Trije zlati lasi Deda sveveda
| Trije zlati lasi Deda sveveda Pripovedke za mladino Fran Hubad |
| |||||||||||||||
Trije zlati lasi Deda sveveda
Češka.
Bilo — ne bilo: Bil je enkrat kralj. Rad se je potikal po gozdih za zverinami. Nekega dne goni jelene tako dolgo, da se zgubi. Bil je sam, pride noč; vesel je bil, da najde kočo. Tu je stanoval ogljar. Kralj ga praša, ali bi mu hotel pokazati pot iz gozda na cesto, dobro bi mu plačal. „ Rad bi vam jo pokazal", reče ogljar, ,,ali žena je bolna, ne morem od doma. Ali kam hočete po noči? Ležite na hišo v seno, jutri zgodaj vas pa peljem na cesto." — Kmalu potem narodi se ogIjarju sin. Kralj je ležal na hiši, ni mogel zaspati O pol noči zapazi spodaj v izbi svitlobo. Pogleda skoz luknjo v stropu in gleda: Ogljar je spal, žena ležela je v omedlevici, poleg deteta so pa stale tri stare ženice, belo oblečene; vsaka je imela v roki gorečo svečo. Prva reče: „Jaz dajem temu detetu, da pride v velike nevarnosti." Druga reče: „Jaz mu pa dajem, da jih premaga vse in naj dolgo živi?" Tretja pa: ,,Jaz mu dajem za ženo hčerko, ktera se je rodila danes kralju, kteri tu zgoraj na senu leži." Na to ugasnejo ženice sveče, vse postane tiho. Bile so Sojenice. Kralju je bilo, kakor bi mu bil kdo porinil meč v prsi. Do jutra ne zatisne očesa; premišljuje kaj in kako? da bi se ne zgodilo, kar je slišal. Ko se zdani, začne plakati dete. Ogljar ustane, pa vidi, da mu je zaspala žena za večnost. ,,0h uboga sirota", toži, ,,kaj počnem sedaj s teboj?" ,,Daj mi otroka" reče kralj. „Jaz bom skrbel za njega, da mu bo dobro; tebi pa dam penez toliko, da ti ne bo treba do smrti oglja kuhati." — Ogljar je bil zadovoljen in kralj mu obljubi, da bo poslal po dete. Ko pride do svojega grada, povedo mu z velikim veseljem, da se mu je rodila po noč krasna hči. Bilo je ravno to noč, ko je videl sam tri Sojenice. Kralju se pomrači čelo, pokliče svojega služabnika ter mu reče: „Pojdi tje v gozd; v koči stanuje ogljar; daj mu te peneze on ti bo pa dal malo dete. Vzemi dete in utopi ga na potu nazaj. Ako ga ne utopiš, boš sam vodo pil!" —Služabnik gre, dene dete v košek in ko pride do reke, vrže ga s koškom v vodo. —„Lehko noč, nezvani zet!" reče kralj, ko mu pove služabnik, kaj je storil. Kralj je mislil, da se je utopilo dete, ali ni se utopilo. Plavalo je v košku po vodi, kakor bi ga kdo zibal in spalo je, kakor bi mu mati popevala. Priplava do koče nekega ribiča. Ribič je sedel na bregu, delal je mreže. Zagleda plavati nekaj po reki, skoči v čoln in potegne dete v košku na suho. Prinese ga svoji ženi in reče: ,,Vedno si hotela imeti otroka; tu ga imaš: prinesla ga je nama voda." Reka teče, leta minejo, z deteta postane krasen mladeneč, da mu daleč okolo ni bilo enakega. Imenovali so ga Plavačka, ker je priplaval po vodi. Enkrat po letu zgodi se, da je jahal tod kralj sam. Bilo je soparno, bil je žejen; zato gre k ribiču, da bi mu dali čerstve vode. Ko mu prinese Plavaček vode, zagleda se kralj v njega. „Lepega mladenča imaš, ribič", reče, „ali je to tvoj sin?" — „Je, pa tudi ni" odgovori ribič, „ravno je tega dvajset let, kar je priplaval po reki v košku kot malo dete, odredili smo si ga." — Kralj obledi kakor stena; videl je, da je isti, kterega je bil dal utopiti. Ali hitro se zbere, skoči s konja in pravi: „Treba mi je posla v moj grad, nikoga nimam seboj: ali more iti ta mladeneč tje?" — „Vaša kraljeva milost zapoveduje, mladeneč pojde", reče ribič. Kralj sede in napiše svoji ženi kraljici list: „Tega mladenča kterega ti pošiljam, daj zabosti koj z mečem. Moj sovražnik je. Ko pridem domu, naj bo storjeno. Taka je moja volja." Zloži pismo, ga zapečati in pritisne svoj prstan nanj. Plavaček se odpravi s pismom koj na pot. Moral je skoz velik gozd. Predno pomisli, pride s pota in se zgubi. Hodi iz hoste v hosto, kar se začne delati noč. Sreča staro ženico: „Kam pa, Plavaček, kam pa?" — „S pismom grem v kraljev grad, zgubil sem se. Mati, bi mi ne mogli povedati, kod pridem na cesto?" — „Danes tako ne prideš več tje, tema je", reče starka, „ostani pri meni črez noč; saj ne boš pri tujih ljudeh, tvoja botra sem". — Mladeneč jo uboga; komaj sta bila šla nekoliko korakov, zagledata pred seboj lepo hišico, kakor bi bila zrasla iz tal. Po noči, ko je spal Plavaček potegne mu starka pismo iz žepa in mu dene v žep drugo, v kterem je bilo zapisano; »Tega mladenča, kterega ti pošiljam, daj poročiti koj z najino hčerko; ta je moj zet. Ko pridem domu, naj bo storjeno. Taka je moja volja." Ko prečita kraljica pismo, reče pripraviti hitro svatbo. Obe, kraljica in kraljičina se niste mogli nagledati ženina, tako ljub jima je bil. Hitro so oženili Plavačka s kraljičino. Črez nekoliko dni pride kralj domu. Ko pride in vidi, kaj se je zgodilo, razsrdi se nad kraljico, da je to storila. „Saj si mi poročil sam, naj ga dam poročiti z najino hčerjo, predno se vrneš!" odgovori mu kraljica in mu da pismo. Kralj vzeme pismo, ogleda pisavo, pečat, papir, — vse je bilo njegovo. Pokliče zeta in ga upraša, kaj in kako, kod je hodil? Plavaček pove. kod je hodil, da se je zgubil v gozdu in prenočil pri svoji stari botri. — „Kakošna je pa bila?" — „Taka je taka." — Kralj spozna iz njegovih besed, da je to ista žena, ktera je bila prisodila pred dvajsetimi leti njegovo hči ogljarjevemu sinu. Misli, misli, pa reče: Kar se je zgodilo, ne da se zmeniti, ali tako ne moreš biti moj zet. Ako hočeš imeti mojo hči, moraš ji prinesti tri zlate lase Deda-Vseveda." Mislil je, da se tako svojega neljubega zeta naj leže znebi. Plavaček se poslovi od svoje neveste in gre — kod in kam? ne vem; ali ker mu je bila Sojenica botra, našel je lehko pravo pot. Gre dolgo in daleč, črez gore in doline, črez vode in brodo-ve, pa pride k črnemu morju. Tu zagleda čoln in v njem brodnika. »Pozdravi te Gospod Bog, stari brodnik!" — „Daj to Gospod Bog, mladi popotnik kam pa?" — „K Dedu-Vsevedu po tri zlate lase." — „Hoho, takega posla že davno čakam. Dvajset let že prevažam ljudi, ali nikdo me ne osvobodi. Ako mi obljubiš, da boš prašal Deda-Vseveda, kedaj bode konec mojega dela, prepeljem te." Plavaček mu obljubi to in brodnik ga pelje na oni kraj. Po tem pride v veliko mesto, ali bilo je vse žalostno. Pred mestom sreča starca; imel je v roki palico, komaj je lezel. »Pozdravi te Gospod Bog, starček!" — »Gospod Bog daj, mladeneč! kam pa greš?" — "K Dedu-Vsevedu po tri zlate lase!" — "Aj, aj, takega posla čakam že dolgo; koj te moram peljati k našemu kralju." — Ko prideta tje, reče kralj: »Slišim, da greš k Dedu-Vsevedu. Imeli smo tu jablan, nosila je jabelka. Kedar je kdo snedel jabelko, pa če je bil že tudi nad grobom, omladel je, in postal je kakor mladeneč. Od dvajset let sem pa ne nosi jablan več nobenega sadu. Ako mi obljubiš, da prašaš Deda-Vseveda, ali je za nas še kaka pomoč, plačam te kraljevo." — Plavaček obljubi in kralj ga spusti milostljivo. Po tem pride v drugo veliko mesto. Bila je tu pomrla že skoro polovica ljudi. Ne daleč od mesta zakopaval je sin svojega mrtvega očeta, solze kakor grah, padale so mu z lic. „Pozdravi te Gospod Bog, žalostni pogrebec!" reče Plavaček. — „Gospod Bog daj, dobri popotnik! Kam pa greš?" — „K Dedu-Vsevedu po tri zlate lase." — „K Dedu-Vsevedu? Škoda, da nisi prišel prej. Ali naš kralj čaka že dolgo takega posla; moram te peljati k njemu." Ko prideta tje reče kralj: ,,Čujem, da greš k Dedu-Vsevedu. Imeli smo tu studenec, tekla je iz njega živa voda. Kdor se je je napil, pa naj bi bil že umiral, koj je ozdravel, in ko bi bil že mrtev, pa bi ga pokropili s to vodo, koj bi vstal in hodil. Ali dvajset let je že, kar se je posušila voda. Ako mi obljubiš, da prašaš Deda-Vseveda, ali je še kaka pomoč za nas, kraljevo te plačam." — Plavaček obljubi in kralj ga spusti milostivo. Po tem ide dolgo in daleč po črnem gozdu. Na sredi gozda zagleda veliko zeleno trato, polno krasnih cvetic. Na trati pa zlat grad. Bil je grad Deda-Vseveda, bliskal se je, kakor bi gorel. Plavaček gre v grad, ali ne najde nikogar, le v nekem kotu staro ženico; sedela je in predla. „Pozdravljam te, Plavaček, veselim se, da te zopet vidim." Bila je njegova botra, pri kteri je bil ostal črez noč, ko je nosil pismo. „Kaj te je pa prineslo sem ?" „Kralj pravi da bi bil zastonj njegov zet, poslal me je po tri zlate lase Deda-Vseveda." — Starka se nasmeje pa reče: „Ded-Vseved je moj sin, jasno Solnce. Zjutraj je fantič, o poldne mož, zvečer pa starec. Jaz ti preskrbim tri zlate lase z glave njegove, da ne bom zastonj tvoja botra. Ali tak, kakoršen si, ne moreš ostati tu. Moj sin je sicer dobra duša, ali kedar pride zvečer lačen domu, moglo bi se zgoditi, da te speče in za večerjo poje. Tu je prazna kad, poveznem jo na te." — Plavaček jo prosi še, naj bi prašala Deda-Vseveda za tri reči, ktere je bil obljubil na potu, da bo prinesel odgovor. — „Bom že prašala", reče starka, „pazi, kaj poreče." Na enkrat zahruje zunaj veter; skoz zapadno okno prileti Solnce, starček s zlato glavo. „Duham, duham človečino!" zavpije, „nekoga imaš tu, mati?" — „Zvezda dnevna! koga bi pa mogla imeti tu, da bi ga ti ne videl? Ali taka je: celi dan letaš po božjem svetu, tam se naduhaš človečine; ni čudo, da jo še duhaš, ko prideš zvečer domu." Starček ne reče nič na to, ampak sede k večerji. Po večerji položi svojo zlato glavo starki v naročje in zadremlje. Ko vidi starka, da je že zaspal, utrga mu en zlat las in ga vrže na zemljo — las zasvoni kakor struna. „Kaj češ mati?" vpraša starec. — „Nič, sinko, nič! dremala sem in snula sem čudne sanje." — „Kai se ti pa je senjalo?" — „Senjalo se mi je o nekem mestu. Imeli so tam studenec živo vode: kdor se je je napiil, ozdravel je; pa če liil umrl in bi ga bili poškropili s to vodo, oživel je. Ali do dvajset let sem voda ne teče več; ali je kaka pomoč, da bi tekla zopet?" — „Lahka je pomoč: V studencu na izvirku sedi žaba, ne daje vodi teči; ako ubijejo žabo in studenec očistijo, poteče voda kakor prej." — Ko starček zopet zaspi, utrga mu starka drugi las in ga vrže na tla. „Kaj ti je mati?" — „Nič, sinko, nič! dremala sem in čudne sanje sem senjala. Bila sem v mestu. Imeli so tam jablan, rodila je jabelka: kdor je postaral, pa je snel jabelko, omladel je. Ali od dvajset let sem ne rodi več sadu: ali je kaka pomoč?" „Lahka je pomoč. Pod jablano leži gad, vso moč ji jemlje. Če ga ubijejo in jablan presade, rodila bo kakor prej". Starček zaspi zopet in starka mu utrga tretji las. „Kaj mene puščaš spati, mati?" reče starec in hoče ustati. — „Leži, sinko, leži! ne huduj se, nisem te zbudila rada. Ali zadremala sem in senjala sem zopet čudne sanje. Senjalo se mi je o brodniku na črnem morju. Dvajset let že prevaža ljudi pa ga nikdo ne osvobodi. Kedaj bo konec njegovega dela? — „Neumne matere sin je! ako da drugemu veslo v roke in skoči sam na breg, bode ta brodnik. Ali sedaj pusti me v miru: zjutraj moram zgodaj ustati, da grem sušit solze, ktera toči kraljeva hči vsako noč za svojega moža, ogljarjevega sina, kterega je poslal kralj po moje tri zlate lase." Za rano zabuči zvunaj veter, v naročji svoje matere zbudi se na mesto starčeka, krasno zlato-laso dete, božje Solnčice. „Z Bogom" reče svoji materi pa zleti skos vshodno okno vun. Starka pa odvezne kad in reče Plavačku: „Tu imaš tri zlate lase, kaj je pa rekel Ded-Vseved na tri vprašanja, to že tako veš. Pojdi z Bogom! več me ne boš videl, saj tega ne trebaš več." Plavaček se zahvali starki prav lepo in odide. Ko pride do prvega mesta, upraša ga kralj, kako novico prinaša. — „Dobro! reče Plavaček, pustite očistiti studenec in ubiti žabo, ktera sedi na izvirku, pa vam bo tekla voda kakor prej." — Kralj ukaže hitro storiti tako in ko vidi, da teče voda zopet s polno močjo, podari Plavačku dvanajst konj belih kakor labudi in na njih toliko zlata in srebra in dragega kamenja, kolikor so mogli nositi. Ko pride do drugega mesta, upraša ga kralj, kakošno novico prinaša. — „Dobro!" reče Plavaček, „pustite izkopati jablan, na korenu najdete gada, tega ubite; po tem usadite jablan drugam in rodila vam bo sad kakor prej." Kralj ukaže storiti to in jablan se odene po noči s cvetjem kakor bi jo bilo posuli z rožami. Kralj je bil tega zelo vesel in podari Plavačku dvanajst konj vrancev, črnih kakor krokarji in na njih toliko bogatstva, kolikor so ga mogli nositi. Plavaček gre dalje. Ko pride do črnega morja, upraša ga brodnik, ali je zvedel, kedaj bo osvobojen. „Zvedel sem" reče Plavaček, „ali pelji me prej na uno stran, pa ti povem". — Brodnik se je obotavljal sicer, ko pa vidi, da mu druge pomoči ni, prepelje črez morje njega in njegovih štiri in dvajset konj. „Ako boš sedaj prevažal koga", reče Plavaček, daj mu veslo v roke in skoči na breg, pa bode ta brodnik mesto tebe. Kralj svojim očem ni hotel verjeti, ko mu prinese Plavaček tri zlate lase Deda-Vseveda, hči njegova je pa plakala, ne od žalosti ampak od veselja, da se je vrnil zopet. „Kje si pa dobil te konje in toliko bogastva?" upraša ga kralj. — „Prislužil sem si vse to", reče Plavaček in pove kako je pomogel temu kralju do jabelk, ktera delajo iz starih ljudi mlade, drugemu kralju pa do žive vode, ktera o-zdravlja bolne in oživlja mrtve. — „Mladeča jabelka, živa voda!" pravi kralj na tihem; „ko bi snel jabelko, omladel bi, in ko bi umrl tudi, ta voda bi me oživila." Hitro se odpravi na pot po mladeča jabelka in po žive vode — ali ni se še vrnil. Tako je postal ogljarjev sin zet kraljev, kakor je bila prisodila Sojenica, kralj — pa prevaža še vedno ljudi črez črno morje!