Trije bratje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije bratje
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Šli so nekdaj trije bratje po svetu iskat službe. Sreča jih zeleno oblečen gospod, bil je hudi duh, ter je vzame v službo. Druzega bi ne imeli nič delati, ko od krčme do krčme iti, jesti in piti, a vse to le pod enim pogojem: morali so mu priseči, da nobeden besedice ne izpregovori, razen, kar jim bo velel on sam. — Starejšemu je dovolil besede: «Mi trije, srednjemu: «Za peneze* in najmlajšemu: «Tako je. — Če bi to zapoved le količkaj prelomili, prišli bi ob službo in bili bi še poleg tega kaznovani.

Gospod jim je dal dosti denarjev, in hodili so tako več časa po deželi. Slednjič pa pridejo k nepoštenemu krčmarju. Ta je vpraša: «Hočete jesti in piti?» Starejši veli: «Mi trije! srednji reče: «Za denarje!, mlajši pa dostavi: «Tako je!

Krčmar je takoj spoznal, da ti trije ne morejo več govoriti, ko te besedice. V njegovi krčmi pa je takrat spal grozno bogat trgovec. Tega krčmar po noči umori ter mu denarje pobere; drugega dne pa hitro zatoži sumljive tri brate umora.

Sodeč je pozove pred se ter vpraša najstarejšega: «Ali veš, kdo je trgovca umoril? Mladeneč,dasi prestrašen, reče po gospodovi zapovedi: «Mi trije! — Gospod se nasmeje, rekoč: «Aha, smo že vkup I Zdaj pa ti srednji povej, zakaj ste šli trgovca umorit?* Ta reče: «Za denarje!, druzega ni smel reči, bilo bi proti njegovi prisegi. Slednjič še praša sodeč najmlajšega: «Ali sta tvoja tovariša govorila resnico?* Ta pa reče: «Tako je!» in preiskava bila je sklenjena. Obsodili so je na smrt, krčmarju pa so zapovedali, da mora biti navzoč, kedar je bodo obešali, ker so bili v njegovi krčmi.

Peljali so je že k vislicam, kar od daleč vgledajo jezdeca, ki je mahal z belo ruto, v znamenje, naj počakajo. Ko prijaše do vislic, spoznali so trije bratje svojega gospoda, hudega duha. Ta jim reče: «V hudo skušnjavo sem vas spravil, a ker ste bili mož-beseda in ste mi pomagali, da tega krčmarja — ubijalca pred dobim v pekel, dobote zdaj plačo.

Dal je vsakemu veliko mošnjo, polno rumenega zlata. Sodniku pa je naznanil, kdo je in tudi povedal pravega morilca nesrečnega trgovca, potem pa je izginil.

Hitro so vojaki pograbili prestrašenega krčmarja, ki je že mislil, da bo varen vžival krivičen denar; obesili so ga na tiste vislice, ki so bile za one tri poštene hlapce pripravljene.

Kakor so bili trije bratje, tako bodi vsakdo zvest dani besedi!