Trije tički

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije tički
Konči Ahačič
Izdano: Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1938
Viri: Ahačič, Konči (1938). Trije tički. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poslušajte, otroci! Poslušajte povest o treh tičkih: o sladkosnedi Taci, o leni Maci in grabežu Luksu. Poslušajte in bodute dobri, da tudi vas ne zadane kazen! – Tiho! Tiho! Začnimo!

Prvo poglavje: Tovariši[uredi]

Naša Taci. Srčkana je mamina ljubljenka. Tudi pridna bi bila, če bi ne bila tako sladkosneda. Vsak kotiček, tudi najskrivnejši, preišče, da najde kos sladkorja, orehe, jabolka ali še kaj boljšega. – In z malim tudi ni zadovoljna. Kaj pa še! Če le more, si kar celo malho nabaše – za slabe čase.
Mama jo vselej najde pri igri. Naj vstopi še tako nepričakovano, da bi zasačila malopridneža, Taci je vedno, prav vedno, vsa zatopljena v svoje igrače. Kar nekolikokrat jo mora mama poklicati, da dvigne svoj obrazek in mamo čim bolj nedolžno pogleda. – Kdo bi si mislil, da sedi navihanka na ukradenih rozinah!
Včasih se pa Taci res igra. Tedaj pa vedno z Luksom ali z Maco ali pa z obema. Joj, otroci! Da vidite volčjaka Luksa! Ogromen je in gromozanski! V svojem pasjem srcu pa je največja dobričina in najbolj smešen strahopetnež pod božjim soncem. Kako se mu le od strahu naježi vsaka dlaka, če povoha Tacinega konjička!
Najbolj ceni Luksi muco Maco. Kadar se srečata, jo povoha in jo milo poprosi, da bi ji smel obirati bolhe. »Kaj pa še! Tega pa že ne! Preveč smrdiš! Da se mi zgubiš!« zapuha Maca in se strašansko nagrbi. – Luksi uboga in se skrije v kočo. Vrabci pa mu ta čas pozobljejo vso polento. Tako še teže pozabi, da je za gospodično Maco vse premalo.
Žalosten Luksi se Taciki smili. Zato prikliče oba, Luksa in Maco, in prigovarja Maci tako dolgo, da vsaj za kratek trenutek pozabi na ostre kremlje, s katerimi tako rada seka po Luksovem nosu. Tedaj more Luksi vsaj malo oblizniti Maco. Seveda, da bi ji obiral bolhe, za to navadno ni dovolj časa.
Maca pa je velika lenuška. Ves dan bi najraje na zapečku čepela in vlekla svojo dreto. Tako prezira ves svet okoli sebe, da kar zapira svoje zelene oči. Odpre jih le, če zasliši žvenket krožnikov, iz katerih si pobira svoje grižljaje. – Da bi miške lovila – oh! – tega pa že ne! Tudi če bi ji po smrčku skakale, ne! Zakaj neki! Miške naj love muce – ona pa je Maca!
Nekoč je bil usoden dan. Taci stika po svoji stari navadi po kuhinjski omari. Prav vso je že prerešetala, pa ni našla ničesar. – Tedaj pa zagleda prav na vrhu kozico mleka. Smetano si hoče posneti z njega, pri tem pa zvrne vse mleko in poškropi vso omaro in vse, kar je v njej. – In prav tedaj se prikaže mama: »Salabolt! Zdaj te pa imam! Brezovega olja ti koj po hlačkah dam!«
In že ima mama leskovko v rokah! In že se začne gonja iz kota v kot, potem pa srečno preko praga v vežo in – smuk – na dvorišče. – A mama ima dolge noge, mnogo, mnogo daljše od Tacike, in bi jo zato gotovo takoj ujela, da ji ni prekrižala pota Maca, Maca z ukradeno salamo. Mama kar obstane od začudenja, a kaj hitro si opomore in steče za grešnikoma kakor blisk.
A že zagleda tretjega hudobneža. Luksi, dobričina Luksi, si je privoščil slastno pečenko: pograbil je najlepšega maminega kunca. – Ko mama to zagleda, se ji strga zadnja nitka potrpežljivosti. Kakor da so ji zrastla krila, zdrvi za hčerkico, za psom in za mačko. To vam je bilo sopihanja in hropenja! Kaj čuda, ko Maca pri begu ni hotela spustiti salame, Luksi pa ne kunca! Taci, ubožica, ima pa itak že kratke noge.
Dirka se konča z mamino zmago. Najprej je grešnikoma zaplenila blago, potem pa je vsakemu po svoje navila urico. – Da ste slišali, otroci, kako ubrano so se ujemali ti trije žalostni glasovi: Tacino cviljenje, Macino javkanje in Luksovo tuljenje – gotovo bi se vam grešniki zasmilili in bi zanje prosili. Mama pa je bila take godbe že vajena in se ji srček ni hotel omehčati.
»V kot se poberite!« je rekla mama še vsa rdeča od jeze in pokazala z roko v najbolj oddaljeni vrtni kot, potem ko se ji je vendar zazdelo, da je že dovolj pretepavanja in stresavanja. Tako je rekla in grešniki so tiho ubogali in so še drgetajoč od joka odšli s sklonjenimi glavami. Ko je pa mama nehala gledati za njimi in se je vrnila v hišo, so se domenili: »Od doma preč! Ne vrnemo se nikdar več!«
Malo je bila tega kriva slaba vest, malo bolečine – skratka: odšli so. Dolga je bila pot z vrta preko njive in travnika. Dolga, dolga! In sonce je tako neusmiljeno žgalo! Počasi so Taci, Luksi in Maca postavljali nogo pred nogo, šapo pred šapo in debele znojne kapljice so kar curkoma lile s sklonjenih glav. Ko so končno vendar prispeli do hladnega gozda, so bili vsi trije izmučeni do smrti.
Sedli so v senco košatega drevesa. Hoteli so se le malo odpočiti za težko pot v daljni svet. Nekaj časa so prerešetavali preostalo grozo in svoj sedanji težki položaj, potem pa so glasovi postajali vse tišji in tišji. Glavice so se povešale niže in niže. Ptički na vejah so ubirali pesem uspavanko, naši trije potepuhi pa so zaspali.
Tedaj pristopica iz zelene sence Sanjček. Droben palček je možiček Sanjček in vendar ima čudovito moč: čim pristopi k sprečemu bitju in razpre nadnje svoje roke in zamomlja uročene besede, se dušica loči iz spečega telesa in zaplava v deželo sanj. In ta možiček Sanjček je torej zdaj prišel k Taci, k Maci in k Luksu.

Drugo poglavje: Taci postane čokoladna punčka[uredi]

Sanjček se skobaca na Tacina ramena. Svoje drobne ročice položi na njeno sklonjeno glavo in zamomlja: »Taci! Bodi čokolada, ki jo ima deca rada! Sladka, mlečna, svetlorjava. – Naj odlomi se ti glava! Naj te zobkov sto razjeda, da ne boš več sladkosneda!« Tako govori Sanjček in maha z rokami in iz speče Tacike se loči dušica in se spremeni v krasno, v pisanozlat papir zavito čokoladno punčko.
In čokolada Taci že stoji v izložbi velike mestne trgovine. Prav nič ne ve, kako je prišla med te lepe in dobre slaščice. Zavrtelo se ji je v glavi, zašumelo je – in je bila tu. – Pred izložbo pa stoji dan na dan ubožno dekle. Sirotica je vsa strgana in lačna. Oh! Kako rada bi imela čokoladno Taciko! Kako lepo bi poimenovala lepo punčko, ki tudi prav gotovo nima ne očka ne mamice!
Iz šole pridrvi gruča razposajenih fantkov. Glasno smejoč in prerivajoč se pridejo do izložbe. »Kaj neki neprenehoma stoji tu raztrgano dekle?« si mislijo in siroto oblastno in prešerno odpahnejo.
Razvrste se pred šipo in rinejo z glavami vanjo. Vmes pa se razposajeno suvajo in brcajo in kričijo in se smejijo. Vsak hoče imeti najboljše mesto pred šipo.
Na steklo pritisnjeni nosovi! Da nima Taci ust zamašenih s čokolado, bi se kaj rada od srca nasmejala. Hej! Da bi mogla potegniti te zverižene nosove! A roke so ji tako trde, da ne more ganiti z njimi. Da! Niti z očmi treniti ne more. Kar hudo ji je. Dečki pred izložbo pa se ji režijo in pačijo.
Nenadoma glasen pok in: čin-čin! Zažvenketajo črepinje po tleh. Deček, ki mu tovariši niso dali prostora ob izložbi, je bil zalučal kamen vanjo. – Preplašeni se zlikovci razkrope na vse strani, boječ se zaslužene kazni. – Pred izložbo pa zopet stoji le uboga sirotica in požira Taciko s poželjivimi očmi.
Siromačica seže po punčki skozi razbito šipo. In končno ima sirota v rokah to, kar ji že tako dolgo polni srce in glavo: krasno, pisanozlato čokoladno Taciko. – Sirota kar trepeta od radostnega razburjenja in stiska Taciko k svojemu upadlemu licu: »Punčka moja mala, krasna si in zala! Zdaj si vendar moja! Jaz bom mamka tvoja. Ah! Lepo bo nama! Nič več ne bom sama…«
»Punčko nazaj!« »Da šip razbijati ne smeš, to na policiji zveš!« se nenadoma zadere nad njo trgovec, zaripel od jeze, misleč, da je ubožica razbila šipo. Hudo je preplašena siromašna deklica. Solze ji zalijejo oči in proseče steza roke za punčko. A vse zaman. Trgovec jo odvleče k strežniku, punčko pa v trgovino.
Tacika spet naprodaj! V trgovini je zopet stala noč in dan med najzapeljivejšimi slaščicami, pa jih ni mogla niti pokusiti. Ej! To je bila pokora zanjo! – Nekoč pride bogata gospa. Ko zazre Taciko, kar nič ne premišlja, temveč reče: »Jutri ima god moja Metka, hčerkica sladkosnedka. Punčko to bom zanjo vzela, da bo Metkica vesela.«
Tacika mora v zavojček. A kako bo ubogi Taciki v zavoju – v strašni temi, tega nihče ne pomisli! Tako grozno, otroci, kakor če bi vas žive in zdrave zabili v krste! Taciki se od oči pocede solze: sladka krema, ki jih po naše nepoboljšljiva sladkosneda sproti liže.
Dolgo se guga Taci v temnem, ozkem grobku končno se pa škatlica ustavi in Taci sliši: »Ljuba moja Metka! Čestitam ti za god! In tu imaš darilce, da pridna boš povsod.« »Še to te prosim, mami, da mi poljubček daš. Saj vem, preljuba mami, da jih poln koš imaš!« - Nato sliši Taci poljubovanje in se spomni svoje mamice, ki jo je tako užalostila, in ji je hudo, hudo.
V zavoju pa se posveti in Taciko dvigne iz groba punčka Metka: »Vedno mi je mami kaj lepega dala, vendar take punčke nisem pričakovala!« radostno vzklikne Metka in ogleduje čokoladno Taciko z vseh strani. Nato pa jo pazljivo postavi na omaro k svojim drugim igračam.
Taci je v družbi zamorčka in medvedka. Na omari sta že sedela zamorček Črnček in medvedek Rjavček. Zdavnaj sta si že povedala svoje doživljaje in sta bila zelo vesela, da sta dobila novo družbo. Kar obsula sta Taciko z vprašanji. Uboga punčka pa jima ni mogla odgovoriti, ker so ji bila usta zalepljena s čokolado. – Začel je pripovedovati svojo življenjsko povest Črnček:
»Rodil se je v vroči Afriki. Samo sonce, pesek, zveri. Zato pa vsega tega tem več. Še preveč! – Nekoč ga je mama prosila, naj dobro pazi na bratca-nebogljenca, ko pojde k sosedi po nasvet, kako bi najokusneje splekla zelene kobilice. Takole je dejala mamti zamorka sinčku Črnčku: »Črnček! Ti si tak junak, da ti nihče ni enak. Pazi zdaj na dvojčka mala, da ne bi preveč jokala.«
Črnček je hudo ponosen na materino pohvalo in z veseljem prevzame oba bratca. A nesreča taka! Čim je enega zabaval, je drugi tulil in obratno. Zato se Črnček popraska pod črnimi kodrčki, naveže bratca na vrv, vrvi pa na drevesni veji. Nato prime iztepač in udriha po bratcih, ki se zaradi teh sunkov visoko gugata.
Dvojčkoma iztepavanje ne prija. Zato se glasno jokanje in stokanje razlega daleč po gozdu. Nenadoma pa zadoni med otroško godbo strašanski nov glas: levje rjovenje. In že se skoraj tik pod dvojčkoma prikažeta gospod lev in gospa levinja. Malo pomahata z repom, malo pomežikneta, – skok – in dvojčka istočasno cela izgineta v levjih žrelih.
Krvoločneža sta se ujela v lastni požrešnosti: obvisela sta na vrveh, na katerih sta se prej gugala dvojčka. – Črnček, revček, je bil pri tej žaloigri ves čas navzoč. Noge so se mu tako tresle, da se ni mogel premakniti. – Ko pa sta leva obvisela, se je toliko opogumil, da je stekel v vas in naznanil, kaj se je zgodilo.
Črnček je veselo presenečen. Bal se je, da bo kaznovan zaradi nepremišljenega ravnanja z bratoma. A ni bilo nič hudega. Starešine so sklicale zborovanje, na katerem so Črnčka proglasili za narodnega junaka, ker jih je tako pametno rešil dveh zverin, ki sta zamorce strašili in morili že dolgo časa. Da ste videli otroci, kako se je Črnček izprsil! Toliko, da ni počil od samega ponosa.
Zvečer so zakurili zamorci velike kresove, da bi praznovali Črnčkovo junaško dejanje. Vse naselje je rajalo okrog njih, jedlo, pilo in pelo in bilo sploh veselo. Le Črnček ne. Srček ga je namreč nepremagljivo vlekel nazaj v bližnji gozd k ubitima zverinama. Hotel ju je še enkrat videti, da bi tem bolj precenil svojo junaško zmago.
Črnček je na ubitem levu, ko zasliši nad glavo tajinstveno sopihanje. Radovedno se junaček ozre in kar okameni od groze: nad njim in za njim stoji grozen, ognjenožareč peklenšček z mačjo glavo. »Ali si se prišel maščevat za ubita leva? Ah! Pusti me! Saj sem uboga reva!« joka Črnček. Vrag pa zapuha: »Umrla sta bratca uboga, ker Črnček nič ne uboga. Nisi pazil nanju! Si se le igral! Zato pa boš igračka zdajle sam postal.«
Tedaj pristopi k omari Metka in vzame Taciko, tako da ni mogla slišati, kako je igračka Črnček prišel iz Afrike k Metki, dasi bi jo to zelo zanimalo. Tudi Rjavček še ni prišel do besede. Medtem so se namreč pri Metki zbrali gostje, ki so bili povabljeni na gostovanje, in Metka jim je vesela pokazala lepo mamino darilo: veliko čokoladno punčko Taciko.
Postavila je čokoladno Taciko na sredo mize, tako da so jo gostje lagko ogledali od vseh strani. Zelo je vsem ugajala in hvale ni bilo ne konca ne kraja. Pa tudi Taci se je zabavala v tej pisani družbi. Najbolj pa se je razveselila tort, vsakovrstnega sadja in sladkega malinovca. Oh! Da ni bila prej tako sladkosneda, bi zdaj sedela med temi otroci in se gostila z vsemi dobrotami.
Otrokom je Taci ugajala, ugajala! Kar nagledati se je niso mogli. Ta si je omislil njene čeveljčke, drugi njeno oblekico, tretji njen trak. Končno so gostiteljico Metko preprosili, da bi se igrali tombolo, v kateri bi bila glavni dobitek čokoladna punčka Taci. Čeprav nerada je Metka vendar na to pristala, upajoč, da ji mama kupi drugo enako punčko za njeno lepo ravnanje. In igra se je začela.
Tombola! Tombola! Iz dveh otroških grl zadoni istočasno radostni in zmagoslavni vzklik in 4 ročice se istočasno poželjivo stegnejo po čokoladni punčki Taciki. Zadela sta jo kar dva srečna gosta naenkrat, namizna soseda, fantek in punčka. Čigava je? Žreb naj odloča. Žreb! A nihče izmed obeh srečnih tombolašev ni s tem zadovoljen, ker se vsak boji zgube.
Niti fantek niti punčka nočeta izpustiti dobitka. Beseda da besedo in že se tepeta in prerivata sredi gruče razburjenih otrok. Zaman vsako prigovarjanje in posredovanje! Nihče ne odnega. Prepir postaja vedno bolj bučen, oba otroka, ki sta si lastila glavni dobitek, pa vedno bolj razvneta in srdita. Zdaj vlečeta oba za punčko in se prerekajoč sučeta okrog nje.
Tedaj pa: pok! – in grobna tišina! Čokoladno Taciko sta prelomila na dvoje: deklica je obdržala v rokah njeno glavo, fantek pa noge. Iz uboge razbite punčke pa se zasliši tih, skoraj neslišen vzdih in dušica Taci vzleti iz čokoladnega oklepa, v katerega jo je učaral možiček Sanjček. – Razočarana lastnika čokoladnega trupelca skesano zajokata, a nič jima ne pomaga: punčka je razbita.
Nato so si otroci Taciko razdelili in jo pojedli. Joj! Kako so jo grizli v glavo, v roke, noge, v trebušček in sploh v vse! Potem so si pa še oblizali usta in čokoladne prstke. – Vse to gleda dušica Taci. Gleda in vidi, da je sladkosnedost grda in sklene, da se bo poboljšala, čim se vrne k mamici. Potem pa odleti dušica Taci daleč v širni svet.

Tretje poglavje: Macine muke[uredi]

Od Tacike stopi Sanjček k speči muci. Drobni palček poloči na Maco svoje roke, zamahne z njimi skrivnostno po zraku in spregovori: »Muca Maca, žametasta ti je taca! Ves dan bi na peči predla, kar brez dela vse pojedla. Mišk pa ne da bi lovila! Zdaj se boš pa pokorila! Miške bodo te podile, te mučile in ubile.« Tako govori možiček Sanjček in iz Mace vzleti dušica in se spremeni v bikca-muco.
In bikec-muca Maca je kar zlepa stal v velikem hlevu. Težak železen obroč je imela vkovan v rožnat smrček. Na obroču pa je še visela dolga železna veriga. Poleg nje je stala druga bik-muca in za njo še cela vrsta drugih. Vse te bik-muce so bile bele in so imele na glavah ostre, velike in težke rogove. »Zakaj li imam take rožiče? Morda bom nanje nabadala ptiče,« premišljuje Maca.
Tedaj dvigne sosedna bik-muca svojo rogato glavo in pogleda v Macino pregrado. Silno klepetava je ta gospa soseda in strašno nadleguje Maco z vsakovrstnimi vprašanji, tako da ji Maca pove vso svojo preteklost. Potem pa povzame besedo soseda in opiše Maci svojo žalostno življensko povest, prelivajoč vmes solze od samega domotožja in od hrepenenja po svojih otrocih. Tako je pripovedovala soseda:
Gnezdo sem imela doma in bilo je zelo lepo in nisem slutila, da mi bo kmalu tako hudo. Čuvala sem svoje otročičke in opazovala ptiče, ki so nad nami v vejah sedeli in ves dan veselo žvrgoleli. Mucke moje so se igrale in meni, mami, nagajale. Ah! Lepo je bilo tako, kakor nikdar več ne bo. Hčerkica me je prosila, da bi ji ptičko ulovila. Mala mucka, hčerkica mila, mi je takole govorila: »Lepo bi, mama, žvrgolela, če bi ptičko pojesti smela.« Jaz – seve – sem bila vesela: moja hčerka bo pela! H gnezdu sem se brž splazila in iz njega ptičko ugrabila.
Ko pa stopim z drevesa – ah, še zdaj me groza strese – zlodej črn pred mene plane in mi malo ptičko vzame in reče: »Zdaj se boš pa pokorila, ker si ptičko umorila!« Tisti mah sem bik postala. – Deca moja bo jokala, ko me bo zaman čakala. Srček me zelo boli,« reče muca in ihti. No! Maca klepetulje ni poslušala preveč pozorno.
Gledala je miške skozi špranje. Sedale so z velikim vreščanjem na sedeže, ki so bili v več nadstropjih razvrščeni okrog velikega, okroglega peščenega prostora. In te miške so naenkrat tako zanimale Maco, da je kar pozabila na žalostno sosdo! Prej tako zaničevane in prezirane miške so ji nenadoma nadvse milo zadišale. Menda zato, ker je bila tako hudo lačna.
Tri miške so prišle po pesku, čim so bili sedeži zasedeni, ob glasnem trobentanju trobentačev, ki so stali nekje med Macinim hlevom in jih zato ni mogla videt. Mišje klepetanje se je spremenilo v vriskanje in ploskanje, ki je veljalo pred vsem oni miški, ki je držala v rokah ostro sabljo. Ostali dve sta nosili po en velik kos salame in sta bili pri mišjem občinstvu manj ugledni.
Za njimi so prikorakali lokostrelci. Premišljeno so pristopicale te miške v peščeni prostor, toplo pozdravljene od gledalcev. V rokah so nosile lok in več ostrih puščic, raz katere so bingljale pisane zastavice. Spoštljivo so se zahvalile občinstvu za pozdrave in se nato postavile ob steno k prvim trem miškam.
Za lokostrelci je pridrvelo krdelo suličarjev, držeč v rokah dolga ostra kopja. Tudi suličarji so se spoštljivo klanjali po sedežih gnetečim se miškam. – Maca vse to opazuje in premišljuje: »Mišk je tu – hm – kar stotero in salame na izbiro. To naj bi pokora bila!? Taka kazen je res mila!« Tedaj pa zabuče trombe in ...
Aah! Železni obroč se je na Macinem nosku razklenil, veriga je odpadla, vrata so se odprla, Maca skoči in že stoji sredi okroglega prostora. Zdaj ga šele lahko dodobra pogleda: tisoč in tisoč miši, druga poleg druge. Kar zavrti se Maci pred očmi.
»Skoči!« jo tedaj spomni prazen želodec. Le kam? Maca se ozre in zagleda skoraj tik pred nosom velik kos vabljive dišeče salame. »Zakaj pa ne! Saj sem dovolj lačna že!« si misli in skoči in ... Oho!? Salama se ji na čuden in tajinstven način spretno umakne. Še enkrat: skok! Zopet nič! In zdaj zagleda kar dva kosa zapeljive salame, na vsaki strani po enega.
»Kaj je to?« »Glej ga spaka! Salama pa taka!« misli maca in gleda gibke mišje nožice pod salamo, ki se ji tako prebrisano umikajo. Kaj naj stori?! Katero naj napade? – Gledalci pa žvižgajo in nestrpno cepetajo z nogami.
Av! Pšica je priletela oklevajoči in premišljujoči Maci za vrat in se ji globoko zarezala v meso. »Au, au-miau« zajoka Maca in potoči grenke solze. Zzzk! In že se ji zapiči druga zastavica tik za rogato okroglo glavo.
»Preč! Preč! K salami nikdar več!« le to misel še zmore uboga, lačna in izmučena Maca. In že zbeži k ogradi in že se zaleti in skoči visoko, visoko – skoraj med občinstvom. Hej! To so zbežali in zavreščali gledalci.
»Joj!« Še korak z napetimi kremplji po zidu in bila bi rešena. Tedaj pa – joj! – pridrve suličarji in zasade svoja kopja v ubogo Maco, tako da v groznih bolečinah omahne in pade nazaj v peščeni prostor.
»Le počakaj!« zapuha razočarana in strašno razkačena Maca. Skoči na noge in bliskovito zdrvi za jezdecem mučiteljem. Takle konj, nič večji od navadne mačke, in taka smrdljiva miš, da bi jo tako mučila! Že jima je tik za repom, ko ...
»Eh!« stopi med njo in jezdeca zavratno umikajoči se zid dišeče salame. A muca Maca se ne da več vleči za nos! Preveč je že izmučena! Kar izognila se bo salami. – Zzk! Zopet puščica! A muca si želi le miru.
»Mir!« Le to hoče Maca tudi tedaj, ko stopi pred njo ona imenitna miška z ostro sabljo. »Mir!« milo javka tudi zdaj, ko se ji zarije v tilnik že četrta puščica. In glej! Mir je nastal po sedežih. Povsod grobna tišina! Kaj bo? Maca še okleva. Potem pa...
Zarjove, zaškriplje z zobmi in ... En sam zmagoslaven vzklik zadoni iz peščenega prostora iz tisočerih mišjih grl do neba. »Slava, slava zmagovalcu, bik-mačjemu ubijalcu!« Maca pa se zgrudi, vsa oblita s svojo srčno krvjo.
»Adijo, svet! Zdaj grem umret!« Vzdihne Maca zamolklo in že vzleti iz nje dušica, ki jo je začaral v bikec-muco možiček Sanjček. Miška zmagovalka pa ponosno stopa po Macinem truplu in se samozavestno priklaja na vse strani.
Končana je igra in ubito bik-muco odvlečejo s parom konj in osnažijo prostor, da bi igro ponovili z drugo bik-muco. Vse to vidi dušica Maca. Silno zasovraži gnusno krvoločne miši in si zvesto obljubi, da bo odslej ubila vsako miško, brž ko bo spet postala prava muca Maca.
Potem je vzletela dušica Maca iz krvavega prostora in letela in letela, dokler se ni naredila noč. Tedaj pa zasliši nad seboj srebrn glasek: »Ali si ti, Maca? Jaz sem punčka Taci.« Radostno sta se pozdravili dušici Maci in Taci in se poljubili. Potem sta si povedali svoje strašne doživljaje in končno skupno nadaljevali svojo pot.

Četrto poglavje: Luksi straši po Zajčiji[uredi]

Od mace stopi Sanjček k Luksu. Kar zajahal je palček spečega kosmatina-velikana, mu položil drobne ročice na glavo, zamahal tajinstveno po zraku in rekel: »Luksi! Ti bi priden bil, če zajčkov ne bi rad moril. Zdaj majhen psiček boš postal in po Zajčiji strahoval in grehe svoje plačeval.« Tako govori Sanjček in Luksova dušica se spremeni v majhnega črnega fokseljna.
In že je Luksu v kletki v deželi v Zajčiji. Kar nič ne ve, kako je zašel vanjo. Zdaj binglja s stropa nad okroglo mizo, za katero sedi gospa doktorjeva s svojima prijateljicama, s profesorjevo ženo in z gospo županjo. – Vse mesto so že obrače le tri prijateljice, zdaj pa so se spravile na svojo najljubšo slaščico, na deteljo.
Gostiteljica je pripovedovala o čudni živalci, ki ji jo je poklonil njen mož, ko se je vrnil iz Devete dežele. Vsa črna je živalca in zelo zabavna. Gospa profesorjeva jo je prosila, naj moževo darilo pokaže. Županja pa je priliko izrabila, da je urno pobrala deteljo iz krožnikov obeh prijateljic in jo na skrivnem pojedla. Le hitro, hitro! Da ne bi opazili!
Gospe sta postavili Luksa na mizo. Njegova srečna lastnica bi bila z njim zelo zadovoljna, če bi le vedela, s čim naj ga hrani. Ves čas mu daje najboljše stvari, najlepšo deteljo in najslastnejše zelje, a revček vendar stalno hujša. – Luksi posluša, striže z ušesi in si misli svoje. Poželjivo vdihava zajčji vonj in obuja lepe spomine.
Prijateljici se igrata z Luksom. Županjo pa je obilica naglo pojedene detelje začela napenjati. Postala je zelo trudna. Začela je zehati. Glava ji je lezla navzdol in končno je glasno zasmrčala, česar ostali gospe niti opazili nista. Pač pa jo je ves čas budno opazoval Luksi, in to že takrat, ko je kradla deteljo s krožnikov.
Luksi je moral kazati, kaj zna. Zdaj je moral stopicati po dveh tačkah in ročico dajati, zdaj skakati preko palice. In vse to do skrajnosti lačen, že par dni sestradan ob sami detelji in zelju sredi najvabljivejšega zajčjega vonja. – Deca, ali veste, kaj pomeni to?
Luksi mora hoditi po dveh nogah tik do županje. Že je pri njej. Že se dotika njenega v snu sklonjenega smrčka. Tedaj pa ga premagajo skušnjave, čemur se končno res ne moremo čuditi. »Hav! Hav! Ti bom že dal!« In že se je zagrizel županji v nos. In prav nič mu je ni žal: saj je kradla! A Luksi ne mara tatov! Nobenih!
Luksov napad je naredil veliko zmedo. Tako nemilo iz najlepših deteljnih sanj prebujena gospa županja je na vso moč cvilila. Gospa profesorjeva ji je usmiljeno obrisala in obvezala ranjeni smrček. Vsa preplašena gospodinja pa je urno prinesla posodo, v katero so lovili županjine solze. Nato je še vsa razburjena spravila črno zverinico v klet.
Prijateljice so se gostile z županjinimi solzami, ki so jih med prijetnim kramljanjem natočile v čaše in kupice nagnile prav do dna. Solze so namreč v Zajčiji najbolj čislana pijača. – Tudi Luksi si je v kletki pazljivo in zadovoljno oblizoval svoj smrček, da ne bi izgubil niti kapljice dragocene županjine krvi.
Županjine solze so bile zelo opojne, ker se je pravkar preobjedla detelje. Zato so vse tri gospe kmalu trdno zaspale. – Čim je Luksi to opazil, je odrinil, v razburjenosti le priprta kletkina vrata in skočil iz kletke na mizo, z mize na tla in po tleh skozi vrata v zlato svobodo.
Luksi je tekel po neznani deželi kar na slepo srečo vedno naprej. Pa tudi on je bil zajčijskim živalim pravo čudo. Zbirale so se ob njegovi poti in z bojazljivo stegnjenimi vratovi in izbuljenimi očmi spraševale: »ni kozel, ni osel; kaj pa je to? Nemara to pravcati zlodej bo!« Zasopel je Luksi obstal za nekim grmom. Daleč iz gobčka mu visi jezik. Zelo, zelo je truden. Že zapira oči, da bi zaspal, ko ga premoti čuden šum. Pogleda in vidi za grmom gospodično in gospodiča zajčka, ki se božata in govorita: »Ljubica moja, zelenček moj, deteljica sladka!« in »Ljubica moja, zelena solatka!«
Luksi posluša, potem pa skoči. Dražilo ga je namreč zaljubljeno šepetanje, ker ni mogel spati. Morda so ga pa tudi skominala zajčja bedrca. Bog ve! Kar zlepa je torej skočil in planil na zajčji parček. Joj, kako sta se reveža ustrašila nepoznane zverine! Bežala sta tako, da sta kar noge zgubljala in sta utrujenemu Luksu le srečno ušla.
Upehana sta revčka pribežala v sredo vasi pred samega gospoda župana in mu še vsa razburjena opisala črno prikazen. Gospod župan je kaj kmalu spoznal, da je bilo to strašilo isti nepridiprav, ki je razgrizel nos njegovi lepi ženi. Zato je s posebnim veseljem hitro zagrabil svoj rog in glasno zatrobil: »Trara-trara! Skupaj zajčja srenja vsa!«
In takoj so se začeli zbirati možje okrog župana, ki jim je govoril takole: »Spoštovani vaščani, tu pred mano zbrani! Po naši deželi se podi vrag. Komur je dušni blagor drag, naj koj za njim na lov se poda, da ga bomo spodili prav do pekla.« Tako je govoril župan in vmes sta žalostno jokala oba preplašena zaljubljenca. Zato so vaščani sklenili, da se vraga znebe.
Pripeljali so iz hlevov živali iskalce, si naprtili na hrbte velike bobne in si zataknili za pasove tolkače. Nato so se odpravili na lov, vodeč iskalce na vrveh. Iskalci pa so čudne, zelo brze živali, ki divjačine in zverin ne izvohajo, temveč jih zagledajo. Zato imajo dolge vratove, ki sežejo do vsakega drevesnega vrha in preko vseh vaških hiš.
Na polju so lovci iskalce odvezali, da so poskočili na svojih dolgih nogah stegnili vitke vratove daleč navzgor, da bi lahko pregledali vso deželo, in se razpršili na vse strani. Lovci pa so zagrabili tolkače in začeli neusmiljeno razbijati po bobnih, vmes pa cviliti, piskati in sploh razgrajati, kakor so pač znali in mogli.
Revček Luksi se je skril za gosto grmovje, brž ko je zaslišal peklenski hrušč in trušč. Zato ga iskalci dolgo niso iztaknili. Že je mislil, da je rešen, ko pokuka iznad grma kar troje iskalcev. Nekaj časa so začudeni buljili v majhno črno zver, potem pa so zmagoslavno zaklicali: »Jupajdija, jupajde! Tukaj je! Tukaj je!«
Ko veter so se pripodili lovci, ko so slišali te klice. Še bolj so razbijali po bobnih in še bolj so kričali. Direndaj je bil tako strašen, da je bil ubogi Luksi ves zmešan. Drvel je kar naprej in naprej, nepopisno razgrajajoča tolpa pa za njim. Lahko bi upehanega reveža zgrabili, če bi hoteli, pa ga vendar niso. Kaj neki nameravajo?
Luksi je pritekel do črnega jezera in ni mogel več naprej. Nekaj časa je bežal okrog vode. A zasledovalci so ga obkrožili in se mu s pretresljivim ropotom vedno bolj bližali, kričeč: »Peklenska vrata, odprite se, odprite! In zlodja črnega požrite!« Nesrečni Luksi umira od strahu, ko zagleda sredi vode zelen otok. »Če bi tja prišel, bi se otel!« misli in skoči.
»Ham, ham! Te že imam!« reče zeleni otok, ki je bil velika žaba, in pogoltne zlodja Luksa, ki ji je skočil naravnost v žrelo. Ko so to videli zajci, so se zadovoljni vrnili domov. Le župan je ostal ob bregu čisto do zadnjega Luksijevega trepeta, da bi mogel svoji ženki opisati žalostni konec v vsej podrobnosti, vedoč, da fa bo zato nagradila z najizbranejšim zeljem.
Otok-žaba nekaj časa prežvekuje, potem pa izpljune dušico Luksa. Še vsa zmučena je dušica Luksi od strašnega preganjanja in vzdihne: »Dodobra sem izkusil, kako grozen je lov. Vsem kuncem bom dal mir, ko se vrnem domov.«
Odletela je dušica-Luksi iz Zajčije in srečala dušico Taci in dušico Maci. To vam je bilo veselo svidenje po teh neprijetnih pustolovščinah! Luksi je poljubil Taciko pod noskom in Maciki ulovil bolho na rožnatem smrčku. Potem so si dolgo pripovedovali svoje doživljaje in končno so odleteli v širni svet. Leteli so in leteli. In ko se je že delala noč, so prifrčali ravno nad domačo vas.

Peto poglavje: Lete, lete tri dušice[uredi]

Videli so na vrtu jokajočo mamico. Gledala je v kot, v katerega je spodila tri nepridiprave, in s solzami v očeh je spraševala rožice in ptičke: »Ptičke drobne! Rožice duhteče! Poslušajte! Vpraša vas srce boleče. Kje je moja ljuba Taci, Luksi njen in muca Maci.« Rožice, ptičke, vse so zajokale, a odgovora mami niso dale. Mama je še zvezdico vprašala. Pa tudi svetla zvezda je molčala.
Dušice pa so zahrepenele vrniti se k mamici, koso videle njeno veliko žalost. V svojem težkem trpljenju so se namreč močno poboljšali vsi trije in jih je strašno bolelo, da na mamina vprašanja ne morejo kar sami odgovoriti. – Dolgo so premišljevale dušice, kako bi se spremenile nazaj v prava živa bitja. Končno so se domenile, da poprosijo za pomoč kar samega Bogca.
Letele so tri dni in tri noči, potem pa so dospele v nebesa. Že vse izmučene so bile dušice, ko so sedle na rožnat oblak, na katerem je bival Bogec, z zlatim sijajem okrog glave in naslonjen na velik križ. Prav nič se ga niso dušice bale, tako prijazno se jim je nasmehnil in jim pomahal. Najprej se opogumi dušica Taci in povzame prva besedo.
Prav v Bogčevem naročju sedi, ko zaprosi: »Bogec moj preljubi! Daj, da bom spet Taci, tale naj bo Luksi, ta pa muca Maci. Ko storiš to, Bogec, se bomo povrnili, mamici svoji dragi veselje naredili.« Bogec pa reče: »Macin bog je mav-mav. Na lunici sedi. Luksov pa je Hav-hav. Na sončecu čepi. Dušici naj tja zletita, tam rešenja izprosita. Dušica Taci pa bi Tacika postala, če ne bi nikdar več mami nagajala, če ne bi nikdar več sladkosneda bila in ne bi nikdar več mamice žalostila.
Dušica Taci pogleda Bogca in reče: »Vem, kako je grdo in hudo, če otroci preveč jedo. Zato ti obljubim, da bom pridna zdaj in jutri in sploh vekomaj.« Tako reče dušica Taci in Bogec ji verjame in jo poljubi in s tem spremeni dušico Taci v punčko Taci. Ta punčja se Bogcu lepo zahvali, potem pa sede na dušico Luksa in vsi trije lete k Mav-mavu.
Tri dni in tri noči so leteli, dokler niso prišli k lunici, na kateri sedi Mav-mav. Joj, kako se je Taci bala brezmejnega prostora! Posebno še ponoči, ko bi bil skoraj ves črn, da niso tu pa tam migetale zvezdice. Trdno se je držala za ušesa dušice Luksa in je zapirala oči, da se ji ne bi v glavi zvrtelo. Tik za njima je letela muca Maca. Kar srček ji je razbijal od nemira, če je pomislila na bližnji obračun na luni.
Ko so končno prileteli na luno, je bil ravno zadnji krajec. Že od daleč so zagledali na njej ogromno, krasno, srebrno muco Mav-mav in mnogo sivih mišk. Ob tem pogledu se dušici Maci začne zbujati vest in jokajoče spregovori: »Strašno hudo sem že trpela, Mav-mav! A zdaj bi bila res vesela, če bi Maca zopet bila. Vsako miško bom vlovila. Pred smrtjo se bom z njo igrala, jo grizla, praskala, metala in s tem ji krutost poplačala. Preveč pri njih sem zla prestala!«
Mav-mav posluša dušico Maco in reče: »Dovolj si, revica, trpela, ker mišk nobenih nisi ujela. Že res! A miši drzne so od sile. Še k meni so se priplazile. Vso luno so miže zasedle in kos za kosom jo odjedle. Požrešne so tako, da jo vsak mesec pojedo. Vselej jo moram spet zgraditi in miške z lunice poditi. Nihče teh sivih zlob ne rabi. Zato: pobijaj jih! Ne zabi!« Tako govori Mav-mav in poljubi dušico Maci. Vsi trije se lepo zahvalijo prijaznemu Mav-mavu, nato pa odlete k soncu.
Joj, težko je nosil dušica-Luksi, punčko Taciko in muco Maco! Kaj kmalu je bil ves zasopel in jezik mu je visel daleč iz gobčka. Zato so leteli le počasi. Taciki pa je bilo to kar nekam pogodu, ker se je manj bala. Sicer je pa tudi njena ljuba Maca čepela tik za njo in ji dajala poguma. Leteli so in leteli deset dni in deset noči vedno bolj in bolj počasi, končno so pa vendar zagledali sonce že prav blizu.
Pri soncu Hav-hav strašansko zalaja in reče: »A ti si Luksi! Ta falot, ki lovi zajce! Sram te bod'! Zajčki so na sonce priskakljali in se tu pred mano razjokali in vso posteljo so mi zmočili, ko so jokaje tebe zatožili. Zdaj pa tak ostani! Hav! Hav! Hav! Hav! Hav! Breme težko večno nosi! To je prav!« Dušica Luksi vztrepeta in pomisli: »Saj to je Bav-bav, ne pa Hav-hav!« Tedaj pa poklekne Taci in lepo prosi milosti za Luksa. Maca pa meni, da je najbolje, da se sploh ne prikaže.
Hav-hav renče posluša Taciko, potem pa reče: »Naj bo! Luksi boš postal, če nobenega zajca več ne boš zaklal.« Dušica Luksi mu to s svojimi zvestimi solznimi očmi sveto obljubi. Potem pa Hav-hav kar nenadoma stegne svoj rdeči jezik in poliže Luksa. In pri tem postane dušica-Luksi pes. – A nesreča, da je ni večje! Vsi trije so bili zdaj tik pred soncem, tako neskončno, neskončno visoko, in vsi trije brez kril. Zato se je zgodilo pač to, kar se je moralo zgoditi.
Začeli so padati. Vedno hitreje in hitreje so drveli k zemlji. Nič ni pomagalo brcanje, prekopicavanje, jokanje in prošnje. Sami so bili, čisto sami. Zato jih nihče ni slišal in jim nihče ni mogel pomagati. – Zdaj vidijo že domačo vas in ono drevo, pod katerim so zaspali – in še letijo z glavo navzdol. Zdaj, zdaj bodo prileteli na tla in se ubili.
Že so tik nad gozdom, že brze ob deblu navzdol, ko... zaslišijo tenak glasek: »Taci, Luksi, Maci se naj prebude! Saj dovolj sanjali so vsi trije že! Mama jih s kosilom čaka, juho v krožnike nataka. Taci, Luksi, Maci! Ena, dva in tri! Taci, Luksi, Maci! Vsak se naj zbudi!« Tako govori možiček Sanjček, mahajoč z rokami po zraku. Nato pa skrivnostno izgine, kakor je tajinstveno prišel.
In Taci, Luksi, Maci odpro svoje oči in vidijo, da sede prav pod istim drevesom, pod katerim so pred davnimi, davnimi časi zaspali, tedaj, ko so odšli od doma preko njive in travnika, ker jih je mama tako hudo kaznovala zaradi neposlušnosti. Oh! Kako so se medtem vsi trije v hudem trpljenju spokorili! Saj jim še zdaj strah in groza tako tičita v kosteh, da so jim vsi lasje naježeni.
Tedaj pa zaslišijo mamin glas: »Taci! Luksi! Maci! Kje pa vendar ste? Ni vas celo uro – kosilo čaka že!« - Pomislite, otroci! Vse te pustolovščine so ti trije grešniki sanjali v eni sami kratki uri! Zato mama niti opazila ni, da so odšli v svet in zato ni bil njen glas prav nič hud. Široko je razprostrla svoje roke in ujela v svoj objem kar vse tri hitro k nji tekajoče potepuhe.
Taci je skočila mami za vrat, Luksi na ramena, Maci pa po Taciki prav tesno k licu. Nato reče Taci: »Mamica mila moja! Odslej bo pridna Tacika tvoja! Maca bo vsako miško vlovila. Na Luksa se tudi ne boš več jezila!« Mama poboža svojo ljubljenko, se nasmehne in odgovori: »Takoj bi verjela, če bi le smela! Vsi trije pravi tički ste, pa vendar moji, ali ne? Rada, rada vas imam in za ves svet vas ne dam.«
KONEC.