Tri povesti brez naslova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tri povesti brez naslova.
Izdano: Slovenski narod št. 129, 131, 133-135 1881, letnik 14
Viri: dLib 129, 131, 133, 134, 135
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Ves Pariz se čudom čudi imovitemu Angležu, redno zahajajočemu v italijansko opero. Smatrajo ga ljudje sploh veščega poznavatelja umeteljnosti in sicer osobito slikarstva. To svojo slavo si je pridobil največ s tem, da se je maščeval nad necim umeteljnikom.

Bogataš je bil namreč Anglež tiste vrste, katerih nahajaš v ozbilji po vseh najodličnejših hotelih svetá. Kakor tice selivke potujó ti Albijonci zdaj v Egipet, zdaj v Indijo, potem zopet na Kitajsko ali v Kapland — opaževanje tujih krajev in narodov ter njih običajev napravlja jim največjo zabavo. Tudi razne pri drznih podjetjih često opasne neprilike ne strašijo hladnokrvnih potnikov, nego jih celo izpodbujajo, da mnogokrat še drznejše poskušajo svojo srečo.

Sir William Murray nij blodil po belem svetu sam, nego izpremljevala ga je mlada krasna soproga, katera je bila videti tem dražestnejša in ljubeznjivejša, čem bolj je svojo lepoto in veselost razvijala poleg svojega otrplega, hladnokrvnega, mrzlega in imenitnega gospoda soproga.

V Rimu sta se Angleža seznanila sè slikarjem, rodom Nemcem, kateri je bil na glasu poznavatelj umeteljnosti in sam tudi vrl umeteljnik.

Novi znanec se gospodi ponudi sa razkazovatelja premnozih zakladov umeteljnih, v tem starodavnem mesti nagromadenih. Mnogo ur, dnij in tednov se je trojica zabavala v kapitolskem muzeji, v Vatikanu, v cerkvi sv. Petra ter po okolici rimskej. Osobno in dušno je umeteljnik nadkriljeval svojega imenitno in visoko držečega se angleškega tovariša, kateremu je uže sama navada uplenila vsako prijaznjivost — in nij se čuditi, ako je Murrayeva soproga, vedno opazujoč in primerjajoč ta čisto nasprotna si moška značaja, jela počasi obračati se od svojega hladnokrvnega moža — katerega itak nij bila vzela iz zgolj ljubezni ter vedno bolj gojila nedovoljeno vroče sočuvstvo do umeteljnika. Temu nij dolgo skrita ostala udanost angleške gospé, zatorej mu je bila draga vsaka prilika, da si še bolj dobode v oblast nje srce.

Sir William Murray se je stoprv po daljšem času osvedočil, da se mu je soproga izneverila in da neguje prepovedano ljubezen do slikarja.

Angleževa razsodba je bila kratka: nenadno naglo se je poslovil pri slikarji in odpotoval sè svojo zakonsko družico domov. Tam jej je v lepih besedah razkril, kar je bil opazil pri njej, in baš takisto uljudno je izročil nezvesto soprogo nje — starišem.

To izvršivši se je takoj zopet odpravil na potovanje po Nemčiji, Rusiji, Italiji itd. Nikjer nij obiskaval druzih galerij, nego li slikarske, in ničesar druzega nij počel, nego, da je kupaval slike.

Dve dolgi leti je imoviti Anglež prebil takisto. Potem pak je z mnogimi svojimi umotvori prišel zopet v Rim, kjer je poiskal onega nemškega slikarja, zahtevajoč od njega zadostitve. Sir William Murray je imel — ker je bil razžaljenec, določiti orožje in pozval je umeteljnika na dvoboj sè samokresi. Dan in kraj sta si tudi odločila nasprotnika.

S prvim strelom je Anglež razdrobil nesrečnemu slikarju desno roko, da so mu jo pozneje v bolnici odrezali.

Ko je bila ta operacija okončana, je sir William Murray vnovič obiskal nesrečnega umeteljnika ter ga nagovoril:

„Morebiti menite, da sva se zdaj uže po vsem pobotala. Vendar, zelo bi se motili, ako bi to mislili. Moja dosedanja osveta se nikakor ne dá primerjati strašnim bolečinam, katere ste mi vi prizadeli. Porušena moja srčna sreča terja večje zadostitve. Obsodil sem vas, da imate svojega vedenja kesati se, dokler živite — sklenil sem, usmrtiti vas, umeteljnika, in vam tako pripraviti vekovečno žalost o izgubljenej slavi.“

„Oho, to vam nij možno,“ vsklikne slikar, „moja slavna peterburgska „mati božja“, moj obilo hvaljeni „Luter v Berlinu“, vseskozi priznani „beg v Egipet“, ki se nahaja v Parizi ...“

„Stojte!“ prekine mu besedo Anglež, „tu imam vaše slike zapisane. Ali so vse?“

„Popóln je njim imenik!“ pritrdi umeteljnik. „Celo zadnjo svojo sliko, katero sem dovršil nekoliko dnij pred dvobojem, vidim tukaj zabeleženo.“

„Tako sem tudi jaz hotel in želel. Izpoznali ste, da sem bil pri svojem poslu zelo vesten,“ opomni sir William Murray „Vse vaše slike so zdaj moje; nakupil sem si jih, da mi je moči z vašo slavo razpolagati takisto, kakor da je moja pravna svojina. Zdaj nameravam vse vaše umotvore sežgati, da ne ostane o vašem umeteljniškem delovanji nikacega sledu, in da vas tem načinom na veke izbrišem iz vrste slavnih umeteljniških imen. Niti od vaše umeteljniške roke nema nobedno delo ohraniti se, kakor vam je obče uničen ta mnogopotrebni telesni ud, da vam ne more rabiti v navadnem življenji!“

Zaman je prosil umeteljnik, naj se ga trdi nasprotnik usmili ter naj mu ostro sodbo nekoliko olajša. Pred leti razžaljeni soprog bil je toli neizprosljiv, kakor da je o nedovoljenej ljubezenskej zvezi izvedel stoprv pred malo dnevi.

Nijste še minoli dve uri, ko pride k nesrečnemu umeteljniku Augležev sluga ter mu izroči posodo s pepelom napolnjeno, ter pismo, v katerem mu naznanja sir William Murray, da mu pošilja v omenjenej posodi vseh njega slavljenih slik neznatno — ostalino!

II.[uredi]

Koncem minolega veka je v Londonu živel krotitelj in varuh divjih zverij. Prišel je bil iz Indije in je soboj pripeljal krasnega leva, divjega tigra, ter velikanskega slona. Ž njim je prišla na Angleško tudi sila lepa ženska, katero si je bil za svojo družico izbral v dalnjej Indiji. Mož se je imenoval Naib, soproga mu Gusmala. Ona je bila še zeló mlada in izredna lepotica. Naib jo je bil k sebi vzel siroto brez starišev, a poznejše, ko je dobil službo zverino-varuško, se je z njo oženil. Ko so Angleži z naskokom priborili si mesto Seringapatnamsko, bilo je tudi dvornega zverinjaka Tippo-Saibovega váruhu, Naibu, z gori navedenimi zvermi potovati v London.

Naib je poznal samo dvoje strasti: neizmerno svoje prijateljstvo do prekrasnega bengalskega tigra, katerega je nazival Nasorja, in brezmejno ljubezen do svoje ženke Gusmale. Ako nij divjezverski varuh kramoljal sè svojo ženo in jo ljuboval, najti ga je bilo izvestno v zverinjaku Nasorjevem, kjer je često po vse ure mirno spaval mej grozovitimi nogami svojega prijatelja, in velikanska zver, sè svojo veličastno glavo in velikimi, divje žarečimi se očmi je bila videti, kakor da čuje nad spečim človekom.

V Londonu so odkazali Naibu in njega zverinam v stanovališče samoten vrt, katerega je obdajal visok zid. Tukaj je prežil zverinski varuh nekoliko srečnih let, kajti naslajal se je v ljubezni Gusmalinej, ter radoval se prijateljstva Nasorjevega. Obe te čuvstvi ste bili z njega vsem bitjem tako tesno zvezani, da bi ga bil smrtno ranil, kdor bi mu bil jedno od njiju htel kratiti. Lehko si zatorej mislimo, kaj je v srci trpel Naib, ko najedenkrat jame dvojiti o svoje žene zvestosti. Nekoliko dnij je z groznim dušnim nemirom opazoval in zasledoval Gusmalo, da svojemu sumu, najde potrdila, in res! po nesreči je to skora zgodilo se.

Necega dné je čul svojo soprogo pri vrtnih vratih sè starikavo žensko pomenkovati se v slabej angleščini, katerega jezika sta se zverski varuh in njega žena uže toliko naučila, da sta se z ondotnimi deželani lehko sporazumevala. Okanjeni soprog je dobro razumel, kako je Gusmala naročila starki, naj pove nje ljubcu, da drug večer po polunoči spleza preko zidu na vrt, kjer ga bode ona čakala.

Ves v gnjevi potegne Naib izza pasa svoje bodalo, da bi usmrtil nezvesto soprogo, ter nje pomočnico — toda, misel, da mu na ta način uide nje tekmec, potolažila ga je začasno, da nij takoj izvršil svoje grozovite namére.

„Ne,“ dejal je sam v sebi, „prekrasna je, preveč sem jo ljubil, nehčem je umoriti, ali on, zapeljivec, se ne utegne mojemu maščevanju!“

Potem gre razjarjeni mož v zverinjak in objemši prijatelja tigra, govori: „Nasor, vzgajal sem te, počenši od tvoje prve mladosti. Dajal sem ti vedno svežega mesá, kolikor se ti ga je ljubilo in rad sem te imel, kakor da si mi rodni brat. Nasor, zdaj mi lehko vrneš vse, z jednim samim skokom me nagradiš! Pôsti se do pojutršnje noči; ob jednej uri dobodeš potem kosilo, kakoršnega še nigdar imel nisi. Nežnega mesa ti hočem dati, takšnega, da se je celo Gusmala zaljubila vánje. Čvrstih kostij, polnih življenja in mozgá dobodeš, moj Nasor, ako osvetiš svojega prijatelja, in raztrgaš človeka, ki se je z ljubeznjivim pogledom drznil gledati Gusmale, in razpraskaš lice, katero je nezvesta moja žena pokrivala s poljubi, in katero je uže počivalo na nje srci!“

To rekši pritisne Naib mogočnega tigra glavo na svoje lice, in Nasor prijaznjivo zarenči, kakor, da je razumel svojega zvestega varuha besede, ter mu želi obljubiti, da vse izpolni po želenem načrtu.

Napočila je drugič noč. Ko je odbila dvanajsta ura je na samskem vrtu bilo vse tiho. Mesec je sijal preko visocega zidú in je sè svojo bledo svetlobo obséval zapuščene stezice in pota. Baš ko je udarilo jedno črez polunoč, prikaže se na temenu zida mlad mož, kateri, potegnivši jo za soboj, postavi lestvico ob vrtnej strani na zid, ter se brzo po njej spusti na tla. Lehke njega noge niti čuti nij, ko stopa na rahlem pisku po vrtnih potih proti hišici, kjer je imel svoje stanovanje zverski varuh. Nekoliko korakov od poslopja dospevši počaka prišlec v gostej senci košatega drevesa in zrè nepremično na malo pritlično okence. Mladenič nij dolgo stal tamkaj, kar se pri odprtem okenci pokaže ženska, ter mu pomigne z belim robcem.

Zdajci plane srečni ljubec iz svojega zavetja, in kakor da hiti iskat skritega zaklada, se brzo pomiče proti stanovanju svoje drage srčne kraljice. Nij še storil treh korakov, kar začuje sè stranskega pota divji smeh in dušo pretresujoče renčanje. Mladi čestitelj se prestraši in od groze se mu šibé noge. Pred njim je stal Naib, svojo desnico držeč na glavi bengalskega tigra.

„Kaj ne, gospod,“ prične okanjeni soprog skrivaje svoj gnev, „naju nijste pričakovali na svojem poti? Mislim, da vam nij posebno ugodna moja in prijatelja Nasorja navzočnost?“ Takó govoreč pogladi glavo tigru, kateri je neprestano gledal mladeniča sè svojemi besnimi očmí, ter mahal z repom in dolgi hrbet grbančil, kakor bi se pripravljal na skok.

„Ti uže teško čakaš, Nasor, ka-li? Rad bi se skoraj seznanil z ljubeznjivim možem, kateri si umeje pridobivati ženska srca, ti bi ga rad objel sè svojimi kremplji, kakor navadno objema on Gusmalo in jo boža sè svojo mehko rokó!“

Mladenič se je v tem zopet zavedel in, hoteč spasiti življenje, pričel je bežati.

„Ho, ho!“ se zakrohoče Naib, „ušel bi ti rad, moj Nasor! Pojdi prijatelj, in poišči si svoje večerje, ter mene maščuj!“

Zgovorivši te besede potegne svojo roko tigru raz glavo, a ta v dveh, treh skokih dohiti begunca, ki je baš prispel na velik neobraščen prostor.

Strašen krik se začuje zdajci iz hiše — Gusmala bila je svojega nesrečnega ljubca neugodni položaj opazila, a nij jej bilo možno pomagati mu.

Naib skoči v hišo in, ko najde svojo ženo v omedlevici, vzdvigne jo in postavi k odprtemu oknu, od koder se je videlo vse pozorišče.

Kakor je uže navada mačjemu plemenu, da svoje žrtve nikoli takoj ne napada, nego da jo, kadar vé, da mu ne more več uiti, še obskakuje, tako je tudi Nasor polagoma stopal vkrog mladeniča, na sredi onega prostora z odprtim nožem stoječega.

„Tú sem gledi, Gusmala!“ pozival je soprog. „Tú sem imaš biti obrnena! — Vidiš, kakó ga Nasor kroža, vedno bolj se mu približuje. Bome, ono človeče se mu celó hoče braniti! Nekakov nož drží v rôci, ka-li! — Povedi, Gusmala, kako ti je to všeči? — Dobro, Nasor, le bliže pojdi vrlemu gospodiču. Hej, Gusmala, uže Nasor nežno objema tvojega srca gospodarja! Duša se ti ima radovati, ko vidiš toliko ljubezen mojega prijatelja do tvojega izvoljenca. Takó je prav, Nasor, le stegni svoje čile ude in se pripravi na zadnji „smrtni skok!“ — Še jedenkrat, Gusmala, se ozrí tja, ako želiš „videti svojega zlatega ljubca — Nasor ti ga v hipu zmelje!“

In tako se je zgodilo. Tiger namerja in — skoči na svojo žrtev. Obupen in v srce sezajoč krik se je razlegel po vzduhu — potem je pak vnovič zavladal nočni mir. Samo hlastno trênje kostij in veselo renčanje krvosíte zveri je zdaj in zdaj odmevalo mej drevesi po vrtu.

Druzega dné so na onem prostoru našli krvave krpe moške obleke, skrivljen nož in škornje, v katerih so še tičali kósci človeških nóg. To je bilo vse, kar je bilo ostalo Nasorju — večerje!

Gusmala pak je v svojej sobi ležala mrtva in prsi je imela prebodene. Varuh zverinjaku — Naib — je bil tisto noč izginil za vselej.

III.[uredi]

Spisal Sacher Masoch.

Moj prijatelj Werestyeski je bil uže za svojih dijaških let vrlo redkobeseden človek. Čim menj je govoril, tem bolj smo bili vsi njega tovariši prepričani, da mu je moči najdrznejše in najnevarnejše podjetje izvršiti. Ko sem ga videl zadnjič, je bil načelnik železno-cestnej postaji v Velikej Gorni na Gališkem. Tedaj je bil uže oženjen in je imel dva otroka. Niti po vnanjesti, niti v bitji svojem se mi nij videl izpremenjen.

Werestyeski, rodom Malorus, bil je resna, a vseskozi poštena duša. Srcé mu je bilo mehko in zeló rahločutno, toda, to svojo slabost je umeval dobro prikrivati. Obično je kazal se osornega, tihega, globoko v misli utopljenega možá. Lice njegovo, v solnci zarjavelo, je bilo vedno nepremično, kakor da je izsekano od kamena; sive oči so izpod obrvij bile videti, kakor da so otrple. Ne spominjam se, da bi ga bil kedaj videl razburjenega; kadar je bil najbolj nevoljen, zavihal je svoje sila dolge brke, jih utaknil v usta in jih grizel; ali baš to mirno vedenje — kadar je bil srdit — je imelo na vsakoga strašnojši utis, nego vsa besnost, katero opazujemo sicer pri jeznih ljudéh.

Čudno je bilo uže samo ob sebi, da se je ta človek oženil, a še bolj se je bilo čuditi, kako je dobil takšno žensko. Kar se tiče te stvari, nijsem od njega samega mogel izvedeti ničesar, kakor sploh nij o ničemer rad pogovarjal se, in njegovej soprogi — Angeliki — dasi je bila živa in silno zgovorna gospa, se menda nij zdelo potrebno, teh zagonetek meni reševati. Kolikor sem izvedel, so mi pripovedovali drugi ljudje in zatorej mi nij vseskozi trditi, da je gola istina. Werestyeski je baje v Krakovskem gledališči zagledal se in čudom se čudil krasnej pevki; seznanil se je z njo in malo mesecev poznejše se je poročil. Angelika si je bila mojega prijatelja za svojega soproga najbrž izvolila iz ljubezni kajti, da bi jo bil v zakon pregovoril, nij misliti, tudi sicer je nij moglo nič druzega privesti do tega, ker Werestyeski nij bil imovit, nego je živel samo o svojej plači.

Gospa Angelika je bila hči dobre poljske rodovine. Vzgojena je bila prav gospodski, skoraj previsoko za razmere svojega soproga. Vsak je moral priznati, da je bila ta ženska zelo lepa. Šibka, kakor srna, je imela še omožena nekakšen deklišk značaj. Osobito prijazen in, dejal bi, otroško mil je bil nje obrazek. Kadar se je zasmijala, je človeka dirnolo tako prijetno, kakor vzpomladno solnce, katero nas obišče po dolgej zimi. Snežnobelo glavico so pokrivali gosti, temni lasjé. Ako je šla, bila je soproga Werestyeskega vsa podobna kraljici, in kadar je sedela, bil bi mislil človek, da ima pred soboj krasno sultanko. V Velikej Gorni je nje obleka ter nje ponašanje železno-„grofice“. Vse ženske so jo sovražile, a moški so se jej klanjali, tajno obožavali jo, ali jej tudi očito kazali svojo največjo udanost.

Kolikor krat sem Angeliko videl, ali pri njej bil, mislil sem si, da imam pred soboj slavno igralko na majhnem odru in zasmehujočo svojo obližje. Ona se je bila nekako ponižala, da je mogla biti Werestyeskemu žena, a vendar nij bila zato nikoli nezadovoljna, ali celo nesrečna: v tem oziru se nij držala splošne šege. Baš nasprotno, vedno je bila vedra in vesela, vsak čas se je posmijala. Ali v tem ko je nje soprog živel jedino svojega poziva ozbiljnim dolžnostim, koprnela je ona vsa po veselicah, in na očeh jej je bilo čitati, da si želi vsak dan pridobivati novih čestiteljev. Ne verujem, da bi bila mislila o tem, kako bi jej bilo moči druzemu pokloniti svoje srcé, toda, vsa zadovoljna je bila, če je očarévala moške. Skratka: podobna je bila detetu, katero lovi metulje, da se nekoliko zabava z njih krasnimi bojami, a jim napósled iztrga krila!

Mlada zakonska sta imela dvoje ljubeznjivih otročičev: dekletce o četrtem letu in na polovico mlajšega dečaka. Nežni plavolasi stvarci sè svojimi velicimi radovednimi očmi ste bili prava angelca.

Doslé se je vse izvršilo srečno. Angelika je vedno imela priličen broj čestiteljev in Werestyski jej je povsem zaupal, ter nij bil ljubosumen. Drage volje je privoščil svojej soprogi male zmage, katere so zadovoljavale nje nečimurnost, a nijso niti najmanjše kvare delale njega časti.

V tistem času dobí na prvej postaji odtod, v Velikej Dolni, službo mlad uradnik, Avrelij Wisecki, potomec poljske plemenite obitelji. Svoje dni je bil častnik, a je moral zaradi dolgov odpovedati se svojej stópinji. Zdaj je iskal boljše sreče pri železnici. Uradnikom nij bil priljubljen; nazivali so ga vetrnjakom. Tem rajše so ga videvale ženske. Zal človek, visoko vzraščen je bil, lepo se je oblačil in še lepše vedel. Govoriti je umel na srcé in je vsaka beseda kazala, da je uže prečital mnogotero knjigo. Tudi na klavirji umel je dobro svirati.

Na veselici, katero je bil priredil gradščak iz okolice tamošnje, se je Wisecki seznanil z Werestyeskim in njegovo soprogo. Od tedaj se je trdno držal svojih čudnih novih znancev. Kadar je imel količkaj prostega časa, prežil ga je najrajše v njiju družbi, zagotavljajoč Werestyeskemu svoje iskreno prijateljstvo in njega ženi prisezajoč svojo neomahljivo udanost. Novi uradnik je obiskaval Angeliko tudi, kadar nje soproga nij bilo domá. Izgovor je imel ta, da jej je prinašal raznih muzikalij, ter jo izpremljal na klavirji, kadar je pela.

Skoraj je ves svet znal in govoril, da sta si Angelika in Avrelij uže preveč prijatelja, samo Werestyeski menda o tem nij ničesar vedel. Ljudje so ga pomilovali, toda nikogar nij bilo, da bi si bil upal svojo sumnjo izreči mu v obraz.

Angelika je v necem oziru ohranila navade, katere je imela svoje dni uže gledališka pevka. Igralke imajo v obče to posebnost, da se na odru kažó v dragocenih in prekrasnih oblekah, a sicer jim je za doma ter za izprehode vse dobro, ker zanemarjajo, kar bi povišalo njim lepoto. Gospe Werestyeskega pak je bil svet nekako gledališče. Vselej, kadar je nje drobna nežna nožica stopila preko praga, bila je gospa Angelika po najnovejšej šegi opravljena, in sicer tako bogato in ukusno, kakor se umevajo jedino Francozinje in Poljakinje. Domá, se vé, je železnocestniške postaje načelnika žena često po ves dan nosila papuče, ter bila oblečena v bel jopič, kateri pak res nij vsak čas bil tako snažen in čist, kakor prvi sneg. Ali, odkar je nje dom obiskavati jel Avrelij, oblačila se je hišna gospodinja toli skrbno, da se je zdelo čudno vsacemu — razen nje soproga. Werestyeski si nij mislil nič hudega o tem, ako je uže k zajutrku prihajala njega žena lepo počesana in ako je doma nosila drago zeleno svilno obleko. Ker je soprogu često rekla, da po nje mislih ne more ženska za dom biti elegantnejše opravljena, nego li ako ima s kožuhovino obrobljen jopič, videlo se je dobremu nje možu povsem umevno, da je novi prijatelj Avrelij lepej Angeliki poklonil nekoliko prekrasnih kož od kun belic, katere je bil sam nastreljal. Gospa Werestyeskega si je s temi kožami dala obšiti in obrobiti kazabajko (jopič) od rudečega baržuna. Ta kožušič imel je biti na nesrečo vsem!

Majorka Holzbacherjeva, vdova z moškim, zapovedujočim glasom, s katerim je ukazovala svojemu pokojnemu možu in po njem vsemu bataljonu, je bila vsega spoštovanja vredna gospa. Živela je o neznatnih obrestih svojega malega imetka, imejoč poleg vsega štiri dolgopete, neomožene hčere — „device v srpani“. Ta družinica je bila vneta le za dušne naslade, vse pozemeljsko blago je črtila. Osobite sovražnice so bile hčere in mati vsemu lišpanju. Po svojej starej navadi je neke nedelje prišla gospa majorka k soprogi železnocestnega načelnika, katera jej je vselej postregla z izvrstno kavo. Angelika je bila toli nepozorna, da jo je sprejela v svojem novem, baržunastem, dragoceno obšitem in obrobljenem jópiči. Gospe Holzbacherjevej se nij videlo vredno, hišnej gospodinji kaj omenjati krasne nove obleke, ali to popoludne jej kava nij bila dovolj sladka in kruh se jej je zdel pretrd za nje slabe zobe. Domov prišedša je divjala, kakor da je ušla iz blaznice.

„Kaj je nosila?“ so vprašale matere vse štiri odcvetevše hčere, katere so obično govorile tako v zboru.

„Kaj je nosila?“ s povzdvignenim glasom povzame majorka, „to je nad vse, mislite si, detca moja, doma nosi ta ženska jopič od rudečega baržuna, s kunovino obrobljen in obšit, ali čujete: obšit! Kakor da je poljska kraljica sedela mogočno meni nasproti!“

Druzega dné je Werestyeski vzprijel pismo brez podpisa, v katerem ga je nekdo posvaril, naj pazi na svojega prijatelja Avrelija, ter na svojo ženo, katera je nezvesta kača, vzgojivša se na njega prsih.

Werestyeski je pismo čital, dočim je Angelika poleg njega sedeča z otrokoma igrala se. Pročitavši list nij se niti najmenj izpremenil, molčeč vtaknil je dopis v žep ter, kakor navadno, mirno šel po svojem posli. Ko je bil v svojem uradi za hip sam, sežgal je pismo.

Z večera je prišel Avrelij. Najprej so vkupe pili čaj. Potem je pela Angelika francoske pesni, in gost je izpremljal nje petje na klavirji. Werestyeski je prebiral novine, in ko se jih je nasitil, odložil jih je na mizo. Tudi Avrelij je zaprl zdajci klavir in Angelika je ugasnila luč. Tako sta oba ustregla Werestyeskega starej navadi. On je imel najrajše, če so kramoljali v temôti, ugodno raztegnivši svoje ude po širocem turškem divani. Angelika se je zakopala v mehke blazine, ter se zavila v mehko kožuhovino svojega jopiča. Werestyeski je sédel njej na levico, k pêči. Z desne se je namestil Avrelij.

Dolgo nij bilo čuti ničesar druzega, nego li prasketanje gorečega lesa in jednomerno tikanje na steni viseče ure.

Bil je jeden onih galiških zimskih večerov, ko zvunaj gladni volcje tulijo, bučeči vihar divja preko razsežnih planjav, a ljudje v svojih sè snegom zamotanih stanovanjih radi sedajo k prijaznjivemu ognju. Popolna tema je bila v sobi, samo, kakor dve kresnici ste bile videti goreči smodki, kateri sta pušila moža, a iz peči je svetal žarek, rudeč kakor kri, padal Angeliki baš pred noge.

Ona začne pripovedovati razne smešne dogodke, katerih je doživela za svojih gledaliških let. Umela je dobro vanje vpletati zbadljivih dovtipov in prijetnih šal, tako da se je Avrelij često glasno zasmijal. Tedaj je tudi lepej ženi uhajal vesel smeh. Jedini Werestyeski je bil resen in tih, kakor vselej. Zatorej je prišel red na Avrelija in ta je opisal nekoliko črtic iz poslednje vojske ter povedal še nekatere zanimive slučaje, kateri so se mu bili svoje dni pripetili na lovih v Sedmograskej.

Ko bi trenil, se vzdvigne Werestyeski, vrže smodko strani, podréza ogenj v peči, poljubi svojo ženo na čelô, ter gre ven.

Skoraj zopet vrnivši se, prinese soboj luč in postavivši jo na mizo dolgo zre Avrelija.

„Kakšno pravico imate poljubovati mojo ženo, gospod Wisecki?“ vpraša potem strašno hladnokrvno, a ta navidezni mir je bil hujši od vsake očite jeze.

„Werestyeski, kaj vendar misliš?“ zakliče Angelika in smehljajoča se vstane. „Ali se ti meša?“

Soprog isto tako mirno potegne iz žepa majhno zrcalo in je pomoli svojej ženi, a potem deje resno: „Predno sem šel iz sobe, drezal sem v peč in tako počrnil svojo roko. Odhajajoč sem te poljubil na čelo, a ob jednem te pomazal po levem lici. Pogledi se v zrcali ter se sama prepričaj. In tú gledi desnega lica tega gospoda, katero si je na tvojem umazal. Ali še tajiš?“

Angelika se naglo pogleda v zrcali in zavpije. Nje sokrivec pobledi ter jame jecljaje opravičevati se.

„Ne govorite mi,“ ga prekine Werestyeski. „Pojdite mi takoj iz hiše! Z vami se pobotava poznejše.“

Nekoliko obotavljajoč se ostavi Avrelij sôbo. Angelika ihteča pade na divan, a Werestyeski, roki na hrbti držeč, stoji nepremično pri pêči, dokler nijso v dalji utihnili zvončki senij, na katerih se je bil odpeljal Avrelij.

„Kaj sem ti storil, ženska?“ povzdvigne naposled svoj jekleni glas, katerega se je vsakdo bal, „ali mi imaš česa očitati? Sem li zanemarjal svoje dolžnosti do tebe? Čemú me tako grozno kaznjevaš?“

„Ne, ti mi nijsi storil ničesar žalega,“ s tresočim glasom ponavlja Angelika, „jedina jaz sem kriva.“

„Rêci, v koliko si se spozabila!“

„To je bil — drugi poljub, katerega mi je dal,“ teško umevno odgovarja krasna žena. „Nepošteno je bilo to moje vedenje, ali vendar toli hudobno nij bilo, kolikor se tebi najbrž dozdeva. Svoje zvestosti do tebe nijsem bila prelomila!“

„Prisezi!“ ukaže Werestyeski.

Angelika vstane, a na hip se zopet zgruzi k njegovim nogam. „Na vse, kar mi je sveto, na življenje naju otrok ti prisezam, da je to istina. Kaznuj me, vendar ne pahni me od sebe. To bodi moj prvi in poslednji pogrešek!“

„Tvoja prisega ti je rešila življenje,“ reče Werestyeski.

„Ali si me nameraval usmrtiti!“ vsa preplašena stoče Angelika.

„Res, usmrtil bi te bil, da si toli kriva, kolikor sem si mislil,“ pritrdi Werestyeski. „Toda dovolj je tega, kar se je zgodilo. Ločena sva odslé na veke!“

Soprog otide; skesana omahne Angelika, ter pade na tla.

Ko se je zopet zavedla in je povprašala po svojem moži, dobila je odgovor, da je bil s poslednjim vlakom odpeljal se v Veliko Dolno.

Avrelija nij bilo doma, ko je Werestyeski dospel na postajo. Povsodi dolgo iskavši, najde ga naposled v ne posebno lepoglasnej gostilni žida Samuela Joelsohna. Mladi uradnik, kateri je sam ves zamišljen sedel v koti za mizo, pred soboj imejoč vročino iz sebe puhteč čaj, je videzno ves osupnil, ko je Werestyeski stopil v sobo, ter sedel njemu nasproti.

„Gospod sosed, ali izvolite tudi čaja?“ vpraša pomuzani natakar, imejoč umazan prt obešen preko ramena.

„Dobro, prinesite mi čaja!“

„Zaklinjam vas, gospod Werestyeski — ne napravite mi kakšne sramote,“ zaprosi Avrelij.

„Tega niti ne nameravam,“ potolaži ga mrzlo železnocestne postaje načelnik. „Toda vi, mladi mož, ste oskrunili čast moje hiše!“

„Vašo soprogo sem poljubil, to je res,“ opomni Avrelij, „ali priznati vam imam, da se mi je branila.“

„Ako se vam je zdaj branila,“ mrmra Werestyeski porogljivo, „drug pot bi se vam morebiti ne. Zatorej se ima ta stvar mej nama poravnati še danes, in sicer še nocojšnjo noč.“

„Vi zahtevate dvoboj?“

„Tako je!“

„Prav, vašo ponudbo vzprijemljem. Ali se bodeva streljala?“

„Ne, imeti nama je pristojnejši dvoboj,“ pravi Werestyeski. „Oba služiva na železnici, dakle naj odloči nama usodo dvoboj na plesmah (šinah).“

„Kako to mislite?“

Werestyeski pogleda na uro, a potem nadaljuje: „Jaz se odpeljem zdaj s tovornim vlakom nazaj v Véliko Gorno, ter bodem okolo 10. ure doma. Tamkaj dam zakuriti lokomotivo. Vi imate tukaj storiti isto tako. Mej dvanajsto in jedno uro na našej progi ne vozi nobeden vlak. Naj ne trpi nihče nikakšne kvare, kdor je nedolžen. Pred polunočjo brzojavim na vse kraje, da sta mej Veliko Gorno in Veliko Dolno dva vlaka trčila vkupe in da je zatorej cesta zaprta. Potem se odpeljem iz svoje postaje baš ob dvanajstih, a vi otidete tedaj odtod. Kaj nadalje, o tem mi vam nij treba razkladati!“

Avrelij je molčé prikimal.

„Bog bode sodil,“ okonča Werestyeski, „on določi, kdo izmej naju ima nocoj umreti, ali če imava morebiti oba pred njegov sodnji stol stopiti ob jednem.“

To rekši vrže nekoliko novcev na mizo, déne čepico na glavo, ter otide. Ko je dospel na kolodvor, najde ondi uže tovorni vlak. Z njim se odpelje v Veliko Gorno, ter prišedši tja gre naravnost v kurilnico in ukaže, naj se v jednej lokomotivi zaneti ogenj. Služabniki so svojega načelnika debelo gledali, a vendar so nemudno izvršili njega nenavadno povelje. Dve dolgi uri ste minoli. Avrelij je v tem napisal nekoliko pisem in svojo oporoko, toda Werestyeski je ves čas nepremično sedel na majhnej klopi v kurilnici ter zrl v plamen, kateri je paril vodo v lokomotivi.

Nekoliko minut prodno je napočil usodni čas, je odposlal nesrečo javljajoče brzojave. Baš ko je v stolpi župne cerkve od postaje malo oddaljenega mesteca ura bila polunoč, zapali si Werestyeski še smodko, zavihti se na lokomotivo in se počasi odpelje iz postaje.

A skoraj je sredi tihe zimske noči zadirjal po plesmah z vetrovo brzino in z desne in z leve je okolica po bliskovo letela mimo njega.

Drevesa, katera je pokrival beli sneg, prikazovala ter izginjala so mu kakor strahovi, oblaki na temnem nebi so se drevili kakor velikanski jahači na konjih in zvezde nad njimi so se lesketale kakor baklje, katere so oni nosili v rôci. Podobna zmrznenemu morju, širila se je razsežna raván na obe strani. V daljnem zapadi bila je videti omejena z gorami, v meglo zavitimi. Na bližnjem obcestnem grmiči je zakrokotal vran. Nebo je bilo nekako resno in tožno.

Tu leži mlaka, katero zakriva odeja, podobna srebrnemu máhu. Zdaj se zopet prikaže smrekov gozd, kateri je v noči zelo naličen krdelu sè sulicami oboroženih kozakov.

Lokomotiva je srečala seni. Zvončki so peli posebno čudno, skoraj kakor jok.

Nij dolgo potem in čulo se je tulenje gladnih volkov, hitečih za senmi in hotečih raztrgati konje in ljudi, samo, da si napasó prazni želodec.

Vnovič se čuje zvonkljanje.

Dečak, nesóč slabo luč v mrklej svetilnici, stopa po stezi. Za njim korači duhovnik z razkrito glavo. Namenjen je umirajočega bolnika spravit z njega vsemogočnim stvarnikom.

Od daleč se prikažeta dve veliki, žareči očesi.

To je nasprotnik, kateri z isto strašno brzino na svojej lokomotivi hiti proti njemu.

Vedno bliže in bliže prihajeta lokomotivi in z njima oba smrtna sovražnika.

Werestyeski se strese na vseh udih.

Hip poznejše je okončan grozni sestanek!

Ves vzduh silovito potrese ogromen razpok. Na vse strani se razpršé kosci razdejanih strojev in kakor četa hudobnih duhov tuli spuščena sopárica.

Dvoboj je okončan.

Werestyeskega je vrglo daleč tija v sneg. Nekoliko hipov je nezavesten ležal, a naposled se je zopet vzbudil. Pogleda vkrog sebe in pomišlja, potem vstane ter vidi, da je popolnem zdrav in nepokvarjen. Počasi se splazi železno cesto in se oprezno približuje kupu razvalin, iz katerih se je še vedno kadilo. Išče in preiskuje neumorno, dókler ne zasledi svojega nasprotnika.

Avrelij je ležal sredi plesem — mrtev. Werestyeski je znal, da je mrtvec Avrelij, ker sicer bi ga ne bil izpoznal, niti ne po obleki. Postavši za malo poleg trupla nesrečnikovega in izmolivši za njega dušo kratko molitev, napoti se Werestyeski v bližnjo vas, vzbudi ondi kmeta, o katerem je znal, da ima dobre konje in lehke seni, ter dá napreči in se odpelje nazaj v Veliko Gorno.

Stopivši v sobo, kjer se je bila žaloigra pričela, našel je na mizi uže do pol zgorevšo svečo, razsvetljujočo prizorišče. Angelika je ležala na sagu po tleh razgrnenem, imejoča divan za vzglavje. Nje kodri so bili razmršeni in razpuščeni, jopič spredaj nij prikrival snežno belih in polnih prsij. Celo spečej se je videlo, da ima objokane oči.

Werestyeski se skloni preko nje. Dolgo je opazoval svojo krasno ženko. Na lici mu je bila izražena velika bolest, a tudi velika ljubezen. Potem ugasne svečo ter gre po prstih v sobo, kjer sta spala otroka.

Ko se je vzbudila Angelika, je svítal uže beli dan. Polagoma so jej v duši vrstili se dogodki, katerih je doživela minolega večera. Naposled se jej pojasni ves položaj. Uredivši si obleko ter popravivši si lase, šla je v spalnico. Nikogar nij bilo v njej. Od tam gre v otroško sobo. Tudi ta je bila prazna. Silno jo zaboli v srci in pričela je glasno plakati in vpiti. Proklinjala je samo sebe ter ves svet. Vso hišo je preiskala brezuspešno. Povpraševala je železnocestnih služabnikov, ali nje obupnim vprašanjem nij nigdo umeval dati povoljnega odgovora.

Werestyeski je bil izginil in z njim tudi otroka.

Leta in leta so minola od onega strašnega večera v Velikej Gorni, od groznega dvoboja na železnici. Rusk zemljemer, katerega sem bil našel v Merani in s katerim sva se v kratkem dobro sprijaznila, izvestil me je prvi zopet o mojega prijatelja Werestyeskega nadalnjej osodi. Povedal mi je namreč, da ima zdaj službo pri kavkaškej železnici, kjer ga — dasi je resen in oduren človek, splošno vrlo čislajo in ga imajo vsi njega tovariši in služabniki zelo radi. Vsako prosto uro porablja skrbni oča v vzgojo svojih dveh otrok.

Angeliko sem nepričakovano zopet videl v Florenciji. Pela je v gledališči, igrajoča „Lukrecijo Borgijo“. Oblečena je bila v krvavo rudečo svilo, obrobljeno s prekrasno belo in zelo dragoceno sobolovino. Na prvi pogled sem jo izpoznal, dasi je imela na glavi svoje črne kodre skrite pod plavo lasuljo. Občinstvo je izvrstno pevko mnogo hvalilo in slavilo in povedalo se mi je, da je celo samega kralja milostni svet obsejal nje osobo.