Trije spevi
| Trije spevi Rabindranath Tagore |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I
[uredi]»GOSPOD,« je javil služabnik kralju, »svetnik Narottarn
še nikdar ni stopil v tvoj kraljevski tempel.
Slavo božjo prepeva pod drevesi na cesti. V templu
pa ni nikogar, da bi molil.
Ko čebele krog belega lotosa se vsi gnetejo okrog
njega in puščajo zlati medeni vrč vnemar.«
Tesnega srca je šel kralj tja, kjer je sedel Narottam
v travi.
Vprašal ga je: »Oče, zakaj si zapustil moj tempel z
zlato kupolo in sediš zunaj v prahu, da govoriš o božji
ljubezni?«
»Ker tam v tvojem templu ni Boga,« je odgovoril
Narottam.
Kralj je nagrbančil čelo in dejal: »Li veš, da je šlo
za dvajset milijonov zlata za zidavo tega čudesa umetnosti,
da je bil posvečen Bogu z dragocenimi obredi?«
»Da vem,« je rekel Narottam, »bilo je tistega leta,
ko so stali tisoči tvojega ljudstva, ki so jim pogoreli domovi,
zaman pomoči proseč pred tvojimi vratmi.
In Bog je govoril: "Uboga stvar, ki svojim bratom
ne more dati strehe, mi je hotela zidati hram."
In si je zbral svoje mesto pri onih brez strehe, pod
drevesi ob cesti. In oni zlati nič je prazen vsega razen
vroče sopare ošabnosti.«
Jezno je zakričal kralj: »Zapusti mojo deželo!«
Mirno je odvrnil svetnik: »Da, le preženi me, kot si
pregnal svojega Boga.«
(Iz zbirke Žetev)
II
[uredi]BERAČ sem šel od vrat do vrat po vasi. Takrat se
je prikazal v daljavi tvoj zlati voz, kot bleščeč sen, in
jaz sem ostrmel, kdo je ta kralj vseh kraljev.
Visoko je vzraslo moje upanje, zdelo se mi je, da so
minili težki dnevi, obstal sem, pričakujoč miloščine, nenaprošeno
darovane, bogastva, kroginkrog strošenega v
prah.
Voz se je ustavil, kjer sem stal. Pogledal si me,
smehljaje si stopil k meni. Čutil sem, da je končno
prišla sreča mojega življenja. Tu pa si naenkrat stegnil
svojo desnico in dejal:
»Kaj imaš zame?«
O, kaka kraljevska šala, da si odprl dlan, da si prosil
prosjaka!
Zmeden sem bil, neodločen sem stal, počasi sem vzel
iz svoje torbe najmanjše zrno in sem Ti ga dal.
Toda kako sem se začudil, ko sem koncem dneva
spraznil torbo in našel pod revnim kupom drobno zrnce
— iz zlata.
In zaplakal sem in setu želel, naj bi bil imel toliko
srca in bi ti bil dal svoje vse.
(Iz zbirke Žetev)
III
[uredi]KJER JE duh brez strahu, kjer nosijo glave pokoncu,
kjer je spoznanje svobodno,
kjer svet ni samo drobček ozkih, domačih zidov,
kjer vro besede iz globin resnice,
kjer hrepenenje neutrudno dviga roke v popolnost,
kjer se čista reka razuma ne zgublja v peščinah navade,
kjer se duh, ki Ti vodiš ga, širi v vedno širše kroge dela
in misli —
v tem raju svobode, o daj, oče, naj se domovina zbudi!
(Iz zbirke Gitanjali (Spevne žrtve))