Tri verižice in biser

Nekoč je živel oče, ki je imel veliko posestvo in tri sinove. Vsi trije so hoteli imeti hišo s posestvom, a oče se ni hotel nobenemu zameriti, zato jim je nekega dne rekel: »Pojdite po širnem svetu in tisti, ki mi čez leto dni prinese tako srebrno verižico, ki bo do uda in sklepa objela našo hišo natančno trikrat naokoli, ta dobi vse moje posestvo in hišo!« In fes, vsi trije sinovi so šli za eno leto po svetu služit: starejša dva po beli, ravni cesti, po poteh in stezah; najmlajši pa se je izogibal ravnih cest, potov in stez ter jo mahnil kar čez grmovje in ostrogo.

Najmlajšega je zajela v črni gošči tema in noč, toda to ga ni skrbelo. Zleze pod skalo, leže in namerava zaspati, ko se mu k nogam prikobaca krastava žaba, se napihuje in ga čudno pogleduje z izbuljenimi očmi. Niti za ped se ne premakne in naposled ga vpraša: »Kaj bi rad?« »Tema me je dobila v svoje roke in rad bi malo za¬dremal,« ji pravi najmlajši sin.

»Če je tako, potem stopaj za menoj!« Žaba je kobacala naprej med vlažnimi skalami. Tu in tam je z visečih skal klobunknilo v mlako ter oškropilo naokrog. Vodila ga je mimo enajstih votlin in pred vsako je čepela žaba. Sled-Bjifi ga je pripeljala v svojo — dvanajsto votlino. »Tu je moj dom. Sem glavarica žab: vse tiste, ki si Jih videl, so moje služabnice. Zašel si v začarani žabji grad. Kaj te je prignalo sem? Kaj iščeš?« »Nisem mislil priti ravno semkaj. Iščem pa službo za leto dni.« »Če je tako, ostani pri nas: sežagal bol dvanajst voz bukovih drv, za vsako votlinico enega. Si zadovoljen?«

Ker ji prikima, ga vpraša: »Kakšno plačilo zahtevaš?« »Rad bi tako verižico iz čistega srebra, ki bo do sklepa natanko trikrat povezala našo hišo naokrog. Tako verižico želi naš stari oče.« Žabja glavarica premišljuje: oče želi tako verižico, ki bi vse tri sinove navezala k očetovi hišici, kjer bi bilo za vse tri dovolj dela, kruha in prostora. In mu obljubi: »Dobiš jo!« v In res, najmlajši je našel delo: dvanajst mesecev je žagal drva, a samo dopoldne, popoldne je počival Zadnji dan pa mu je žaba prinesla plačilo: »Tu imaš srebrno verižico, ki bo vezala vse tri na dom. Pazi, da je ne zgubiš!« Najmlajši se ji lepo zahvali in odide proti domu.

Na potu pa ga srečata njegova brata, vsa raztrgana in rdeča v lica. Ustavita ga: »No bratec, ali imaš verižico?« »Imam jo,« odgovori ponosno najmlajši. »Pokaži jo, ker drugače ti ne verjameva!« Najmlajši potegne iz žepa verižico ter jo jima da. Ogle-data si jo: »To je res pravo srebro. Ta bo odslej najina, a ti boš imel najino!« Najmlajši se je branil, a se ni mogel ubraniti. Vzel je njuno, ki je bila železna. Vsi trije so prišli skupaj domov in oče se jih je razveselil: »Ali imate verižico, ki vas bo vezala?« Starejša sta potisnila najmlajšega nazaj ter pokazala srebrno verižico: »Leto dni sva služila, a samo eno sva zaslužila, ker srebro je drago!« »Dobro,« ju pohvali oče in se obrne proti najmlajšemu: »Kaj pa si ti zaslužil?« »Tole srebrno verižico, ki sta ti jo pokazala, sta mi na poti vzela ter mi vsilila železno. Jaz sem pošteno delal, ona pa sta zapravljala!«

Tedaj je bil oče žalosten nad svojimi sinovi in jim zapovedal: »Vdrugič pojdite po širnem svetu! Kdor izmed vas mi prinese tako zlato verižico, ki bo do uda natanko objela trikrat našo hišo, tisti bo gospodar!« In res, zopet so šli vsi trije: starejša dva po ravnih in belih cestah, najmlajši pa se je izogibal cest, potov in Stez ter jo mahnil naravnost k žabi glavarici v skalno votlino: »Zopet sem tu! Iščem službo za leto dni.« »Dobiš jo! Naredi iz ržene slame dvanajst škopov za dvanajst postelj ter iz brezin ja dvanajst brezovih metel! 8i me razumel?« »Sem. To delo pa ni težko.« »Kakšno plačilo pa sedaj želiš, ko si že gospodar?« »Gospodar še nisem, ker je oče ukazal, da bo gospodar tisti, ki prinese zlato verižico.« Žaba glavarica mu jo je obljubila.

In res je šest mesecev dopoldne nosil s strnišča slamo, popoldne pa brezove veje iz belega brezinja. Drugih šest mesecev pa je dopoldne vezal slamo v skope, popoldne pa brezovo vejevje osmukal ter ga vezal v metle. Ko je bil delo dokončal, je prišla k njemu glavarica: »Tu imaš zlato verižico, všij si jo v suknjo, da je ne zgubiš! če bi pa moral še tretjič v svet, pridi zopet k meni.« Lepo se je zahvalil, obljubil in odšel. In zopet ga na potu proti domu srečata njegova brata: »Le sedi semkaj k nama, da se odpočijemo in da pridemo skupaj domov. Ah imaš zlato verižico?« »Imam jo!« »Pokaži, da jo pomeriva, če je dovolj dolga!« Najmlajši izvleče železno verižico ter jo jima da. Toda nista mu verjela. »Lažeš, odpni suknjo.« In res, našla sta zlato verižico, mu jo vzela ter mu vsilila srebrno. Skupaj so odšli proti domu. Oče jih je bil vesel: »Ali ste prinesli zlato vez?« Starejša dva izvlečeta zlato verižico: »Prinesla,sva jo. Sedaj izpolni dano besedo!« Tedaj je oče pogledal najmlajšega sina in videl, da ima le srebrno verižico in solzne oči, zato jim veli: »Imamo železno vez, srebrno in zlato, a manjka nam še biser, da ga ob jame jo te kovinske vezi. Zato pojdite tretjič po svetu in, kdor mi prinese tak biser, ta dobi dom in zemljo!« In zares, napotili so se tretjič v svet: starejša dva po ravni in beh" cesti naravnost v gostilno, kjer sta popivala cele noči, najmlajši pa jo zopet mahne mimo cest in potov naravnost v skalnato votlino k žabji glavarici: »Zopet sem tu. Služil bom leto dni, a plačilo je večje.« »Kaj hoče tvoj oče?« ga vpraša žaba. »Biser, ki bo vreden zlate vezi.« »Dobro, službo in biser dobiš. — Pojdi v leskovo gr¬movje in poišči enoletno leskovko ter me nato poišči!« Najmlajši je odšel v zeleno leskovje, stikal za lešniki, dokler ni našel lepe, tanke in dolge enoletne leskovke. Obreze jo in ji oguli rjavo skorjo ter se vrne z njo v žabjo votlino. Tedaj mu žaba naroči: »S to leskovko pojdi od prve do dvanajste žabje votline, malo postoj, dokler ne pride iz nje žaba. Narahlo se vsake dotakni z leskovko ter nad njo napravi križ. Ni¬česar se ne boj in za plačilo dobiš biser!« In odskakala je v svojo dvanajsto votlino.

In res, najmlajši je hodil od prve do zadnje žabje votline. Napravil je, kakor mu je naročila: ko pa se je dotaknil še glavarice ter nad njo napravil križ, tedaj se je zabliskalo v votlini in zagrmelo, stresle so se temne skale, se rušile in takoj zopet zidale druga na drugo v prelep grad z dvanajstimi sobanami. Čudil se je lepoti dvoran, skozi katere je hodil, ko pa je vstopil v dvanajsto, je ostrmel.

Pred njim je stalo dvanajst mladih deklet, dvanajsta, glavarica, pa je stopila predenj: »Naš dobri rešitelj! To so moje drage sestrice, ki so bile zaklete z menoj vred. Zahtevaj plačilo!« Tedaj si je najmlajši izbral njo za svojo nevesto. V hipu se je od nekod pripeljala zlata kočija, sedla sta vanjo ter se odpeljala po ravni, beh cesti. Dohitela sta ju dva berača. Bila sta to njegova brata, zato sta ju vzela k sebi v kočijo in vsi so se odpeljali na očetov dom. Oče jih je bil silno vesel, ker so prišli skupaj: »Bodite pozdravljeni, moji sinovi! Imate biser?« Tedaj stopi predenj najmlajši sin: »Bisera nimam, imam pa nevesto dobrega srca in še boljšo gospodinjo. Nama daj dom z zemljo, a moja brata naj ostaneta pri naju!« Oče jih je tedaj prvič v življenju solzan objel in poljubil... In tako se je dogodilo, da so tri verižice, železna, srebrna in zlata, trikrat do uda in sklepa natančno objele njihov dom, v katerem so čuvali trije bratje svoj biser — ljubezen do rodnega doma.