Trije poljubi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije poljubi.
Davorin Iskra
Izdano: Slovenski narod 26. maj 1906, 39/120, 1
Viri: dlib:120
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nad mizo je visela rdeča ampola, njem rožni zasenčeni žarki so lili mirno svetlobo po ugodni, prijetno opravljeni sobi. Svetlo pohištvo, širok divan, mehki naslonjači, vse je izdajalo, da se hišna gospa rada dobro in veselo počuti. Nad ogledalom so bile zataknjene rdeče rože in padale navzdol ob robu kristalne plošče, v kotu na okrogli mizici so bili postavljeni cvetlični lončki. Okolo mize, pogrnjene z belim prtom in precej razkošno obložene s sladkarijami in rumenim pecivom so sedele štiri prijateljice gospe Mrakove; pile so čaj in se razgovarjale. Najbolj zgovorna je bila seveda domačica, 37-letna vdova po pokojnem inženirju Mraku. Bila je lepa za svoja leta − imela je že tri mesece starega vnučka − nenavadno dobro ohranjena, čistega teinta, na katerem se je svetilo le malo rožnega praška. Telo ji je bilo kot vlito v svilenem krilu, prsi oble, in njen smeh je zvenel mladostno-sveže in koketno.

Nalivala je uprav čaj iz svetlega samovarja.

»O, gospa Golobova, v istini skoro ne razumem, kako je to mogoče, da Golinova Pepa ne dobi ženina. Saj ni ravno grda, in po tetah je podedovala, pravijo, več tisoč!«

»Moški svet dandanes res ne ve, kje ga čaka sreča.«

»V mojih letih« − gospa Mrakova se je posebno rada pohvalila − »no, saj niti v letih nisem bila, osemnajst sem jih imela, a že se je oglasilo pet ženinov. Omožila sem se, nevede kdaj in kako, in moja hčerka ravno tako!«

»Oh, to je pa res sreča,« je vzdihnila Majarončkova gospa, ki je imela doma troje za zakon zrelih hčera.

»Še devetnajst let nima tvoja hči Melita, in kakšnega sinčka že ima!«

»Čudno, da je nocoj ni sem, obljubila je.« Mrakova gospa je pogledala na uro in si nervozno pogladila lase.

»Zdi se mi, da je že tukaj!«

Zunaj pred vratmi so šumela krila, Mrakova je hitela odpirat, in takoj nato je vstopila mlada gospa. Za njo je prišla služkinja z dojenčkom v naročju.

»No, vendar si tukaj!« Poljubili sta se s hčerjo, potem je skočila k belem ovitku in vzela v naročje vnučka.

»Evo, to je naš princ, naš mali kneževič!« Ujčkala ga je na razprostrtih rokah in kazala prijateljicam. Otrok je plaho zajokal, zato je Mrakova začela tolažiti gojenčka in mu poljubljati debeluhasto lice.

»E, kako pa je že razposajen,« je vzkliknila, ko ji je zakopal kneževič drobne prstke v oči. Sedla je poleg hčere, in omizje je za trenotek zopet oživelo. Golobova je stresala otroka za podbradek, ki je topo strmel v nove obraze.

»Videti ste še malo slabotni,« je dejala Majarončkova, obrnjena proti mladi materi, »le varujte se, večeri so še hladni.«

»Ah, to ne more škodovati, zdravnik mi je celo naročil mnogo gibanja v svežem zraku.« Melita je ljubeznjivo gledala na svoje dete, ki se ni moglo privaditi tujih obrazov. Začelo je zopet jokati.

»Le vzemi ga, nisem več vajena otrok,« je dejala Mrakova in nestrpno oddala snežni zavojček.

Nenadoma je vstala, stopila po sobi in k oknu. Nagnila se je ven, kjer je šumelo v visokem kostanju; zdelo se je, kakor bi pazno poslušala. Nato je zopet stopila po sobi in se kar slučajno ozrla v ogledalo, si popravila lase, ki so se ji v tenkih nakodranih kolobarčkih vseli po licu, in stresla živo z glavo, da so se ji zalesketali biseri v uhanih.

»No, saj si lepa,« je opomnila Golobova, ki ni izpustila izpred oči Mrakove. Z laskavim smehljajem je zopet prisedla in kot da ni slišala, za­čela nalivati čaj.

»Res, kdor bi te ne poznal, ne mogel bi si misliti, da si že stara mati.« Golobova je postajala zelo strupena in pogledavala Majarončkovo, ki se je neumno smehljala.

»O, gospa Golobova, ste še tukaj? Zdelo se mi, da sem vas videla skozi okno. Res, zdelo se mi je tudi, da slišim vaš glas spodaj na ulici. Kot bi se kregali z možem.«

»Ne, zmotili ste se! Ne da bi mislila kaj hudega, ali zares, nikdo ne bi verjel, da imate že tako hčer. Saj ste videti mlajša od nje!« Golobova je skušala zabrisati neugoden vpliv svojih besed. Mrakova je ni poslušala; zapletla se je s hčerjo v interesanten pogovor in potem hitro vstala.

»Morala boš domov, otrok je že ves zaspan. − Kaj ne, ti mali prinček, v zibelko greš.«

Hkrati so bile vse pokonci, in vsem se je zelo mudilo domov.

»Kako hiti čas! Že devet je proč; in kaj poreče moj mož!« je hitela Majarončkova. Golobova se je poslovila z najslajšim smehljajem. Ko je Mrakova ostala sama, je posedela par hipov, potem pa zopet stopila k ogledalu. Njeno polno lice je žarelo in njene oči so se bleščale. Zmagovito in ponosno je gledala, češ, še vedno sem krasna.

Skozi okno je zaslišala korake, oprezne in tihe. Nekdo je rahlo zakašljal in sablja je zazvenela po pesku. Vdova je zardela, poiskala v velikem buketu rdečo rožo in jo vrgla skozi okno. Čakala je tretjega poljuba.