Trije velikani (Ciril Drekonja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Trije velikani
Ciril Drekonja
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


TRIJE VELIKANI

Oče je imel sina, ki je bil zelo močan. Odloči se zato, da ga da za kovača, ker zahteva prav ta stan močnih ljudi. Stopi torej v tretjo vas do kovača in ga prosi, če bi hotel vzeti njegovega sina k sebi, da ga izuči. Kovaški mojster sprejme mladeniča in mu odkaže delo pri nakovalu. Mladenič vzame v roko navadno kladivo, ga osukne parkrat v roki, se namrdne in pravi: «To je pa lahko ko peresce». Nato udari s tako silo po nakovalu, da se kladivo zdrobi — Kovač mu da kladivo za obe roki, a tudi to se zdi mladeniču prelahko. Mojster je v zadregi, ker nima težjega kladiva razven onega, ki ga goni voda

— 27 —

Mladenič seže po tem kladivu. Z lahkoto ga dviga in kuje, da se stresa kovačija in da zvene šipe' v oknih. Kovača se polasti strah nad toliko močjo. Boji se, da mu mladenič ne podere kovačije, zato ga prosi, naj neha in naj gre nosit železo, ki so ga pripeljali iz mesta. Mladenič se odpravi, gre in poišče železo. Bilo ga je za težak voz, a on zadene vsega na enkrat na hrbet ter ga nese (proti kovačiji. Pred kovačijo vrže železo s sebe, da močno zaropota in se stresejo zidovi. — Kovač, ki to vidi, se ustraši in se 7boji, da bi mu mladenič nekoč ne podrl cele hiše, zato se ga skušia rešiti. Da mu nekaj denarja in ga prosi, naj gre od njega. Mladenič je zadovoljen, poslovi se in se odpravi po svetu za delom in za ^roeo Glas o silni moči mladega moža se raznese kmalu po vsej deželi. Mladenič hodi od vasi do vasi in. prosi, da bi ga kje vzeli na delo, a nihče ga ne mara, ker se vsakdo boji njegove moči. Naposled pTide v glavno mesto in stopi pred samega kralja ter ga prosi, naj ga vzame v službo. A tudi kralju je znana mladeničeva moč. Boji se ga in t i se ga rad na lepem iznebil, pa premišlja in premišlja ter sklene naposled, da ga pošlje v tujo deželo k sovražnemu knezu, kateri mu je bil dolžan tri vreče cekinov, a mu jih ni hotel dati. Sovražni knez je slovel kot zelo krut in neusmiljen. Kralj si torej misli: ta ga gotovo ne bo pustil živega nazaj; tako se ga znebim na lepem in mir bom imel pred njim. Reče torej mladeniču: «V sosednji deželi živi knez, ki mi je dolžan že dolgo časa tri vreče cekinov. Pojdi do njega, poterjaj denar in mi ga prinesi!» — Mladenič je zadovoljen, z naročilom in se odpravi takoj na pot. Potuje in potuje proti tuji deželi. S ceste pride na stezo, steza pa ga zapelje v velik gozd. Hodi dalje in dalje po gozdu in pride do moža velikana. Opazuje ga in vidi da ruje velikan smreke iz tal in jih povezuje v butare. Mladenič se čudi njegovi moči pa ga vpraša: «Čemu boš rabil drevesa?» Velikan mu odgovori: «I>omov jih ponesem, da bom z njimi

— 28 —

kuril.» Nato vpraša še on mladeniča, kam je namenjen. Mladenič mu pripoveduje, kam ga pošilja njegov kralj in gospodar. Ko sliši velikan mladeničevo zgodbo, mu pravi: «Nič ne boš! opravil sam. Poznani sovražnega kneza in vem, da je hud in neusmiljen. Ali hočeš, da grem s tabo in ti pri delu pomagam?« Mladenič se zveseli in sprejme radevoljno velikanovo tovarišijo. Oba potujeta dalje po gozdu in prideta na široko, in dolgo jaso. Na jasi ugledata moža, ki je tekal sem ter tja in je imel privezane mlinske kamne na nogah. Mladenič ga vpraša: «Čemu imaš mlinske kamne na nogah?» Velikan mu odgovori: »Prehitro letam, da me pa noge preveč ne nesejo, sem privezal nanje mlinske kamne.« Nato vpraša še velikan: «Kam sta vidva namenjena?« Mladenič mu sedaj pove, kam ju pelje pot in orjak ju brž prosi, ali bi se jima smel pridružiti. Vzameta ga v družbo in tako potujejo vsi trije dalje v tujo deželo. Dolgo hodijo in pridejo do tretjega moža Velikana. Ta sedi na skali in piha tako močno skozi nos, da se dela silen veter. Ustavijo se pri njem in ga vprašajo, kdo je in kaj počenja. Velikan odgovori: «Veter delam.» Mladenič vpraša: «Kako narediš1 pa vihar?» Velikan stisne tedaj eno nosnico ter pihne skozi drugo s tako močjo, da se rujejo drevesa v gozdu. Nato pripoveduje mladenič, kam pelje pot njega in oba tovariša; pa je tudi tretji velikan brž pripravljen, da gre z njimi. Še potujejo skozi gozde in čez planjave in po dolgem potu prispejo v deželo tujega kneza. Gredo k njemu in mladenič pove, po kaj so prišli. Tuji knez jih gleda črno izpod oči. Rad bi jih končal kalna mestu, a se boji močnih postav velikanov. Sklene zato, da se jih reši drugače. «Res sem dolžan vašemu kralju tri vreče cekinov», pravi, «a moja zakladnica je precej daleč odtod pri jezeru, ki leži med skalami in gozdovi. Tja pojdite in dobili boste, kar zahtevate. «

— 29 —

Mladenič in velikani se posvetujejo, kaj naj bi naredili, pa sklenejo, da pošljejo k jezeru orjaka z mlinskimi kamni na nogah, češ, da ta najhitreje'leti. Velikan steče proti jezeru, kakor bi ga nesel veter, in ko pride'tja, dobi tam ogromnega in hudega zmaja. Pošast plane takoj nanj, da bi ga ugonobila, a tudi orjak je pripravljen na boj. Rujeta se in premetujeta, dokler zmaj ne podleže; velikan ga uduši. Izmučen se vrne velikan proti knezovemu gradu, a radi trudnosti leže v senco hrastovega drevesa, da bi se odpočil. Spanec ga premaga, da zadremlje. Ostali čakajo in čakajo, velikana ni od nikoder. Čudno se jim zdi, pa pravi orjak, ki je delal veter: «Čakajte, pahnem proti jezeru, tako ga opomnim, naj pohiti!» Res zatisne eno nosnico in pihne s tako močjo, da se lomijo drevesa. Vihar doseže tudi hrast, pod katerim je spal velikan. Veja se odkrhne z drevesa, pade nanj ter ga zbudi. Hitro skoči pokonci in hiti proti gradu. Ko pride tja, pripoveduje, kaj se mii je pripetilo. Velikani se razhudijo in stopijo pred kneza ter zahtevajo denar. Knez se še ne vda. Pravi jim: «Moja zakladnica je v poslopju za gradom. Tja pojdite in vzemite, kolikor sem dolžan!» Vsi trije gredo k poslopju za gradom in velikan, ki je ruval smreke, odpre težka vrata. Ko pa pogleda v notranjost, planejo nanj najhujše zveri, kar jih je na svetu. Zveri ga grizejo in praskajo, on pa davi eno za drugo, dokler niso vse mrtve. Ves krvav se vrne k tovarišem pa pravi: «Tu notri so pa res zakladi. Skoraj bi teh živali ne bil zmogel sam; kmalu bi bil moral klicati vas na pomoč.» Mladenič in velikani se vrnejo v grad vsi razjarjeni in zahtevajo s huda, naj jim kralj da denar. Ko kralj izve, da je velikan podavil vse najhujše zveri, se zboji, odpre zakladnico; velikani napolnijo tri vreče cekinov; zadenejo vsak svojo na ramo ter odidejo iz grada. Mladenič je nejevoljen, ker mora hoditi prazen, a oni ne puste, da bi kaj nesel.

— 30 —

Ko se velikani oddaljijo od grada, se knez skesa, da jim je dovolil vzeti toliko zlata. Skopost ga premaga in brž ukaže sklicati skupaj močno vojsko. Sam se ji postavi' na čelo ter hiti z njo za velikani, da bi jih dotekel in jim vzel zaklad. Na hitrih konjih drvi knezova vojska po planjavi in se bliža orjakom. Takrat reče eden izmed velikanov: «Nekaj je zadelo vame, kakor da bi bila priletela mušica.» «Saj res», odgovori drugi, «kakor da bi brenčale mušice.» Ozrejo se in vidijo za sabo knezovo vojsko, ki se jim približuje v diru in strelja nanje. Velikani se pogovarjajo in posvetujejo, kaj naj naredijo, pa pravi oni, ki je delal veter: «Bom pa kar pihnil v te možice na konjih.» In res, zatisne eno nosnico s prstom, skozi drugo pa pihne s tako močjo, da pomete vihar knezovo vojsko kot' listje. Nekateri vojaki popadajo na tla, druge pa odnese vihar kar v zraku daleč1, daleč nazaj. Sedaj potujejo velikani v miru dalje po gozdih, preko planjav in ravnin, dokler ne pridejo v domačo deželo. Prinesejo tri vreče cekinov pred kraljev grad in jih vržejo s tako močjo na tla, da se stresejo zidovi. Ko kralj sliši, da se je mladenič vrnil v družbi treh velikanov, ki so prinesli toliko vreč cekinov, se ga polasti strah. Verjeti ne more, da bi bili ušli krutemu in mogočnemu knezu. Da bi se rešil nevarnih ljudi, podari jim vse zlato in jih prosi, naj puste njegov grad in mesto. Velikani prepustijo vse tri vrelce cekinov mladeniču, sami pa odidejo vsak v svoj kraj. Mladenič! je bil bogat. Vrnil se je srečen in vesel domov k očetu, kjer je živel potem zadovoljen in brez skrbi.