Tri sestre (Zofka Kveder)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Tri sestre
Zofka Kveder
Izdano: Ženski svet 11/3-6 1933
Viri: 3, 4, 5, 6,
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Grič sta prišla dva Čeha na počitnice. Brat in sestra. Oba še mlada, neznana podeželska igralca. Bleda in z načetimi pljuči. Nastanila sta se na pošti, kjer so imeli pod streho nekaj praznih sob — še iz tistih časov, ko še ni bilo železnice in se je ob široki cesti vozilo silno blago z Dunaja v Trst in iz Trsta na Dunaj. Na Griču je stala šola, zraven pa pošta, veliko, široko poslopje, kjer sta bili tudi gostilna in prodajalna. Poleg so stala zidana skladišča in prostorni hlevi, zdaj vse prazno in zapuščeno. Pod Gričem ob vodi je bila vas.

Na pošti je gospodarila stara gospa Nana s svojimi tremi vnukinjami. Sin in snaha sta že zdavnaj umrla za kozami, ki so jih prinesli popotniki. Gospa Nana jima je stregla v bolezni, a nje se ni prijelo in vse svoje življenje je bila zdrava kakor riba v vodi. Za ranjkimi so ostala samo tri dekleta, in gospa Nana je večkrat vzdihnila, češ, da je Bog nima rad, ker ni prisodil njeni hiši nobenega moškega.

Svoje vnukinje je držala „na kratko" in vzgajala jih je po starinsko. Ko so dovršile ljudsko šolo, jih je stara mati poslala še po dve leti k nunam v mesto, da bodo nekaj več kakor druga dekleta iz vasi, a vendar ne preveč.

„Pomožim jih, pa bo. Dvema dam doto v denarju, ena pa ostane na domu," tako je govorila stara mati.

Obedve starejši bi se bili radi dalje šolali, a zaman sta pregovatrjali trmasto staro mater. Bila je prepričana, da moški niso bogvekaj pametni, pa če izvrše vse šole tega sveta.

„Ženska je že od prirode bolj prebrisana in če se uči po šolah, si samo izpridi tisto pamet, ki ji je Bog sam od sebe dal. Jaz imam samo dva razreda, pa odtehtam vsako učiteljico in ni ga jezičnega doktorja, ki bi me ukanil. Klepetanja se nauči tudi papiga lahko po laško in francosko, ostane le neumna žival."

„Ampak midve bi bili radi samostojni," sta prosili starejši vnukinji.

„Vsak, ki kaj velja po srcu in pameti, je samostojen. Mislita, neumnici, da je vsaka učiteljica samostojna, ki ima dekret in pobira prvega denar na davkariji? Ali pa te gospodične, ki na pošti sedijo in brzojavke trkajo? Samostojnost, — to se pravi, da se ne izgubiš v življenju, če imaš dekrete ali pa ne, če imaš gladko cesto ali pa ne. In take samostojnosti ne dobiš po nobenih šolah, niti na metre niti na kilograme. - Kruh imata, hvala Bogu, v domači hiši brez študiranja in matur, samostojnost je pa nekaj prirojenega. Se že kdaj pokaže, ali jo imata ali ne."

Tako so vse tri sestre ostale doma in živele, kakor je hotela in ukazovala stara mati. Najstarejša je bila stara dvajsetdve leti, druga dvajset, najmlajša pa osemnajst.

Najstarejša, Malka, je bila drobne postave, črnih kodravih las in velikih, plamtečih temnih oči. Naučila se je nekako sama od sebe šivati in njen šivalni stroj je stal pozimi v gostilniški sobi, poleti pa na verandi, odkoder je bil tako lep razgled. Malka je skrbela, da so bile vse tri sestre lepo in moderno oblečene, da so bili zastori na oknih posebni in nekako umetniški, da je bil njen kot obložen z vezenimi blazinami in prtiči, in da je imela svetiljka vedno lepo senčilo v prijetnih živih barvah. Bila je živa in vesela. Znala je plesati vse mogoče plese, tarantelo in čardaš in kozaški in zamorski ples, a da pravzaprav nihče ni vedel, kje se je naučila tega šmenta, še sama ne.

„Tako, v krvi mi je,” je govorila.

Tudi predstavljati je znala razne monologe in dijaloge. Kmetje so jo imeli zelo radi, ker je vse kratkočasila, in so jo imeli za pametnejšo od samega učitelja, ki je bil pust in neroden in skop z besedami.

Druga je bila Cirila. Visoka, zlatih las, zamišljena in poetična. Pomagala je na pošti in prodajalnici. Bila je resnega vedenja, rada je hodila v cerkev in zdravila je otroke in ženske z raznimi čaji in rožami. Svoj del potice ali drugih boljših prigrizkov je devala na stran in nosila bolnikom in starcem v vasi. Tudi njo so ljudje radi imeli in čislali. Govorili so, da za njo gleda učitelj, ki ni bil oženjen. Ampak ona se ga je izogibala, kjer je mogla.

Tretja je bila Zinka, okrogel in zadovoljen debelušček, ki se je najraje sukala s staro materjo po kuhinji in dvorišču, kjer so kokodakale trume kokoši, med njimi se gugale race, šopirile gosi in postavljale imenitne, a neumne pure.

Pozimi je bilo življenje na Griču dolgočasno in mrtvo kakor v Sibiriji. Živega človeka ni bilo gori, samo šolska deca je hodila po šoli po tobak, po sol in kruh in po kakšen četrt vina. Poleti pa je prihajala gospoda iz trga na izprehod, a v gornjih sobah so se nastanili čez počitnice letoviščarji iz Ljubljane in Trsta in Dunaja. To so bili posebno za Malko blaženi časi, ko je s tujo gospodo uganjala burke, prirejala predstave, deklamacije in veselice, da se je kolikrat stara mati jezila in pretila, da jo omoži s komerkoli, pa četudi z vdovcem z desetimi otroki, samo da se dekle užene in da bo mir.

A letos sta prišla ta dva letoviščarja že v maju iz daljnje Češke. Stara mati ju je sicer precej neprijazno sprejela, češ, da je njena hiša poštena hiša in da nima rada lahkomiselnih ljudi. Ampak po obrazu sta ji bila všeč in ko sta ji zatrdila, da so tudi igralci lahko pošteni, se je kmalu pomirila ž njima.

Pripovedovala sta, da sta otroka potujočega gledališkega ravnatelja, da ste že od mladega nastopala na odru, da pa so njuni starši že dolgo v črni zemlji. Menda nista bila posebno navdušena za gledališče, ker nista rada mnogo govorila o igralcih, o igrah in o občinstvu.

„Tukaj je tako lepo in mirno; človek pozabi na gledališčno lokavost in pretvaro!” je večkrat vzdihnila gospodična Božena, ko se je solnčilą na verandi in gledala dol po zelenih dolinah in belih vasicah.

Malka je bila vsa navdušena za ta dva gosta in ju je vedno izpraševala o velikih mestih in velikih gledališčih.

„Pri priči bi dala deset let svojega življenja, če bi mogla postati igralka!" je kolikrat skrivaj šepetala tuji bledi gospodični.

„Hitro bi se naveličali," je rekla ta.

„Nikdar, nikdar! Oh, samo enkrat, en večer bi hotela biti na odru, čeprav v najmanjši vlogi!"

„Za kulisami je čisto drugače kakor pred zastorom. Vse je ponarejeno, prašno, ničnostno in varljlivo. Tovarišice bi vam zavidale, če bi imeli uspeh, a tovariši bi vas zalezovali in zapeljevali, dokler ste mladi in sveži. In tudi drugi moški! Meni se včasih zdi, da me pikajo z iglami, ko zijajo vame skozi povečevala in ocenjavajo moja gola ramena, noge, roke, vso! — Kako so vaše gore prekrasne, kako so gozdovi predivni, kako je zrak tukaj čist in dehteč! Bodite srečni, da lahko živite v tem čudovitem kraju!" jo je blagrovala igralka.

„Oh, ne, ne! Tukaj je taka samota, tako daleč od življenja! Zdi se mi, kakor da sem v prognanstvu! Hotela bi v šumni svet, v mesta, kjer kipi življenje, v gledališče, iskat srečo!" je strastno šepetala Malka, oprezno se ozirajoč, se li od kod ne bliža stara mati, da je ne zaloti pri teh nevarnih pogovorih.

„Varate se! Oh, kako se varate!" je svarila tujka. „Pri gledališču ni sreče. Mnogo jih je poklicanih, a tako malo izvoljenih! Od deset tisoč mladih deklet, ki silijo h gledališču, postane morda samo ena edina slavna. Samo eni edini se sreča smehlja, samo njej edini se klanja svet kakor izvoljenki in kraljici. Druge pa žive tisto grdo življenje v večnih intrigah, v bedi, v večni zlovolji nad lastno slabostjo in tujo zlobo. Drhtijo pred občinstvom, pred režiserjem in pred kolegi. Nikjer se ne lomi duša tako brezobzirno kakor pri gledališču. Ni dovolj, da imate talent, tudi drugi vam morajo priznati, da ga imate. Samo veliki genijalnosti se vse pokori, a take se rodiijo samo vsakih sto let. A srednjih talentov je mnogo, preveč. Pa se pehajo kvišku in v prve vrste, in kdor je brezobzirnejši, zmaga nad onimi, ki so plemenitejši in občutljivejši. Nikar, nikar si ne želite h gledališču!"

„In če bi morala v pekel, pojdem rada! Jaz bi hotela živeti sto življenj, — tisoč življenj! A tu je vse tako enolično, vedno isto, počasno in leno! Vse kraje sveta bi rada videla! Hotela bi biti danes svetnica, jutri grešnica; danes kraljica, jutri dekla; hotela bi biti srečna in nesrečna!" je govorila Malka. „Da bi mi vsi vetrovi mršili lase, topli in mrzli! Da bi moje srce čutilo vse radosti in vse bolečine tega sveta! Če se mi posreči priti h gledališču, bom živela življenja žensk, ki so zdavnaj mrtve, in življenja takih, ki se bodo rodile šele čez sto let. Pripadala bom vsem narodom, ker bo moja duša zdaj ruska Tatjana, zdaj francoska markiza, nemška Greta, angleška Stuartovka. Vse strasti me bodo žgale in vse solze bom jokala, pobožne in obupne in zakrknjene. In smejala se bom na tisoč načinov in tako mi bo, kakor da s polnimi požirki pijem življenje, življenje, življenje!"

„Ranilo vas bo to življenje in poniževalo in nekega dne se začutite sami in ubogi, oropani vse vere v ljudi, v srečo in lepoto," je skušala igralka, da bi razbila lepe sanje neizkušenega dekleta. „Oh, in kako boste potem nesrečni, ko bo vse pomandrano v vašem srcu, ko bo strta vaša moč, a bodočnost pusta in neizrečno žalostna!”

„Saj sem rekla, da se tudi nesreče ne bojim, niti grenkih solz ne. Samo tega se bojim, da ne bom prav srečna, niti prav nesrečna. Te vsakdanje mlakuže, kjer človek niti ne ve, da živi, ampak samo tako na pol životari. Viharjev hočem in veliko srečo in veliko nesrečo!” je trdovratno vzklikala Malka.

„O, kako vas jaz zavidam za ta lepi, mirni dom, za varno zavetje vašega življenja,” je rekla igralka bridko. „Živite brez skrbi, obvarovani vsega bridkega. Jaz pa se potikam po svetu, kakor ptica brez gnezda. Za menoj je nemir in grda borba za obstanek, pred menoj negotova bodočnost, večne skrbi. Kako ste srečni! In kako malo cenite, kar imate! Kako bi rada menjala z vami, če bi bilo mogoče!”

„A jaz z vami!” se je zasmejala Malka. „Ampak stari materi in sestrama me nikar ne izdajajte! Nič bi ne pomagalo, če bi mi ves svet branil in pridigoval. Jaz že vem, kaj bom storila."

„A kaj?”

„E, tega že ne povem! Da me nazadnje zatožite stari materi, da bi me za leto ali dve zaprla v kakšen samostan, ali pa še celo na kakšnega vdovca obesila! Sicer je res, da bi se ne dala. Če ne drugačej bi še pred oltarjem napravila škandal, ampak je bolje tako, da v miru božjem živimo do zadnjega dneva pod to staro pobožno streho.”

In je stekla na vrt, da natrga rož in okrasi verando kakor za veselico.

Ob večerih, kadar je luna sijala in so gore tajanstveno in čarobno kipele v nebo in je po dolinah zavladal prelesten mir in so samo vetrovi včasih vzdihnili v črnih gozdovih, je Malka vedno dolgo moledovala tuja gosta, naj ji kaj deklamirata. Ugasnila je luč, a v mesečini sta postala tujca kakor drugačna, dvignjena iz navadnega življenja, obdana od čudnih skrivnosti vseh onih ljudi, katere sta že kdaj predstavljala. Govorila sta s tihimi glasovi, pridušeno, da se ne utrudita, skoro šepetaje. Vendar so bile besede razločne in razumljive, čeprav nista govorila v domačem jeziku. Izbirala sta si za dijaloge in monologe same resne in najraje žalostne stvari in noč je postajala neskončno otožna ob melodiji njunih glasov. Potem sta obmolknila in vsi so dolgo gledali na zvezde, ki so se utrinjale nad gorami, ali na beli, srebni, tihi mesec, kjer so vsi slutili tihe, otožne, skrivnostne kraje.

Še stara mati je rada poslušala te deklamacije.

"Inu čisto pobožno je človeku, ko ju posluša. Razumem in ne razumem, kar govorita, a ravno to je lepo! — No, da, zdaj, ko še ni drugih gostov, se še lahko zabavamo, potem bo pa drugega dela.”

Božena je postajala živahnejša in veselejša. Od dneva do dneva so se ji polnila in rdečila lica, kar očividno se je vračalo zdravje v mlado telo. Brat njen pa, Jan, je vedno bolj hiral in njegov lepi obraz je postajal vsak dan bolj prozoren. Ob večerih je mož pokašljeval in hodil kmalu spat. Vedno redkeje je ostajal s sestro in z drugimi na verandi.

„Le bodi vesela in smej se, dokler moreš," je govoril sestri z neko posebno zrelo dobroto, kakor da je mnogo, mnogo starejši od nje in modrejši.

In čudno. Zdaj je Božena za svoje deklamacije izbirala bolj življenjske odlomke. Govorila je o strastni ljubezni in strastni mržnji, o težkih borbah duše in o trdem kljubovanju. Malka ni ljubila tihe, vzvišene resignacije in kakor da se je Božena ravnala nehote po njenem okusu.

Postali sta prijateljici.

„Jaz te imam rada in ti bom rekla ti," je nekega dne izjavila Malka. „Sam Bog te je poslal v naš kraj, da se v moji duši vse razbistri in dozori. V pogovorih s teboj sem do kraja preiskala svoje srce in spoznala svojo dušo. Res, že prej sem vedela, kakšna sem in da ne spadam v ta kraj, s svojo nemirno domišljijo, ampak zdaj bolj trdno in zavestno vem, kam vodijo naša pota."

„Tvoji me bodo sovražili, ker bodo mislili, da sem te jaz zapeljala, da sem te jaz zmotila z lepimi besedami in da zaradi mojega pripovedovanja odideš iz varnega zavetja," se je bala Božena.

„Naj mislijo! Ko odidem, jim bom pisala, da si mi branila, kakor je res. Pa naj verjamejo, če hočejo. Če ne, pa ne. Jeseni odidem."

„Ko bi z bratom mogla vsaj do jeseni ostati tukaj! Pa imava letni angažma v nekem kopališču. Čez tri tedne že odpotujeva. Kako je nama življenje grdo!" je vzdihnila igralka.

„Ker si lena," se je razjezila Malka. „Ker se ti ribja kri pretaka po žilah, a srce ti tako počasi bije kakor stara ura."

Krivico mi delaš!" se je branila igralka. „Jaz bi bila dobra gospodinja in dobra mati in lepo bi skrbela za svoj dom in rada delala za svoje gnezdo, če bi mi ga Bog dal. A gledališčna karijera ni življenje, samo spak je in falzifikat. Komedijanstvo, z eno besedo!"

„Ker svojih vlog ne napolniš s svojo dušo in svojim srcem!"

„Ali je vredno dajati dušo tistim plitkim in praznim vlogam praznih in prisiljenih iger, ki jih bomo igrali v kopališču, da se bogati gostje zabavajo in bolje prebavljajo!"

„Jaz bom iz najneumnejše vloge naredila osebo živega življenja," je rekla Malka. „Mene bo vse zanimalo. Samo, da se prerijem kvišku. Pojdem na Dunaj ali v kako drugo veliko mesto. Rekla bom doma, da se grem malo izpopolnit v šivanju. To mi bo stara mati dovolila. In res bom šivala, da si bom sama zaslužila kruha, dokler mi ga gledališče ne bo dalo. Najprej pojdem za štatistko k filmu in povsod, kamor se bom mogla vriniti. Da se navadim govorjenja in kretanja."

„To ni napačno. Tako bi res lahko začela."

„Da, tako bo, a potem bom že videla!"

„A de boš videla, da tvoj talent ni tako poseben, kakor misliš?" je vprašala glumica.

„Pa nič! Ostala bom srednja igralka, a moje življenje bo vendar zanimivo."

„Bog ti daj srečo!” je rekla igralka. „Dom ti ne uide in če se boš razočarala in utrudila, če se boš izčrpala in omagala, imaš dom, kamor se lahko vrneš!”

„Tega pa ne!” je odgovorila Malka trdo. „Če pojdem, pojdem za vse čase in domov se ne vrnem več. Morda kdaj na počitnice, če bom zmagala in postala slavna in bogata. Če me pa življenje stre, umrem v tujem svetu. Povsod bi prej iskala milosti in usmiljenja nego pri svojih. Veš, to je stvar ponosa. Ampak tega se ne bojim. Če mi vse spodleti, postanem kje v kakšnem skritem kotu šivilja. Vse hočem, najvišje cilje, največjo zmago, a če me usoda zlomi, predno kaj dosežem, pojdem v bedo in bom sama na tihem umrla ob kruhu in vodi. Taka sem!”

„Želim ti uspeha, želim tako iskreno kakor sebi varnega in tihega zavetja pred borbami življenja,” je vzdihnila igralka in spreletelo jo je nekaj mrzlega.

„Škoda, škoda bi bilo tega lepega, zdravega bitja, tega ognja, teh upov, teh sanj,” so ji šle misli po glavi, in strah jo je bilo za to posebno, prisrčno, hitro dobljeno prijateljico iz gorskega kraja.

Cirila je od nekdaj živela svoje posobno življenje. Zjutraj, predno se je odprla pošta in prodajalna, je večkrat hodila po vaseh okrog svojih bolnikov ali pa je bila pri maši, ne samo v župni cerkvi v vasi, nego tudi v trgu, kamor je bilo nad uro hoda. Potem je prišla domov in tiho opravljala svoje delo. Zvečer je zopet izginila na daljše samotne sprehode in se spotoma oglasila v kakšni bajti, da kaj, pomaga ah svetuje.

„Škoda, da je naš zdravnik v trgu star in oženjen," se je smejala včasih stara mati. „Naša Cirila bi bila kakor ustvarjena za zdravnikovo ženo in pomočnico."

Toda stari materi ni bilo všeč, da je bila tako pobožna.

„Vse kar je prav. Kar je Malka premalo, si ti preveč. Saj nisi župnikova ali kaplanova sestra, katerim se spodobi, da najdlje klečijo v cerkvi in po naših vaseh oponašajo svetnice božje. Zinka je najmlajša, pa še najbolj živi s pravo mero na vsako stran. Bog že ve zate, če se mu tudi ne vsiljuješ vsak dan. Pa te bo že minilo, ko se omiožiš in boš imela otroke in druge skrbi. Čez teden se brigaj za pozemeljske reči, ko nas je Bog ustvaril na zemlji in ne na mesecu ali na kakšni drugi zvezdi. Za krščanskega človeka je zadosti, če hodi v cerkev vsako nedeljo in takrat misli na drugi svet. Ko boš kdaj v nebesih, se tudi ne boš vedno obračala na zemljo. Če bi nas Bog hotel imeti vedno nad oblaki, bi nam ustvaril krila, tako pa s težkimi nogami po zemlji stopamo. Zemlja nas hrani in redi; tudi njo je Bog ustvaril in za nas, pa je prav, da jo ljubimo in spoštujemo. Ko bomo duhovi, se bomo že vzdignili nad njo, zdaj pa živi na tem svetu, kamor te je postavil Bog!"

Tako je godrnjala stara mati. Skrbela je, da sta bila hlapec in dekla poštena, da sta o Veliki noči opravila spoved in hodila v nedeljo k deseti maši. Sama je hodila k rani maši s poštarico in štacunsko gospodično in je pazila tudi nanju, da živita, kakor se spodobi njunim letom in njunemu stanu.

„Imam rada zdrave in pošteno vesele ljudi. Dobre kristjane, ne pretirane. Vsa pratika je že polna svetnikov in to je zadosti. Kaj bi se povzdigovali," je modrovala starka. „Tisto bodimo, kar nam je sojeno. Bog naj nas varuje greha, pa tudi takega pobožnega napuha, ki misli, da je več, kakor so drugi ljudje, ker ima žulje na kolenih namesto na rokah."

To jo je pomirilo s Cirila, da je bila uma za delo. Res ji v kuhiiiji ni dišalo in v gostilni ni imela obstanka, ampak starka je vedela, da ima vsak rad kaj drugega: eden težko delo, drugi bolj fino. Cirila je vodila račune v prodajalni in vse je znala na pošti. In si je mislila starka, da jo pošlje v Ljubljano, da napravi izpit, če ostane na domu, a je še čakala, ker se še ni vedelo, katera ostane na domu in katera se omoži drugam. Stanka je imela najraje Zinko, ker je Zinka edina imela rada krave in teleta in konje in perutnino.

„Gospodinja na takem domu se mora spoznati na ognjišče in dvorišče, drugače bi šlo lahko vse narobe," si je mislila starka. „Pa še počakam leto ali dve, da vidim, kako Bog obrne."

Brez skrbi je bila starka, a starejši vnukinji sta si že izbirali pota, ki so vadila daleč proč od starega doma.

Cirila se prve dni ni zmenila za mlada tujca. Igralca! — to je bilo laiko daleč od njenih misli. Čisto tuj, nepoznan in nezaželen svet. Še radovedna ni bila, kakšni ljudje so to, igralci, in kakšno je njihovo življenje. Pa je nekega večera zamišljeno hitela skozi gozdičck dol k župni cerkvi. In je na stezi skoraj trčila v človeka, ki je tiho prihajal po mahovju, tudi v mislih kdovekje.

Oba sta se prestrašila.

„Oprostite!" je zajecljala in pobrala mlademu možu klobuk, ki se je zakotalil v grm.

„O, gospodična!" je zardel.

„Ali se radi sprehajate po gozdu?" ga je vprašala.

„Da, nad vse imam rad gozdno tišino in samoto. Tukaj me nihče ne moti v mojih žalostnih mislih."

„Žalostnih?"

„Da, žalostnih."

„Zakaj žalostnih?"

„Raizočaran sem. Postavljen na pot življenja, ki je tuj in težaven mojemu značaju."

„In zakaj ne izberete druge poti?"

„Težko je to in zame že nemogoče. Rojen sem takorekoč na gledališkem odru in sem bil igralec, predno sem znal čitati in pisati. Potem človek iz navade ostane tam, kjer stoji. A vedno bolj zoprno mi je, samo da je prepozno zame, da bi izbiral in izbral kaj drugega."

„Zakaj?"

„Strt sem. Izčrpan. Bolan."

„Morda bi bilo pa le mogoče?"

„Prepozno! — Če bi vedel za tih samostan v gorah ali ob morju ali ob kakšnem jezeru, bi šel tja in prosil: služabniki božji, usmilite se nad mojo mladostjo, ki je že posvečena smrti. Odprite mi vrata, dajte mi zavetja, da v miru božjem čakam zadnje ure! — Toda jaz ne vem za tak samostan in če bi vedel, bi me ne vzeli, ker danes tudi redovniki sprejemajo v svoje vrste samo zdrave ljudi. Ni pribežališča za človeka, strtega in trudnega, kakor sem jaz. Umrl bom morda v kaki glupi maski. Zrušil se bom na odru pred očmi ravnodušnih ljudi in izkrvavel bom v kakšni tesni umazani garderobi. In še šminke mi ne bodo utegnili zbrisali z obraza, predno izdahnem." Govoril je trpko, neizmerno otožen. Govoril je, o čemer je razmišljeval vse le dni po samotnih sprehodih, v tihih majskih gozdovih.

Zaskelelo jo je v dno srca, kakor se ji je zasmilil.

„Ali verujete v Boga?" je vprašala.

„Verujem."

„Hočete z menoj v cerkev k majski pobožnosti?"

„Hočem, — čeprav zame ni tolažbe."

„Pojdite! Poskusite! — Naredite svojo dušo majhno in skromno in ponižno in otroško."

„A vi, a vi, kako molite, česa prosite Boga?" je vprašal.

„Molim pobožno, a večkrat tudi raztreseno. A česa prosim Boga? — Da bi mi prisodil lepo življenje, ki bi bilo mnogim ljudem na korist. Da bi me izbral za kako posebno vzvišeno nalogo in da bi me že na zemlji obsijal žarek plemenitega in svetega večnega življenja, da bi ga nosila v srcu in dajala vsem tolažbe potrebnim, da bi jim bilo vse lahko in vse lepo," je govorila z neko posebno čudovito gorečnostjo duše.

In ji je rekel v prelepo dehtečem majskem gozdu, kjer so rastle v senci prebele šmarnice in so čudovito dišale: „Gospodična Cirila, če vam smem reči, — vi že nosite ta sveti žarek v sebi in tudi mene je obsijal in lažje mi je. Pojdiva v cerkev in bom pokleknil in molil, da me Bog usliši, da bi bil vreden, da sem vas srečal v življenju in sprejel tolažbo od vas v svoji žalostni zapuščenosti. Da ne obupam."

Od takrat sta se večkrat srečavala v gozdovih in hodila skupaj v cerkev.

Čudno oddaljeni od sveta so bili njuni pogovori.

Jan se je res pripravljal na smrt.

„Če bi bil zelo bogat in bi živel skrbno in se zdravil po sanatorijih, bi morda še živel nekaj let; dve leti, kvečjemu tri leta. Tako pa je teh šest tednov v vašem kraju zadnji oddih pred smrtjo."

„Ali vam je žal, da ste tako mladi že bolni na smrt?" ga je vprašala. Prosil jo je namreč, naj se nič ne pretvarja pred njim, in obljubila mu je, da bo o vsem govorila naravnost in brez laži.

„Ni mi žal, saj sem vam že kolikrat rekel. Oče in mati sta umrla mlada za jetiko, pa že dolgo vem, kaj me čaka. Življenje mi je dajalo malo lepega, pa mi smrt ni strašna. Nisem bil brez talenta, ampak tistega velikega ognja, ki gori duši velikega umetnika, nisem čutil nikdar. Samo želel sem si ga, ali nikdar dosegel. Že zdavnaj vem, da je krog mojega delovanja ozek in neznaten. Ne rečem, da me to spoznanje ni bolelo, ampak ta rana se je zarasla. Sploh so utihnile vse velike želje v meni. Daleč po svetu sem prišel še kot otrok in mnogo sem videl ljudi, mnogo težkega, mnogo nezaslužene nesreče. Koliko resničnih tragedij sem videl. Koliko dobrih ljudi, strtih pod kolesi neusmiljene usode. In sem se navadil na skromnost. S kakšno pravico smem zahlevati več sreče zase, kakor so je drugi dobili. S sestro se imava rada od mladega in ta vez je bila vedno lepa in nežna. Pomagava drag drugemu, a oba sva trudna, zbegana otroka, ki bi si rada odpočila."

„A mene zanima, kako ste našli Boga? Povejte mi!"

„Vidite, v vsakem človeku je želja za lepoto in išče jo, dokler je ne najde. Po tistih malih gledališčih po deželi in po predmestjih, na katerih sva nastopala s sestro, je bilo tako malo lepote! Nasprotno! Neka žalostna smešnost, smešna revščina. Zlate krone iz papirja, dragocenosti pobarvano steklo, kulise stare in polomljene, kraljevske obleke oguljene in zakrpane. Prazno so bobnele velike besede pred debelimi mesarji, pred čevljaricami in krojačicami in kuharicami v nedeljskih oblekah, pred občinstvom, ki se je smejalo, kadar bi bilo moralo jokali. A stokrat smešen sem bil jaz, ki sem naivki, ki je dišala po čebuli, zatrjeval, da je njen dih kakor rožni vonj, a potni stokilogramski direktorjevi ženi govoril, da je vila in da se ubijem, če, mi ne bo vračala ljubezni. — V zgodnjih jutranjih urah sem se izgubil in hodil po sprehodih, po mestih pa pregledoval cerkve. Večkrat, posebno če ni bilo žive duše v cerkvi, sem dolgo sedel v klopi in srce se mi je samo dvigalo nekam više, duh je zahrepenel po Bogu in večnih skrivnostih."

„Ali ste videli mnogo lepih cerkva?"

„Mnogo, mnogo. Takrat sta še živela oče in mali in sta naju vzela s seboj na Francosko. Igrali smo neko pantomino po vaseh. Jaz in sestra sva bila lepa otroka, oče in mati sta mislila, da naju čaka velika bodočnost, samo da bi se morala naučiti kakega svetovnega jezika. Zato sta se priključila neki cirkuški družini, ki je uganjala razne čarovnije in zraven igrala tudi pantomine. Takrat je mati že bolehala. Zato je morda povsod hodila po cerkvah in dolgo molila. Francozi imajo tudi po manjšili mestih prekrasne katedrale. — Mati je pobožno klečala, jaz sem pa ogledoval prekrasna gotska okna, čudežno poslikana z blestečimi slikami, skozi katere je tajinstveno prihajala svetloba v ogromno in, meni se je zdelo, neizmerno visoko, cerkveno ladjo. Takrat smo okusili mnogo bede."

„Rekli ste mi, da je bil vaš oče samostojen ravnatelj."

„Bil je. Pred tem izletom na Francosko je imel na Češkem svojo družbo in ko se je vrnil, jo je zopet sestavil. A vse je bilo pravzaprav sama žalostna beda. Mati je silila, naj poskusimo to in ono, ker se je nadejala za naju dva, sina in hčer, boljše usode. Mislila je, da naju bo videl kak človek, ki ljubi umetnost in bo nama pomagal do veljave. Sirota je mislila, da sva posebno nadarjena in od Boga izbrana za velika umetnika. Umrla je, ko mi je bilo šestnajst let, in še na smrtni postelji me je rotila, naj vsekakor grem v velika mesta in naj pri velikih gledališčih vstopim vsaj za statista, da bodo moj talent že spoznali in priznali. Pozneje, ko je umrl tudi oče, sem pustil o počitnicah sestro za nekaj tednov, na kmetih in sem se odpeljal na Dunaj in tudi v Pešto."

„In se vam ni posrečilo?"

„Ne. Vedel sem to že naprej. Kdor hoče zmagati, mora verovati v zmago, jaz pa sem bil vedno poln dvomov o svojih sposobnostih. Kaj dvomov! Za gotovo sem vedel, da sem igralec tretjega in četrtega in petega razreda. — Žalostno je to, gospodična Cirila, in da sem znal kaj drugega, bi se bil lotil drugega posla. Toda če se človek živi od dneva do dneva iz rok v usta, ni nič. Te počitnice so prve, ki sem si jih privoščil mirne vesti. Za dva, tri mesece imava prištedenega."

„Žalostno je to."

„Žalostno. Delal bom do zadnjega, igral do zadnjega."

„Vendar ste videli mnogo zanimivega."

„To je res; vendar sem vedno čutil: to ni zate, to je za druge ljudi. Tako se mi zdi, kakor da se je moja duša že zdavnaj ločila od tega sveta in živi neko posebno življenje."

„Našla je pot k Bogu in v Bogu živi. Tudi moja duša ni deležna življenja krog mene. Skrita je in tiha in nad menoj je. Zdi se mi, da bo tudi moje telo peljala daleč proč v tuje kraje, kjer bom šele začela živeti tisto pravo življenje, za katero sem rojena in poklicana," je rekla Cirila.

„Jaz nisem nikoli živel svojega pravega življenja," je govoril Jan. „Zdi se mi, kadar bom umrl, potem šele bom našel samega sebe. Čudno je to. — V Pešti sem našel v neki tihi ulici prelepo samostansko cerkev. Vse tiste dni, dokler sem bil v onem mestu, a nisem bil dolgo, sem hodil v tisto cerkev. Bila je cerkev nekih francoskih redovnic, zdi se mi, da so bile dominikanke, pa ne vem več. Cerkev je bila prekrasna. Visoka, tiha in po polovici razdeljena s krasno izdelano visoko ograjo, ki je segala prav do visokih obokov. Ta stran je bila za ljudi, za vsakega, ki je stopil v cerkev. Druga stran pa je bila samo za redovnice. Noč in dan je bilo izpostavljeno Najsvetejše in noč in dan sta klečali pred oltarjem dve nuni, belo oblečeni, v dolge bele pajčolane zagrnjeni, ki so segali do tal. Zjutraj in opoldne in zvečer so prihajale iz zakristije tudi druge redovnice, tiho, neslišno. Tudi te so bile oblečene v snežnobela volnena oblačila in zagrnjene s tistimi skrivnostnimi pajčolani, ki so padali zadaj do tal, kakor velika angelska krila. — V tisti cerkvi sem presedel cele ure in zdelo se mi je, da sem na nekem drugem planetu, bliže Bogu in večni Skrivnosti. Tako tiho, tako tiho je bilo v cerkvi. Tako čisto in skrivnostno."

„Rada bi videla tisto cerkev," je rekla Cirila po daljšem molku. „Zdi se mi, da je svetlejša kakor naša kmečka cerkev doli v vasi."

„Bolj daleč od življenja, manj od vsakdanjih skrbi dotaknjena. Kadar mi bo hudo, bom mislil na ono tišino in na ona bela angelska bitja. In bom mislil, da tudi vaša duša kleči pred Bogom v taki cerkvi, z belimi perotmi, ki se dotikajo tal, in da moli za me, bednega."

„Da, vedno se vas bom spominjala in vedno bom molila za vas," je rekla Cirila slovesno. In je prijela njegovo roko in mu jo je stisnila. „Nikar se ne bojte življenja. V največjem šumu in v največjem vrvežu živi duša lahko na svoj poseben način in kjerkoli povzdignete oči, se dotaknejo misli neba in velike sprivnostne Večnosti."

„Okrepila ste mi dali za vse, kar se mi bo zgodilo težkega in žalostnega," je rekel.

Dnevi so potekali in maj je minil. Oznanjali so se letoviščarji od vseh strani in sobe so se čistile in pripravljale zanje.

Nekega dne sredi junija sta odpotovala češka igralca: brat in sestra. Sestra je postala cvetoča in rdečelična, brat je bil pa še bolj bled kakor ob prihodu.

„Kakor kakšen novomašnik se zdi, a ne igralec," je rekla gospa Nana. „Ne bo dolgo."

Nič ni zapazila, da je bila tudi Cirila bleda in še bolj molčeča kakor doslej.

Na griču je bilo mnogo dela, letoviščarjev toliko, da so se domači stisnili in odstopili gostom skoro slednji katiček v hiši.

„Vodo je treba loviti, kadar dež pada," je rekla stara mati in veselo in zadovoljno se je sukala po kuhinji in gospodovala po hiši.

Ogledovala je pozorno vse izletnike iz trga, če bo med njimi kak mlad mož, ki bi bil za Malko ali za Cirilo. Pa ji ni bil nihče všeč.

„Pozimi pojdem malo po deželi na oglede," je sklenila. „Če neče sreča k nam, jo grem pa iskat. Bom že nekaj izbrala, da bo pravi. Ni dobro, če je blago predolgo v skladišču, se preleži."

Zadovoljno je pogledovala za svojimi vnukinjami, ki so bile pridne in delavne in ubogljive. Za Malko se ji je zdelo, da je malo bolj ugnana in resna, kakor je bila njena navada; Cirila pa bolj od tega sveta kakor druga leta. S Tilko sploh ni imela sitnosti in skrbi.

Vse tri so zdaj spale v njeni sobi po kavaletih, ki so se čez dan dali zložiti.

„Dekleta, dekleta, prav lepo ste mi zrasle! Kako to diši po zdravju in mladosti! Čisto prav mi je, da vas imam vsako leto nekaj časa tako pod očmi in se spomnim svojih lastnih dekliških let. Tudi jaz sem cvetela kakor roža. Zdaj mi je pa samo trnje ostalo," je govorila včasih.

„Kakšno trnje, stara mati! Saj ste lepo okrogli in rdečelični kakor me, samo v ramah malo bolj košati in v rokah bolj močni," so se smejale vnukinje.

„Da, zobe imam še vse in silo imam, da bi še hlapca pretepla," se je sinejala stara mati. „Ampak lasje so pepelasti in koža ni več gladka, tako je."

„Če je katera zaljubljena, naj mi pove," je ukazala nekdaj.

„Nobena ni," so rekle.

„In niti ti, Cirila, se ne zanimaš za tega našega učitelja?"

„Ne zanimam."

„Prav. Imam še raje. Po svetu vam pojdem fante iskat to zimo, da veste."

„Meni tudi?" je vprašala Tilka.

„Ne, tebi še ne, samo starejšima."

„Kakšnega lepega mi izberite," se je smejala Malka.

„Bom že. Sem zadosti stara in izkušena, bom že našla dva poštena in pametna in pridna in ne pregrda človeka s kakšno kupčijo ali posestvom. Bolje da se ženska po pameti omoži, kakor pa po tisti ljubezni, ki je že marsikatero zavarala in v nesrečo pahnila."

„Samo jaz bi šla jeseni, ko gosti odidejo, vendar rada za nekaj dni na obisk v Trst k teti, ki me je že tolikokrat vabila," je rekla Cirila.

„In jaz k botri na Dunaj, da si nakupim raznih reči za mojo šivarijo," se je oglasila Malka.

„Ne vem, če bi vaju pustila po svetu tako sami vsako na svojo stran," se je premišljevala stara mati.

„Saj nismo več tako otročje in neumne, kakor mislite," je rekla Malka.

In tako je bilo dogovorjeno, da jih bo stara mati res pustila za nekaj dni z doma in da ju lahko hlapec skupaj odpelje s kovčegi v trg, da se odpeljeta od tam po železnici, ena na jug in druga na sever.

Pa so potekali dnevi, tedni in imeseci in počitnice so minile.

Včasih je prišlo tako pismo iz Češke, zdaj za Malko, zdaj za Cirilo.

Božena je naznanila, da se je zaročila z nekim kopališkim ekonomom in da je srečna in vesela, da se bo za vse večne čase rešila gledališča in komedijanstva.

„Vašim gozdovom hvala, da so me ozdravili in polepšali. Vi pa nikar ne silite v svet! Svet je mrzel in tuj in sovražen."

Malka je čestitala v imenu vseh, premislila se pa ni čisto nič.

Zadnje dneve počitnic je prišlo črno obrobljeno naznanilo, da je Jan za težko boleznijo naglo umrl.

V hiši je bil metež, gostje so odhajali drug za drugim, da nihče domačih ni opazil, kako je bila Cirila žalostna, vsa tiha in spremenjena.

Naročila je za ubogega mladega igralca v cerkvi mašo zadušnico.

„Tudi jaz se bom ločila od tega sveta," mu je obljubila v duši.

In komaj so na Griču spravili hišo zopet v stari red, je prosila staro mater: „Zdaj me pustile, da grem. Potrebno mi je, da grem. Ne morem več vzdržati doma."

„To je mladi svet!" je godrnjala starka. „Živce ima in nič ne zdrži! — Pa pojdita, bosta pa prej nazaj!"

Tako sta se odpeljali nekega jutra, da druga ni slutila za drugo, da se za vedno vozi z Griča, a še manj, da bi slutili tisti, ki so ostali, da ne mislita nikdar več nazaj.

Malka se je obračala na domačo hišo. „Pa je bilo lepo pri nas," je rekla.

„Lepo," je ponovila Cirila in je gledala proti goram in po temnih gozdovih in po zelenih dolinah in po belih vaseh.

„Tod sem hodila in ne bom več," je mislila v duhu.

„Stara mati so trdni; kar nič se jim ne poznajo leta," je rekla Malka, kakor da svojo vest utišuje.

„Trdni so," je pritrdila Cirila. „Prestali bodo, da grem," je mislila. „Saj ne kanim delati sramote svojemu domu in rodu, ampak Bog me kliče."

„Sojeno mi je, da grem," je premišljevala Malka. „Življenje me vabi. V srečo ali nesrečo, kaj vem. Ampak doma bi ne vzdržala več za nobeno ceno."

Krasen dan je bil in kraj rajsko lep. Celo življenje sta ga nosili sestri v srcu takega jasnega, s solncem obsijanega.

Na kolodvoru sta se poslovili, ena se je odpeljala na jug, druga na sever, in tudi duševno sta se razšli za vse čase tako; ena na eno, druga na drugo stran.

In čez nekaj dni je dobila starka na griču dvoje pisem.

Najprej je odprla Malkino.

„Preljuba sitara mati!" je pisalo dekle. „To, kar Vam imam razodeti, Vas bo zelo bolelo, pa Vas prosim, da mi odpustite ..."

Do teh besed je čitala starka doli v majhni poštni izbici, kjer so po stenah viseli stari zemljevidi in tarife. Skoro vedno je prisostvovala odpiranju pisemskih vreč in malo pobrskala med pismi, da vidi, za koga je kaj prišlo. Bila je molčeča kakor grob, pa je mislila, da se zato brez škode za druge ljudi lahko malo vdaja svoji radovednosti. Poznala je vsakega otroka v kraju in jo je zanimalo, kaj prihaja iz daljave v tihe, samotne vasi pod gričem. Veselila, se je, kadar je kdo tistih, ki so bili v Ameriki, poslal svoji družini kaj denarja ali če so fantje od vojakov pisali staršem za Božič, za Veliko noč in za godove.

Tako je tudi to pot sama pograbila obe pismi v kopi drugih. „... da mi odpustite ..."

To jo je spreletelo, kakor da se ji je oster nož zapičil v srce.

Prenehala je s čitanjem, vtaknila obe pismi v žep in se ozrla, če je kdo opazil, kaj se je zgodilo. Poštna gospodična je štela priporočena pisma, za leseno pregrada pa je učitelj zvesto poslušal kaplana, ki je tudi prišel po časopis. Orožnik je nekaj zapisoval v svoj sluteni notes, šumarjev fant pa je prekladal v torbo svoje nakupe, ki jih je malo prej opravil v prodajalni.

Nihče ni gledal vanjo in tiho se je izgubila v gornje nadstropje v svojo sobo, kjer je zopet sama nočevala. Kavalete so bili znosili v podstrešje in vnukinje so si takoj prvi dan, ko so odšli letoviščarji, zopet po starem uredile vsaka svojo sobico. Zdaj se ji je zazdelo, da Malka svoje sobice res ni ozaljšala kakor navadno, da ni razobesila vseh svojih slik in ni pogrnila po pohištvu vseh svojih vezenih prtičev.

„Moj Bog, kaj se je zgodilo s tem dekletom?" je ječalo v duši starke.

Vendar je najprej sedla na svoj udobni naslonjač in nekaj časa mimo čakala, da se ji srce malo umiri.

„Samo z mirom, samo z mirom," je šepetala sama sebi.

Potem se je odločila.

In s trdo roko je razgrnila pismo.

„... pa Vas prosim, da mi odpustite," je čitala. „Ni mi prirojeno, da bi živela mimo življenje kje na kmetih ali v kakšnem našem dolgočasnem mestecu. Že od nekdaj me je gnalo ven v življenje, da se borim in da kaj doživim. Igralka bi rada postala ..."

„Igralka, komedijantka!" je siknila stara mati.

„Če bom kedaj dosegla slavo, se bom vrnila domov, da obiščem Vas in sestre in domači kraj in vem, da me bodete sprejeli lepo in brez očitkov. Tistemu, ki zmaga, se vedno vse odpušča. Če pa ne bom dosegla nič posebnega, me ne bo nikoli več nazaj. Tudi če ime bo življenje strlo in ugonobilo, ne bom nikdar na Griču prosila pomoči, se bo že našel kakšen kotiček, kjer bom tiho umrla. Kakor mi bo usojeno. Ampak zdaj sem polna upanja in s trdno voljo se hočem boriti, da dosežem svoj cilj. Toliko, da veste, da sem vse dobro premislila, in da vem, da mi v začetku ne bo lahko in da mi mogoče tudi vse izpodleti in se zdrobim in razočaram. Vem, da me čakajo nevarnosti, ampak jaz bolj ljubim nevarnost in borbe kakor pa tisto ustaljeno življenje doma.

Zahvaljujem se Vam za vse dobro, kar ste mi storili. Zahvaljujem se Vam za lepa otroška in dekliška leta. Res bi bili bolje sitorili, da ste me dali dalje šolati, vem, da mi bo na mojem potu zelo primanjkovala večja naobrazba. Ampak vem, da ste dobro mislili zame. Ostanite zdravi in vedno taki, kakor ste bili. Sestri pozdravljam in jima želim mnogo sreče v življenju. Nikar se preveč ne jezite name. Tako mi je sojeno.

Vaša hvaležna

Malka."

— — — — — — — — — — — — — — —

Dolgo je sedela starka, roke je stisnila v pest in njen obraz je postal še bolj trd.

„Naj gre, ko ne ve ceniti doma," je mislila.

Vendar je bilo srce starke hudo ranjeno. Iz oči so ji polzele grenke solze.

„In kako je odšla!" si je očitala v mislih. „Kako potuhnjeno in zvito. Ni imela poguma, da bi mi bila v obraz povedala, kaj misli."

Spominjala se je nanjo, ko je bila majhna in bolna in kako jo je pestovala na rokah in nosila cele noči, dokler ni minila nevarnost.

„Bog ve, da sem jo rada imela," je mislila. „Škoda je je. Kaj bo zmagala?! Misli, da je v svetu tako kakor pri nas na Griču! Bo že skusila, kakšni so ljudje in kako trd in grenak je tuj kruh. Zavrgla nas je, pa jo bomo tudi mi zavrgli."

„Pozabila jo bom," je sklenila. „Kakor da je umrla, tako bo."

Potem se je spomnila še na Cirilino pismo.

„Ta je drugačna," je pomisliila, „bolj zvesta."

In je odprla pismo.

„Preljuba moja stara mati! — Kadar pomislim na Vas, je moje srce polno hvaležnosti. Bile smo sirote, me tri sestre, pa nikdar nismo tega občutile. Vi ste bili dobri z nami kakor nežna mati in trdni in premišljeni kakor skrben oče. Bog naj Vam povrne vse stotero na tem in drugem svetu. Odpustite mi .."

Zopet ta beseda, ki tako boli! Starki je omahnila roka.

„Kaj si mi storila, Cirila, da me odpuščanja prosiš?" se je balo srce. „Tudi ti, tudi ti držiš sulico v roki, da me z njo presuneš!"

Zameglilo se je starki pred očmi in na kolena je padla in roke sklenila: „Moj Bog, prizanesi mi, če je mogoče!"

Šele čez dolgo časa se je opogumila in vzela beli list v roko, da ga prečita do kraja.

„Odpustite mi, da sem odšla z doma brez slovesa. Verjemite mi, da me zelo boli, da se Vam nisem razodela, bala sem se, da mi boste branili, da grem po poti, katero sem si izvolila, Vi bi se bili protivili in obe bi trpeli, ker moj sklep je trden in neomajen. Bogu se bom posvetila, v samostan pojdem."

Starka je zajokala.

„Tudi ti, Cirila, tudi ti si se prevzela in povzdignila nad domačijo in gnezdom, kjer si se rodila! Kakšna bi bila zemlja, če bi vsi ljudje bežali v samostane? Tako se mi zdi: tam, kamor te je Bog postavil, tam mu služi z delom in poštenim življenjem in včasih z molitvijo. Saj tudi ptice ne pojo celo leto in cvetlice ne cveto poizimi in solnce ne sveti noč in dan," je modrovala starka in v srcu ji je vstalo kljubovanje. „Naj gre, kamor hoče, tudi ta je izdala Grič."

Celo dopoldne je ostala gori, a ko jo je Tilka klicala k obedu, je šla dol s trdnimi koraki in nič se ji ni poznalo na obrazu, da je ta dan za vedno izgubila dve svoji vnukinji. In da jima je v neizrečeni bolesti izkopala grob v svojem srcu in ga poškropila s svojimi solzami.

Popoldne se je praznično oblekla.

„Kam se pa odpravljate?" je vprašala Tilka.

„Na občini imam opravka," je rekla.

Potem se je kakor nekaj domislila, prijela je mladega dekleta za rame in ji strogo a vendar z ljubeznijo pogledala v oči.

„Ti si moja, Tilka, kaj ne?"

„Pa čegava bi bila?" se je čudilo dekle.

„In imaš rada naš dom in naš Grič."

„Rada, to se ve."

„In te nič ne vleče proč in si ne želiš po svetu?"

„Ne."

„Ali bi vzela ti našega učitelja? Za Cirilo je hodil, ampak, mislim, da bi tudi tebe vzel, če bi ga marala."

„Ne maram ga, ni mi všeč."

„Si morda kakšnega drugega izbrala?"

„Nisem."

„In vidiš, pa te bom vendarle omožila še pred adventom. Ali se boš branila?"

„Ne bom, če mi ukažete. Jaz sem mlada in nemirna, vi pa izkušeni. Že veste, kaj delate."

„Tako je Tilčka. In to ti povem: moški naj bo kakoršenkoli, učen ali pa ne, samo da je zdrav in pošten. Tudi kmetiškega se ne brani."

„Saj bi se ne, če bi mi bil drugače všeč."

„Tako je. Modra si. Toliki gospoščini, kolikor je pri nas na Griču potrebujemo, se bo vsak hitro privadil."

„Vzela bom, katerega mi boste izbrali."

„Sama si ga boš izbrala. Le zaupaj mi! Pojdi na delo in za sedaj nikomur nič ne pripoveduj," je ukazala starka in odšla.

Na občini je naročila, naj oznanijo v nedeljo pred cerkvijo: „Gospa Nana na Griču vabi za popoldne vse mladeniče iz cele župnije na malo južimo. Vsak bo zastonj pogoščen, ker gospa hoče, da proslavi pomemben dan svojega življenja."

Cela tropa mladeničev se je zbrala gori na Griču na Stari pošti tiste nedelje popoldne.

Stara gospa Nana jim je stregla s Tilko in deklo in še poštna gospodična je pomagala. Po vseh mizah so stali krožniki s klobasami in gnjatjo in hrenom in poticami. In vino so zastonj točili, kolikor ga je kdo hotel piti.

Pred nočjo je ukazala gospa Nana hlapcu, da tiste požrešne fantaline, ki so bili že vinjeni, z lepo ali z grdo odpravi, in storil je tako.

Ostalo je še kakšnih deset, petnajst mladeničev, s katerimi se je starka pametno razgovarjala o letini in o gozdovih in o vojaščini. Tilko, ki je sedela zraven nje, je za roko držala in jo včasih pogladila.

Nekateri so se hoteli posloviti sami od sebe, pa jih je starka zadržala.

„Ostanite, saj vam še nisem povedala, zakaj sem vas povabila."

„Pa res, gospa, povejte nam, povejte!"

In starka je začela pripovedovati: „Po počitnicah sta odšli moji starejši vnukinji k sorodnikom in znancem; ena v Trst, druga na Dunaj. In sta mi pisali te dni, da jih ne veseli več nazaj na Grič in da bi rajše ostali v mestu."

„A nič mi niste rekli!" jo je prekinila Tilka.

„Ne vprašuj in ne moti me! Kadar bo čas, boš že zvedela kako in kaj. Jaz vse vodim in se brigam zate in za dom. Počakaj, morda bo kmalu prišla vrsta na tebe. Stara sem že."

„Pa ste trdni. Sto let boste živeli," so rekli fantje.

„Stara sem, pravim," je ponovila starka. „Lahko še dvajset let živim ali nocoj umrjem, kdo ve. In sem sklenila, da bom omožila svojo najmlajšo vnukinjo, da bom brez skrbi. Da se mi še ona ne skuja in ne izneveri Griču."

„To pa nikdar!" je zaklicala Tilka.

„Vse je mogoče," je rekla starka. „Pride kakšen mestni človek, ti se boš zagledala vanj in odpeljal te bo v mesto. V mestu bi bila nesrečna, vem. Vse bi se ti zdelo ozko in zadušljivo, a na Griču bi v tujih rokah propadala naša stara domačija. Pa sem sklenila, da ji najdem poštenega mladeniča iz domačega kraja, ki je navajen na vse tod okoli: na doline in gore in gozdove in vasi. In ki pozna Grič in naš dom od malega in ga spoštuje, ker ve, da je vreden spoštovanja. In ki se mu ne bo nikoli tožilo od tod v tuje kraje."

Vse je utihnilo in strmelo v staro, postavno gospo. Gospodični s pošte in prodajalne in dekla in mladeniči in učitelj in kaplan, ki sta bila tudi prišla po večernicah, in tistih par kmečkih možakarjev, ki so sedeli pri svoji navadni mizi in radovedno gledali, kaj bo, a sami plačevali, kar so jedli in pili, ker so bili petični možakarji in ponosni. Tilka je začela zardevati. Taka je bila kakor roža in njeni mali ušesci sta se zdeli pod rjavimi lasmi kakor dva rdeča nagelina.

Starka se je obrnila k svoji vnukinji in ji je ukazala: „V me glej in poslušaj. Izberi si od teh mladeničev katerega. Nekoliko jih je med njimi, za katere mislim, da bi bili dobri gospodarji na Griču. Izberi si in jaz ti bom rekla, če si prav izbrala. Morda boš prvič na pravega pokazala, če ne, pa ti bom povedala, zakaj si se zmotila, in boš prebirala, dokler se ne nameriš na takega, ki te je vreden."

Starka je pogledala po mladeničih in rekla: „Od malega vas poznam, ko ste še v šolo hodili. In za vsakega vem, kaj ima in kakšen je. Mi na Griču imamo zadosti, da se Tilki ni treba ozirati po denarju, ampak po tem, kaj kateri velja, če je pošten in pameten."

In je vstala in tudi mladeniči so vstali in Tilka. In tiho je bilo v prostorni gostilniški izbi kakor v cerkvi.

„Tilka je dobra gospodinja in ni ga takega dekleta na Gorenjskem, pa ne samo zato, ker je bogata. Hvaliti je ni treba. In kar mi je še najbolj všeč — prevzetna ni. Pa vem, da bo spoštovala tistega, ki si ga bo izbrala, če bo mož, pa četudi ni bodil v latinske šole in ne nosi gosposke suknje. Na dobro se vsak hitro nauči in tudi na gosposke olike, če nima slame v glavi. Ne boj se tisti, ki ga bo izbrala, da ga bomo na Griču kdaj zaničevali in v nič devali. Pred notarjem bomo naredili, da bo pol domačije prepisane na njega, pol na njo, da bosta imela enake pravice. Saj ne bosta živela in delala samo za sebe, ampak tudi za tiste, ki pridejo."

Tako pridigo je naredila stara gospa. In je zapovedala svoji vnukinji: „Zdaj pa povej, kateri ti je najbolj, všeč!"

Dekle je pogledalo naokrog od enega do drugega. In vsakega je dobro premerilo, kako se drži in kako gleda. Nekateri so bili rdeči kakor raki in so bulili v njo predrzno in izzivajoče, češ, mene izberi! In tudi tisti, ki so imeli že izbrana svoja dekleta, so jo gledali enako poželjivo in za Tilko bi bil vsak izdal svojo ljubico. Drugi, bolj ponižni, ki niso bili posebno postavni, so se neumno in nerodno smejali. Malo so upali tudi oni, mnogo pa ne. Vaški krojač je stopil na prste, da bi bil večji. Bil je majhen, ampak bolj po gosposko opravljen im je mislil, da ima zato tudi pravico do upa. Mlinarjev, ki je bil najbolj bogat fant v celi fari, samo preveč zavaljen in tako napihnjenih lic, kakor da ga večno zobje bole, si je mislil, da bo zagotovo njega izbrala, zato ker denar išče. Pohleven cerkovnik je menil, da bo izbran, ker je najbolj pobožen mladenič daleč naokrog. Podlesnikov Jože je visoko napel svoja široka prsa, stisnil orjaške pesti in tiho zahudičal. Bil je največji pretepač v celem okraju, nobena pijača ga ni zmagala in je sodil, da bi bil zato jako pripraven gospodar domačiji, ki ima tudi gostilno.

Med njimi je bil tudi mladenič v vojaški uniformi, nezakonski sin dninarice, ki je živela v majhni bajti na drugem klancu. Dokler je bil doma, je delal po gozdovih in imeli so ga za pridnega in treznega, ampak za jako samosvojega človeka, ki se je ogibal ljudi. Zdaj je bil na štirinajstdnevnem dopustu, ker mu je mati zbolela in pisala ponj, naj pride, da ga še enkrat vidi, ker bo gotovo umrla te jeseni. Prišel je gor na Grič, da ga vidijo ljudje, kako je lepo oblečen, ker je bil v kraljevi gardi in celo narednik. Če bi me bil tako molčeč, bi bil vsakemu v domačem kraju posebej povedal: vidite, narednik sem postal in še v kraljevi gardi, čeprav nimam očeta in me je moralo biti doma sram pred vami, odkar sem živ. Ampak, ker je bil od nekdaj navajen samozatajevanja in molka, tudi to pot ni dosti govoril in je samo na kratko odgovarjal, ko so ga izpraševali za Beograd in kralja. Že pred mrakom je hotel oditi, davno predno je domači hlapec odpravil razgrajače in pijance. Pa ga je gospa Nana zadrževala, češ, naj ostane do kraja, da bo potem dala nekakšne rože in zdravila za mater. Tako je ostal med njimi. Zdaj, ko se je Tilka ogledovala po mladeničih, ga je nekaj strašno zabolelo v srcu. Če bi imel očeta, bi me morda izbrala, si je mislil, tako pa ne more. Saj bi je bilo sram, ko bi bila na oklicih, taka gospodična z nezakonskim sinom. Maričkin Tone so mu rekli in že s tem imenom je bil zaznamovan. — Tako lepo ni nikjer po svetu, kakor je v našem kraju, pa vendar bo moral po svetu! Drugod le ne vprašajo, čigav si, doma pa do smrti nosiš s seboj križ in sramoto. Hudo se mu je storilo in razjokal bi se bil sam nad seboj. Stisnil je zobe in povesil oči, a na obrazu se mu je brala velika žalost, ki je ni kdovekaj skrival, saj kdo ga gleda!

Takrat je rekla Tilka na glas; „Maričkinega Toneta bi, če smem."

Nekaj fantov se je zakrohotalo.

„Kaj me zasmehujete!" je zarjul Tone. „Kaj sem vam storil?! Umaknil se vam bom, ko mati umrje, za vselej. Zver ima svoj brlog, zakaj pa jaz doma nimam?! Saj še ptica rada leti tja, kjer se je izlegla, krščenega človeka pa preganjale huje kakor črno živino! Tam bom ostal, kjer me spoštujejo, pa če poginem od želja za temi našimi gorami. To pa pravim, da se me varujete. Kdor se mi bo smejal, ga bom! Mir mi dajte, ko sem zadnjikrat prišel domu, da pogledam mater, ki smrtno uro čaka."

In je sunil od sebe fanta na desno in levo in je hotel planiti iz hiše.

Pa mu je rekla stara gospa Nana: „Kaj rojiš? Kaj nisi slišal, da te je Tilka izbrala za moža, kaj je ne maraš?"

„Greh je, norčujete se z menoj!"

„Ni res! Resnično mislim," je rekla Tilka.

„Dobro si izbrala," je potrdila starka in se obrnila k možakoim v kotu in k učitelju in kaplanu, pa zopet nazaj k mladeničem in so razumeli, da vsem govori, vsej fari in vsemu kraju. „Ta je pošten in priden fant in dober sin. Poznam ga še, ko je v šolo hodil, in kolikokrat sem natepla fantaline, ki so ga dražili, dokler se sam ni mogel braniti. Pameten je in trezen."

Pristopila je k mladeniču in ga potrkala po rami.

„Vse tvoje karte sem brala, ki si jih materi pisal. Videla sem, da si pameten in si se mnogo naučil pri vojakih. In za tistih par dinarjev, ki si jih včasih materi poslal, vem, da so bil od ust odtrgani in da nisi kozarca vina popil in pokadil cigarete v Beogradu, samo da si materi pomagal. Dobro je izbrala Tilka, vem, da boš dobro gospodaril na Griču in zvesto ljubil ženo in domačijo. Bog vaju blagoslovi!"

Takrat pa se je stresel visoki mladenič in se je sesedel na stol, vrgel roke na mizo in glavo naslonil in se razjokal kakor majhen otrok.

„Od sreče joka," je rekel kaplan in se useknil v robec.

In vsem se je zinatilo. Zinki so se zatresle rdečo ustnice in stara mati so požirali, kakor da se jim je nekaj zateknilo v grlu. Potem so rekli malo hripavo, z roko trepljajoč mladega moža po hrbtu: „No, no! No, no! Kaj boš jokal! Nevesto poljubi, kakor se spodobi, in povej, kdaj boš prost vojaške srajce, da bomo za ženitvovanje pripravljali."

Izkazalo se je, da bo Tone že v adventu prost vojaščine, in gospa Nana so rekli, da bo poroka precej po Božiču.

In se je zgodilo tako.

* * *

In veste, kako bo šla povest naprej?

Na Griču na pošti bodeta srečno in v lepi ljubezni in slogi gospodarila Tone in Tilka dolgo, dolgo. Stara mati bodo doživeli devetdeseto leto starosti in umrli bodo v miru božjem zadovoljni, da je domačija v dobrih rokah in da raste na njej kopa cvetoč otrok, njenih pravnukov.

Od Malke se ne bo doma nikdar nič slišalo. Ne bo dosegla zmage in slave in Bog ve, kje bo umrla in kako.

Cirila pa bo v afrikanskem Alžiru zatisnila oči kot francoska misijonska redovnica, češčena kakor svetnica in velika dobrotnica ubogih bolnikov, ki tam umirajo od strašnih tropskih bolezni.