Trije prstani
| Trije prstani. Srbska narodna pripovedka. anonimno |
| |||||||||||||
Živel je kralj, ki je snubil hčerko drugega kralja za svojega sina in mu je poslal pismo, v katerem je zahteval deklico, poleg pisma pa prstan kot zaročno znamenje za lepotico.
Ko je kralj dobil pismo in ga je prebral, je dejal slu: »Prijatelj, ne morem ti odgovoriti prej nego povprašam hčerko.«
Nato je šel kralj k svoji hčerki in ji je povedal, da jo snubi sosednji kralj za svojega sina in ji je poslal prstan: »Kaj naj mu tedaj odgovorim?«
Ta je dejala svojemu očetu: »Odgovori mu, naj mi prinese tri prstane: enega, ki se bo svetil kot zvezde, drugega, ki bo sijal kot luna, a tretjega, ki bo žarel kot solnce. Če tega ne stori, ga nočem.«
Kralj je to povedal odposlancu in pristavil: »Pozdravi svojega kralja in zahvali se mu za snubitev, toda naj mi ne zameri radi zahteve moje hčere, jaz ji ne morem zapovedati.«
Odposlanec se je vrnil k svojemu kralju in mu povedal, kako je opravil. Kralj je bil jezen, začel je pa razmišljati, kako bi dobil tri prstane in je ukazal po vsem kraljestvu razglasiti, da daruje temu, ki mu prinese tri zahtevane prstane, polovico svojega kraljestva in še neizmernih zakladov.
Vse je bilo zaman. Nazadnje se je polastila kraljevega sina taka žalost, da se je hotel usmrtiti; v tem pa je dospel na svojem potovanju na neko goro, kjer je zagledal starko, ki je sedela ob stezi.
Pozdravil jo je: »Bog daj srečo,« in ona mu je odvrnila pozdrav z besedami: »Bog lahko da srečo, ti nesrečni in vendar tako srečni, presrečni kraljevi sin.«
Ko je kraljevič to slišal, se je začudil in vprašal, kaj te besede pomenijo; ona mu je odgovorila: »Ti si bil izgubljen, toda dobil si zdravnika, ki te bo, če je božja volja, ozdravil velikega trpljenja.«
Nato je začel kraljevič pripovedovati, kako se mu godi, toda starka mu ni pustila govoriti, dejala je: »Dosti, dosti, jaz že vem, kaj ti je; vzemi zelišče, ki ga nosim v svojih nedrijih in deni ga v svoje nedrije, nato mi razpleti lasé in jih vrzi pol čez obraz in polovico po hrbtu ter ostani do večera pri meni.«
On jo je slušal, vzel je zelišče iz njenih nedrij in ga je položil v svoja, nato ji je razpletel kite in lasjé, črni kot oglje, le tu pa tam sivi, so padli do tal.
Proti večeru je dejala starka kraljeviču: »Ko boš videl prvo zvezdo, vzemi zelišče iz nedrij in govori: »Bog, daj mi prstan!«
To je storil in kakor hitro je izgovoril besede, se je utrnila zvezda, pred noge pa mu je padel prstan in v prstanu se je svetila ona zvezda, ki je manjkala na nebu.
Nato mu je dejala starka, naj pazi na luno, ki se bo prikazala izza hriba in naj stori isto.
Storil je tudi to, prstan je padel na zemljo in v njem je sijala luna.
Ko je bilo jutro, mu je dejala ob solnčnem vzhodu starka: »Pazi, ko bo imelo solnce iziti, in kakor hitro se bo prikazalo, poglej skozi moje lasé, da bo celo nad gorami, in nato reci trikrat: »Napravi mi, o Bog, iz teh las prstan, ki bo kot solnce.«
Tako je storil in komaj je to trikrat zaklical, so se izpremenili lasje v prstan, kot solnce žareč.
Ko je dobil tako kraljevič tri prstane, je vprašal starko: »S kom naj ti to poplačam?«
Ona mu je odgovorila: »Z ničemur drugim, kot da tako dolgo kot bom jaz živela, zame moliš, zakaj jaz bom živela le še malo dni in nikomur o tem ne pripoveduješ.«
Kraljevič se ji je zahvalil, poljubil njeno roko in se poslovil.
Ko je prišel domov, je povedal vse svojemu očetu, ta ga je poslal s prstani k deklici, ki je postala njegova nevesta, s katero se je poročil po ondotni šegi in navadi.