Trije prijatelji
| Trije prijatelji Ivan Lah |
| |||||||||||||
Moji prijatelji so si radi pripovedovali zgodbice, ki jih je doživel ta ali oni v svojih dijaških letih. Imeli so vsi namišljena imena, s katerimi so se klicali tudi še sedaj. In s temi imeni jih hočem klicati tudi jaz. Tomaž Jezik, Tobija Fekeleš in Bog mu daj sveta nebesa že počiva v hladni zemlji, Lazar Bombardon. To je bila lepa trojica, ki ni mogla obstajati drug brez drugega in ki je imela nekako vodilno in odločilno besedo med dijaštvom. Zakaj Tomaž Jezik je zvil žlico med prsti kakor slamnato bilko. Pripoveduje se, da sta on in Tobija Fekeleš namlatila nekoč petnajst kmečkih fantov tako, da niso vedeli ali jih tolče sam zlodi ali kaj. Tobija Fekeleš ni sicer tako močan, kakor Jezik, a razumel se je vsekako izborno na tepež. Dočim je Jezik zadajal udarce, da je koža na dotičnem mestu pokazala takoj modre in rdeče pege, je Tobija Fekeleš z neizmerno spretnostjo znal vreči človeško telo ob tla, da se je naredila jama, posebno če je padlo telo v blato in so v Ameriki mislili, da je potres. Lazar Bombardon se ni rad pretepal, a če je bilo treba, ni štedil s tem. Taki so bili trije prijatelji.
Povedal bi vam lahko na ducate zgodbic, zakaj strahovali so celo mesto. Nekoč so učiteljicam zapeli podoknico ravno ob polnoči pod kostanji.
Zgodilo pa se je takole: Policaj tistega dela mesta, kjer je bil zavod, jih je nekoč užalil in sklenili so, da mu eno zagodejo. Ob zavodu je bil drevored košatih kostanjev in na te kostanje, vsak na enega, so zlezli Tobija Fekeleš, Lazar Bombardon in Tomaž Jezik. KO so se udobno ugnezdili med vejami, so zapeli v krasnem trospevu:
Nocoj pa, oh nocoj,
ko mesec svetil bo,
bo tod okrog, oh joj,
"polipov" vse črno.
Komaj so odpeli to kitico, že je primahal od gornjega konca policaj — zakaj vsaka slovenska pesem ga je strašno razsrdila — in korakal po celem drevoredu, skrbno se oziraje po pevcih. Ko je prišel na dolenji konec, pa je rekel Bombardon, ki je bil tenorist:
"Ena, dve, tri ..." In zaorila je ona, mičnolepa v uniosnu: "Naš maček je ljubco imel Miau, miau, miau ..." Povem vam, da je bil ta miau tako pretresljivo otožen, da so se odprla nekatera okna v zavodu in skozi okna so pokukale kodre glavice z ganutjem na licih.
Policaj pa je prisopihal in renčal: "Verfluchte Bande!" (Prokleta drhal!) Govoril je namreč nemško, ker je mestece veljalo kot starodavna lastnina Nemcev, s tem da ljudsko štetje leta 1900 ni štelo več Nemcev, kakor 105 duš z ženami in otroci vred. Policaj je stopil tik po okna in dejal: "Entschuldigen Freauleins wir werden diese Katzen schon vertreiben!" (Oprostite, gospodične, mi bomo te mačke že pregnali). Fekeleš pa je sezul škornje z gobnicami — rad je namreč nosil škornje, ker je bilo treba zato manj blaga za hlače — nastavil je na usta in zaklical: "Dazu sind sie viel zu dumm!" (Za to ste veliko preneumni!). Policaj se je zasukal ma šeti kakor mlin na vetru in zdirjal h gorenjemu koncu drevoreda. Zdelo se mu je namreč, da je prišel glas, prihajajoč iz Fekelešovega škornja. Trije prijatelji na kostanjih pa so zapeli:
Luna sije,
kladvo bije,
trudne pozne ure že ..."
Policaj je tekal po drevoredu in se potil. A teh vražjih pevcev ni bilo videti in ni bilo. In to ga je spravilo v strahovito jezo. Zažvižgal je s piščalko s takim gnevom, da so stanovalci poskakali iz postelj in pritekli k oknu misleč, da je skočil na kolodvoru vlak s tira in zavozil v njihov drevored, čeprav je bil kolodvor oddaljen dobre četrt ure. Naenkrat so se odzvale druge piščali in od vseh strani so prihajali policaji, da jih je bil drevored poln. Zopet je Fekeleš nastavil škorenj na usta in votlo zaklical: "Dober večer, gospodje!¨ Zamrgolelo je kakor na mravljišču, če dregneš s palico vanj. Tekali so sem in tja, gor in dol, gledali celo na debla, a nikogar ni bilo najti. Bombardon pa se je oprezno ozrl po drevoredu in ko je videl, da so se policaji razvrstili na obeh koncih, da bi lahko prodirali proti sredini, je dejal: "Stvar postaja nevarna!" Jezik pa je rekel: "Zavriskajmo, potem pa molčimo, zakaj lahko se zgodi, da bi nas vseeno dobili." In res se je slišalo: "Ena, dve, tri ..." Na "tri" so zavriskali vsi trije naenkrat, da se je zbudilo vse, kar je stanovalo v tistem delu. Odpirala so se okna in razjarejni glasovi so se slišali: "Ruhe ..." (mir) "Kdo je, ki ne da miru!" "Ruhe!" "Bande!" In ko bi videli policaje. Šli so kakor v veliki Napoleonovi vojski kirasirji, s potegnjenimi sabljami, urnih korakov proti sredini drevoreda. Ko so trčili skupaj, so prižgali luč, da pogledajo, če so koga ujeli, a čudo nikogar ni bilo. Tedaj se jih je polastil strah in ne meneč se za vpitje zbujenih stanovalcev, ki so klisali policijo, so pobegnili vsak na svoj prostor, drgetaje do ranega jutra po vsem telesu. Tako so bili ti trije prijatelji zvesti drug drugemu, kakor en mož. Ne bom vam več pripovedoval in vsa dolgočasil s takimi malenkostnimi dogodki, ki jih je brez števila, pač pa naj vam še povem dogodek, slavni čin, ki je bil krona vseh del prijateljev Tomaža Jesiha, Tobija Fekeleša in Lazarja Bombardona. In to je bilo.
Kake pol ure hoda iz mesta je stala na holmcu napol razpadla viničarija, katero so pa pred leti podrli do tal. Po mestu in okolici so si pripovedovali ljudje, da v tisti viničariji straši, da se prikazujejo vsakovrstni duhovi kakor starec s sivo brado in belim plaščem, trije črni ljudje z ognjenimi očmi in skrivljenimi nogami in več drugih prikazni. Ponoči si ni upal nihče v njeno bližino in bolj bojazljivi so se je ogibali celo podnevi. Pravili so, da se vidi večkrat ponoči v hiši luč, čeprav že nekaj let nihče ne stanuje v njej in da je včasih stokalo tako, da se je slišalo eno uro daleč. Čuvaj vinogradov je vedel praviti, da je slišal vselej, ko se je približal tej hiši, in to je opažal pretežno jeseni , ko je zorelo grozdje, kako je rožljalo, šumljalo in cmokalo.
Trije prijatelji so vedeli za te govorice. Vedeli so tudi, da hodijo dijaki, ki se ne boje ne vraga ne hudiča, v to podrtijo, da nemoteno pijo in kvartajo, vendar se jih je pri teh govoricah polaščalo nekaj kakor strah. In nekoč je Bombardon vprašal: "Kaj praviš k temu, Jezik?" Jezik je zmignil z ramami in se zagledal v holmec. Fekeleš pa je pokadil cigareto in dejal:
"Moje mnenje je, da pogledamo to stvar. Strahov ni, zakaj to nam je znano vsem, da ne eksistirajo. Da bi pa študentje še dalje plašili naše dobro ljudstvo, temu moramo pa narediti konec." Jezik in Bombardon sta se pogledala, nakar je rekel Jezik: "Če misliš, da bi bilo to prav, pa poglejmo!" Fekeleš pa je dejal:
"Moje mnenje je, ker smo trije, smo poklicani, da delamo za narod. In če mu odpiramo oči, da spregleda, da strahov sploh ni, je storjeno mnogo in postavijo nam iz hvaležnosti celo spomenik."
Bombardon je dvoumno zmajal z glavo. "Ne verjameš?" Dobro, saj ni treba! — Trije smo, kar sem že prej poudarjal. ni dovolj, da raznesemo celo kočo z vsemi hudiči vred, ki bi se nahajali v njej, če se poprimemo dela. Pri tem bo vsaj malo zabave." Bombardon se je nasmejal.
Tedaj pa je prišel nasproti dijak September. Študiral je že nekaj več let, kakor bi mu bilo treba, če bi se lažje učil. No, sedaj je izdeloval ravno že drugič zadnji razred in zadovoljno pravil, da bo najbrž zlezel skozi. September je že od daleč pozdravljal prijatelje.
"Iščem vas, gospodje!"
"Nas?"
"Da. Prav vas." Fekeleš se je razkoračil, naredil z usti kakor zajec pri deteljici in rekel:
"Nu, mi smo tukaj!"
"Vidim, gospodje."
"Zakaj nas iščeš?"
"Potrebujem pomoči, gospodje!" Vsi trije so naredili zelo resne obraze in Bombardon je dejal: "Ne bo nič."
September se je zavzel:
"Nič? Zakaj ne?"
"Sami smo potrebni pomoči!"
Jezik pa je pripomnil: "In sploh nismo niti posojilnica niti banka, še manj pa kako podporno društvo." September se je na to pripombo segel v žep in privlekel na dan cel petak — prosim vas — cel petak.
Trije prijatelji so kar izbuljili oči in iz obrazov je izginila tesnoba. September pa je ta krasni petak, čeprav je bil že pošteno oglodan, sukal med prsti in se smejal.
"Ali ga menjamo?" Fekeleš in Jezik sta zmignila z ramama, kot bi hotela reči, da jima je vseeno. Bombardon pa si ga je ogledal natančneje in dejal: "Zelo oguljen je, revež in najbolje je, če se zamenja, zakaj lahko se zgodi, da izgubi veljavo."
September je vtaknil petak v žep in dejal: "Potem pa hajd z menoj, jaz vem za dobro in pošteno menjalnico, pa le hitro, da ne bo prepozno." Vsi so mu sledili s prav zadovoljnim srcem.
V gostilni so nekaj časa sedeli molče, nakar se pomakne September bližje in reče: "Gospoda!"
Vsi trije so se ozrli vanj in rekli: "Kaj?"
"Jaz sem vsa iskal!"
Tedaj so se spomnili hkrati na to. "Res je, povedal si že to."
"Zaradi pomoči."
"Da." "Govori, September!" "Slutim, da gre za nekaj važnega," je rekel Bombardon s tihim glasom. September pa se je primaknil še bližje. "Za nekaj zelo važnega!" Sedaj so začeli spraševati zelo tiho, toliko da niso šepetali. "Povej! Govori!"
In September je pripovedoval: "Moji tovariši so izmaknili nekje dve goski in par steklenic vina. Enemu izmed teh, Boštjanu, pa je poslala sestra forint, za kar je kupil tobaka in cigaret. Drevi, ko bo tem, gredo vsi v ono viničarijo, o kateri pravijo bojazljivci, da straši. In tam bodo spekli goski, kadili in pili vince, ter kvartali, to je, hočejo si narediti zabaven večer, pri katerem jih ne bo zalotil noben profesor.
Trije prijatelji se spogledajo in Bombardon se je zasmejal. Fekeleš pa je rekel oveseljen: "Ti si tele, Bombardon. kaj se smeješ sedaj, ko imamo sklepati o tako važni zadevi.
September pa je zaklical: "Nu, jaz sem vas zato iskal in zato menjal petak, da vam to povem! Kaj pa hočete še sklepati?"
"Ne srdi se, September. Hvaležni smo ti zato, da jo obiščemo vsekakor, ampak pomeniti se moramo, kako ukrenemo, da bo bolje."
September se je potolažil. "Samo mene ne smete izdati, drugače pa naredite, kakor veste."
"Ali boš tudi ti med njimi?"
"Tudi."
Pod brkami Jezikovih ustnic je zaigral komaj viden smehljaj. "Koliko bo vseh?"
"Kakih trideset."
"Potem bodo hitro gotovi z vinom, goskami in tobakom."
September pa je rekel: "Mislim, da jim ne pustite časa za to."
"To mislim tudi jaz," pravi Bombardon. "In jaz," reče Fekeleš.
"Jaz pa sploh ne grem tja, če ne bi bil prepričan, da bodo kupili tobak, oskubili goski in prinesli vina za nas."
September je vse oveseljen naročil še vina in govoril o vzajemnosti in slogi. Trije prijatelji pa so pili in poslušali, zakaj čakala jih je važna naloga.
Nastal je večer in za njim temna noč. Bilo je okrog devete ure, ko so trije prijatelji stopali previdno okrog hiše in iskali vhoda. Čeprav so bila okna izdrta in so te odprtine zijale pošastno, vendar se ni nobenemu zljubilo, da bi zlezel skozi okna v hišo. Vsakdo je pogledal na te odprtine nekam plašno in zazdelo se mu je, kakor bi ga po hrbtu nekaj zašegetalo.
Bombardon je bil prvi, ki je pretrgal tišino: "Grda so ta okna."
Jezik pa je zamomljal: "Kakor pošasti. In raje zlezem na streho in od tam v hišo, kakor skozi ta peklenska žrela."
Ta "peklenska žrela" pa so zevala molče na tri prijatelje in moten odsev mestnih luči, ki se je kakor prozorna megla izgubljal po okolici in bregovih, jih je delal še strašnejše.
Fekeleš, ki je pokadil ravno konec cigarete, je dejal: "Moje mnenje je, da se upremo v vrata in jih polomimo. Trije bomo vendarle zmogli?! In to je tudi potrebno zato, da bodo naši gostje lažje prišli v hišo. Če bodo lazili okrog voglov kakor mi in goledovali ta žrela, se končno splašijo in mi se obrišemo za ves trud.
Jezik je pokimal z glavo. Bombardon pa bi se najraje zakrohotal, da se ni še pravočasno domislil, kje je.
Spravili so se nad duri in nekaj časa se je slišalo urno dihanje, stokanje in enako pokanje, kakor bi se lomile suhe veje, dokler niso zacvilila vrata in se odprla. Pod širokimi pleči Jezika, Fekeleša in Bombardona je ključavnica morala odnehati. Stopivši v hišo, so prižgali košček sveče, ki jo je zmaknil Bombardon na sodniji in ki je rabila, ko se je prisegalo, so si ogledali, kako je učinkoval njih napor. Zapah, železen in debel kot roka krepkega gozdarja, je bil skrivljen in na enem koncu izdrt iz stene. Kaj takega se lahko naredili le ti trije, ker je bilo to delo trinajstih mož.
Začeli so si ogledovati prostore. Najprej so prišli v kuhinjo. Tu je bilo vse križem, vse pobito in razmetano in prepreženo s pajčevino, kar je pričalo, da niso edini.