Trije obrazi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije obrazi
Primož Kozak
Viri: Novi svet 1949, številka 4 [1]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osebe: pripovedovalec, Anglež, Komandant, Claris, Pepe.

(Iz zapiskov z avtostrade)

A young Gentleman of Oxford

Za položnim gričem so frfotale zastave. Osupnil sem. Tuje, pisane barve so se veselo blesketale v vetru. Angleške, tržaške, danske barve in druge, ki jih nisem poznal.

Čul sem že govoriti o taborišču inozemskih brigad, sedaj je bilo pred menoj. Ostal sem tam nekaj dni in se pogovarjal s komer koli. Govoril sem z dobrodušnim zamorcem, ki je zabavno vrtel oči, ogle­doval dolge lase deklet in brezhibno športniško opravo fantov. Ob večerih sem imel polno glavo misli, ki se nikakor niso dale takoj prebaviti. Res, čuden in neznan svet mi je bil to. Pokažem vam fanta, •enega izmed mnogih, ki se mi je zdel zanimiv.

Po kosilu je bilo in ljudje so se ukvarjali s svojimi opravki. Pre­našali so obleke, prali in pomivali, pisali ali brali, kakor je pač kdo hotel. Ob steni barake je slonel mlad fant, opiral glavo v dlan, desni komolec v levo roko, ki jo je del čez prsi, in gledal čez tabor, čez barake, čez ravnino, menda v nebo na obzorju. V ustih je držal ele­gantno angleško pipo iz orehove korenine ter puhal sinje oblačke skozi gojene ustnice. Na tleh poleg njega je ležal kup perila. Stal je s pre-križanimi nogami, oprt na leseno steno. Ali je bil zadovoljen ali truden ali sit, ne mogel bi povedati. Večkrat sem prišel mimo njega, a ni se zmenil za nikogar in je stal tam morda celo uro.

Stopil sem torej k njemu, pozdravil ter sedel poleg perila. Ozrl se je, se umirjeno, a vljudno poklonil in zrl dalje. Izvlekel sem cigareto, jo nekoliko posvaljkal ter ga poprosil za ogenj. Ko mi je prižigal, sem opazoval njegove roke. Bile so blede in lepe, s tankimi prsti in dolgimi, belimi nohti, rahlo nervozne, elegantne plemiške roke. Dvignil sem pogled. Ne mogel bi natanko reči, kaj je bilo v njegovih očeh. Ali so bile jasne, čiste in mirne ali so bile samo gladina in steklena zrkla, ali izraz prazne, pepelnate duše, brez radosti in žalosti. Priklonila sva se drug drugemu in Anglež je skrbno spravil vžigalnik v žep.

Ogledal sem si ga natančneje. Bled, nežen obraz, visoko, napeto in ozko čelo, redki, vestno* počesani lasje. Kretnje elegantne in tehtne, umirjene. Videlo se je, da mu delovna obleka nikakor ne pristaja. Zdel se mi je pregladek zanjo, preveč zvezan in skoraj smešen, kajti kako naj se podado zamazane hlače, visoki čevlji, ki jih je obul na boso- nogo, in odpet jopič temu mirnemu in vzgojenemu obličju? Krog vratu je nosil zavezan pisan šal in včasih, je ponesel roko k ustom ter rahlo zakašljal. Kljub temu se je vedel popolnoma superiorno. Napenjal sem možgane, kako bi začel s pogovorom.

Zato sem zinil prvo frazo, ki sem se je domislil: »Ali vam tu ugaja?« 

Anglež je mirno sklonil uho k meni: »Pardon, ne razumem. Pravite?«

»Vprašal sem, kako vam pri nas ugaja!«

»Pri vas mi zelo ugaja.«

»Ali ste že dolgo tu?«

»Da, že dolgo smo tu.« Molk. Kadiva. On gleda v obzorje, jaz si razbijam glavo.

»Sir, rad bi se nekoliko pomenil z vami. Zanima me vaše življenje.«

»Da, mene tudi zanima. Prosim, radevolje, na razpolago sem vam.« Zajel sem sapo, da bi začel o čem pametnejšem, in spoznal, kaj in kako je z njim.

»Oprostite, tole perilo odnesem v barako. Dovolite?« 

Anglež je počepnil, počasi naložil perilo na roko in odšel. Ko je hodil, je nosil ozko, slabotno glavo pokonci in postavljal podplate elegantno na­vzven. Izginil je v baraki. Kmalu se je zopet pojavil, mirno zroč predse in basal pipo. Ko se je vrnil k meni, je bilo njegovo obličje negibno kakor jesensko nebo.

»Pripravljen sem, sir. Vprašujte!«

Načel sem stvari, ki so me zanimale. Povedal sem mu, kako gledam na sedanjo Anglijo, na Ameriko in na politiko zapada. Fant je slonel ob steni, sklanjal glavo rahlo naprej in z belimi prsti včasih iztrkal pipo. Mimogrede sem opazil, da bi mu leta le težko določil. Bil je mlad, a toliko starikavo korektnega je imel v kretnjah, v glasu in obrazu, da je zastiralo njegov pravi izgled.

Prekinil me je: »Tako govore komunisti.«

»A vi?«

»Da ne boste v zmoti. Pri nas niso vsi komunisti. Osebno pripadam k stranki politično neodvisnih. In ta stranka je pri nas številna. Da boste razumeli, v Oxfordu se z navadno politiko ne ukvarjamo.«

»Torej niste za našo politiko. Zakaj ste pri nas?«

»Počitnice so dolge, spoznavati svet je pametno.«

»Aha. Da, da.«

»Ne mislite slabega, sir. O vas se mnogo govori. Nas te stvari zanimajo.« 

Govorila sva torej o Jugoslaviji in začudil sem se, kako vsakdanje predsodke je imel o nas. Odgovarjal sem mu lahko. Vsako mojo besedo je premislil, kar sem razbral po rahlem trzanju ušes. Lepo in čisto je obravnaval vse, vsako> vprašanje vestno razvil, ga uredil in je temeljito premozgal odgovore. Zmotilo naju je mlado dekle, Avstralka, ki sem jo poznal že od prej. Bila je živa, bleščečih temnih oči in črni lasje so ji v bogatih kodrih padali na rame.

»Claris, cigareto! Uf, upehana sem!« 

Koketno nama je vrgla bleščeč pogled.

»A, ti si z njim. Moški opravki! Ali se je že nasmehnil? On, že? Claris je moder mož. Gotovo že veš, da je neodvisen. Kaj?« 

Ko sem pokimal, je zaklicala: »Da, da, da, da! Vidiš, vedela sem!« 

Udarila se je po kolenu, razvajeno vrgla lase nazaj in se glasno zasmejala.

»Jo, bodite mirni. Sir vas gleda.« Dekle je zadušilo smeh, vzelo je cigareto.

Zastrlo si je pol obraza z lastmi, da je Anglež ne bi videl, se namrdnilo in zavilo oči k nebu. Potem je odšla, menda je že po­zabila na naju, kajti zapela si je neko melodijo, vzkliknila in stekla po taboru. Anglež je z rahlo nejevoljo zrl za dekletom in se nestrpno trepljal po roki. Ko sem se pa oglasil, je obrnil pogled k meni, menda je hotel vedeti, ali sem njegovo nejevoljo opazil.

»Čujte, od nezavisne stranke ste. Kako torej?«

»Želite?«

»No, nezavisni se s politiko ne ukvarjajo. A pa mojem so to dan­danes čisto življenjska vprašanja. Za vas kot za nas.«

»Sir, trdim, da ste v zmoti. Stvari so mnogo preprostejše. Glavno je, da človek najde v življenju mesto, kjer lahko s svojim delom praktično koristi ljudem. Praktično.«

»In vendar se zanimate za naše življenje in trdite, da nimamo prav.«

»Seveda, razumem. Želite torej, da vam svoj pogled razložim. Kar se politike tiče: Velika Britanija je po tej vojski nekoliko oslabela. Zvezali smo se torej z Ameriko. Od nje dobimo posojilo, dokler si naša industrija ne opomore. Potem ...«

»A pol svetovnega trga so vam Amerikanci že vzeli,« sem ga prekinil.

»Sir, naša kvaliteta z lahkoto tolče Ameriko. Videli boste. A dalje. Ko bi se ne združile civilizirane zemlje v blok, bi nas Rusija oku­pirala. To je jasno in Rusije se mi bojimo. Zato šmo z Ameriko. Čakajte, dalje govorim. Glejte, globoko sem prepričan, da je naša državna struktura danes že socialistična. Da, sir, mi smo socialistična država. Daleč pred Ameriko smo, a zato nismo uporabljali barbarskih metod in se morili med seboj. To sem vam hotel povedati. Ne mislite pa, da je Anglež na strani Churchilla, ki hoče celo vojno proti Rusiji.«

»V čem pa se pozna, da ste socialisti?«

»Poglejte brigado. Naši obrazi so upadli in bledi. Tudi moj je upadel in bled, četudi sem član spoštovane britanske družine! Pri nas jemo danes vsi slabo, tako lordi kakor delavci. Za vse enako, to je po mojem socializem. In nihče ne misli na revolucijo, kajti vsi veru­jemo v naš parlament, ki je vendar podlaga vseh evropskih demokracij in še več, vseh demokracij.«

»A vendar drži vaš kapital v rokah vse kolonije in jim diktira. Pravili ste, da si osvajate svetovni trg s kvaliteto blaga.«

Začuden je rahlo dvignil obrvi: >Kolonije? Dominioni ste hoteli reči. Z njimi trgujemo na poštenih bazah, po svoji prosti volji so z nami.«

»A vaš delavec vendar nima toliko, kot višje plasti in kolikor vem, se deli vaš parlament v dva doma. Torej tudi nima tistih politič­nih pravic«

»Morda vam je znano, da višji dom brez nižjega ne more sklepati o ničemer. Sicer pa smatram vse te zadeve resnično le za komunistično propagando. Prepirava se lahko do jutra zjutraj. Vsakdo pri nas ima enako, živimo civilizirano in kulturno in to je zame socializem. Kako pa je v drugih zemljah, mi niti ne odločamo. In kolikor, sir, čujte, kolikor odločamo, je to le dobro za tiste zemlje. Glavno pa je, da človek stopi pravilno v družbo in tam pravilno rešuje svoje naloge.«

»Če dovolite, nečesa vendar ne razumem. Vsi enako, pravite. Vi osebno ste član spoštovane britanske družine. Menda niso vse družine v Britaniji tako spoštovane?«

»Resnično, sir, niso. Ponosen sem na to.«

»Torej ima vaša družina več vpliva kot druge?«

»Da, brez neskromnosti, ima ga.«

»In moči?«

»Sir, kaj hočete od mene? Ne mislite, razumem vas prav dobro. A zato nikakor nisem v zadregi, pomnite.«

»Torej odgovorite!«

»Stara vprašanja, sir. Vprašanja, ki jih je rešil že Rim. Na svetu je množica in ljudje, ki ji vladajo. Kako ji vladajo, to je druga stvar. Mi ji vladamo široko demokratično. Kako napredni in mo­derni smo, razberete, če pogledate, koliko demokratičnih pravic, ko­liko svobode duha in vesti ima naša množica. In poleg tega ima naš mali človek na razpolago prav toliko življenjskega materiala kolikor vladajoči razred. To je socializem. Vse drugo pa bi bila anarhija, sir.«

»Vladate jim! A kaj, ko bi sami sklepali o svoji usodi? Ko bi sami naredili socializem in ga vodili sami?«

»Množica? Nikoli!«

»Kaj pa diktatura trustov, nima ta nič besede?«

»To zanikam. Ponavljam: bistveno zame je, da v redu končam univerzo in se pošteno posvetim svojemu delu.«

»Sir, ali so vsi enakega mnenja pri vas? Zanimalo bi me slišati še drugo plat zvona.«

»Če sem odkrit in pošten z vami, sir, rečem: niso. A to so le komunisti. Pošten človek sem in gledam na življenje nevtralno, ob­jektivno. Zato smelo trdim, da so vse komunistične zadeve le utopija in propaganda, ali pa sentimentalnosti. Brez smisla je, kar govore. Sicer pa so to le odsluženi vojaki, pesniki in ljudje delavskega po~ kolenja. In jasno vam mora biti, sir, da se moj osebni nazor nikakor ne more skladati z njihovim.« 

»Zakaj?«

»Imam svoj nazor, ki izvira iz resnice in svobode. Na tej podlagi sem si ga ustvaril.«

»Pa je tisto gotovo resnica?«

»Za mene absolutna. Smatram, da sem dovolj izobražen, da zadosti poznam svet. Da, poznam ga bolj kot drugi, ker so mi vsekakor odprta široka obzorja. Razen tega nihče ne vpliva na moj nazor, kajti sem popolnoma samostojen in svoboden človek. S svojim mnenjem ne po-siljujem nikogar. Samostojen član družbe sem. Nikomur nisem od­govoren in za nikogar mi ni treba odgovarjati. To so moje besede, sir.« 

»Sir, povedali ste mi mnogo. Mislil bom o tem.« »Kar mi bo v veliko zadoščenje.« Čepela sva drug ob drugem, Anglež je otiral pipo, meni pa je postajalo vedno bolj neprijetno ob njem.

Počakal sem, da se je roj mojih misli nekoliko uredil in obliko­val, potem sem mu rekel:

»Da, sir, trdno ste si zgradili svoje mnenje. Toda mar se ne za­vedate, da bi se v vašem nazoru utegnila najti razpoka?« Anglež je mirno uprl oči vame ter molčal. In tedaj se mi je zazdelo, da temu človeku nečesa manjka, kakor bi imel premalo krvi ali mesa in zato ne more biti živ človek.« 

Ker ni odvrnil ničesar, sem nadaljeval:

»Razpoka, da. Pri vas imajo vsi enako, celo več, pri vas imajo vsi dovolj, kakor trdite. Oprostite mi, da dvomim o tem. Vendar, reciva, da je res. Sir, toda ali niste hoteli nikoli pomisliti, zakaj je tako? Bodiva si odkrita! Če se danes vaš imperij sesede, bo z vašim ponosnim ,vsi enako' takoj konec. (Anglež se je nejevoljno zdrznil.) Saj vam mora biti vendar jasno, da praznina v želodcih in golota na telesih vseh tistih ljudi, ki delajo v bombažnih tovarnah v Indiji, ki strižejo ovce za vašo industrijo v Avstraliji, ki umirajo za vas v zlatih in diamantnih rudnikih južne Afrike in ki vam za sramotno visoko ceno odkupujejo vaše izdelke, ker jih pač morajo, da ta praznina in golota podpirata ta vaš ,vsi enako'. Kaj se vam ne zdi rezultat te analize nekoliko neprijeten vašemu socializmu? Ne, vem, kaj boste odgovorili. Toda kljub temu računam z vašo visoko izobrazbo, kajti, da bi ne vedeli, da so bili Britanci nekoč tako ,zaostali', kakor hočete to sedaj naprtiti milijonom vaših robov, si ne morem predstavljati. Torej se mi zdi to vprašanje jasno. Pustite jim svoboden razvoj in ... no vidite. Vendar si ne morem kaj, sir, da bi se ob vašem ,vsi enako' ne spomnil delavskih predmestij Londona in nato jaht, ki se na njih prevažajo po svetu vaši lordi in imenitna gospoda. Skoraj da vam smem omeniti tudi slavne angleške konje in še slavnejše njihove posestnike, crickett, golf, kolonialne uradnike in tako dalje. Kajne, menda mi o tem ni treba natančneje govoriti? In če pod vse to lepo potegneva črto, kaj vidiva? Pri vas se sicer dobro živi, kakor pravite, vendar se vam zdi potrebno, da vladate celo svoji množici. In kaj se pravi vladati? Držati množico na takih uzdah, da vam ne more škodovati. In zakaj se tega bojite? Ker veste, da vam vaše vladanje mnogo nese. In zakaj tako? Ker množice delajo za vas. Zato je treba ,masi' vladati in tak je vaš socializem. Ne kaže drugače, sir, circulus vitiosus.«

»Pardon, sir, pošteno sem se hotel razgovarjati z vami. In sedaj mi dovolite, da odidem,« sem dejal.

Po teh besedah je počasi vstal in si popravil hlače. Nato je mirno in neprizadeto odšel v barako. Čez kake pol ure sem ga ugledal, ko je stopal čez taborišče s črnolasim, kodrastim krasotcem mlečnobele polti, z rahlim rožnatim nadihom in prezirnega, ponosnega pogleda. Bila sta v trenirkah in brisači sta imela okrog vratu. Odpravljala sta se na popoldanski tre­ning. Ni trajalo dolgo, ko sta izginila med koruznimi polji.

»Tako, sedi — razglej se. Pomenila se bova potem, po ljudi moram — dvanajsta je odbila. No — kmalu se vrnem.«

Komandant je stopil iz barake v žarečo sončno luč in njegovi koraki so utihnili za vogalom. Sedel sem na klop ter si prižgal cigareto. V tem taborišču sem prebil komaj pol ure. Z glavne okrajne ceste sem krenil na črno pot med njivami in prišel skozi redek hrastov gaj do pobeljenih barak. Tabor je bil prazen, sr^di tihe, razgrete jase se je na drogu veselo zibala zastava. V kuhinji sem našel komandanta neke slovenske brigade, ki me je popeljal v barako.

Pozorno sva se premerila z očmi in začela z običajnimi besedami.

V začetku je bilo povsod tako. Šele pozneje, čez dan, dva, se je odprlo pred menoj notranje življenje brigade. Človek spozna tokove med ljudmi, njih delo in hotenja, in ko odhaja, nosi s seboj občutek nečesa novega in bogatega. Tako je povsod, kajti niti dve brigadi si nista enaki. Od človeku najbližjih do najbolj tujih je dolga vrsta notranjih podob in značajev. In vse so kakor ogromna zgradba nečesa neizraz-nega, a otipljivo jasnega. Kakor življenje samo so.

Komandant v tej brigadi mi je ugajal. Majhen je bil in močan, a gibko, mačje lepo raščen. Plavolasa glava je bila lepa in nežna. V svežem in čistem obrazu so sijale okrogle, modre oči in v rdečih ustnah je tičala prebrisanost. Fant se mi je zazdel prej zvit ko močan, prej bister kot globok. Vendar sem opazil v njegovih potezah odločen mir, kakor pri ljudeh, ki dobro poznajo svojo pot. Čakal sem. Skozi odprta vrata je lila na tla žarka sončna svetloba, na pragu so se igrale muhe.

Izza gozda je zadonela pesem. Komandant se je torej s svojo bri­gado vračal. Stopil sem jim naproti. Na srajcah sem opazil vlažne lise, glave so bile rdeče in mokre od znoja, ki se je mešal s prahom. Čete so nesle zastavo, prehodno zastavico in polža. Orodje se je enakomerno zibalo na ramah in samokolnice so zaspano cvilile v opoldansko tišino. Obstali so, zakričali gesla, ter se na povelje razkropili. Po večini so bili kmetje, z zagorelimi obrazi in modrimi očmi. Dekleta so imela polna lica in telesa in plavi lasje so se jim usipali izpod rut.

Koman­dant, ki je medtem stal ob strani, je smeje se z belimi zobmi stopil k meni: »Si videl naše heroje dela? Eh ja!« S prsti je dvignil kapo in se popraskal po glavi.

»Pojdiva noter.« Stopila sva v štabni oddelek.

»Torej pomenila bi se, hočeš?« je rekel, ko sva sedla na klop.

»Videl si: taki smo.«

»Dobro delate?«

»Kaj? O — v splošnem dobro delajo. A hudič je, garanja sem imel z njimi. (Zopet se je zasmejal s svojimi blestečimi zobmi.) Nič ne de. Prijel sem jih; sicer pa s takimi rad delam, dobri fantje so. Ko prideš v brigado, ne poznaš nikogar, le da so divji, vidiš in da nimajo pojma o disciplini. Kmečka mladina! A naj bodo, ravno te imam rad. Boriš se z vsakim posebej. O, tudi opečeš se: dobiš jih po glavi od zgoraj in v trebuh od spodaj. A da so sijajni fantje, dobro veš. Prvih štirinajst dni sem tu doli kaj malo spal! Bi ješ se z njimi. No, sami se niso zavedeli, kdaj sem jih imel v roki. In pa da jih imam rad, vedo. Le, a preblizu jih ne smem pustiti. In tako gre, trikrat, štiri­krat bomo udarni, mislim. Dobri pobje so.«

V tem je skozi vrata padla senca in za njo dekle: »Komandant, kosilo!«

»Si uredila z dežurnim?« 

»Uredila.« 

»Dobro, pridem!« 

Dekle je pozdravilo in odšlo.

»Hočeš z menoj?« me je vprašal ko­mandant.

»Pojdiva!«

Prišla sva do kuhinje. Pred vrati je stal črn kotel in se praznično kadil v sončno luč. Ljudje so sedeli krog koče, mešali po posodah, med koleni pa je vsak od njih. držal debel kos kruha. Drugi so stali v vrsti, zvonili z žlicami, kričali, se smejali in se prestopali z noge na nogo. Sonce je sijalo na roke in tilnike, na zmršene glave in na pisane obleke in se lesketalo v modrih očeh. Hrana se je razposa­jeno kadila.

Komandant se je z nasmehom ozrl vame. Bil je zadovoljen s svo­jimi ljudmi in sam s seboj. Sklonil se je k mlademu pobu ter mu nekaj povedal, da je ta živo zardel in se s polnimi usti molče zarezal. Na mizi pod pristreškom je sedelo dekletce, veselo mežikalo v sonce in čebrnjalo s kuharjem. Ko so končali, sva se vrnila k baraki. Komandant je v štabnem oddelku urejal poročila, sam pa sem stopil nekoliko po taborišču. Bilo je že staro in dobro urejeno. Barake belo popleskane, živo po­slikane z zastavami, grbi in udarniki. Ob njih so tekli odtočni jarki in ozke gredice s pobarvanimi vrbovimi ograjicami. V gozd so vodile shojene poti, ki so ob njih ležala drva, papir in konservne škatle. Sredi jase je bil velik, črn krog od tabornih ognjev ožgane zemlje.

Sedel sem v senco. Nad jaso je trepetala vročina in s polj je pri­hajala nenehna pesem murnov in kobilic. Ptiči so molčali. Nenadoma sem začul za seboj korake in se ozrl. Komandant je bil.

»A, sem si se del. Imaš prav, notri je prevroče.« Stal je pred menoj in del roke v žepe.

»Všeč mi je tu. Kaj pa brigada?«

»Prosti so. Jih slišiš, kako razgrajajo?« Zasmejala sva se.

»A disciplina?«

»Prosti so!«

»Dober princip!«

»Najboljši.«

»Če je vse v redu, menda najboljši.«

»Da...« Mežikala sva v sonce in nekoliko pomolčala.


»No, in kaj! Praviš — disciplina. Naj jih postavljam kot malike? Naj mi migajo, kot se meni zljubi? Pošiljati na stražo, pomivati kotle ali celo zapirati v štab — beži no! Ne morem, ne — nočem! Hudiča — vsi imamo kri v žilah! Ne zdelo bi se mi pošteno, če bi tako ravnal. Imej človeka. Svojo glavo ti zastavim, da je vsak od te trope sijajen fant. Sijajni pobje so. Zakaj bi jih torej obdelava! s kaplarskimi metodami? Delamo dobro. Glavo dam, če niso vsi resni, kadar je potreba. Poglej jih na nasipu. Mene je včasih sram, tako resno delajo.«

»No, tvoje delo se mi zdi kljub temu dovolj težko.«

»Težko? Kdor pride za dva dni, govori tako! Glej! Mesec dni in že več delam s temi ljudmi. Odkod so? Z vasi, kot jaz. Kaj so? Kmetje, kot jaz. In mladi so, mladi! Pobi so pretegnjeni ko ose, sama kost in žila jih je. — Prideš: Ostriženi so, stojijo v vrstah in eukasto gledajo vate. Poveš jim, da gremo gradit cesto, in da bodo morali delati. Pa veš, da vsak misli: ,Piši ti mene! Pravijo, da je zabavno in za domače je koristno, če grem, pojdimo!' Pripelješ jih, začneš. Spoznavaš jih, jih premišljaš, obdeluješ. Ves živiš z njimi, ti rečem. Prekleto, boli te, kar njih boli, bojiš se zanje, pa grabiš — vedno trše. Poznaš jih že, vsakega ogledaš, ovohaš, kos vsakega nosiš s seboj. In prijemlješ. (Komandant je stisnil pest, kot bi pokazal, kako dela.) Štirinajst dni, tri tedne. Kolneš, sediš za mizo, kadiš, zbit si, da imaš oči krvave. Norme ne dosežeš, bolnike imaš. In vedno te spremljajo tiste potuh­njene oči. In ko si že ves utrujen, začutiš, kako se nekaj budi. Nekaj do­življajo! Ušesa ti zrastejo od prisluškovanja. Potem vidiš, da te ima mogoče eden rad, drugi ti začenja zaupati, ti ju imaš desetkrat rajši. Začenjajo ti verjeti, o, kako rad jim verjameš ti! Počasi se odpreš, v njih najdeš srce, zažive kot otroci! In takrat si v sedlu. Tu je doma disciplina. Vse stvari pokažeš tako, da sami sodijo, kaj je prav. Hujše kazni ne poznam, kot je ukor v zboru. In končno začne brigada z delom, radi te imajo — ti jih imaš rad, kot da si jih sam naredil. Ko pa že vidiš, da gre v tisto strugo, kamor hočeš in ki si ti v njej ... Ej, dragi moj, to ni težko! Takega dela bi se ne naveličal do smrti. Lepi se ti zde, ti sam postaneš lep!«

Zopet sva pomolčala. Skoraj nerodno nama je bilo in vendar sva se sijajno razumela. Premišljal sem, medtem ko je komandant drezal z bilko veliko črno mravljo, ki je lezla po prašni, posušeni zemlji. Vprašal sem:

»A kakšna je struga, ki govoriš o njej?«

»No — partija, plan, kadri.«

»Da.«

»Ne, res tudi to ti povem. Zdaj se razumeva, ne? Saj... kmet sem, ne bom govoril jasno, a mislim, da boš razumel.« 

Pogledala sva se in komandant je spregovoril:

»Dobro. Vidiš, bil sem partizan. Tepel sem se na Pohorju in v Goricah in verjemi ali ne, za tistimi dnevi mi je včasih žal. A, dragi moj, tam je bil človek čisto gol, čisto nič ni bilo na njem. Veljal je, kar je veljal, gol, naravnost. S pobi iz vasi sem odšel skupaj in v moji četi so bili. Prijatelji so mi bili, rečem ti, nikdar več takih. Pa kaj, obležali so. Ta podnevi, oni ponoči, za skalo, pod smreko — ni jih več. Mislil sem — oh, vraga sem mislil. Bilo mi je, kot bi imel polna prša krvi in ta se je divje pretakala po meni. Čutil sem to, ti pravim. Tako sem bil ves (koman­dant je zopet stisnil pest in namršil čelo, ko ni našel pravega izraza) razžrt od vsega. Iz ognja v ogenj. Smrt, kri in hosta in novi časi! Rečem ti, vohal si pravega človeka ko volk. Vohal si naše in kako rad si jih imel! Tista rdeča zvezda na kapi ti je bila vse, živel si od nje. Kaj je bilo s teboj? Hudič vedi! Bil si to, kar drugi. In drugi? To, kar ti.«

Komandant se je zamislil in si podprl glavo z dlanmi.

»Včasih te teži... teži! Ubijal si, ubit boš, krog tebe je toliko padlih! A otreseš se, puška in fantje ostanejo. Saj nisi več ti, vse je en sam mož, krvav — močan. Razumeš? In ko si se naspal, si bil človek, ki drži kos sveta v rokah. Ha, to je bilo življenje! Razrilo in sesekalo te je do poslednje žile! Vidiš, tak sem prišel nazaj. Stopil sem v službo, se umiril... A vse tisto nosim s seboj. Sam sem vse tisto! Taka je tista nujna struga! Oni, ki nas koljejo, so majhni. Kaj vedo, kaj se pravi, tole svojo kri zmešati s krvjo tovarišev! Vidiš, tako tudi brigada. Vročo kri imajo kot jaz in čutiti znajo. Ce jih le prav primes, začutijo, kaj so. In to je potem tako, kot da se ti razširiš. Garam, a brez tega bi živeti ne mogel. Vse krog sebe hočeš narediti take, kot si sam. Ker veš, da le tako moremo naprej. In če tako živiš, vse veš, kaj je prav. Lomijo ga danes mnogo in to je prekleto. Kot bi po tebi sekali! Vse svinjarije, ki jih počno, bole!... No, to sem ti hotel reči, čisto odkrito in pošteno, da se ne bova samo potuhnjeno ogledovala.« 

Zasmejal sem se.

»Ej, komandant!« 

Pri­jetno se mi je posmehnil.

»Da, da, da!« 

Potem je pogledal na uro in vzkliknil:

»Hudiča, tri je že! Spraviti jih moram k študiju. No, pa zdrav!« 

Dal mi je roko ter me pogledal trdno in prijazno. Nato je odšel.

Tega dne sem nameraval obiskati še neko brigado, zato sem se takoj odpravil. Želel sem tudi, da se najine misli nekoliko poležejo in umire, in tako sem kmalu odšel. Vrnil sem se pozno, noč je že bila in brigada je spala. Zlezel sem na deske v baraki in kmalu tudi sam zaspal. Drugega jutra se s komandantom nisva videla. Ob štirih je z brigado odšel na nasip. Krog devete dopoldne sem se odpravil za njimi. Po mehki, zeleni trati, skozi hrastov gaj sem šel počasi proti grmenju buldožerja, ki je odmevalo nekje za drevjem. Sonce je lilo svojo blestečo luč v krone in med debla vitkih hrastov, cvetje je vroče dišalo in nad menoj se je kakor obok pela pesem muh in čebel. Radostno in lepo je bilo. Ko sem tako koračil po mehki črni poti, sem ugledal komandanta, ki se je vračal v tabor. Nasmehnil se je ter mi dal roko v pozdrav. Njegov čisti, zagoreli obraz je bil svež, modre oči so se prebrisano svetlikale.

»Dobro spal?«

»Zakaj vprašuješ?«

»No da, človek misli...«

»Ali pa tudi ne. Kam greš?«

»Domov.«

»Jaz k brigadi.«

»Stopi z menoj, vrneva se skupaj.«

»Zaradi mene...« 

Skupaj sva odšla proti taborišču. Komandant je smukal listje z grmov, se oziral po tičih in drevju, opletal z rokami in brezskrbno koračil ob moji strani. Zdaj pa zdaj se je nasmejal in me postrani pogledal. Nenadoma je dejal:

»V takih dneh se spomnim svoje žene.« In je molčal.

»Kaj!« Bruhnil sem v smeh. »Vraga, prisrčen si, komandant.« Zasmejala sva se, na njegovem obrazu je zagorela rdečica.

»Kaj hočeš reči?«

»Oženjen? Ti!«

»Sijajno dekle. Saj veš, prepozno sva stopila z vlaka.«

»Otroka tudi?«

»Poba. Sijajen pob!« 

Živo je zrl vame s svojim veselim pogledom. V očeh mu je žarela radost, ki se je mešala z rahlo zadrego in vpraša­njem. Opazil sem tudi trmasto samozavest in posmeh nad samim seboj.

»In Česa ti manjka?«

»Zakaj vprašaš.«

»Verjamem.«

»Zakaj smo se pa borili!«

»Resnično.« V taborišču je kmalu uredil svoje stvari in nato sva se vrnila k brigadi. Skozi drevje sva uzrla široki, rjavemu in mesna­temu hrbtu podobni nasip, vagončke, mrgoleče ljudi in stroje in sonce je sijalo nanje, da je bilo videti, kakor bi plapolali.

»A, vidiš jih, delajo,« se je zasmejal komandant.

Prišla sva do delavcev.

»No, primi, daj, naloži, vozi!« je zaklical s svojim zvonkim tenorjem. Z vsem telesom se je uprl v vagonček, obraz mu je zardel od napora. Ko je voziček težko zabobnel po tiru, se je ozrl vame ter mi pomežiknil:

»Še se vidiva!« Zakrili so ga kupi prsti in telesa naklada-čev. Vagončki so oddrdrali.

Krog taborišča neke primorske brigade so v gozdni senci ležali hlodi. Bilo je jasno jutro in brigadirji, ki so bili dopoldne prosti, so posedali po njih; ostali so se razgubili med barakami. Nekaj fantov in deklet je za kolibo, kjer si je brigada postavila kuhinjo, bilo žogo. Ker je bilo vroče, sem sedel v senco, na podrto deblo in gledal sončno luč, ki je s svežim, bleščečim žarom vžigala listje. Tako naslonjen na bukev, sem jel premišljati o fantih, ki sem jih srečal na svoji poti in ki so me zanimali. Skoraj vsak med njimi je prebrodil dni razburkanega življenja, ki je v teh mladih ljudeh oblikovalo dragocene in zrele notranje podobe, Njihove zgodbe so bile polne radosti in sovraštva, polne notranjih bojev, nevarnosti, borb in pustolovstva, kakor samo v velikih dneh. V tem so me zmotili koraki. Dvignil sem glavo in ugledal fanta, ki je koračil po stezi iz taborišča. Na rami je nosil široko, v soncu bleščečo se sekiro, menda je nameraval po drva. Ker so mi vžigalice pošle in se mi je zahotelo kaditi, sem mu rekel:

»Tovariš, imaš kaj ognja?«

»Kako?«

»Ognja — imaš?«

»Oo — da. Imam. To pa.« 

Stopil je k meni in zvlekel vžigalice iz žepa.

»Boš kadil?«

»Hja — bom!«

»Na — sedi.«

»---------------« 

Odložil je sekiro in se spustil na hlod. Bil je neokre­ten, težak fant z mesnatimi, rdeče zagorelimi rokami, kakor mornar. Premikal se je dobrodušno in nerodno, mlademu medvedu je bil po­doben. Velika rdeča glava z debelim nosom in usti ter trmastim, grba-vim in zoranim čelom je sedela nizko na čokatih ramenih. Izpod grive zlatih las so gledale s pametnim in zaprtim bleskom majhne oči. Zrl je predse, na svoje škornje, ki so bili preširoki zanj, in svaljkal ciga­reto. Na raztrganem jopiču sem opazil udarniško značko*.

»Si delal že na progi?«

»Bil sem tam, da. Bil.«

»Lani?«

»Hm. Prejšnje leto.« 

Sedel je široko in somerno, kakor težaki. Zdelo se mi je, da vidim na obrazu nasmeh, takoj za tem pa, da pripira oči, ker se mu blešči. A gotovo, bilo je nekaj kakor nasmeh, nejasno, prostodušno prijaznega.

»Si s Krasa?«

»Ne, prav s Krasa ne. Od morja — čisto z obale. Barkovlje po­znaš? No — tam.«

»Ribič?« Ni odgovoril.

Povesil je glavo med kolena in s smreko­vim klinčkom vrtal po zemlji.

»Nu ... tudi, nu!«

Tedaj je iz taborišča pritekel deček. Poznala sva se že, kajti bil je prvi, ki sem ga srečal ob svojem prihodu. Takrat se je bil postavil predme in me začudeno ogledoval s svojimi zajčjimi očmi. Bil je suh, da so mu kolena štrlela iz dolgih nožic, in na obrazu je imel bledico razvajenih otrok, ki jih preveč krmijo z bonboni. Z menoj se je po­govarjal družabno in natresel polno modrosti, ki jih je menda cul od staršev.

»O, halo! Kaj, vidva skupaj? Smem prisesti?« 

Videl sem, da ga novo življenje v brigadi izpodnaša, da je ves poln tega življenja in vrtoglav kakor vešča. Delati z ljudmi kot samostojen človek mu je bilo nekaj vzvišenega. Prijazno posmehljivih pogledov, ki so ga sprem­ljali, ni opažal.

»O, kaj pa ti, Pepe! Ze spet moriš nekoga z mornarico? Veš, ta Pepe hoče postati mornar!« 

Pepe se je izpod čela ozrl na malega. Posmehljivo se mu je režal, a njegov obraz je bil preplašen. Morda v zadregi.

Rekel sem: »Nič hujšega? To človek še prenese!«

»Na, na! Le vprašaj ga, le.« Pepe je praskal po zemlji. Rdeč je bil do ušes in čelo se mu je grmadilo v mogočne gube. Od zadrege je imel solze v očeh.

»Res?« sem vprašal.

Zdaj se mu je obraz razlezel v žareč nasmeh; zamrmral je: »Mhm! O, to paa! To je pa že res!« 

In je krčevito pre­pletal prste.

Mali je zaklical: »Oh ta Pepe! To je tako čuden človek! Veš — in pa — on je —« 

Zateknilo se mu je, kajti preveč mi je hotel po­vedati na mah. Požiral je in nervozno vrtil glavo na vratu, ki je bil tenak kakor bilka.

»Ribič je! Ribe lovi in vse dela. In...«

Jelo me je zanimati.

»Kako torej? Kaj si sedaj? Ribič, mornar, delavec?«

»Ladjo ima! Na, daj, vprašaj ga!« Pepe je medvedje majal z glavo, kakor bi se branil.

»Oh, barka! To je taka majhna barka, ki mi jo je oče zapustil. On že. A kaj bi bil jaz ribič! — Tega nočem. — Tista barka!«

»Si! Agata je povedala.« 

Na fantovem obrazu je zadrhtela trmasta nejevolja, ki se je prelila v zakrknjenost. Mračno je gledal predse in videl sem, kako trdno je odločen molčati. Najbrž bi ne zvedel o njem ničesar, ko bi ne bilo malega.

»Nič se ne meni zanj!« je pravil.

»Vse ti povem. Mehanik je, de­lavec v pristanišču. O, kaj vse počne! — Kaj hočeš, težko življenje.«

Pepe je godrnjal.

»Hodi k vragu! Hodi no, hodi! Mm, tak smrka­vec. Eh, eh, eh.«

»Čakaj, naj povem vse!« V tem je čez taborišče zadonel klic in mali je planil pokonci.

»Obžalujem! Kličejo me, nujno! A vrnem se še. Pa, pa!« Odbrzel je.

Midva sva molčala. Gledal sem zemljo, ki je napeta in vroča sopla pod težo sončne luči. Čez čas je Pepe spregovoril, menda se je hotel opravičiti.

»Saj ne. A vse to...«

»Da, da.« Videl sem, da mu je neprijetno, ker bezam po njem, zato sem hotel oditi. A on je nadaljeval in z okorno odločnostjo lomil palčko.

Govoril je:

»No, in kaj. Barko imam. Saj je bil oče ribič, on mi jo je zapustil, barko. Ampak kaj bi z njo, takole majhna je. (In je pokazal z roko na najin hlod.) Zanič... Po zalivu se lahko prevažaš in ribe iščeš. Pa še teh ni. Kako naj živim od tega. (Segel si je v grive in se menda popraskal.) In tega sploh ne maram. Sem železostrugar, kvalificiran delavec. Mislil bi si: tak pač nikoli ni brez dela. Kaj še! Ko sem se vrnil s hribov, je vse delalo. Delalo, delalo, a — kamor si se vtaknil, je vse delalo. Tovarne in delavnice in vse. Manjkalo se je opravila. Ko so pa Amerikance spustili k nam, smo imeli vraga. Vse stoji. Kaj pa hočeš! Zdaj nekateri moji tovariši kradejo. Tako, veš, ponoči, po ulicah, kradejo. Jaz tega ne maram. Ce grade kakšen park ali popravljajo kakšno cesto, že dobim kramp v roke. Pa je spet hudič. Takih nas je preveč in drugi imajo še otroke in žene, kruha jim ne moreš vedno odjedati. Potem pa tako, po mestu nosiš premog, sekaš drva, en dan ješ za to. Prekleto je živeti ko tič, da ne veš, kaj boš jutri jedel. No da. Slabo je to! Vidiš, včasi pa sploh nimam kaj prijeti v roko. Potem gremo, takole zjutraj, v pristanišče. Pa se nastaviš in čakaš. Mogoče dobiš priliko, da kje nakladajo vreče. Tako dobiš kakšen krajcar. Hm, po navadi držiš tele roke v žepu... in gledaš. Ladje! Ko pri­hajajo, velike in bele, in potem leže v pristanišču. Amerikanske, belgij­ske, italijanske, vaše in ruske in vse ladje. In tisti mornarji te še pogledajo ne. Stojim tam doli, a dela ni. Rekel sem jim že, naj me vzamejo za mornarja, pa nočejo.«

»Torej le mornar?«

»Mornar! Takle mulec sem še bil, smrkav, ko sem sklenil, da bom mornar. Mislil sem: po vojni bo vendar bolje. Vraga, stradam...« V zadregi se je nasmehnil.

»Pridi k nam.«

»Ne gre. Tržačan sem. Že hodijo k vam. A malo jih je in še ti ne hodijo na morje.«

»Samo na morje hočeš?«

»Drugam ne grem.« Na dolgo sva se razgovorila o ladjah in o mor­narjih in o morju. Pripovedoval mi je o motorkah, o parnikih, cister­nah, o trgovskih in bojnih ladjah. Pravil mi je o svoji ladji, jo opisoval, kako velika je, da je »ravno, čisto prava zanj«, in mi razlagal življenje na morju. Pri tem se je v zadregi nasmihal, se odkašljeval, gubal čelo, vlekel k sebi sekiro in jo zopet odrival. Prezirljivo mi je kazal ravnino in govoril o »sami zemlji brez vode«. Ni znal povedati, kaj mu je morje, a trmasto je majal z glavo na vsak moj predlog. »Morje, morje!« je govoril. »To je... to je pravo življenje. Da je vse okrog tebe ocean, vse, vse. (Pokazal je z roko.) A, dobro bi bilo!«

»A kaj, če ne bo nič iz tega?«

»Hja — potem, potem ne vem, kaj.« 

Molčala sva, kadila in gledala predse.

Potem je Pepe dejal: »Zdaj pojdem.« 

Vstal je, zadel sekiro na rame in odšel v gozd. Ko sem premišljal o njem, sem ga zagledal, kako hodi s svojim poštenim obrazom okrog, prosi dela in gleda ladje na pomolu, ki se ne menijo za njegovo žgoče in trmasto hrepenenje.

»O, svoboden! Končno!« sem tedaj začul glas svojega malega znanca, ki je z razburjenim, vedno enako srečnim obrazom od nekod pribrzel.

»No, ti je povedal? Kako se je tepel s policijo, kako so ga zaprli, kako so ga pretepali in ga ranili na glavi. Ti je pokazal brazgotino?« Osupnil sem.

»Res? Tega mi ni rekel.«

»O, ta naš Pepe! To je tako smešen človek! Saj je malo ubrisan, nič ga to ne briga.«

»Pojdi mali, menda je zbor.« Vstala sva in odšla počasi k barakam.