Triglavska Marija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Triglavska Marija
Fran Saleški Finžgar
Spisal F. S. Finžgar
Izdano: Planinski vestnik 25. oktober 1897, leto 3, štev. 10, str. 161
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nazval Te, angeljska kraljica,

duha proroškega razvnet,

predavni videc: „Jerihonski cvet"

in pel o Tebi, rajska je devica.

A danes, dasi videc nisem slaven.

Sedanji ne, ne prorok daven,

nazivljem Te, nebeška dika.

Dežele Kranjske cvet: Planika!

Kot ta planika snežnobela,

na skalah divjih se razcvela,

blesti v krasoti, k sebi nas vabeč —

tako srca Tvoj plamen nas goreč

in duše Tvoje svete nas vrline

izvabile so iz doline,

pomolit Tebi se in Te častit,

posnemat Tvojih čednosti odsvit.


Kot v gori beli cvet sameva,

tako si Ti, nebeška deva,

v samoti čula in molila,

v samoti Sina odgojila,

oj Sina, ki za nas prelil je kri,

pokazal on, sam Bog, kako naj se trpi,

trpi za brate se, za vse ljudi.

O da, Marija, kakor Tvoja

bila otrok slovenskih bi odgoja,

da bi iz naroda procvele

mladenke kot planike čiste, bele,

da deček vsak bi bil možak,

za dom krepak bi bil junak!


A ni planina dom miru,

planina dom je strele in gromu;

srdit tu v gorah je vladar

nebrzdan, razdivjan vihar!

Čim bolj pa blisk plamteč gori,

čim bolj vihar preteč besni,

bolj sveti bela se planika,

planin osojnih dična dika.

Tako je Jeseja mladika:

čim bolj na svetu je trpela,

tem lepše klila in dehtela.

Oh, daj, nebes mogočna nam gospa,

oh, daj poguma in srca,

da nikdar narod naš ne zdvoji

v najgorjem in najhujem boji!

Da bolj ko smo preganjani,

tem bolj smo neomajani,

da kakor skala mi ostanemo,

viharju nikdar se ne ganemo,

da vero, narod z njo ohranimo,

propada ga obranimo!


Drhteč pa slednjič Te še prosim —

to prošnjo dolgo v srcu nosim —

da iznad gore Ti razliješ

povsod, kjer rod slovenski žiješ,

v vsa blaga srca ene misli,

da bo za narod delo sveto v čisli.

Po Tebi naj zasijejo nam z gore

prameni zlati bratske zore:

Marija, Tvoja tiha naj ljubezen

Slovence splete vse v obroč železen,

V obroč poštenih, vernih nas možakov,

za dom trpečih narodnjakov!