Triglavska Marija
| Triglavska Marija Fran Saleški Finžgar |
Spisal F. S. Finžgar
| |||||||||||
Nazval Te, angeljska kraljica,
duha proroškega razvnet,
predavni videc: „Jerihonski cvet"
in pel o Tebi, rajska je devica.
A danes, dasi videc nisem slaven.
Sedanji ne, ne prorok daven,
nazivljem Te, nebeška dika.
Dežele Kranjske cvet: Planika!
Kot ta planika snežnobela,
na skalah divjih se razcvela,
blesti v krasoti, k sebi nas vabeč —
tako srca Tvoj plamen nas goreč
in duše Tvoje svete nas vrline
izvabile so iz doline,
pomolit Tebi se in Te častit,
posnemat Tvojih čednosti odsvit.
Kot v gori beli cvet sameva,
tako si Ti, nebeška deva,
v samoti čula in molila,
v samoti Sina odgojila,
oj Sina, ki za nas prelil je kri,
pokazal on, sam Bog, kako naj se trpi,
trpi za brate se, za vse ljudi.
O da, Marija, kakor Tvoja
bila otrok slovenskih bi odgoja,
da bi iz naroda procvele
mladenke kot planike čiste, bele,
da deček vsak bi bil možak,
za dom krepak bi bil junak!
A ni planina dom miru,
planina dom je strele in gromu;
srdit tu v gorah je vladar
nebrzdan, razdivjan vihar!
Čim bolj pa blisk plamteč gori,
čim bolj vihar preteč besni,
bolj sveti bela se planika,
planin osojnih dična dika.
Tako je Jeseja mladika:
čim bolj na svetu je trpela,
tem lepše klila in dehtela.
Oh, daj, nebes mogočna nam gospa,
oh, daj poguma in srca,
da nikdar narod naš ne zdvoji
v najgorjem in najhujem boji!
Da bolj ko smo preganjani,
tem bolj smo neomajani,
da kakor skala mi ostanemo,
viharju nikdar se ne ganemo,
da vero, narod z njo ohranimo,
propada ga obranimo!
Drhteč pa slednjič Te še prosim —
to prošnjo dolgo v srcu nosim —
da iznad gore Ti razliješ
povsod, kjer rod slovenski žiješ,
v vsa blaga srca ene misli,
da bo za narod delo sveto v čisli.
Po Tebi naj zasijejo nam z gore
prameni zlati bratske zore:
Marija, Tvoja tiha naj ljubezen
Slovence splete vse v obroč železen,
V obroč poštenih, vernih nas možakov,
za dom trpečih narodnjakov!