Trije ženini
| Trije ženini Frank S. Tauchar |
Šalo-igra v dveh dejanjih. (Nečitljivi deli so označeni z »****«).
| |||||||||||||
Osebe:
Hrust, kovaški mojster in vdovec;
Milena, njegova hči;
Matilda, njegova sestra in gospodinja;
Jera, vse izvoha;
Debeluh,
- ženini;
- ženini;
Bradač
Suhlin,
George, mlad klerk;
Policaj.
Slika iz ameriškega malomestnega življenja.
Opis oseb.
Hrust je v prvem, dejanju oblečen v kovaški delavni obleki, v drugem dejanju pa v prazničnis pokrivalom na glavi. Je star 50 let.
Milena, pametno in razsodno dekle. V prvem dejanju je oblečena v modeni dekliški obleki, v drugem dejanju pa kot gospa, ki ne da veliko na družabno življenje.
Matilda, stara 45 let, precej čmerna. V drugem dejanju obleče površnik.
Jera, stara 40 let, vihrave govorice in burnega nastopanja. V drugem dejanju ima klobuk na glavi.
Debeluh, star 38 let, precej debel in okoren, v ženski družbi zna jako priliznjeno govoriti. Obleko nosi lepo, da se nekoliko razločuje od drugih.
Bradač, ošaben in zdražljiv gizdalin, ima brado, ponošeno obleko, vede se kot pravi slepar in goljuf; star je 35 let. Tovariši imajo nekako spoštovanje pred njim.
Suhlin, suha, dolga para, boječega nastopa; pri igranju je pa zelo živahen. Obleko ima navadno, kadi cigarete, star 35 let.
George, star 22 let, lep, inteligenten fant. V prvem dejanju ima slamnik na glavi, v drugem pa klobuk. V zadnjem prizoru ima tudi suknjo.
Policaj, z velikimi brkami, grdogled in strog. Ima uniformo ameriškega policaja, v roki suče kolec.
PRVO DEJANJE.
[uredi]Prvi prizor.
[uredi]Vrt, v desnem kotu Hrastova hiša, v ospredju klop; na levi v ospredju mika in stoli. Ko se dvigne zagrinjalo, sede pri mizi: Hrust, Debeluh, Bradač in Suhlin ter igrajo na karte, vsi kadijo cigare ali cigarete, oziroma tobak. Bradač deli.
Bradač: Še pet! – Vrag naj vzame karte in vas! (pomakne pet igralnih čekov na sredo mize).
Hrust: Kaj praviš? Pet na drugo karto; to je skoraj preveč, kljub temu pa Se držim!
Debeluh: Če drugi držite bom pa še jaz, akoravno imam najslabši papir.
Suhlin: Ali si jih dal pet? – Čakaj da preštejem. Ti se jeklo rod zmotiš ...
Bradač: Kaj? Ali te hudič moti ali kaj?! – Kolikor rečem toliko dam, pa je.
Suhlin (šteje): Ena, dva, tri, štiri, pet; dobro, – je prav. Zmirjati me pa ni treba, vsak ima pravico, da prešteje prej kot plača!
Hrust (pomirjevalno): Kaj se kregate. – Saj vendar niste babe! ... No jaz stavim za deset, (položi čeke na sredo mize).
Suhlin: Ne vem, če bi, ali ne, (se praska za ušesi).
Bradač: Kakor ti je všeč. – Najboljše pa je, da zgineš! – (Pomenljivo pogleda po vsih).
Debeluh: Kaj? ... Ali imaš že par? – Če drugi plačujete, bom pa še jaz.
Hrust: Par ali ne par, to je moja stvar! Rečem le toliko, da če ga še nimam, ga pa še prav lahko dobim. (Medtem padejo karte).
Bradač: Zdaj sem pa jaz prvi. (Malo pomisli, prešteva čeke in skrivnostno pogleduje po soigralcih.) Poženem za dvajset čekov na zadnjo karto, (jih položi na sredo mize).
Debeluh: Ti lucky bog! Ali imaš dva asa, a? ... Meni sicer gre na »štrejt«, hm, hm ,hm. – Dam vseeno; če pade, pade – če ne, pa ne. –
Suhlin: Meni pa »floš«, vrag vedi, če bi padel ali ne? – To vem vnaprej: če držim mi bo dal en smrkav »križ«, če pa uidem, pa pade »srce«. Hm ...
Bradač: Kdor bo držal, naj drži! Salamenske kremže, za vsak groš se jokate.
Hrust: A, pa držimo vsi: saj on se takoalitako le norčuje. Dvajset se jih da, pa se igra naprej! Ali ni tako Suhlin? Suh, mislim da še nisi, kaj?
Suhlin: Kaj bom suh! – Ampak ta vražji »floš«. Če držim – – –
Debeluh: Tiho! Če misliš plačati plačaj, če ne pa ne.
Suhlin: Jaz plačam, (priloži).
Debeluh (istotako da): Tudi jaz.
Bradač: No, zdaj je pa odločilna bitka, (meče karte). Ti nimaš nič; Ti imaš pa »štrejt,« nak, za eno piko je premajhna; Tvoj »floš« je tudi šel med vrage; jaz pa, no – jaz imam pa dva para ...
Hrust: Kje?
Bradač: Dva devetaka sta na mizi, nekaj imam pa še skritega ...
Debeluh (zloži karte skupaj): Al' t' je hudič al' ne! Tudi enkrat mi ne pade »štrejt,« pa naj držim kar hočem!
Suhlin (jih istotako zloži): Bo padel »floš« ja. – Štirikrat sem že na njega stavil, pa ti ne pride in ti ne pride. Ko bi ušel, potem pa ja!
Hrust: Ti praviš, da imaš dva para! Magari če jih imaš pet: zastavim še to kar imam na mizi. Zdaj si pa Ti!
Bradač (se lakonično nasmehne): Plačam! Dva para, kot sem rekel, če je zakej ... Ja, sem jih potreboval. Ti imaš dva kralja. (Spravlja dobiček pred se).
Suhlin (jezno pogleda Bradača): Ali boš jih vselej vlekel? Imaš večjo srečo kot brado.
Debeluh: Srečo pa srečo. Rad bi vedel, ali kdaj dobim ali nikoli. – No, kdo ima deliti?
Hrust: Jaz. (Spravi karte skupaj in jih prične mešati). Tako, jaz tudi dam pet. Vsi držite. Dobro. (Meče karte).
Suhlin (obotavljaje): Že zopet tako slaba karta! Kot je videti, nikdar ne dobim.
Bradač: O, ne, ne! – Za to bom že jaz skrbel, da boš čim prej suh. –
Suhlin (ogorčeno): Jaz suh? Toliko denarja imam še zmiraj kot Ti! Saj drugega nimaš kar to, kar pri igraš. –
Hrust: Ali se že zopet kregata! – Debeluh je prvi; koliko daš?
Debeluh: Osem, da kdo ne uide, (jih da).
Bradač: Kdo bo neki ušel? Jaz že dam.
Suhlin: Recite mi kar hočete, jaz uidem. Tako slabo mi pa še ni šlo, odkar igram karte! (Vstane in si pretegne roke, medtem pa zagleda prihajajočega policaja). Hej možakarji! Oko pravice prihaja! (Stoli kar zagrmijo, ko skočijo pokonci kvišku).
Hrust: Kaj praviš? Policaj v bližini! – Hitro pospravimo to ropotijo v miznico. (Odpre miznico, v katero spravijo vse, ven pa vzamejo zemljevid, v katerega se vsi zagledajo).
Drugi prizor.
[uredi](Prejšnji in policaj.)
Bradač: Vidite! Tukaj ob meji je na tisoče našega vojaštva, ki brani naše ozemlje pred znimi napadi mehikanakih banditov. (Policaj se prikaže izza drevesa.) Tu nekje mora biti Columbus, mestom ki je bilo prvo napadeno od ** Ville in njegovih pristašev.
Hrust: General Pershing je pa globje v Mehiki. Po mojem mnenju se njegova armada nahaja nekje tukajle, (pokaže).
Debeluh: Imaš prav. Tukajle je gen. Pershing je naletel na prve sovražne čete, ki so pobegnile čez te hribe. So pač strahopetci, kaj? Ha, ha, ha!
Suhlin: E, naši jim že pokažejo! (požuga s pestjo). Ko bi bili še mi zraven (se potrka na prsi) stepemo vso Mehiko.
Vsi: Bravo! (Smeh).
Policaj (pristopi): Dober dan gospoda!
Vsi: Dober dan!
Policaj: Kot je videti, se jako dobro zabavate. Prav, prav; v veseli družbi sem tudi jaz rad.
Bradač: Ravni smo pregledovali na zemljevidu, kje so naši vojaki, ki so bili poslani nad Mehikance.
Debeluh: Vrag vedi, kaj bo že iz tega pri***.
Policaj: Nič se ne ve. Sploh je pa dandanes vse polno sitnosti. Naš policijski načelnik je včeraj izdal proklamacijo, v kateri naroča policiji takojšnjo aretacijo vseh igralcev, ki igrajo poker v našem mestu. (Vsi se nemirno spogledaje). Če kdo izmed vas katerega izmed teh ptičev vjame dobi nagrado.
Hrust: Ta igra je že davno prepovedana: kdor krši postave, ne zasluži drugega kot zapor.
Suhlin (zmedeno): Ja, ja – tako je, ja khm ...
Policaj: Pa so prebrisani ti ptiči! Pregledali smo že vse zakotne beznice, pa niti enega nismo dobili. Zdaj bomo pričeli s preiskavo tudi po privatnih hišah. (Se zopet spogledajo).
Bradač: Prav govorite. Vsa čast administraciji našega mesta! ...
Policaj: Služba me kliče naprej, oditi drugam. Zdravstvujte, gospoda – good bye! (Odhaja).
Vsi: Good bye!
Bradač (proti avdijenci, poje): Good bye gospod policaj! ... Ha, ha, ha! (So v si dobre volje in se smejejo).
Tretji prizor.
[uredi](Prejšnji, Jera.)
Hrust: (pogleda malo okro sebe): Well, far je, a zopet sedemo? Zdaj mislim da bo saj nekaj časa mir.
Suhlin: Jaz se popolnoma strinjam s tem, predlagam pa, da postavimo enega za čuvaja, s tem smo varni pred vsako nadlogo.
Bradač: E, kdo bo nas nadlegoval. Vsedimo se, pa mirna Bosna!
Suhlin: Kaj Ti veš! Ko bi jaz ne bil prej slučajno opazil policaja, bi zdaj že vsi sedeli v Abrahamovem naročju. – Straža mora biti!
Debeluh: To je res; in če noben drug noče na stražo, bom šel pa jaz.
Hrust: Dobro, pa Ti straži; pazi dobro na vse strani! (Prične spravljati zemljevid in izvleče iz miznice karte in drugo).
Suhlin: Le dobro pazi! (Debeluh gre na stražo, koraka semintja ter gleda na vse strani. Ostali trije sedejo k mizi).
Bradač (vzame iz žepa malo steklenico in jo odvije): K – hm – brr-r-r, močna je. Ali jo boš malo, Suhlin?
Suhlin (meša karte): Seveda! Daj sem. Brr-r-r-rr! Ta pa pogreje; Hrust, še Ti jo pokusi, kovači navadno prav radi pijejo. – Igram **** čekov.
Hrust: Držim! – Kar se pa pijače tiče, jih zadosti poznam, ki še rajše potegnejo kot jaz in med te spadaš tudi Ti, Suhlin! (Vrne steklenico).
Bradač (spravi steklenico): Prepirati se, neumnost! Vsi ga radi pijemo, kar je nas kvartačev, – in s tem je vse povedano. (Medtem se prikaže Jera v ozadju, nekaj časa posluša in zmajuje z glavo).
Debeluh (pristopi): Če mi ne daš požirek, takoj zapustim mesto stražarja, če prav vas zalotijo pri igri!
Bradač: Tu imaš, pij! – Zdaj poženem **** petnajst. (Debeluh večkrat pije, Jera odide).
Debeluh (pogleda krog sebe): Kvarte v kraj, Matilda prihaja! (Hitro spravijo kvarte v miznico, Hrust gre v hišo, ostali trije pa bežijo med drevje).
Četrti prizor.
[uredi](Matilda, Jera).
Matilda (prišedši): Končno sem vendarle doma. Človek ima pa že toliko opravka, če gre v mesto, da skoro ne more domov ob pravem času! (Hoče oditi v hišo, ko zagleda Jero).
Jera (pride po vrtu): Hello Matilda! Koliko časa Te nisem videla! Ali je kaj novega v mestu?
Matilda: Nič posebnega nisem zvedela.
Jera (skrivnostno): Veš, tukaj doma sem danes videla nekaj skrivnostnega. ((Sedeta).
Matilda (začudeno): Kaj pa takega?
Jera: Tukajle na vrtu so kvartali in pili žganje.
Matilda: Kaj praviš? Kvartali in žganje pili!
Jera (pogleda oprezno krog sebe): Ja; Tvoj brat je bil tudi zraven, pa Debeluhov Janez, tisti, za katerega Ti vedno praviš, da bo vzel vašo Mileno; no, pa še dva druga navadna. Tisti bradač in pa Suhlinov sta bila tudi zraven, veš, tista dva, ki se tudi ženita pri Mileni.
Povem Ti, Matilda slabi so vsi, od prvega do zadnjega. – Slišala sem, da za Debeluhovega najbolj držite; ali je res?
Matilda: On je tudi najboljši! Ima denar in ugleden je. – Praviš da so igrali; morda, toda le za kratek čas. Veš, Jera, to je moška navada; nekoliko zabave jim pa me ženske tudi moramo privoščiti.
Jera: Pa mi še nisi povedala, če je res, da se vsi trije ženijo pri Mileni? O tem govori že vse mesto.
Matilda: Da, to je res. Toda z bratom sva sklenila, da Milena vzame Debeluha in nobenega drugega ne.
Jera: Ali veš, da vaša Milena prav rada gleda za mlajšimi fanti? Meni je precej znanega, pa ne maram praviti.
Matilda: Tudi jaz sem že nekaj slišala; take muhe ji bomo izbili iz glave.
Jera: Najpametnejše naredi, če ne vzame nobenega. – Poglej n. pr. mene; – nobenega nisem marala, pa sem še danes prosta! ...
Matilda: Jaz ravno tako ... Še na misel mi ni nikdar prišlo, da bi se možila! Ampak naša Milena je pa vsa drugačna, zato jo bomo omožili z Debeluhom, ki je pameten mož in denarja ima ...
Jera: Naredite kakor hočete, rečem le to, da bi jaz nikdar ne bila zadovoljna z možem, ki bi mi ga drugi silili! (Vstane.) Iti bom morala. Pa obišči me v kratkem!
Matilda (vstane): Saj se Ti ne mudi. Stopi malo v hišo, boš videla, kako smo vse prenaredili v kuhinji.
Jera: Naj bo, ampak dolgo se ne smem muditi. (Odideta).
Peti prizor.
[uredi](George in Milena).
(Milena in George se pogovarjata, ko vstopita).
George: Ali sva že na vašem vrtu! Kako hitro poteče vselej čas, kadarkoli sem v Tvojem spremstvu. (Gre po odru in ogleduje). Kako romantičnolepo je na vašem vrtu! Vsakikrat, ko pridem, se mi zdi lepše ...
Milena: Da, – lepo je; ampak zame. George, ni posebno prijetno. Good Bye. (Hoče iti v hišo).
George (vstopi proti nji): Čakaj malo, Milena! Kaj tako bežiš od mene? – Sediva tu na klop in pogovoriva se kaj; tako redkokedaj imava priliko.
Milena (obotavljaje): Teta me gotovo že pričakuje, in papa je tudi jezen, če me ni ob pravem času domov.
George (jo prime za roko): Jaz Te imam rad, Milena. – Sama sva, zakaj bi ne ostala pri meni vsaj kratek čas ...? (Sedeta.) Kaj si že prej rekla? O ja, že vem! da tukaj ni zate posebno prijetno ... Zakaj ne, Milena?
Milena (sramežljivo): Kaj se mi ne dopade ... Saj še sama ne vem ... (Pogumno). George, prosim Te, ne vprašuj me o tem, saj ni nič ...
George: Nekaj mora biti, ker mi tako otožna, (premišljuje). Ali je res, da se Debeluh ženi pri Tebi?
Milena (vstane): Ne vem. Vprašaj očeta in teto, ona dva vesta več o tem. (Gre po vrtu). Oh, George, kako neprijetne slutnje me obhajajo!
George (stopi k njej) : Milena, Milenica! Jaz – – – jaz – – – bi – – – khm. (Valja klobuk v rokah sramežljivo). Jaz bi – – – khm, khm – – – jaz sem – – – khm. (Ko vidi da ne bo nič, se poslovi.) Pa good bye, Milena, (ji poda roko). Zdrava bodi! In – – – (Vihamo odide).
Milena (gleda začudeno za njim): Kaj mu je, da se tako prismojeno vede? (Sede, zamišljeno). Oh, George! ... Ti si moj najboljši prijatelj ... Zdi se mi, da ga ljubim. –
Šesti prizor
[uredi](Milena, Debeluh, Matilda).
Debeluh (pride žvižgaje po vrtu, gleda okrog in zagleda Mileno): Dober dan, gospodična Milena! Kaj si tako zamišljena?
Milena: Hello gospod Debeluh – Zamišljena se Vam zdim! Morda – Saj nimam nobenega da bi me zabaval.
Debeluh: Prosim gospodična, vikati me pa ni treba treba, saj sva takorekoč domača. (Malo pokašlja in se ji približa). Nobenega nimaš, da bi Te zabaval, – praviš – to je seveda dolgočasno. Meni se godi ravno tako; nikogar nimam, da bi mu svoje gorje in zlo potožil. Moje srce je prav tako zapuščeno kot Tvoje.
Milena: Simpatiziram s Teboj, ker vem, kaj se pravi težko živeti. Da bi pa midva eden drugega zabavala, je pa nemogoče.
Debeluh: Kako je to nemogoče! ...
Milena (smeje): Tvoje srce je polno **** jaz pa sem nerazpoložena; kako zmoreva v takem razmerju eden drugega zabavati!!
Debeluh: Ne, ne, Milena; to je vse drug**** Jaz bi bil vesel in nadvse srečnega bi se počutil, ko bi mi Ti razkrila svoje težave ...
Milena: Moja neprijetnost bi Te torej veselila! (vstane). Hvala za take norčije (misli iti).
Debeluh (jo prime za roko): Milena, daj Milena – ne razumevaj me napačno! (Sed****) Jaz sem se namenil govoriti danes s Teboj odkrito besedo in upam, da boš dobro razumela in vsprejela moje pogoje. – Jaz samotarim in ti samotariš; – zakaj bi ne opustila tega samotarskega življenja in vstopila v zakon, ter vživala zakonsko srečo?! – Vidiš, jaz imam zadosti denarja, nič Ti ne bo manjkalo, ako postaneš moja –
Milena (globoko vzdihne): Ne morem. Oh, nikar me ne sili! – Jaz – – –
Debeluh (se pomakne bližje): Nikar **** protivi, draga moja. Želja Tvojega očeta in tvoje tete je, da se z menoj poročiš.
Milena (se obrača od njega): Vem ... da ...
Debeluh: Ah, Milena – ne vdajaj se **** iluzijam ... Vem, da gleda George za Teboj. Kaj hočeš s takim klerkom? – On nima **** za realno življenje. – Nekaj časa bi hodil s teboj, pa bi Te – pustil ...! Jaz sem drugačen človek. Popolnoma se zavedam doložnosti, ki me je zavezala napram Tebi in to dolžnost bom tudi izvrševal z vso ljubeznijo zakonskega moža. **** človek navadno misli, da je ljubezen vse, pa ni tako – denar in ljubezen je predpogoj srečnega življenja! To oboje imam in Ti radostno podarim ...
Matilda (pride medtem govorom iz hiše): Dober dan gospod Debeluh! Vendar enkrat! (**** opazuje). Kaj pa vama je, da sta tako utihnila? (Požuga s prstom). E, zdi s emi, da sem vaju v nekem dogovoru zmotila ...
Debeluh: Uganila si, Matilda. Ravno vprašal sem Mileno, če me vzame za moža, pa si prišla. Kajne, da je Tebi prav da napravimo svatbo?
Matilda: Seveda! Kajne, Milena, da si zadovoljna? Oče bo tudi vesel.
Milena (vstane): Oh! teta, saj se še ****di ... mlada sem in – – –
Matilda (ji seže v besedo): Mlada dama jutri ne več, to si zapomni! Tudi jaz sem bila svoječasno mlada, ali danes pa – (beseda ji za**** malo pomisli). Pojdimo v hišo, da se kaj več pomenimo. (Odite).
Milena (vzdihne): Pa pojdimo, (gre za Matildo).
Debeluh (laskavo pogleda krog sebe, gledajoč za Mileno se zadovoljno smeje, na stran): **** krempeljček to! (si mane roke). Dandanes če ima človek denar, se lahko ženi, če prav ni posebno zal, ha, ha, ha! (gre v hišo).
Sedmi prizor.
[uredi](Hrust, Bradač, Suhlin, Policaj in Jera).
Hrust (pride po vrtu): Kadarkoli jih vidimo, pa pridejo vsi vragi skupaj! V kovačnici lahko čakam ves dan, pa ne bo hudiča, ki mi prinese kako delo; kakorhitro pa primemo kva**** roke, bi pa še kmalu moja ranjka vstala in šla pogledati. Nevem ali ima igra res neko posebno magnetično privlačnost, drugače bi se ne odprl cel pekel, kadar prekladamo ta ned**** papir! – (Se nekoliko pomiri.) Smeha je pri vsem tem tudi dosti, ha, ha, – Salamensko so jo pobrali na vse strani! Ha – ha – ha – ho – ho! –
Bradač (vstopi): Hello Hrust! Kot se vidi si jako dobre volje.
Hrust: Dobre volje?! Ravno jeziti sem se nehal. Komaj da smo sedli, pa jo je bilo treba ****ti. Povej, kako daleč si tekel.
Bradač: Jaz tekel? Saj sem le hitro šel.
Hrust: Šel si pa precej hitro, ha, ha, ha!
Bradač: Veš Ti, šalo na stran: danes bi rad nekaj drugega govoril s Teboj ... Kaj ko bi Ti meni dal – – – (zagleda Suhlina).
Suhlin (pristopi): Hello! Ali se že zopet ****rate skupaj?
Hrust: Ne bo nič! Za danes nam je odklenkalo, (sede k mizi).
Bradač: Oprostita, – imam neki opravek, moram iti, (grdo pogleda Suhlina, proti Hrust ****). Se vidiva pozneje ... Ne pozabi ... (Odide in posluša izza drevesa).
Suhlin (gre semintja): Lepo vreme je danes, kaj?
Hrust: Naj bo vreme tako ali tako, vse skupaj me jezi. Da bi se že vsaj kakemu mestnemu voz pokvaril, da bi imel kaj dela.
Suhlin: E, kaj vedno to delo! Pogovarjajmo se raje kaj veselega. Veš kaj sem že dolgo nameraval? – Nameraval sem te vprašati, če bi mi dal Mileno za ženo. Čas se mi je oženiti. –
Hrust (vstane, ga pogleda od vrha do tal): Ha, ha, ha! Kaj Ti vse ne pride na misel! Tebi da bi jo dal? Ha, ha, ha! (Besneje). Da ne bodeva s tem časa izgubljala Ti kar naravnost povem, da si to enkrat za vselej izbij iz glave. Kvartala bodeva še skupaj, kvartala: da bi pa Ti postal zet, je pa toliko podobno, kot plezati na ****!
Suhlin (zaničljivo): E, – le nikar tako samozavestno. Še vzamem jo ne, če prav mi je ponujaš. Jaz sem se le nekoliko pošalil, ha, ha, ha! (Odide in posluša za drevesom).
Hrust (sam): Kaj pride na misel **** – Ne rečem, ko bi imel kaj pod palcem, tako pa ne bo nič!
Bradač (prišedši): Sem že nazaj. – Kaj se zopet jeziš? Nekaj sem razumel. – Pa ne da se Suhlin ženi z Mileno?
Hrust: Me je vprašal nekaj takega ja. Ne vem, ali je malo prismojen ali kaj.
Bradač: Kaj pa da je! Si sploh neumen, če se kaj meniš z njim o tem ...! Ker že ravno o ženitvi govoriva, bi jaz za svojo osebo rad spregovoril en par besed. – Že prej sem nekoliko omenil, pa je vrag prinesel to »Sušo« zraven ...
Hrust: Kaj pa takega, (sede).
Bradač (sede k njemu): Istega mnenja sem kot Suhlin: Ženiti se mi je čas ... Zdaj ko si onega odslovil, mislim, da se ne boš protivil, če Te vprašam za roko Tvoje hčerke.
Hrust: Samo za roko vprašaš! Če Ti jo dam, boš pa želel morda celo Mileno!
Bradač: To se razume ...
Hrust: Zakaj pa potem le za njeno roko vprašaš?
Bradač: Prosim Te, ne norčuj se. − Jaz bi rad Mileno oženil ...
Hrust (vstane): Saj se mi je zdelo. A da bi se! – Ne bo nič! Takemu da bi dal hčer, ki me vselej »ošpila!?« Pojdita se solit Ti in tvoja – brada! (Gre v hišo).
Bradač: Tega pa nisem pričakoval. –
Suhlin (pride izza drevesa): Jaz pa, ha, ha, ha! –
Bradač (skoči kvišku): Kaj vraga; ali si poslušal?
Suhlin: Ja. – Salamensko Te je lepo obril, ha, ha, ha! –
Bradač (mu prisoli zaušnico): Jaz Ti pokažem, kaj se pravi tod okrog vohuniti, »Suša« pokvečena!
Suhlin (mu jo vrne): Saj nisi Ti nič boljši: tudi Ti si prej vohunil, kosmatinec Ti bradati!
Bradač: Jaz Ti že pokažem, kaj se pravi mene tepsti! (Se zgrabita).
Policaj (naglo vstopi in udari vsakega enkrat s kolom): Kaj pomeni to pretepanje?! V imenu postave, marš z menoj! (Ju zagrabi in tira z odra).
Jera (pride z nasprotne strani in zmajuje z glavo): Kakšni so vendar ti postopači! Samo kvartajo in pijejo, potem se pa še stepejo. – To je škandal! Da bi se poženili in postali pametni možje, se ne brigajo. Ko bi kteri izmed teh dveh mene vzel, bi mu ne bilo treba danes iti v ječo. Imel bi doma pravi sweet home ... in zakonsko srečo ... Tako pa ... Ah ti moški! (Misli iti v hišo, ven pridejo: Hrust, Debeluh, Matilda in Milena).
Osmi prizor.
[uredi](Jera, Hrust, Debeluh, Matilda, Milena in Policaj).
Jera: Veste, kaj se je zgodilo! Bradača in Suhlina je ravnokar policaj vzel!
Hrust: Zakaj ju je vzel?
Jera: Stepla sta se. Saj pravim to so moški, če niso oženjeni!
Debeluh: Tako, stepla sta se. O, jaz jima nisem nič nevoščljiv, naj se. (Se spogledata s Hrustom in se smejeta).
Matilda (nekaj tiho pripoveduje Mileni): Le pametna bodi. Najboljše bo tako, boš videla.
Debeluh (vstopi k Mileni): Kajne, Milena, da si zadovoljna? (Pogleda Hrusta).
Hrust (stopi k hčeri): Milena, vse smo se domenili, samo reci – »da,« in stvar je končana.
Milena: Ker Vi in teta tako želita, naj bo. Jaz sem še mlada, vidva gotovo bolje vesta kot jaz ...
Debeluh (seže vsem v roke): Tako, tako. Prihodnji teden bomo imeli ženitovanje. Kajne, Milena!
Jera (na stran): E, ta dva se pa ne bodeta posebno razumela ... Neumni so, ker jo silijo temu dedcu!
Milena: Oprostite mi, – se pa ne bodeta posebno razumela ... Neumni so, ker jo silijo temu dedcu!
Milena: Oprostite mi, – jaz grem v svojo sobo; ne počutim se dobro ...
Vsi: Seveda! Seveda! (Matilda jo spremeni nekaj korakov).
Hrust: Zdaj mislim, imamo vse urejeno. Jera, prosim Te, ne povej nekomur o tem; ni treba, da bi takoj vsi vedeli.
Jera: O, kaj takega pa jaz nikdar ne povem, ne le brez skrbi bodite.
Matilda: Policaj zopet prihaja. Kaj mu neki manjka?
Hrust (smeje): Najbrž Tebe.
Jera (se smeje in gre k Matildi, se tiho pogovarjata).
Deveti prizor.
[uredi](Prejšnji in Policaj).
Policaj: Hello gospoda! Oprostite da vas motim, toda sodnik mi je naročil, da sporočim gospodu Hrustu, da sta Bradač in Suhlin obsojena na vsak na deset dolarjev denarne globe, ali pa vsak na deset dni trdega dela z enim postom po vrhu. Če bi kdo plačal kazen za nje, se jih seveda takoj izpusti. Obsojena sta bila na podlagi kalenja javnega miru.
Debeluh: Ko bi bil jaz sodnik, bi se sodba le toliko drugače glasila, da bi bilo mesto deset dni – deset let. Posadil bi ju v najglobokejšo temnico.
Hrust: Debeluh, Ti si pa tudi malo prestrog. Grem vseeno malo pogledati, kaj da je. (Odideta s policajem).
Debeluh: Ženske, jaz bom tudi moral iti domov. (Se odkrije)'ž. Bodite mi srčno pozdravljene! (Odhaja.)
Matilda in Jera: Good bye!
Jera: Ali se Ti ne zdi, da Milena ne bo lahko shajala z Debeluhom?
Matilda: Zdaj je res nekako čudna, ko bodeta enkrat skupaj, se ga bo pa že privadila ... Ona še ni razvajena, veš ... Denarja ji tudi ne bo manjkalo.
Jera: Meni se že prav nič ne zdi ta Debeluh; jaz bi ga že ne marala ... Nič ni na njem, da bi moglo kako žensko zanimati.
Matilda: Ti si pa tudi čedna. Nobeden ti ni povolji.
Jera: Zato se pa tudi ne omožim! Kd**** se že bila, ko bi se hotela, pa vsake statve **** niso vzeti. – Ah! kako sem se že zapozabila, domov bo treba iti.
Matilda: Čakaj, da Te spremim; se bodeva kaj pomenile.
Jera: Dobro. Saj skoro nikdar ne prideš k nam. (Odhajata.) − Veš, Milena se mi zdi kakor premlada za – – – (medtem izgineta).
Deseti prizor.
[uredi](George, Milena)
George (stegne roke): Ah! − Milena ...
Milena (se ga ustraši, nato steče k njemu in ga objame, pa semu takoj oizvije iz rok in sede na klob ter ihti): George ...!
George (sede k njej): Kaj Ti je, draga moja Milena? Kaj se je zgodilo?
Milena (mirneje): Oče in teta me ženita z Debeluhom. Jaz ga nisem marala, pa sta mi toliko čaas silila, da sem obljubila ...
George: Kaj! Zaročila si se že? − Milena, to se lahko popravi. Odpovej se mu!
Milena (vzdihne): Očetu sem obljubila in kar obljubim očetu, tudi vedno izpolnim!
George (žalostno): Ali Ti je ta prstan on podaril? (jo prime za roko).
Milena: Da. Prosim Te, George, – **** Saj veš kakšni so ljudje. – Če naju kdo vidi **** zlobni jeziki nikdar ne počivajo ...!
George (držeč jo za roko): Ah! Milena ... Da bi bilo drugače kot je ... (izpusti njeno roko, vstane in gre semintja, obstane pri mi**** stran.) Oh te razmere! – Te nesrečne razmere.
Milena (vstane): Kaj Ti je, George! Kaj **** rekel? (ga vdano gleda).
George (skoči k njej): Milena ...! **** na...! Daj, – poljubi me v slovo ... (Jo objame, ona se ne brani.) Ljubil sem Te, Milena, toda zdaj je vse končano. (Jo poljubi). Zdravstvuj Milena! ... (se ji iztrga iz objema, odhaja). Želim Ti lepše življenje, kot ga bom imel jaz. (Odide).
Milena (steguje roke za njim): George! **** li res ljubiš?! ... (Prime se za glavo, se opoteče in sede na stol, nasloni na mizo in joka).
(Zagrinjalo pade.)
DRUGO DEJANJE
[uredi](Gosposka soba; na desni miza in stoli, na levi sofa in gugalni stol).
Prvi prizor
[uredi](Milena sama).
Milena (sedaj žena Debeluhova sedi in p**** − Ne gre ji posebno od rok. − Vzame časopis, nervozno čita, ga odloži in vzame knjigo in jo prelistava): Kako dolgočasno je to življenje; **** me jezi! Delo me ne veseli, – niti tale roman me ne zanima. (Odloži knjigo, vzame album in gleda slike). Tu sta moj oče in mati ... O, da bi mama še živela! Njej bi vsaj lahko potožila svoje gorje ... Dobro vem, da bi me ne bila silila v ženitev! – Tu je pa teta ... (jo gleda nekaj časa). Zakaj si me silila vzeti za moža tega Debeluha, s katerim nisem srečna in ki me ne ljubi – To je pa slika moje poroke ... lepa je, – da kadar jo vidim, sem žalostna ... In to **** kaj ... George ... George! ... Zdi se mi, da ga še vedno ljubim ... Oh! kako drugače bi bilo ko bi človek smel sam odločevati o ženitvi! Sicer bi ne smela misliti na to, – toda, toda – nečesa se ne more vstavljati – ljubezni?! (Pogleda okoli sebe, misli poljubiti sliko, trkanje na vrata. **** hitro spravi vse v red in odpre vrata).
Drugi prizor
[uredi](Milena in George).
George (vstopi, Milena se ga ustraši): Dober večer, Milena! – oziroma gospa Debeluh ...
Milena: Oh, George, zakaj si prišel? – Kako sem se Te ustrašila ...
George: Posloviti sem se prišel od Tebe ... Tu mi ni več obstati, zato sem sklenil, da odpotujem. Kot deklico sem Te ljubil ... še do danes ni zamrl čut ljubezni do Tebe v mojem srcu ... zato je najbolje, da odpotujem in sicer takoj, to sem odločno sklenil! Nocoj sem prišel torej po slovo, drugače mi ni bilo mogoče zapustiti tega kraja ... Saj mi ne zameriš tega, kajne Milena?
Milena (sede): Ah, George; – tudi jaz Te – ljubim ...
George (stopi k njej): Kaj praviš, Milena? Sem li prav razumel? Ti – – –
Milena (vstane): George, nič nisem rekla. Odpotuj, ker si se namenil. – Najboljše je, da se nikdar več ne vidiva. (Sede).
George: Milena, moja draga Milena! – Rekla si, da me ljubiš ... Vem da zate ni posebno prijetno tukaj, zakaj bi ne šla z manoj ... (Milena se zgane). Jaz sem danes pripravljen na vse. Usoda življenja me je privedla do tega ...
Milena: Prosim Te, ne govori tako! – Kdaj odide vlak, s katerim odpotuješ?
George: Vlaki gredo vsak dan, toda zdaj še nevem, kdaj odpotujem, ker – ker mislim Tebe počakati, da greva skupaj. –
Milena: Ah, – George ...!
George: Napraviva po stari ameriški navadi: Pusti moža in pojdi z menoj, v tuje, neznane kraje ... kjer bova živela v ljubezni ...
Milena (vzdihne): Ni mogoče, George, – jaz sem omožena ...
George: Tvoj mož je kvartač; – saj presedi vse noči pri kvartopircih! Milena, jaz bi ne bil tak; jaz bi svojo ženo nikdar ne zanemarjal.
Milena (vstane): Kaj Ti je danes, George? Tako Te še nikdar nisem slišala govoriti.
George (jo objame): Ljubim Te, Milena ... Če me tudi Ti ljubiš, pojdi z menoj, (jo misli poljubiti, ona se mu izvije iz objema).
Milena: Ne morem! – Ne smem! ... Oh! kaj sem zakrivila, da imam tako težko življenje? ... (Sede k mizi in ihti).
George (stopi k njej): Ne jokaj Milena.
Milena (mirneje): Prosim Te, George, odpotuj, – obema bo lažje.
George: Tvoja želja mi je ukaz, toda premisli dobro. Ako se pa odločiš za potovanje z menoj – – – (Nekdo potrka).
Tretji prizor.
[uredi](George, Milena, Jera).
Milena (si obriše solze in gre odpirat): O, Ti si Jera! Le bližje.
Jera (vstopi, pogleduje njo in Georga, se ozre po hiši): Dober večer!
Milena: Vsedi se Jera, vem da si trudna. Ali veš kaj novic?
Jera (grdo pogleduje Georga): Nič posebnega nevem ... O, kaj sem že hotela povedati ... že vem, – novo obleko imam.
Milena: Novo obleko! Kakšno pa?
Jera: Bolj zelenkasta je, z rumenimi nitkami. Še lepši je kot od Logarične, ki jo je imela zadnjo nedeljo. – No, pa kaj sem še mislila, – o ja; **** ali njega ni doma?
Milena: Ni ga ne. (Pogleda Georga).
George (nekaj časa gleda v Mileno, Jera ju opazuje): Iti bo treba ... Lahko noč! (gre proti vratom).
Milena (vstane in stopi za njim): Lahko noč George! (mu poda roko). Zdravstvuj! ... (Jera ju presenečeno gleda, George odide).
Jera: Kaj pa ta hodi v vašo hišo! Milena pazi kaj delaš!
Milena (vzdihne): Ne draži me, Jera. – Ti ne veš ...
Jera: Pa žalostna si videti, Milena. Kaj pa vendar je?
Milena: Nič mi ni. Človek vendar ne more biti vedno dobre volje! Ali si Ti vedno vesela Jera?
Jera: Zmeraj ne; kadarkoli se spomnim, da nisem omožena, sem pa vselej vesela. Čudno se mi zdi, da sem bila še toliko pametna, da nisem nobenega marala ...
Milena: Morda si bila pametna, mogoče je tudi, da je bilo temu kaj drugega vzrok ...
Jera (jo resno pogleda): Res je, Milena! **** se s temi dedci prav nič ne menim, zato mi ne delajo nič preglavic, kot na primer vsem nam!
Milena: Čudim se Ti, Jera, da si tako junaška.
Jera: Vidiš Milena: Tvoj mož Te gotovo ljubi, – igra in pije vse noči in še druge čudnosti uganja; vede se prav tako, kot bi ne bil oženjen. Zdi se mi, da je popolnoma pozabil na svoje zakonske dolžnosti ...
Milena: Hudo je, hudo. Srečna si Jera, nisi omožena. –
Jera: Saj pravim, – taki so moški! **** lazi za žensko in ji vse mogoče in nemogoče stvari obljubuje, po poroki pa ni nikjer nič. E, jaz jih dobro poznam, zato se pa ne dam vjer**** nice! ...
Milena: Kdo bi Ti štel tako korajžo! Ti menda res ne daš en groš za vse možke, kar jih je na svetu. –
Jera: Tudi počenega ne; predobro jih poznam! (vstane). Zdaj pa moram iti. Milena, oglasi se kaj pri nas.
Milena (jo spremi do vrat): Morda bom. Lahko noč!
Jera: Lahko noč! (Odide).
Milena (prične zopet plesti): Zopet ga ni toliko časa domov! (Se zamisli). Kaj bi nek ljudje rekli, ko bi mu ušla ...! A, to misliti! – Čas je za večerjo, jaz ga ne bom čakala, naj bo pa brez večerje. (Odide v kuhisijo).
Četrti prizor.
[uredi](Debeluh, Bradač, Suhlin in pozneje Milena).
(Debeluh, Bradač in Suhlin vstopijo. Debeluh je precej pijan, ona dva manj. Pogovarjajo se takoj med vstopom).
Debeluh: Tako fantje, zdaj smo pa doma. Dobro smo jih metali, kaj? Ha, ha, ha!
Bradač: Pst! Ne tako glasno, da Te stara ne sliši!
Suhlin: Imaš prav! Le mirni bodimo, da ne bo pela po naših hrbtih – metla ...
Debeluh: Nič se ne bojta babnice, saj gotovo že spi. – Tukajle se vsedita, da kakšno moško rečemo. (Sedejo).
Bradač: Ali imaš kaj pijače doma? Meni se že zopet grlo suši, Suhlin ima pa itak vedno suho grlo odkar ga poznam.
Debeluh: Vidva imata pa tudi večno žejo! Saj sem vama nocoj že dosti trital. Če dasta za pijačo bom poklical ženo, pa bo šla iskat pivo.
Suhlin: Iskati pivo ni potrebno, ker vemo, kje se dobi; toda ženo mi ne kliči, raje sem žejen.
Bradač: Jaz se pa gospe Debeluharjeve ne bojim, ampak žeja me je zdaj popolnoma minila, torej sem tudi za to, da se po pijačo ne gre ...
Debeluh: Strahopetca sta oba! Ali ima kdo kvarte? (Se tipljejo).
Suhlin: Zlodja! Saj sem jih imel, pa jih ni več v žepu!
Bradač: Jaz jih pa imam; tukaj so.
Suhlin: Nocoj, mislim, da bomo imeli enkrat popolen mir pri igri.
Bradač: Torej pričnimo. (Meša kvarte). To pa vama povem, da goljufati ne smeta. – Če bo kteri goljufal, ga bom udaril kot tat biriča! (V kuhinji zaropota, Bradač in Suhlin skočita kvišku in prestrašeno pogledujeta).
Suhlin: Lahko noč Debeluh!
Bradač: Lahko noč, kolega Debeluh! (Odhajata).
Dedkih (zamahne z roko): Good bye! (Vstane in gre sem in tja negotovih korakov). Ha, ha, ha, kako sta jo zopet pocedila! – No, saj je prav, imel bom čas večerjati. (Kliče). Milena! Žena! – O! baba ...!
Milena (vstopi): Kaj kričiš! Ali se zdajle pride domov!
Debeluh (jezno): Večerjo mi prinesi!
Milena: Če ne veš, kdaj je čas za večerjo, pa bodi lačen, Misliš da Ti bom pripravljala jedila kadarkoli se bo Tebi zazdelo. E, motiš se!
Debeluh (jezno): Niti centa nisi prinesla v hišo, zdaj p češ biti gospodar! Kaj vendar misliš, da si?
Milena (ogorčeno): Kdo pa je v najino ženitev silil? Ti ali jaz? Ali sem Ti kdaj rekla, da me vzemi? Najbolje bi bilo, da bi Te ne bila nikdar videla!
Debeluh (gre k njej, priliznjeno): Milena, ne bodi tako jezna, saj Te imam rad, (jo hoče poljubiti).
Milena (odskoči od njega): Jaz Te ne maram! ... Sovražim Te ...
Debeluh (ves jezen): Tako torej. – Sovražiš me! ... Takoj mi prinesi večerjo, če ne razbijem vse, (udari po mizi) bajto in – Tebe!
Milena (raztegne roke): Ako sem kaj zakrivila, – tu sem ... (Se nekaj časa ostro gledata v oči, trkanje na vrata, se ozreta).
Peti prizor.
[uredi](Debeluh, Milena, Hrust, Matilda).
Debeluh: Naprej!
Hrust in Matilda (vstopita): Dober večer.
Milena: Dober večer, oče in teta! (Sedi žalostna).
Matilda: Vsedita se. (Čemerno hodi sem in tja. Hrust in Matilda ju začudeno opazujeta).
Matilda: Kaj pa vama je? Pa ne, da bi se kregala med seboj?!
Hrust: To se mi pa zdi čudno. Kaj pa gre navskriž, da sta tako poparjena?
Debeluh: Za večerjo sem vprašal, ko sem prišeč domov, namesto večerje mi je pela dolg*** nije. To se ni zgodilo nocoj prvič, to je vsakdanja navada, (se obrne vstran).
Milena: Vedno se vlačo z najslabšimi **** pači; domov ga ni nikdar ob pravem času. **** čem biti. Tvoja sužnja, – Ti si me vzel za ženo.
Matilda: Milena, Milena! Ne bodi vendar tako ofračena!
Debeluh: Jaz ne bom več poslušala tega **** danja. večerje ne dobim, zato bom pa šel kam drugam, lačen pa zaradi Tebe ne bom, – to si **** ni! (Jezno odide).
Milena: Pojdi kamor hočeš!
Hrust: Hčerka, Milena moja; tako vendar ne smeš postopati z možem! On je res malo **** zato pa moraš govoriti z njim prijazno, pa bo postal boljši.
Matilda: Veš Milena, moški so taki: če se žena ne zna prikupiti in z njim lepo **** postane razdražljiv in v hiši so vedno p**** ako je pa toliko diplomatična, da z njim lep **** na jo pa rad posluša; še celo – hlače laš **** si, ako jih hoče ...
Milena: Njegovih hlač ne maram nositi.
Hrust: Zakonska dolžnost Te veže, da moraš biti možu pokorna.
Matilda: On je bil vedno dober človek, **** jamem, da bi bil on vzrok vajinih prepirov **** ne, proti Hrustu). Pojdiva. (Proti Mileni) **** glej, da se zanaprej boljše in prijazneje obnašaš napram možu!
Hrust (vstane): Le pridna bodi Milena in ne jezi moža. Meni je posodil petsto dolarjev, pa moramo malo bolj potrpeti z njim.
Milena (objame očeta): Oče! Oče! – Ne bom več jezila ne Vas in ne Debeluha ...
Hrust (jo pogladi po licu): Dobro, hčerka moja; to me veseli. – Lahko noč!
Matilda: Lahko noč! (Odideta).
Šesti prizor.
[uredi](Milena, George).
Milena (žalostno): Oh, kako teško živ**** mi je delajo moji sorodniki! – Najprej so me silili, da sem ga vzela, zdaj pa vso krivdo valijo name. – Le počakajte, – e ne bo se vam več jeziti, saj bom šla in nikdar več me ne bodete videli! ... Da, možu uidem. – – **** sam kriv, da ne morem biti več pri njem, z Georgom grem ... on edino on simpatizira z menoj. Ko bi vsaj vedela, kdaj gre vlak s katerim se on pelje, pa bi šla kar na postajo. (Hoče **** sobo, zasliši trkanje). Naprej!
George (vstopi s kovčegom): Milena! Jaz sem napravljen na pot. Ako si se odločila iti z menoj, se takoj pripravi.
Milena (sramežljivo): Odločila sem se, da grem ...
George (jo objame): Ah, Milena!
Milena (se mu izvije): Čakaj! Morava ****ti. Deneluhu moram napisati pismo, da me nikar ne išče.
George: To je prav. Kaj mu pa misliš pisati?
Milena (sede k mizi in pripravi za pisanje): Ne vem, kako bi pričela. – Narekuj George, jaz bom pa pisala.
George (gre parkrat semintja): Nič pravega mi ne pride na misel. »Dragi moj mož,« – – – ne pristoja, ker mu misliš uiti. A, že vem! Začni takole: »Gospod Debeluh, ženska pokora!« (Malo pokašlja ter hodi semintja). »Ker so Ti kvarte in postopači ljubši kot žena in dom, od danes zanaprej preneham biti Tvoja žena ... Ne tudi se z iskanjem, nazaj ne pridem za nobeno ceno. Kam grem in s kom grem, Ti pa ni treba vedeti. – Pozabi name! – Milena.« Tako, to mislim bo zadostovalo. Zdaj se pa hitro napravi!
Milena (položi pismo na mizo): Malo potrpi, takoj bom pripravljena. (Gre v sobo).
George (pogleda pisma): Ha, ha, ha! Prav Ti je! – Zakaj si pa prišel na mojo pot ...? S tem si se pregrešil proti naravnim zakonom ... (Gleda slike).
Milena (pride s kovčegom v roki): Pripravljena sem ... (povesi glavo).
George (jo prime okrog pasu): Čas je, da greva, Milena; – pojdiva.
Milena: Težko mi je iti, – še težje bi mi bilo pa tu živeti ... (Odideta).
Sedmi prizor.
[uredi](Debeluh sam).
Debeluh (vstopi, razdraženo): Tristo zlodjev vse skupaj me jezi! Jaz sem se zato oženil, da bi mi žena kuhala, zdaj pa moram hoditi v restavracijo, kjer je poleg draginje in male porcije, še slaba jed povrhu. He, he, lepa reč to, biti oženjen in hoditi v restavracijo na hrano! – Seveda, če ženska noče skuhati, pa moraš iti, – ali boš lačen? (Hodi semintja). Navsezadnje pa ni še prenapačna ta moja Milena. Res je, da mi včasih bere levite in poje dolge litanije, ampak večerjo pa vendarle skuha devetkrat boljšo kot vsi kuharji v restavracijah. – Nocoj sem jo precej zelo ujezil ... Pokličem jo, bom videl, če se je že kdaj umirila! (Kliče). Milena! Milenica! ... Draga ženica, ali si še jezna? ... Pridi sem! ... (Gre proti mizi, zagleda pismo). Kaj pa to pomeni! Milenina pisava je ... (Bere, reže vsakovrstne obraze; vzdihne, zakrije obraz z rokami in sede k mizi; čez nekaj časa dvigne glavo). Torej – »ženska pokora« sem ... Ti predrznost nehvaležna! Saj je imela vsega dovolj, kar si je poželela ... No tak zdaj sem vdovec pri živi babi! ... Oh! oh! ušla mi je, ne da bi se dostojno poslovila od mene ... (Malo pomisli). Še rada boš prišla nazaj, ko boš enkrat lačna pa Te ne bom hotel sprejeti! (Zamišljeno gleda v pismo, zunaj dvakrat potrka, toda on ne sliši, vrata se odpro).
Osmi prizor.
[uredi](Debeluh, Bradač, Suhlin in Policaj).
Bradač in Suhlin (prideta tiho do Debeluha in vsak na eni strani bereta pismo, se smejta na tihem nekaj časa, Debeluh vzdihuje, se vzravnata): Hello!
Debeluh (se ustraši in skoči kvišku): Kaj vraga! Kdo vama je dovolil priti v hišo brez trkanja? (Ona dva ga primeta za rame in ga mirno posedeta).
Bradač: Ne bodi hud, saj sva trkala, pa moraš biti gluh, ker nisi čul.
Suhlin: Gluh ravno ni, ampak vsebina tega pisma mu je zaprla sapo in ušesa, ha, ha, ha!
Debeluh (skrije pismo): Kako veš Ti, kaj je v tem pismu?
Bradač: Da bodemo odkrito govorili Ti povem, da sva oba čitala pismo, ko sva vstopila. Vse veva. Častitam Ti k temu uspehu! (mu poda roko).
Suhlin (mu tudi poda roko): Jaz Ti tudi častitam! Prav tako Ti privoščim svobodo kot sam sebi.
Debeluh (ju gleda začudeno, ko ga držita za roke): Ali sta znorela ali kaj? Častitata mi ker mi je – ušla žena ... Naj vaju vrag pocitra!
Bradač: Ne bodi vendar prismojen. S tem da Ti je ušla, Ti je naredila največjo uslugo, ki jo more žena možu storiti ...
Suhlin: Jaz bi ne bil njenega ragljanja toliko časa poslušal kot si ga Ti; ako bi ona **** bi pa sam izginil.
Debeluh: Vidva že govorita tako, ker **** sta, kaj se pravi biti oženjen in – zaljubljen povrhu ...
Bradač: E, kaj zaljubljen. – Saj sva midva tudi zaljubljena v Mileno, kajne da, še ženila sva se, no – potem si jo nama pa **** plavšal, pa nisva bila zato nič užaljena.
Suhlin: zdaj pa vidiš, kaj so babe. Na, malo ga potegni, (mu da steklenico).
Bradač: Le veselo Debeluh, le veselo!
Debeluh (pije): Saj res, kaj bi pa bil žalosten! (še pije). Br-r-r-r-r khm!
Bradač (kaže kvarte): Lahko se zabavamo tudi brez žensk.
Suhlin: E, kaj ženske, – Možka po**** – nič drugega ...!
Debeluh (veselo): Možato si povedal, tudi brez žensk imamo lahko veselo zabavo, **** saj prosti. Vsedita se; – bomo malo pogledali. (Sedeta).
Bradač (meša kvarte): Kaj bomo, Ferbi ali poker?
Suhlin: Ker smo ameriški športniki, predlagam da igramo ameriško športno igro to je poker.
Debeluh: Dobro! Nocoj nas ne bo pregnala moja žena, ker jo nimam več, ha, ha, ha! Čakajta, bomo enga spili na njeno srečno potovanje. (Gre po steklenico vina).
Suhlin: Žena mu je torej ušla, ha, ha, ha! Kaj praviš Ti k temu?
Bradač: Nič drugega kot to, da bi **** še preje ušla kot je temu ko bi jo imel.
Suhlin (jezno): Kaj zlodja misliš –
Debeluh (prinese vino): Tako. Zdaj ga pijmo, (toči). Nazdravje tebi, samski stan!
Suhlin: Živijo oženjeni pečlar!
Bradač: Živijo vdovec pri živi ženi!
Debeluh: Hvala za napitnico! – Zdaj začnimo z igro. Prepričan sem, da nas nocoj ne bo nihče nadlegoval. (Položijo denar na mizo).
Bradač (deli kvarte): Ti si, Suhlin. Ali daš?
Suhlin: En brus! Pa »katal« bom.
Debeluh: Plačam!
Bradač: Drži se! (Meče kvarte).
Suhlin: Ti Bradač! Odkod si pa tisti **** dobil?
Bradač: Padel mi je, – saj vidiš ...
Suhlin: Padel je, to sem videl; ampak od kot je padel jaz vprašam!?
Bradač: Ti vražja pokveka! A češ, da ti eno prisolim!?
Debeluh: Kaj se vedno prepirata?! Če mislita igrati – – –
Policaj (hitro vstopi): »Če mislita igrati«, a! – Pa ne da bi jih nekoliko metali? (Pogleda na mizo). Poker, kaj? ... Končno sem vas zalotil, falotje! (Spravi kvarte in denar v ****). Tako. Teh stvari zdaj ne bodete potrebovali precej dolgo. Zdi se mi da vas bo dal sodnik **** sto kamenje tolči.
Bradač: Denar nam dajte nazaj!
Policaj (ga udari s kolom po glavi in postavi v vrsto, nato Suhlina in potem še Debeluha, potem odpre vrata in ukaže): Marš! (V vrsti za drugim držijo drug drugega za rame, noge visoko privzdigujejo kot arestantje, odhajajo).
(Zagrinjalo pade).