Trije orli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije orli.
Ivo Grahor
Izdano: Ljubljanski zvon let. 50, št. 5, 1930
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Solnce se je že dvignilo v nedeljsko jutro. Od severa veje sveži jesenski veter, v daljavi se riše novo obzorje. Robovi Alp, liki kostanjeve hoste in bele vasi med vinogradi se bližajo mestu na gori. Tolmuni Tanara se lesketajo kot okenca iz zemlje. Mesto Mondovi se budi.

Nadzorujem vojašnice prvega planinskega polka. Prva utrujenost me objema in želim si miru. Sel sem na klopico blizu orlovske kletke, njena senca mi pada na prsi, od daleč čujem zvonjenje in raztrgani mestni šum, ki ga sečejo udarci železnih voz v spodnjem mestu. Včasi zacvili vzpenjača, dosegajoča vrh.

V ozki ulici odmeva pogovor, iz njega čujem znan glas. Nehote pregledujem okolico, ali je vse v redu. Na misel mi prihaja vojak, ki je na straži zaspal. Ljudje so že blizu. Da, to je poročnikov glas. Kdo bo ž njim? Gospe, gospodične?

Straža stoji pred vhodom v strogem pozdravu. Družba vstopa; tri dame in majhen deček, mornarček. Poročik mi je odzdravil. Zdi se mi, da me obisk vznemirja, in ne vem, zakaj. Ob nedeljah navadno sprejemamo ljudi, ki žele videti naše orle. Gospe in deklice so zelo navdušene za lepe živali, vse bi rade mnogo zvedele o njih, čebljajo in se prehitevajo z vprašanji, da človek ne ve, kaj bi. Včasi se zbere pred kletko velika družba. Orli sede nepremično, v mrtvi razdalji. Kadar odpro oči, gre njihov pogled daleč v neznani svet. »Ne trudite se, gospica Alma!« »Mogoče zdaj niso lačni, prišla sem prepozno.« »Ne, ni zato. Če bi jih ves dan opazovali, ne uganete čudi ujetega orla. Nevidno življenje. Zdi se mi, da ga nikdar ne odkrijemo.«

Poročnik je govoril tiho in mirno, kar je na nas vse učinkovalo s posebno resnobo. A svojo presenečenost je izdal samo deček, ki se je vztrajno oklepal svojega prijatelja. Zdaj se mu je ozrl naravnost v obraz. »Ko dorastem, bom tudi planinec.« »Zakaj?«

Deček ni več odgovoril. Zardel je sramežljivo, toda samozavestno povesil oči. V čelce mu je vrtala misel. »Zakaj, Mario? Povej, zakaj?« je ponovila gospa za poročnikom. A temu je bilo najbrže žal, da je stavil dečku vprašanje. Bilo je zelo verjetno, da se v mali glavici odgovor zaplete in da njegova misel zgreši. Častnik je bil v vidni zadregi, kakor človek, ki se zaloti v nečimurnosti. Poročnik Solari je bil splošno najpriljubljenejši častnik, znan je bil, da jako ljubi svoje vojake. Tudi vojak, ki e nekoč na straži zaspal, bi bil drugod gotovo dobil večjo kazen. Podobna dejstva so še povečevala njegov ugled stotnijskega poveljnika in ga obsipala s spoštovanjem, ki je navadno za lepe in mlade može. Navadili smo se že, da sodimo po njegovi zunanjosti, ki je dosegala vzorno skladnost obleke s stasom in kretnjami; te pa so bile pri njem zmerom svobodne, celo nekoliko nežne. Trdnost volje so izražale poteze v obrazu in dvojica temnih oči, polnih južnega ognja.

Nič se mi ni zdelo čudno, da si ga je deček izbral za svoj vzor. Vendar je že bilo njuno prijateljstvo globlje. Mornarček mu ni več slepo služil. Zdaj se je naslonil na častnika in ta je objel njegovo glavico z obema rokama, da sta si zrla iz oči v oči. »Da bi imel orle«, je rekel otrok.

Čez kratkih deset minut se je družba vrnila v mesto. Veliki orel ni trenil z okom.

Neizprosno, brezčutno plove njegov pogled. Pokrajina pred nami je širok in globok prepad, proti Alpam odprta kletka edini znak in določba smeri. Na severu se zliva obzorje z jasnino svoda. Prostorne razdalje so se potopile in prerasle v očeh, ki so črne kot demant. Človeški pogled ne doseže dna, kakor bi v njem ne bilo sovraštva in ne ljubezni.

Čutim vrtoglavost strasti po doživetem nedosežnem. Oko mi plava nad breznom. Vsa moja moč je razbita v omotico breztelesne lahkote sredi srca. V Alpe raztaljeno solnce, v kupolo bežeča obzorja pijo pokrajino. V daljavi jo poljublja dih morja, v orlovo oko preliti vsemir dogoreva brezčasnosti.