Trije kralji. Slika iz tržaške ulice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije kralji.
Slika iz tržaške ulice.

Ljudmila Prunk
Objavljeno pod psevdonimom Utva.
Izdano: Slovenski narod 4. februar 1911 (44/28)
Viri: 28
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nini, Tojo in Tonin so trije veliki podjetniki svojega časa.

Na prvi pogled vidiš, da imaš pred seboj takega človeka, če se ti postavi pred nos Nini, razcapan in zamazan paglavec lepih potez in živahnih oči. Proti tebi stegne od vseh pridelkov svojega obraza zamazano desnico in zamomlja zategnjeno: »Mi daš en sold?«

To pa ne zahteva, kar tako tja v en dan, da bi ne imel vzroka in bi ti nič ne nudil zato. Ob zidu ima razpostavljene jaslice z drobnimi pastirčki in voščenim Jezuščkom na slami. Kot dva živa angeljčka čepita ob strani jaslic, v revnih raztrganih cunjah, njegova prijatelja, Tojo in Tonin. Pobožno in nedolžno gledata nate izpod obrvi, če bo padlo kaj za svečke. No, če se ne vdaš Ninijevi prošnji ter trdovratno mahaš svojo pot, vstaneta tudi pobožna angeljčka od jaslic in z združenimi močmi jo uberejo vsi trije za teboj in maledujejo za sold. Med tem, ko ti skače Nini se stegnjeno roko pred nosom. Tojo in Tonin ob strani, prepuščene so svete jaslice s pisano svečo in drobnimi pastirčki čisto same sebi in božjemu varstvu.

Če daš končno Niniju novec, da ti gre izpod nog, ubere jo hipoma nazaj h jaslicam in preži na novo žrtev. Tojo in Tonin pa skačeta še nekaj časa okrog tebe, in ti zapirata pot. Odgnati ju moraš s trdo besedo ali pa z novcem. Včasih pa te reši Nini; če ugleda namreč novega romarja, ki stopa ves pobožen na hrib proti kapucinski cerkvi, zakliče svojima drugoma: »Venji, muli!«

Ko mine zlati božični čas in se bližajo sveti Trije kralji, obrišejo dečki prah in blato božičnih praznikov s svojih raztrganih čevljev in shranijo jaslice. Ko leže mrak na živahne mestne ulice, odpravijo se sveti trije kralji, Nini, Tojo in Tonin, na pot. Nini ima glavno besedo. Od veže do veže stikajo dečki, kjer vratarja ni v veži, ondi hajdi po stopnicah. Pobožno povesijo poredne in navihane oči in prižigajo vsak svojo svečico. Ganljivo zadoni v prvem nadstropju pobožna pesem iz treh drobnih grl:

»Mi smo sveti trije kralji,
orijent naš dom nam je.
Radi bi ljudi goljfali
za pogačo in kofè.«

Ko utihne mična pesem, pozvoni Nini, ki je največji v svojih osmih letih. Na vratih se prikaže okroglolična gospa, za njo prikuka plaho par radovednih otrok. Sveti trije kralji pa pobožno klečijo v svojih revnih cunjicah in začno znova:

Mi smo sveti trije kralji,
itd., itd.

Okroglolična ženska se dobrodušno nasmehne in jih obdari z drobižem. Sveti trije kralji tedaj upihnejo svečke in stopajo molče dalje.

Tako gre od hiše do hiše, od nadstropja do nadstropja. Čim bolj jim žvenketajo novčiči v žepu, tem podjetnejši so.

Včasih pa jih dobi vratar v najganljivejši pozi. Ravno, ko kleče pričakovanja polni pri vratih in mehanično prepevajo svojo kraljevo pesem. O tedaj nastane ropot in vpitje po stopnicah. Sveti trije kralji morajo v sramotnem begu iskati rešitve svojim drobnim uhljem.

Lep čas je za to trojico še veliki teden. Tedaj ob poti proti katedralki in proti kapucinski cerkvi postavijo svoj »božji grob«. Ves teden romajo pobožne in radovedne trume od cerkve do cerkve, in vsakega nahrulijo otroci za olje, lučke, za svoj božji grob.

Potem pa pride dolgi čas, čas kislih kumar za tržaške dečke. Brez dela in smotra se potepajo bosopeti in raztrgani po ulicah in po obrežju. Potikajo se po trgu okrog branjevk in zmikajo sadje. Trije kralji ribarijo po cele popoldneve ter z bistrim očesom pazijo na »krajec«, indulgentno oko pravice, ki jim je zaklet sovražnik.

O mraku se utaborijo nasproti kake kavarne ali restavracije. Svetloba, ki se iz jasnih žarnic zastonj izliva zanje na ulico, izkoristijo v svoje svrhe. Po trotoarju se postavljajo na glavo, hodijo po rokah in skačejo čez »kozla«, da jim pisane razcefrane srajce mahadrajo iz hlačič. A če zasačijo človeka, da jih z enim pogledom oplazi, takoj ga vsi obstopijo in moledujejo za sold.

Tako se potepajo in životarijo Nini, Tojo in Tonin. Tako nešteto tržaških otrok, ki so sami sebi pripuščeni in so drzni kakor vrabci.

Raztrgani in umazani se klatijo po mestu, od jutra do večera, in po leti do pozne noči. Domov pridejo še vedno dovolj zgodaj v zamazano, zaduhlo in temačno podstrešje, kjer se marsikdaj srečajo s pijanim očetom in z materjo, ki ima od alkohola in strasti ali pa od trpljenja do karikature spačen obraz.

Zgodaj se tudi njim spačijo nedolžni obrazi. Glad, zanemarjenost, zapuščenost, slaba vzgoja in zgodnje strasti rišejo svoje nelepe poteze v nežna lica. Kolikim se ponudi dobrodelna roka, ki jih dvigne pravočasno iz velikomestnega blata in jih da človeštvu! A koliko in koliko jih pogine v njem.