norosti."

"Tudi to je del našega dela," sem rekla. Tajnica pa je dodala: "Ženska obiskuje vse oddelke po vrsti. Vsakokrat, ko dobi položnico z zneskom za plačilo, nekje vrešči in zahteva pravico. Skopost bi morala nositi njeno ime."

Odprla sem vrata na balkon, malo svežega zraka nam ne bi škodilo, ko je Šahist resno povedal: "Naša soseda je prepričana, da je edina na svetu, ki je s svojimi žulji pridobila bogastvo. Nikdar pa ne pove, da ji je denacionalizacija omogočila vse to. Je pač človek, ki zahteva veliko pozornosti in je kot poper v kavi. Izpostavlja se samo zato, da uveljavlja svojo prizadetost in pomembnost obenem. Tokrat pa je bila samo motnja v delovanju njenega sistema. Soseda pač ni pričakovala."

"Psihologi tako lepo poveste vse skupaj, da človek enostavno ne ve, kaj ste hoteli povedati," sem cinično rekla, "naslednjič jo boste prevzeli vi, kajne. Mogoče bi bilo še najbolje, če bi se to zgodilo že pri vhodu v stavbo."

"Dovolj," je rekel šef, "takšnih in drugačnih pripetljajev je več kot dovolj. Vsak dan in vsako noč. Delo kliče. Gremo."

Z veseljem sem šla. Nalašč sem obšla Šahista, da sem mu prhnila v obraz kot huda mačka.

12.[uredi]

Vedno bolj me mika," sem rekla Frančku, ko sva se spuščala v podzemne prostore kriminalistike, "vedno bolj me mika, da bi zamenjala umore za kakšna druga kriminalna dejanja. Tole, tole tu doli me resno spravlja v obup."

Franček mi je potipal žilo na zapestju, mračno gledal vame in zmajeval z glavo. Končno se je posmehnil, ko je rekel: "Kam praviš, da bi najraje šla? Drugam, kam drugam? V bolnico, kjer bi raziskovala probleme z zdravljenjem, na policijo, kjer bi spet imela opravka z mrtvimi v prometnih nesrečah, ali pa kar v šolo – poučevat? No, kaj naj bi bilo to?"

"Ah, saj vem, včasih me resnično zamika kaj novega. Še posebno takrat, ko je med žrtvami primera nekdo izmed nas. Zato, samo zato. Drugače si ne znam pomagati, v tej grozi, kot da razmišljam o tem," sem še rekla. Franček si je pričel oblačiti zeleno haljo, drugo je podal še meni, ko sva že zagledala Šahista, ki je stal pred mrtvo Tino. Z zdravnikom sta resno pregledovala papirje in povečane slike obeh mrtvih.

"Velika podobnost zastrupitve je med enim in drugim," je rekel Šahist. "Očitno sta oba umrla zaradi iste toksične sestavine."

"Da," je rekel neprizadeto patolog, "zadeva je zelo nalezljiva. Tu bomo morali biti več kot previdni."

"Kakšni so simptomi?" sem hotela vedeti, Franček pa je še vedno opazoval popisan papir.

"To je odvisno od količine zaužite snovi ali učinkovin. Vse skupaj pa je spet odvisno od tega, ali je človekova genska zasnova dovzetna za strup. Za nekoga je dovolj že kapljica, nekdo drugi pa lahko preživi še ob večji količini zaužite toksične sestavine. Tako pri nekom zastrupitev pokaže že kapljica krvi, nekdo drugi pa mora skozi različne preiskave vseh telesnih tekočin."

"Kaj pa oblačila in obutev, kaj pa reševalci oziroma bolničarji? In kriminalisti, no, kaj pa mi?"

"Tu ste na varnem," je rekel patolog. "Edina nevarnost je nelagodnost, ki pa je spet stvar posameznika."

"Kaj je torej povzročilo tako hitro smrt," sem hotela vedeti, "samo to me zanima. Tebe tudi, ali ne?" sem se obrnila k Frančku.

"Možnosti je več, zastrupitev s smrtnim izidom je lahko nešteto. Naj jih naštejem?" je vprašal patolog.

"Prosim ... prosim ... nikdar ni dovolj znanja, že zaradi preventive," sem rekla.

"Pogosti so že strupi v gospodinjstvu, od tekočin za čiščenje odtokov in stanovanja do ustne vodice in acetona; prevelike količine zaužitih zdravil; rastlin, kot je difinbahija, naprstec, trobelika, in podobnih; pa do industrijskih kemičnih snovi, arzen, topila, živo srebro; potem še v industriji, pa ogljikov dioksid in končno še premogov plin in čisto na koncu plin, ki je po kapljicah povzročil smrt teh dveh tu," je zaključil patolog in pokazal s prstom na obe trupli.

Midva s Frančkom in seveda Šahist od presenečanja nismo mogli zapreti ust. Naštevanje je postalo tako nezanimivo, tega se je patolog zavedal, zato je za konec prihranil tisto najbolj pomembno. Vzrok smrti. Simptomi in posledice se nas očitno niso dotaknili.

"In, to je?" sem vprašala.

"Močvirski plin," je rekel patolog in mi potisnil v razprte roke poročilo. "Tu vse piše. Vse je preverjeno in dokončno."

"Močvirski plin," je rekel Franček, "kako, močvirski plin?"

"To je lahko tudi kapljična koncentracija, tokrat skrita v oklih."

"Seveda," se je lopnil po glavi Franček, "v oklih. Seveda. To pomeni, da tisti, ki je hotel srebrnike, denar iz Nigerije, je moral odpreti okle, poiskati šifre in dvigniti svoj, ali bog ve, kateri denar. Ni mu uspelo. Ne, ni mu uspelo. Denar je ostal tam, lastnik pa je tu mrtev. In še kdo zraven, ali ne?"

"Nekako tako bi lahko bilo," je rekel patolog. "To že ni več moje področje."

"Hvala," sem rekla in komaj sem čakala, da gremo na sonce in svetlobo. Ven iz tega zadušljivega kraja.

"Halo ... halo ... " sem hotela zadržati patologa, "Kaj pa ženska, ki jo je Nande našel v smeteh. Ste opravili obdukcijo."

"Seveda," je rekel skozi steklo, na drugi strani podzemnih prostorov. "Vse piše v poročilu. Mudi se mi, nimam več časa za pojasnjevanje."

"Sama latinščina," sem rekla, ko sem si na hitrico ogledala poročilo. Povzpeli smo se po stopnicah, ko se nam je pridružil še šef, ki je že na vrhu stopnic glasno oznanil: "Policija je podala kazensko ovadbo, veriga se je raztegnila daleč v politiko in gospodarstvo. Pranje denarja, dragi moji, pranje denarja."

13.[uredi]

Dolina je bila polna ljudi. Prišli so gradbeniki, strokovnjaki in tudi politiki. Malo po službeni dolžnosti, malo zaradi iskrenega sočutja. Eden izmed najlepših delov Slovenije je bil porušen in neprimeren za bivanje. Obnova bo dolgotrajna in težka. Predvsem zaradi denarja. Nikomur pa ni bilo jasno, zakaj je zgorela bolnica, stara stavba, ki je bila grajena s trdim kamenjem in je vzdržala stoletja.

Na obrobju Doline, tako kot je zadnje čase v navadi, so pričeli graditi novo poslovno središče. Nihče nikogar ni nič vprašal, nič rekel. Zasadili so prvo lopato in dela so se pričela. Podrli so prvi kozolec, pokosili travo in izruvali zelenjavo, stroji so opravili delo več kot temeljito. Nekdo bo moral to navlako pospraviti. Kdo? Smetarji.

"Samo eno vprašanje imam, če nimate nič proti," je rekel Jane, ko je stopil pred občinskega veljaka, ki je v rokah še vedno držal lopato, s katero je pomagal skopati jamo za postavitev temeljnega kamna.

"Ali pričnemo z odvozom smeti?" Jane je bil še vedno pretresen ob pogledu na pokrajino. Tisto prelepo pokrajino, kjer je bila mlada trava tako mehka in skoraj že razpadel kozolec, tako lep.

"Se razume," je dejal oni, "kar takoj pričnite z delom.

Od daleč sem opazovala smetarsko vozilo, ob njem pa Janeta in Agato. Končno se je posvetilo tudi meni. Stala sta tesno skupaj in na sončni svetlobi sta izgledala kot bela kralj in kraljica.

"O, ne," sem stresla z glavo, "Šahist je še mene uročil." Vseeno sem stopila do njiju, ko sta dobesedno skočila drug od drugega in me veselo pozdravila.

"Je obdukcija že opravljena?" je vprašala Agata. "Pripraviti bom morala vse potrebno za pogreb."

"Je, opravljeno je," sem rekla, "poročilo boste dobili na dom. Še prej pa se prosim oglasite na kriminalistiki, da opravimo še formalnosti. Tu je zelo lepo," sem pokazala na zeleni travnik in vegast kozolec. "Vaš mož je bil zagrizen ekolog, borec za ohranitev narave, ali ne?"

"Da ... da ... bil je ..." je s stisnjeni zobmi rekla Agata. Posivela je v obraz, ko je nadaljevala: "Ni potrebno zavijati besed v celofan papir, ko vendar veste, kaj to pomeni – ekolog, ali ne?"

"No, ja ... tu se o tem ne bomo pogovarjali," sem rekla in odšla do kupa odpadnega materiala, kjer se je zbirala vedno večja množica ljudi.

"Dolina bo spet oživela, ljudje bodo imeli nova delovna mesta in čas bo zacelil rane," sem rekla Frančku. Kislo se je držal in prav nič ni bil pripravljen na pogovor.

"Kako je s tisto obdukcijo, no, si prebrala," je hotel vedeti.

"Seveda," sem smeje odgovorila. Bližal se mi je namreč eden izmed občinskih veljakov in z njimi ni bilo dobro češenj zobati. Sicer pa še Olga pravi, da lepa beseda lepo mesto najde. "Zlati prah za nohti je prah iz kovnice denarja. Torej je gotovo bila tam. Tam so jo umorili in od tam odpeljali na smetišče."

"Iz kovnice?" je bil nejeveren Franček. "Ne verjamem. Bila sva tam, zlatega prahu nisem videl."

"Nihče ga ne vidi, dokler ne raztrešči srebrnega kovanca. Srebro je samo tanka prevleka, denar pa je zlat. Čisto, najbolj čisto zlato, kar je možno."

"Pa vendar," se je tudi Franček nasmehnil. Več že ni mogel, prekinil ga je občinski veljak, z besedami: "Gradu ne bomo obnavljali, bolnice tudi ne. Našli smo primernejšo lokacijo. Ob morju."

"Ah, a res?" sem bila začudena, "če samo pomislim, da ima vsak Slovenec približno 20 cm morja, je to res najbolj primerna lokacija."

"O tem ne odločate kriminalisti, to je stvar politike," je rekel občinski veljak in se napihnil, kot bi nosil breme Atlasa. "Tu je dokumentacija vseh ljudi iz bolnice, od strežnice do zdravnika in bolnika. Saj ste zaradi tega tu, ali ne?"

"Ja, seveda," sem mirno rekla. Ni bilo čisto res, bilo pa je tudi zaradi tega.

"Tokrat smo našli idealno rešitev za rešitev kraja," je še rekel politik, ko je s prstom pokazal na gradbišče.

"Tokrat smo res dobro izbrali." Obrnil nama je hrbet in brez pozdrava odšel. Moral je biti v središču dogajanja, dihati zrak množic in se smehljati, da je sploh lahko obstajal.

"Čutim se nekoliko poraženega, nekaj manjka, rdeča nit se je pretrgala," je zlovoljno rekel Franček. "Najbolje bo, da greva v pisarno. Tam so papirji in podatki. Morda se spomnim, kaj manjka?"

Že sva hotela oditi po zelenem travniku, polju, ki so mu dnevi šteti in bo beton zakril vse, kar lahko zraste in vzcveti, ko sta prišla še Agata in Jane.

"Nande bi bil razočaran," je rekla Agata. "Gotovo," je kot papiga dodal Jane.

"Sem mislila, da bi njegov pepel stresli tu ... po polju ... okrog požganega gradu. Ali je to dovoljeno? Ali moram imeti dovoljenje?"

"To urejujejo pogrebne službe. Obrnite se na koga na pogrebnem zavodu," sem rekla.

"Pridete na pogreb?" je še vedno silila v naju.

"Ne," sem rekla, "nikakor ne."

"Ne," je rekel Franček, dodal pa vseeno: "Kdaj bo obred? Pojdiva, čas naju priganja," je še pomenljivo pogledal Agato in Janeta.

Pričela je igrati godba na pihala, ljudje so ploskali in s truščem pozdravljali govornika, ki je spet rožice sadil. Dolina ima perspektivo in alternativo ... govornik je namreč uporabljal tujke samo zato, da je govor zvenel bolj imenitno.

"Saj to je tako, kot če bi si človek zlomil ,kovk'," sem rekla cinično.

"Kovk, kaj je to ,kovk'?"

"Ja, kolk vendar, kost, saj veš. Ne znaš slovensko, a? Ne poslušaš radia in televizije. Franček, Franček."

14.[uredi]

S Frančkom sva stala pred novo hišo. Veliko, belo in obsijano s soncem. Obiskovanje in pregledovanje prostorov v hiši je bilo del naloge, ki smo jo kriminalisti morali opraviti. Hote ali nehote. Brskanje po zasebnih prostorih, predalih omar in omaric, tudi temu se nismo mogli ogniti. Franček pa je bil kriminalist od glave do peta. Zanj je bilo kukanje po zasebnosti drugih čisto nekaj običajnega. Skoraj bi lahko že rekla, da je bil zelo radoveden, že kar preveč.

"Veš," me je miril, "le kako naj bi vedela kdo živi tu, če ne bi vstopila. Imava vendar nalog. Za preiskavo imava nalog," je odločno rekel.

"Ampak tale pes," sem nalašč plašno zavijala oči,"slišiš kako laja? Lahko naju še napade."

"Aha, napade, naju ... kriminalista. Daj no."

Stopil je do psa, mu zažugal s prstom in ukazal: "Sedi! Takoj! Priden, sedi!" Pes je milo pogledal Frančka, skušal še enkrat zarenčati, nič. Sedel je na zadnje tace in obmolknil.

"No, si videla. Si videla. Že pes ve, kdo je gospodar položaja."

"To je privatno zemljišče," je bilo slišati iz daljave. "Nimate vstopa. Poklical bom policijo."

"Je že tu, sva že tu," je mirno rekel Franček in pokazal svojo izkaznico.

Odpovedati se bom morala delu na terenu, sem premišljevala. Zadnje čase me že vsaka najmanjša malenkost spravi s tira, še travo slišim, kako rase. Preveč je bilo zadnje mesece neverjetnih situacij, preveč. Nisem bila pripravljena. Le kje so časi, ko sem sedela za pisalno mizo in skoraj, tako bi rekla, od daleč reševala primere. Pokvarjena prefinjenost človeškega uma ne pozna meja, še posebno takrat, ko gre za materialne koristi ali sovraštva. Maščevalnost in užaljenost, to pa sta tako ali tako prvi na brvi.

Približeval se nama je moški. Franček se je ustavil, na široko razprl noge in v roki je držal kriminalistično izkaznico.

"Tule piše," je rekel, ko je moški stopil do njega.

"Prav," je slednji osorno odvrnil, "ampak, dalj kot do tu ne boste šli. Samo preko mojega trupla," je grobo rekel, ko je dodal: "Kaj iščete pri meni?"

"Vašo ženo," je rekel Franček.

Moški se je prestopil, in rekel: "Odpotovala je, k sestri v Ameriko je odpotovala."

"Je to vaša žena," je moškemu pod nos pomolil sliko umorjene ženske. "Nesramnost in aroganca, to me še najbolj razjezi," mi je šepnil, ker je vedel, da bom protestirala zaradi njegovega vedenja.

"Ja, to je moja žena," je sklonjene glave odgovoril moški in naju povabil v hišo.

"Torej, žene niste pogrešali? Niste pričakovali, da se bo oglasila? Tudi pri sestri v Ameriki se niste nič pozanimali? Kaj? Prosim?" je bil radoveden Franček.

"Kdaj naj bi odpotovala?" sem hotela vedeti.

"Moja žena me ni spraševala za dovoljenje, ali sme na pot ali ne. Kadar je bila odločena, da kam gre, je šla. Vrnila se je, ko se je pač vrnila. To je bila zelo samosvoja in maščevalna ženska. Žal, ne morem povedati drugače. Na moja vprašanja je odgovarjala z besedami, polnimi starih zamer in užaljenosti. Čemu in zakaj, ne vem. Pri meni je imela vse: svobodo in denar, mir in ugled. Očitno je tudi to bilo premalo."

"Šli boste z nama, na kriminalistiko. Tam boste še enkrat vse pojasnili, povedali. Potrditi morate tudi, da je mrtva ženska vaša žena."

"Seveda ... samo suknjič še oblečem," je rekel moški. "Pridem takoj." Čakala sva ga na dvorišču, ko je Franček rekel: "Si videla, koliko bogastva na kupu. Še ena Ali Babina votlina," je namrščil obrvi.

"Na pravi poti sva, kmalu bo krog sklenjen."

Identifikacija je bila enostavna. Mrtva ženska je bila prava. Njen mož pa ni kazal skoraj nobene žalosti, samo toliko, da se ni osramotil.

"Še imena vajinih in njenih prijateljev bi potrebovali, " sem rekla. "mogoče nas kdo izmed njih pripelje na pravo pot. Morilca še vedno iščemo," sem rekla.

"No, moje prijatelje že poznate," je odgovoril, "saj to sploh niso prijatelji, bolj znanci in sodelavci, ki jih dnevno srečujem v službi. Prijateljev nimam, vsaj osebnih ne. Žena pa je imela svoje znance in prijatelje. O njih ni govorila. Ni hotela. To je bilo njeno življenje in skrbno ga je čuvala. Tudi pred menoj. Žal," je zamahnil z roko.

"Nič ne de," sem rekla, "pregledujemo telefonske izpiske, njena pisma in ostalo, kar smo dobili pri vas doma. Ko bo kaj novega, se oglasimo. Za zdaj ste prosti." Moški si je vidno oddahnil, midva pa sva vedela, kam pes taco moli.

"Kakšno lepo pismo," je rekla tajnica. "Za vaju oba," je še dodala. "Šef tega ni dobil. Ne bo mu prav." Občutek sem imela, da je kar malo uživala. Še tako zadovoljna tajnica si ne more kaj, da ne bi tu in tam svojemu šefu privoščila malo zapostavljenosti.

"Kaj pa vi tu?" je osorno rekel šef in pogledal tajnico.

"Jaz vas pa iščem v vaši pisarni. Takoj pokličite glavnega inšpektorja. Takoj. Nekdo je raztreščil tiste tri kozolce, kovnica je uničena.".

"Kaj pa je to?" Iz rok mi je skoraj strgal vabilo, ko je pričel brati: "Vabljena na pogrebno slovesnost za gospodom Nandetom ... pri treh kozolcih ... raztrosili pepel ... bla ... bla ... Pa kaj še?" je bil besen moj šef. "Saj to je vendar noro. Nesramno in morbidno noro. Kar pojdita. Ja, pojdita," se je odločil. "Ti pa z menoj," je pokazal name, "Nalog za aretacijo krivca in morilca je na mizi, samo podpišem še. Ja, kar pojdita na pogrebno slovesnost."

15.[uredi]

Jane ni mogel skriti svoje potrtosti. Hodil je poleg Agate, ki je trosila pepel med kozolci in njivami. Smehljala se je, kot bi bila na zabavi, ne na pogrebu.

Gruča ljudi je hodila v krogu in mrmrala, vsaj meni neznano molitev. Bili so temne polti, tako, da sta Jane in Agata izstopala kot dve beli vrani. Prostor med tremi kozolci pa je bil zapolnjen z rožami in zastavami. Okrog in okrog pa so bili postavljeni prazni kontejnerji za smeti.

"Saj to je gruča norcev," je rekel Franček, "kaj pa se grejo?"

"Samo zato, če so druge barve polti, še niso norci," sem resno rekla.

"Ne gre za barvo polti, gre za obred in neko čudno seanso. Trideset jih je," je še rekel Franček, "brez Agate in Janeta."

"Pridi, končajva to farso," sem rekla in odšla sem do Agate, rekoč: "Aretirani ste zaradi uboja ženske in Nandeta, posredno pa ste osumljeni smrti naše kriminalistke Tine."

"Nimam časa za šalo," je rekla Agata in še vedno trosila pepel.

"Jaz tudi ne," sem osorno odvrnila in jo kar takoj tudi vklenila. "Vi," sem pokazala na Janeta, "vi greste tudi z nama."

"Samo ogenj zbriše vse grehe," je rekla in zelo hitro prižgala vžigalico in jo vrgla na zastave, ki so zagorele v hipu. Prasketalo je in se kadilo kot v peklu. Ljudje so odskočili in hoteli pobegniti, Jane pa se je sesedel kot kup nesreče. V tistem trenutku je na polje zapeljalo več naših avtomobilov, iz katerih so poskakali policisti in še isti trenutek obkolili skupino ljudi.

"Čestitam," mi je rekel šef, "pravo ime si napisala na nalog za aretacijo. Aha, tu so ostali. Vesta," je modroval dalje, "trinajst smo jih zaslišali, za ostale pa nismo vedeli, kje so."

"Trinajst ... kaj trinajst?" je rekel Franček.

"Trinajstim smo dokazali, da so iz Nigerije tihotapili zlato, ga tu predelovali in nato pod pretvezo, da so srebrniki, uvažali v Nigerijo nazaj. Seveda po ilegalni poti in s pomočjo kovnice, naše kovnice denarja."

"Ah, to pa je posel," se je nasmehnil Franček. "To pa je posel, nič posebnega. Vsak dan se kdo najde, ki kaj tihotapi. Zlato pa res nima, vsaj za kriminalce, nobene posebne vrednosti."

"Točno, res ne. Pameten fant si, Franček," je smeje odgovoril šef. "Zlato pridobi na vrednosti, ko ga uporabiš za nakup strupenih snovi za množično uničevanje vsega živega. In tudi takrat, ko si z njim kupiš politika, da ti pomaga ropati deželo in državo."

"In zakaj smo aretirali Agato?" Ženska se mi je zvijala z rokami, se trudila zbežati, vendar sem jo pretrdo držala, tako trdo, da so ji zakrvavela zapestja.

"To je ptičica posebne vrste," je rekel šef in pomignil policistu, da je odpeljal Agato."Skoraj bi ji uspelo prepričati vse naokrog, da je užaloščena vdova, če ne bi moški, ki sta ga obiskala povedal, da sta bili z njegovo ženo zelo dobri prijateljici."

"In," je odprtih oči vzkliknil Franček, "in kaj potem. Ljudje imajo pravico do prijateljev, ali ne?"

"Imajo," je rekel šef, "ravno tako kot imajo ljudje pravico do življenja. Agata je svojo prijateljico umorila samo zato, ker je bila prepričana, da rovari za njenim hrbtom. Vendar je zgodba drugačna. Ni rovarila, ne, kje pa, samo ljubimkala je z Nandetom. To jo je stalo življenje."

"In Nande, kaj pa on? Pa Tina? Pa teh trinajst in potem trideset," sem rekla. Tokrat je Šahist zavpil: "Pa saj sem tisočkrat povedal, da sta kralj in kraljica ogrožena. Bela, kralj in kraljica. Vi pa nič. Samo stokate in jokate, da ni v pisarni nobenega prostora več."

"Agata je bila zaprta v bolnici za duševne bolnike, mislim morilce, v gradu na potresnem območju. Nande pa je bil tam ekonom. Tako sta se spoznala. Agata je bila vseeno bolj zvita in je po kapljicah Nandetu dodajala serum za uničevanje spomina. Zadnjo kapljico je dobil s pomočjo njene krvi. Takrat je res pozabil na to, da jo je že srečal."

"In Tina?"

"Tina je postala žrtev pomote. Samo to. Ljubila je moškega, ki ga je v rokah držala ženska morilka, in le ta ji je usmerjala njeno pot. Nande ni imel moči izbirati, ni mogel prepoznati, kaj je storil napak, ko je zasnubil Agato. Mislil je gotovo na Tino."

Policijski avtomobili so pričeli odhajati, prostor pri treh kozolcih se je praznil, Šahist je capljal za šefom, Franček takoj za njim, jaz pa sem si ogledovala požgane rože in travo.

"Nič se bolj hitro ne obnavlja kot narava sama," sem si rekla in sedla v "marico" poleg Agate.

"Kar udobno se namestite, vožnja bo danes nekoliko daljša. Sicer pa vam je to že poznano, ali ne?"

"Potrebujem tableto, zdravnika" je rekla Agata.

"Tokrat vam ne bom ugodila," sem rekla in se zazrla skozi jeklene rešetke proti trem kozolcem, ki so se že zgubljali v daljavi. Še malo pa bo na nebu ostala samo tanka siva črta od dima. V roki pa sem tesno stiskali srebrnik, na katerem je bila vtisnjena številka trinajst. Samo ta je ostal od vseh izdelanih, ki jih še nismo našli. Zaenkrat!