Trije hajduki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

1. Trije hajduki.[1][uredi]

Jedna duša je o polnoči rojéna,
V zori krščena, v belem danu spremenjéna.[2]
Šla je, šla je na nebeška vrata,
Trkala je na nebeška vrata:
»Odpri, odpri, sveti Peter, vrata,
Da mi duša v sveto nebo more!« 
»Kaj si ti za jedna duša,
Da te jaz nič ne poznam?« 
»Jaz sem duša o polnoči rojéna,
V zori krščena, v belem danu spremenjéna.« 
»Hodi, hodi ti na málenska kolesa,
Ondi bodi sedem let in pol!«
 
Kdaj minilo sedem let in pol,
Šla je, šla spet na nebeška vrata,
Trkala je na nebeška vrata:
»Odpri, odpri, sveti Peter, vrata,
Da mi duša v sveto nebo more!« 
»Kaj si ti za jedna duša,
Da te jaz nič ne poznam?«
»Jaz sem duša o polnoči rojéna,
V zori krščena, v belem danu spremenjéna.«
»Hodi, hodi na furmansko cesto,
Ondi bodi sedem let in pol!«
Kdaj minilo sedem let in pol,
Šla je, šla spet na nebeška vrata,
Trkala je na nebeška vrata:
»Odpri, odpri, sveti Peter, vrata,
Da mi duša v sveto nebo more!« 
»Kaj si ti za jedna duša,
Da te jaz nič ne poznam?«
Jaz sem duša o polnoči rojéna,
V zori krščena, v belem danu spremenjéna!« 
»Hodi, hodi duša v goro črno,
Tamkaj našla boš ti bister zdenec,
Ki iz drage gor v hribec teče.
Vzemi si te tri sreberne kante,
Natoči ga tri sreberne kante!«
Duša milo po gori jokala:
»Kje bom reva našla bister zdenec,
ki iz drage gor v bribec teče?« 
Sestala je v gori tri hajduke,
Tri hajduke, rodne strice svoje:
»Kaj ti duša tako milo jočeš?« 
»Kako ne bi milo se jokala?
Bila sem o polnoči rojéna,
V zori krščena, v belem danu spremenjéna.
Bila sem na málenskih kolesih,
Tam trpela sedem let in pol.
Bila sem na furmanskih cestah,
Tam trpela sedem let in pol.
Zdaj pa dal mi še je sveti Peter
Le-te tri sreberne kantice,
Da naj iščem v črni gori zdenec,
Ki iz drage gor v hribec teče!« 
Strici rodni so jo poslušali,
Poslušali, se nato zgrevali:
»Če nedolžna duša tolk' trpi,
Oj koliko bomo še le mi!« 
In so vzeli vsak po jedno kanto
In točili v njo so bridke solze,
Natočili vsaki polno kanto.
Šli so, šli so na nebeška vrata,
Trkali so na nebeška vrata:
»Odpri, odpri, sveti Peter, vrata,
Štiri duše v sveto nébo grédo.«

  1. ^ Ta lepa pesen pripoveduje, koliko mora človek trpeti, nebesa zasluži in kako je nedolžna duša otrokova izpreobrnila strice — razbojnike (hajduke).
  2. ^ Pokopana.