Tri pike in muha

Tri pike in muha Sonja Koranter

Viri:	http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=229-7
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Naše mesto je bilo zavito v meglo, meglo z neba, nič več v meglo iz visokih dimnikov. Tam, na vogalu, kjer se poti ločijo in železnica preseka cesto, tam je bilo njuno skrivališče. Vse si našel ob železnici, vse videl in tudi vse slišal.

Mile in Robi sta se dobila tu, tako kot vsak dan in že sta kovala načrte za naslednje dni.

"Mojo čepico je povozil vlak. Odpihnil mi jo je veter ... všc, pa je šla," je rekel Mile. "V zavihku pa sem imel pripeto kodo, kaj pa zdaj?"

"Si slišal," ga je preslišal prijatelj, "pripravljajo demonstracije, kjer bodo pojasnili načrte za ponovno vzpostavitev železniške proge proti Planici. Jaz bom šel, gotovo bom šel. Moj ded neprestano govori, kako je bilo to nekaj posebnega in seveda tudi to, da večje neumnosti nismo še nikdar storili."

"Neumnosti?" je vprašal Mile. "Kakšne neumnosti?"

"Jah, kako si čuden ... te, da so ukinili železniško povezavo med Jesenicami in Ratečami. To, no, to, ali zdaj razumeš?"

"Moj ded pa pravi," je rekel Mile, "da smo že zdavnaj vse nadoknadili. Očita in razlaga mi, kako sta z očetom težko študirala, še več, takšnega blagostanja kot je danes, še ni bilo. Koda za vstop je," se je spomnil in hipoma pozabil na pogovor, "tri pike in muha."

"Ploščico bom odnesel sam," je rekel Robi. "Vem kam, tudi vem, kdaj."

"Zelo je nevarna, pazi se."

Fanta sta sedela ob železnici, ko sta zagledala kolono policijskih avtomobilov in sirena je tulila, kot bi bilo konec sveta.

"Pojdiva," je rekel Mile.

"Hitro," se je pobral s tal Robi. "To bo dogodek. Sem že mislil, da bo danes zelo pust dan."

Pred banko se je trlo ljudi. Trlo! Le zakaj se ne razporedijo po dnevih? Malo danes, malo jutri, in tako dalje.

Ne, vsi na en dan. In to na današnji dan. Dan, ko so oropali največjo in najbolj varovano banko v državi. Vsem in vsakomur posebej v posmeh.

"Saj vem," sem rekla prestrašenemu varnostniku, "niste mogli predvideti. Gotovo niste mogli."

"Poletje je, ljudje so na dopustu ... " je cmeravo nadaljeval, "jaz pa delam vse dni v tednu in še praznike, pa sobote in nedelje ... " se je spet cmeril.

"Aha," sem potegnila z glasom, pomignila policistu, rekoč: "Kje pa je vrvica? Varnostna vrvica?"

"Zmanjkalo je je," je rekel in se ošabno postavil pred množico. "Varčevalni ukrepi, okleščeni proračun, itd ... itd ... " je modroval.

"Če bodo ženske iskale tatu," sem slišala vzklike iz množice pred banko, "to ... aha ... to potem ne bo nič. Saj so preveč vajene štedilnika in otroškega joka," je spet vrelo med ljudmi. Toliko nepotrebnega besa in zasmehovanja, kot ga ženska doživi v javni službi, no, tega nikjer drugje ni.

"Saj smo rekli," je spet vršalo med ljudmi, "ženske naj bodo doma. Vzgajajo naj otroke, posvetijo naj se možu, ne pa da so otroci prepuščeni ulici, kjer zrastejo v pokvarjence in kriminalce najtežje vrste. Da ... da ... tako je," sem slišala pritrjevati, tako moške kot ženske.

"Koliko šovinizma in posmeha ... " sem trpko pomislila. "Gremo ... gremo v banko," sem takoj nato zbrano rekla policistu, ki je miril množico. "Mogoče pa imajo v banki kakšen košček papirja. Varovalno vrvico je treba napeti," sem rekla jezno. "To je vaše delo, ali pač?"

"No, da, seveda," je spet rekel. Storil pa nič. Pred menoj pa se je kot strela z jasnega postavil moški. Z rokami visoko nad glavo je vreščal in jezno bolščal vame, rekoč: "Sem direktor banke, kdo ste pa vi? Zahteval sem šefa kriminalistike, natančno sem povedal, zakaj. Zahteval sem šefa!"

"Še pride," sem mirno rekla, "do takrat pa se boste morali zadovoljiti z menoj."

"Ne, draga dama," je sarkastično rekel, "midva se o banki ne bova pogovarjala. Zahtevam šefa kriminalistike."

Pomignila sem policistu, ko je slednji pravkar hotel telefonirati. Izza pasu je potegnil telefon in med množico je završalo: "Streljal bo!"

"Vsi ste enaki," je vpila množica, "skupaj držite. Ukradli so pa naš denar. Zdaj nas pa še strašite, streljali bi radi. Dol s policijo! Dol z banko! Hočemo denar!"

"S kom bi se želeli pogovarjati ... s kom?" V meni je kar trepetalo od jeze, vendar sem ohranila mirno kri, saj sem morala tega bančnega pava zgrabiti za roge.

"Ena sama ženska že ne bo vsega opravila," je malo omilil svoj ton. Končno se je zavedel, da je gospod, pravi gospod, bančnik in se mora temu primerno vesti. Tako težko se je pregrizel do te službe. "Greva v banko," je rekel in me potegnil za rokav.

"Hočemo denar ... hočemo denar," je vpila množica.

"Za denar oziroma vloge jamči država," sem rekla.

"Nič več," je rekel šef banke, "nič več. Zdaj imajo vse to v rokah delničarji. Ti pa bodo prav tako zahtevali svoj denar."

"A, a tako," sem rekla. Nisem bila prepričana, da je to res. V žepu se mi je oglasil pozivnik in šef se je napovedal čez nekaj minut. "Oh," sem spet pomislila na Frančka, "kako bi bilo lepo, če bi bil tu. Tako pa premetava papirje in nič ne dela. Beli ovratnik," sem bila žalostna. Kriminalistov primanjkuje, ljudi, ki bi bili pripravljeni svojo glavo nositi v torbi je vedno manj."

Vstopila sva v banko, vso v zlatu in marmorju, eksotičnih rožah na policah in ovelih rožah za okenci.

"Belimo, obnavljamo, loščimo in pospravljamo," je rekel direktor banke. Zraven pa je premišljeval, da je tako neprimeren čas za obiske kriminalistov, kot če bi hotel sredi poletja smučati v Kranjski gori. Vseeno se je skušal zadržati, zato je priliznjeno nadaljeval: "Veste, dekleta in žene, ki tu delajo morajo poleg bančnih poslov znati tudi pospravljati. Je že tako," se je spet priliznjeno nasmehnil, "danes je služba res delo, ne fevd, kot v starih dobrih časih."

"Zanimivo," sem rekla in s tal pobrala otroško čepico, takšno kot jo nosijo malo večji otroci na nogometnih igriščih, ko navijajo za svoje ljubljence.

"Ah," je spet dahnil direktor, "mogoče jo je kdo pozabil." Rahlo je zardel in obmolknil.

Čepico sem pomolila policistu, ki je strumno stal za menoj in le ta jo je shranil v plastično vrečko, rekoč: "Oh, takšno nosi tudi moj sin."

Ženske za bančnimi okenci niso niti dvignile glave. Drgnile so medenino, loščile tla in le peščica je imela delo s papirji. Banka naj bi se odprla čez dobro uro, do takrat pa bi moralo biti vse v najlepšem redu.

"No," je rekel direktor, kot bi se pravkar prebudil iz dolgega spanca, "banko bomo seveda zaprli, torej, ne bomo je niti odprli ... vsaj za nekaj časa ... kaj svetujete?"

"Mislim, da ni potrebno," sem rekla. "Ne bomo vznemirjali ljudi bolj, kot so že. Kje imate posnetke, sobo z varnostnimi kamerami?"

Z direktorjem sva stala sredi banke, ko je ves prepoten in zvijajoč se kot človek, ki ga je pravkar pičila kača, rekel: "Varnostnih kamer ni. Tudi sobe ne. Imamo samo enega varnostnika, pa še ta je zaposlen le polovično. Ni denarja. Delničarji zahtevajo dobiček, stroškov za vse ostalo jim ni prav nič mar. Saj vidite," je zamahnil z roko, "zaposleni sami pospravljajo bančne prostore."

"Tristo zelenih mačkov, z rumeni podplati, in ... " sem ogorčeno zavpila, ko sem zaslišala znani glas, ki je nadaljeval, "roza pentljami."

Bil je Franček.

"Oh, Franček ... " sem potegnila besedo. Nisem hotela pokazati prevelikega navdušenja. Ne, zdaj še ne.

"Kaj te je prineslo?"

"Hodil sem tu naokoli, lovim mladeniče, ki so spet razbili okenska stekla na stolpnici, pa sem videl tole tu. Kdaj so oropali banko?"

"Zgodaj zjutraj, pravzaprav na vse zgodaj."

"Hm," je rekel in se popraskal po glavi, "roka me boli. Grem. Otroci čakajo."

"Saj ni res, kakšni otroci," sem rekla medtem, ko je Franček že zavil k vratom in izginil.

2.

Otroci, ki so se igrali na dvorišču so bili nemalo začudeni, ko se je pred njimi ustavil prelep avtomobil. Izstopila je lepa gospa, na vrvici je imela psa in njen šofer je rekel: "Bo kdo sladoled?"

Robi je zamahnil z roko, češ, saj ni res. Takrat pa je Mile zaklical za vse: "Seveda, vsi bomo sladoled."

Robi se je namrščil, grdo pogledal Mileta, in se vseeno posmehnil. Je že vedel, kam pes taco moli. Nekdo potrebuje kapljico krvi, zato je šlo.

"Jaz ne bom sladoleda," je vseeno rekel. "Ne bom in pika. Ne, tri pike in muha, zagotovo ga ne bom."

Lepa gospa ni rekla nič. Pomignila je šoferju in slednji je že vedel, kaj mora storiti.

"Robi," je rekel, "dam ti svojo kapo. To prelepo čepico, ki si jo tako želiš. No, vsi jo boste dobili, ker je gospa danes dobre volje."

"Nočem," je rekel Robi.

"Hočem," je rekel Mile.

"Ne," je zakričal Robi, "nočem in tudi kapljice krvi ne dam. Danes ne."

Takrat je lepa gospa sedla v avto, na šoferjev sedež in izpod stola potegnila paket. Spet se je skrivnostno nasmehnila, odprla paket in na tla se je vsulo več računalniških igric.

"Bo to dovolj," je sladko ogovorila Robija, "boš zadovoljen? " "Naj bo," je potegnil slednji, "samo še danes. Dajmo, fantje, roke. Sicer pa, kapljica krvi dol' al' gor', ali ne?"

Tokrat je spet popustil in kaj malo je bilo verjetno, da bo njegova družba še prenašala njegovo podkupljivost.

"To je tako," je rekel Miletu, "nisem mogel reči ne, ne morem, saj ne gre samo zame."

"Hm," se je nasmehnil Mile in se skremžil, ko je šofer podrgnil po prstu, da se je pocedila kri. "V vrsto," je zakričal in tako sprostil svojo bolečino.

Robi je odraščal med dvema starejšima bratoma in sestro, ki je bila že zdavnaj poročena in je imela otroke. Bil je Benjaminček, zato je bila njegova razvajenost kar prislovična. Vse to pa mu sčasoma ni bilo zadosti. Zbral je fante svoje starosti in njihova ulica je postala bojno polje. Nihče in ničesar ni bilo varno pred njimi. Sicer pa je njegov sladki smehljaj in oče na visokem položaju zgladilo vse spore in pomirilo duhove. Še sam ni vedel, kdaj je podlegel , kakor ji je pravil, Lepi gospe; kdaj se je zapletel v neko čudno mrežo in si nataknil zanko, ki se je vsak dan bolj ožila. Njegov prijatelj Mile je bil njegovo nasprotje. Ni maral pretepov in razbijanja okenskih stekel, najraje je sedel za računalnikom in iskal kar najbolj nenavadne metode za izvedbo njihovih pobalinskih pohodov. Ugotovila sta, da so zeleno pobarvani lasje preveč vsakdanji, razcapane hlače in črne majice še toliko bolj. Odločila sta se za povsem nov stil oblačenja in vedenja, vsem navkljub, uniformiranosti mladih v posmeh. Vsakdo ju je opazil že na sto metrov. Nosila sta dolge lase, spletene v kito, obrita sta bila skoraj do sredine glave in njune hlače so imele rob na stegnih. Srajco sta zapenjala na hrbtu in nosila sta dolgo železno verižico, na katero je bil pripet mobik. Robi je bil skopuh, razvajen skopuh. Mile pa denarja sploh ni poznal. Pravega ne, virtualni svet mu je zadoščal, prav tako občutek, da je bogastvo na tleh. V računalniku. Samo pobrati ga je treba. S seboj sta vedno vodila dva velika psa, velika kot manjša telička. Psa sta bila pohlevna, dokler ju kdo ni razdražil.

"Vse sem pripravil," je rekel Mile in si skušal ustaviti krvavitev z roke. "V kleti imam, vse imam v kleti."

"Ali je varno, je varno?"

"Internetna povezava je vzpostavljena, kode sem razvozljal, manjkajo samo še kristali."

"Kristali," je rekel Robi, "kakšni kristali?"

"Ah," je zamahnil z roko Mile, "kdaj si boš že končno zapomnil, o čem se pogovarjava."

"No, kaj?" Robi je pozabil, kot bi pozabil na lanski sneg. Zanj je bilo pomembno, da drži vse niti v rokah, priprava in študij njihovih podvigov, no, to naj bi bila Miletova skrb.

"Kristal je telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami. Ko sem iskal pravo razlago početja Lepe gospe, sem naletel tudi na to področje. Mislim, da jo bova lahko pošteno prestrašila. Ona nam jemlje kri, mi bomo jemali njene podatke."

"Nehaj, no, ne blazi," je besno zamahnil z roko Robi, "kaj pa noriš? Ali se gremo znanstveno ekspedicijo, ali smo znanstveniki?"

"Pa nič," se je namrdnil Mile, "boš že še prišel k meni po informacije. Takrat, no takrat pa se pripravi. A kaj praviš, je ta ženska mislila, da nas bo kupila s sladoledom? Saj je nora. Čisto nora." Mile je hote speljal pogovor v druge vode. Poznal je Robija, zelo dobro ga je poznal. Paranoika, težkega paranoika.

"Le kakšna je razlika med sladoledom in računalniško igrico? Nobene! Nobene, vse skupaj je samo izhod v sili."

"Gremo," je zakričal Robi in družba fantov je zaklicala njihov bojni krik: "Tri pike in muha ... muhaaaa!"

3.

Franček se je v svojih novih prostorih počutil kot pes na verigi. Njegovo novo delovno mesto je bilo sicer velik izziv, bilo pa je tudi naporno. Od njega je zahtevalo nenehno izpopolnjevanje in ni bil prepričan, da bo zmogel. V službo je prihajal utrujen, težke more so se pojavljale vsako noč in potreben je bil krepčilnega in mirnega spanca. Delo z mladimi je bilo težavno, predvsem pa ni vzdržala nobena analiza in razprava. Tehnologija in sodobna informacijska družba je zahtevala visok davek. Otroci so postali imuni na zunanje vplive, marsikdo je razmišljal tako kot računalnik. Kar boš povedal, to boš storil! Ali, čemu bi se trudil, pritisnem na tipko in rezultat je tu! Virtualni svet je goltal mlade duše, jih spreminjal v, vsaj njemu še, neznane oblike in osebe. Dediščino, ki mu jo je zapustila Tina, mlada kriminalistka, je lahko samo vrgel v koš. Sicer pa mu je tako tudi svetovala.

"Koplji in raziskuj kar sam," mu je rekla zadnji dan, preden je odšla na novo delovno mesto. "Otroške duše so neraziskano vesolje, njihovi starši pa velike črne luknje. Boš videl," je še dodala, "kako težko boš našel stik z njimi. Večina staršev namreč misli, da je ljubezen največja takrat, ko otroku kupi računalniško igrico."

"Mladina mora skozi svoje ognje," je rekel Franček.

"In ti z njo, boš videl," je zaključila Tina.

Franček je imel otroke zelo rad. Ni si predstavljal možnosti, da so že a priori pokvarjeni in človeško odtujeni. Pobalinstvo je bilo zanj del odraščanja, zato je prevzel primer skupine mladeničev, ki so imeli že zajetni dosje kršitev in pobalinstev. Bili so "brihtne glave", preveč, da bi bili zadovoljni samo z igrico "človek ne jezi se."

"Začel bom od začetka," si je rekel, ko se je odločil obiskati Bibo.

V laboratoriju je bila sama, sedela je na mizi in premišljevala, da mora napisati vabila za praznovanje.

Ampak, komu? Aleksu? Ampak, ali se bo lahko odpovedal službi? Kaj bo rekel ženi? Kdaj bosta lahko odpotovala?

"Še to dolžnost opravim," si je rekla, "potem pa na počitnice. Počitnice."

Biba je na svojega moža kar pozabila, kot bi ga sploh ne bilo. Zanjo je bilo zakonsko življenje opravljeno tistega dne, ko ji je rekel, da ji ne bo več sledil kot poslušni kuža.

"Halo," je veselo rekel Franček, ko je vstopil, "smo kar sami, kje pa so vsi?"

"Saj veš," je rekla, "petek je, potem so prazniki in kdo bo dežural, kdo? Jaz, se razume. Jaz, ki imam otroke že na počitnicah in Anatolij je spet na službenem potovanju. Jaz," je ponovila s temnim glasom. "Zanj je vesolje ljubezen in zakon, zanj je matematika žensko telo. Saj ga poznaš," je še dodala. .

"Seveda," je hotel preslišati vse te besede, "seveda. Končno pa, le kje je tvoja dobra volja in pozitivna energija. Toliko se pa res nisva postarala, odkar sva zapustila šolske klopi."

"Boš pil, si žejen," je rekla in ni hotela nadaljevati pogovora na to temo.

"No, prav, kozarec vode, prosim."

Biba je šla za zaveso in na hitrico se je pogledala v ogledalo. Franček, ki je bil njena šolska ljubezen, je bil sicer zelo razumevajoč, tega pa, da je bila zaljubljena vanj, no tega ni vedel. Kljub temu, da je že zdavnaj prebolela šolsko ljubezen, je bila v njegovi prisotnosti zelo rada zapeljiva.

"Gotovo se ne bi spomnil name, če me ne bi potreboval," je rekla in mu ponudila kozarec z vodo. "Zakaj gre tokrat?"

"Potrebujem učitelja," je resno rekel.

"Učitelja?"

"Učitelja, da, učitelja. Ti boš gotovo vedela, mislim, lahko mi boš pomagala."

"Tvoja volja, moj ukaz," se je nasmehnila.

"Nimam pojma o genomu, DNA, pregledih krvi in podobnih laboratorijskih zadevah."

"O," je dvignila roke v znak predaje, "tega tudi jaz ne vem. Mislim, premalo vem, da bi ti lahko koristila."

"Dobro," je rekel uradno Franček, "raje se zmeniva za čas, ko boš pripravljena razložiti določene stvari, potem se oglasim. Saj vem, znanje je potrebno obnoviti, še več, veliko stvari se človek spomni takrat, ko se spet loti študija."

"Ampak," je rekla skoraj užaljeno, "jaz grem vendar na počitnice. Mogoče se vidiva jeseni. Kaj praviš?"

"Nak, ne bo šlo. Tu imam papir, uradni papir s katerim si po uradni dolžnosti zadolžena za določene stvari. Mislim, za določene postopke in analize. Žal mi je."

Na Frančkovem obrazu ni bilo niti trohice usmiljenja.

"Služba je služba," je še rekel in srknil iz kozarca. "Voda se je ogrela, prosim za mrzlo," je spet rekel.

Biba je stopila za špansko steno in slišal je besno natakanje vode. Na mizi so ležali papirji. Izvidi krvi in različnih tekočin. Franček je zelo na hitro zadevo posnel.

Hvaležen je bil sodobni tehnologiji, ki ti že v očesno zrklo vdela kamero.

"Ali jočeš," je rekla, ko se je vrnila s kozarcem vode. Frančkove oči so se solzile zaradi napora.

Biba je hotela še nekaj reči, v roki je držala robček, da bi Frančku obrisala oči, ko je pozvonil telefon.

"Seveda," je rekla in zardela, "tako, kot včeraj." Položila je slušalko na vilice starega telefona, rekoč: "Tu mi ne morejo prisluškovati. Zadeva je tako preprosta, da vsi ti sodobni iskalci in vohuni sploh ne znajo operirati s tem."

"Aha," je rekel Franček.

"Aha," je rekla Biba, ko je še dodala," mislim, da sva končala. Opraviti moram še druge obveznosti. Kako, torej, se bova zmenila?"

"Takole," je rekel Franček in se namestil na stol, kot bi hotel ostati tu naslednjih sto let. Iz žepa je vzel beležko in pričel brati: "DNA je kot enciklopedija z vsaj 30 milijoni znaki, ki se identificirajo v človeški DNA, kar pa se skupaj imenuje genom. Gen, košček DNA pa vsebuje kodo za specifični protein, kakor tudi kodo iz česa je protein. Glavni krivec za osnovni koncept genetike pa je avstrijski menih Gregor Mendel, ki je živel v prejšnjem stoletju. Potem ... "

"Ov ... ov ... ov ... počasi," je rekla Biba, "Zakaj mi to razlagaš? Saj vendar to vse že vem. Zakaj pa te to zanima?" je ponovila vprašanje.

"O vsem tem me boš morala še natančno poučiti. Kakor veš, delam na področju otroške psihologije, deviacij družbenih razmer in vzrokih ter posledicah vpliva na mladino. Tokrat pa smo naleteli na povsem novo področje, področje genetike."

"Lepo te prosim," je že vidno naveličana rekla Biba, "in kaj sploh imam pri tem jaz? Kaj?"

"Samo delo imaš," je rekel Franček in spil ostanek vode. "Se vidiva." Odpravil se je k vratom, ko je še rekel: "Tudi na ta telefon bi se znalo in dalo prisluškovati." Odkorakal je iz laboratorija in se vidno zadovoljen nasmihal. Sam sebi, zaenkrat.

Biba se je utrujeno sesedla na stol, kot bi že sto let samo stala. Zavrtela je telefonsko številko, oglasil se je Aleks.

"Čakam," je rekel nestrpno, "saj veš, kako je to."

"Aleks," je nežno rekla, "Aleks, ne vem, ali bova sploh odpotovala v Tunizijo."

"Čakam te na starem mestu. Pridi, se bova pogovorila."

Biba se je zazrla tam daleč nekam, ko se je v hipu odločila, da ne gre k Aleksu. Ne, tokrat ne.

"Pa že raje lezem v hrib, pa četudi si pogrizem kolena, " je besno rekla in pričela pospravljati po mizi. Iz garderobne omarice je vzela planinsko opremo, taisto, za katero je Anatolij rekel, da je bolestno odtrgana. Zanj je bilo vse to zapravljanje denarja in še bolj časa. Spet je pozvonil telefon, bil je Franček, ki je rekel: "Biba, analizo krvi bi potreboval takoj. Ali smem priti?"

Biba je samo prikimala in odložila slušalko.

"Le kdaj bom opravila svoje posle," je rekla in pričela zalivati rože na okenski polici.

4.

Z direktorjem banke sva se umaknila v njegovo pisarno. To je šele bilo svetišče. Mahagonijeva miza, z medeninasto obrobo in še lepšim tepihom je dobesedno kričalo od bogastva.

"Je slika original?" sem vprašala, ko sem občudovala neznano mojstrovino, za katero pa nisem bila prepričana, da sploh vem, kaj pomeni.

"Original," je rekel in na njegovem čelu sem videla drobne potne kapljice.

"O, potem pa že sama slika stane več kot varnostnik ali čistilka, če bi ju zaposlili," sem bila strupena.

"Ali morava o tem ... " je nelagodno nadaljeval.

"Kdaj pride šef," je hotel vedeti in se suvereno zleknil v usnjeni naslonjač. Nekdo je potrkal na vrata in skoraj neslišno vstopil. Bila je uslužbenka, ko je rekla: "Ali naj banko odprem, ali ... ?"

"Seveda," sem rekla, še preden je ženska povedala stavek do konca.

"Nima smisla razburjati ljudi," sem povsem mirno zaprla usta direktorju banke, ki je prav tako hotel nekaj reči.

"Tako, spoštovana gospa," mi je rekel z glasom, ki je napovedoval povsem novi veter, "tu sem jaz odgovoren, tu sem jaz direktor, vi ne morete in ne smete odločati o odprtju ali zaprtju banke. Jasno? Sicer pa, kdaj že pride ta vaš ... ta ... šef kriminalistike?"

"Lep pozdrav," je rekel Franček, ki je na široko odprl vrata in mi z nasmehom pomežiknil.

"Kaj pa je zdaj to ... kdo ste vi?" je bil razburjen direktor. Videla sem ga, kako je trpel. Fizično in psihično trpel. Njegova avtoriteta se je rušila na vseh koncih. Zdaj pa še ta mladina, ki misli, da je vso pamet pojedla že ob rojstvu. Vseeno je mirno ponovno vprašal: "Kaj to pomeni?"

Franček pa nič. Niti si ni ogledal pisarne, še manj slike, gledal je vame, ko je rekel: "Tu bom počakal do takrat, da bo analiza krvi opravljena. Zato, da bomo ljudje," mi je šepnil na uho.

"Hudiča," je rekel direktor, ko je pričel prelistavati internetna sporočila. "Spet ta neumna pošta."

"Presliši," mi je šepnil Franček, glasno pa je rekel: "Imate tudi vi svoje podjetje? Kako pa žena in otroci? So zdravi?"

Direktor je dvignil slušalko, in ukazal svoji tajnici: "Pokličite računalniškega serviserja. Da ... da ... tega, da tega kot zadnjič." Iz predala je vzel beležko in jo pričel prelistavati. Njegovi podatki so bili strogo zaupne narave, zato jima je rekel: "Ali bi lahko počakala zunaj, do takrat, da pride šef. Imam veliko dela."

"O. K.," sem rekla, "grem pogledati kriminaliste, ki zbirajo podatke, morebitne prstne odtise in še kaj. Pojdi z menoj," sem rekla Frančku, "počakal boš v avli."

Bančni prostori so bili porisani z belo kredo, napeta vrvica pa je ločevala prostor, kjer so smeli hoditi ljudje. Banka je izgubila svoj bogataški sijaj, saj so ljudje v uniformah vzbujali občutek nelagodja in strahu. Vsi tisti, ki so še pred slabo uro vpili pred banko, so bili popolnoma mirni in si zvedavo ogledovali delo policistov.

"Kako je v novi službi? Si se že navadil?" sem popolnoma mirna rekla, zraven pa sem opazovala, kaj bo storil. Njegove oči so švigale po prostoru, ko je vseeno odvrnil: "Tukaj tako ali tako nisem službeno. Saj veš, ne morem brez tebe."

"Gospodič, mladi gospodič," sem vzkliknila, zraven pa mi je kar dobro delo. "Mislim, da se ni treba norčevati."

"Saj ne, sploh ne. Vprašala si, kako se počutim v novi službi. Jaz pa sem ti odgovoril."

"Franček," sem povzdignila glas. "Moral boš oditi. Tu nimaš kaj iskati."

"Saj sem mislil. Toliko časa sva delala skupaj, da sem se že navadil. Sicer pa, služba je služba. Dobro bodi in lep pozdrav," je zaklical in z nasmehom na ustih odšel.

Kaj naj bi to pomenilo, tega nisem vedela. Sicer pa, tudi meni je bilo kar malo dolgčas po njem.

"Oh," sem zavzdihnila in sedla na prvi prosti stol pri vhodu. "Le kje je šef?"

Poslušala sem ljudi, ki so komentirali poslovanje banke. Mrkih obrazov in nejevoljni so stali v vrsti, vrteč med prsti papirje, od položnic do čekov, ko je rekla neka gospa, vsa razburjena: "V vrsti čakamo, kot bi nam kaj dali zastonj."

"Seveda, seveda," se je takoj oglasil moški za njo, "čakamo, da jim lahko plačamo provizijo, čakamo, da jih lahko vzdržujemo in spet čakamo, da izvemo, koliko denarja smo dolžni – za čakanje!"

"Zakaj imajo računalnike?" je rekel naslednji.

"A, zakaj? Zato, da lahko gledajo v našo denarnico in zraven zaračunavajo odstotke, zato!" se je besno prestopal naslednji. Jaz pa sem gledala to novodobno predstavo, ki me je spominjala na Borgesa in njegovo opisovanje ljudi in dogodkov. Takrat pa je vrsto razburila mlada dama, oblečena po zadnji modi in z nakitom, ki je spominjal na Kleopatrino opravo.

"Je nekdo ušel iz grajske ječe," je rekla starejša gospa, ki se je trudila, da bi obdržala resen videz. Vsakokrat, ko je mlada dama premaknila telo, je zažvenketalo in zapraskalo, kot bi res bila vklenjena.

"V vrsto, prosim," je rekla gospa, ko je moški pred njo velikodušno pomignil mladenki, češ, le pojdi naprej. Uslužbenki za okencem pa se ni zganila niti ena sama mišica, ne na obrazu in ne drugje. Mehanično je opravljala svoje posle in gledala nekam daleč, v temo. To je bila pozicija poziranja, ali pa vdanosti v usodo. Težko je biti zaposlen, še težje pa tam, kjer bi človek moral uporabljati vse kaj drugega, kot rutino. Kar malo me je streslo in vesela sem bila, da mi ni treba čakati v vrsti.

5.

Frančka je pošteno bolela glava, v prsih ga je tiščalo in sploh je bil zelo nerazpoložen. Je bilo to samo zaradi nesreče, ali pa je v njem ždela neka druga žalost. Kdo bi vedel. V tem čudnem vzdušju ga je obiskal moj šef, poln smeha in dobre volje.

"Franček," je zaklical začuden, ko je vstopil v njegove prostore, "kaj je s teboj?"

"Iiiii," je zavzdihnil in se skušal nasmehniti. "Nič posebnega pač. Samo neki čudni dnevi in spomini lezejo skozi mene, pa sem ves narobe. Saj bo minilo. Vse mine, zakaj ne bi tudi to."

"Si že slišal za rop banke," je zvito vprašal, zraven pa je vedel, da si je že sam ogledal prizorišče. "Mica tudi sprašuje po tebi," je še dodal.

"Ah, to mi govorite samo zaradi lepšega." Spet se je kislo nasmehnil in si dal opraviti s papirji na pisalni mizi.

"Franček, tvoj oddelek bo moral nekaj posebnega storiti za nas, za kriminaliste, za tvojo bivšo partnerico. Ni enostavno."

V hipu je pozabil na slabo voljo, spomine, ki lezejo skozi telo in še kaj drugega, ko je rekel: "Aha, kaj pa je to?"

"Mislim, kje pa imaš kavo?" je speljal tok pogovora drugam in spet hotel zmesti Frančka.

"Tu, izvolite, sem jo pravkar skuhal," je mirno rekel in mu pomolil skodelico dišeče kave.

"Zelo dobro," si je mislil šef, ko je ogledoval povsem spremenjenega Frančka. Rekel pa je: "Mednarodno policijsko in kriminalistično združenje ima simpozij v Tuniziji, nekdo bo moral tja. Vabilo je vabljivo, saj je vse plačano in še zabava se obeta. Tvoja partnerica ne more, je prezaposlena, sem mislil, da bi šel ti."

Franček ga je gledal kot orel miš, ko je rekel: "Ne bo šlo. Toliko dela imam doma."

"A tako," je rekel šef, "tudi za ceno tvojega projekta ne?"

"Ceno ... projekta ... bom razmislil ... o tem bova še govorila," je zaključil.

"Se razume," je smeje rekel šef, spil kavo in se odpravil. "Bom jutri povedal," je še zaklical Franček in vrata so se s treskom odprla in spet zaloputnila. Vstopil je Damir.

"Ej, prijatelj," je rekel, "dober dan." Ne da bi počakal na vabilo, je sedel na stol in na Frančkovo mizo vrgel zajetno kopico papirjev.

"Tu so analize, razprave, eseji, dokumentirano in overovljeno pričevanje posameznikov in tudi sodbe in razsodbe. Vse boš našel, vsaj mislim, vse, kar si iskal. Sem si prislužil kosilo?" se je zvito nasmehnil. "Ni enostavno prebrskati arhiv, vsaj danes ne, ko je nekaj stvari v računalniku, ostalo pa v debelih zaprašenih fasciklih."

"Ja ... ja ... " je bil nejevoljen Franček. Spet se mu je zazdelo, da mu v glavi piska in slišal je neke čudne vibracije, če že ne glasove.

Damir ga je začudeno opazoval, še toliko bolj, ker se je zavedal, da je njegov prijatelj zaradi bombnega napada na kriminalistiki še vedno nekoliko zmeden.

"No, pa nič," je še naprej govoričil Damir, ko je Franček zakričal: "Dovolj ... dovolj imam. Hvala za vse. Zdaj pa pojdi."

Damir se ni premaknil s stola, obsedel je začuden nad prijateljevim vedenjem, ko je vseeno še enkrat poizkusil načeti pogovor.

"Ti pomagam, smem?" Ni čakal na odgovor. Frančkov obraz se je spačil, ko je Damir vseeno vstal s stola in pričel vrteti številko na telefonu.

"In, kaj naj storim," sem rekla na drugi strani žice, ko sem poslušala Damirjevo razlago. "Saj vem, vse vemo.

Franček je postal povsem drugi človek. Tudi ti se boš moral navaditi na nove razmere. Frančkovo delovno področje ima povsem nove dimenzije. Ničesar skupnega nimava več."

"Že, ampak Mica ... " je hotel še nekaj dodati, ko sem zavpila v slušalko: "Zate nisem bila in ne bom Mica. Kaj vse nastane iz čisto nedolžne šale. Moje ime poznaš, kajne, Mica je samo ... " sem se že pošteno razjezila.

Damir pa se je samo smejal, ko je rekel: "Že dobro. Sem že pozabil."

Sama ne vem, zakaj sem ob tem imenu tako razburjena. S Frančkom sva namreč iskala ime s katerim sva hotela povedati, da so stvari urejene. Tako sva prišla do Mice, kar je bila spet aluzija na sesalec, s katerim opraviš vse. V časih komunizma je veljal za najboljšo kuhinjsko pomočnico, danes pa ležijo po kleteh starih mam in so le spomin. Meni pa je ostalo ime Mica, ker je Franček rad poudarjal, da tudi jaz opravim vse. Žal mu pri sedanjem projektu nisem mogla pomagati. Odločil se je, da bo dokazal, da se skoraj brez denarja lahko premaknejo stvari, predvsem pa z dobro voljo in veliko dela. Odločil se je, da bo zbral vse otroke z ulice, potem bo ustanovil komuno, kjer bodo pričeli uresničevati njegov projekt. Zgradili bodo "kitajski zid" okrog Slovenije. Tako visok, da se bo moral odrasli človek pošteno potruditi, da bo pogledal čezenj. Mamila in kriminal, pa tujci in nepovabljeni gosti bodo ostali zunaj. To bo varnostni ščit, saj si konec koncev tudi Amerika privošči svojega.

Jaz sem si samo to želela, da bi se Franček pozdravil. Moj šef pa je bil prepričan, da bo to takrat, ko bo položil prvi kamen za svoj zid. Zato ga je podpiral in mu pomagal.

6.

Aleks si je oddahnil. Končno je ženska odšla in tistega čudaka odpeljala s seboj. Pregledati mora še elektronsko pošto, ugotoviti, kako naj čim bolj jasno razloži delničarjem današnji rop in seveda, tu je še Biba. Že sama misel na njeno voljno in pravilno grajeno telo ga je odvrnila od nadaljnjega dela. Oblizoval si je ustnice, se praskal po prsih kot pravkar zadovoljen in srečen maček. Ko bi le vedela, ko bi ga kdaj sploh hotela do konca poslušati, bi gotovo ne zašla v takšne neumne težave. Njuni trenutki na različnih koncih in krajih so bili kratki, a vendarle nekaj posebnega. Ni je zaman poslal na vzhod, v eksotične kraje, kjer si je pridobila znanja, sposobnosti in veščega opravljanja dela, kot je ljubezensko zadovoljevanje njegove pohote. Še dobro, je pomislil, da ima moža, ki spi in je zadovoljen že s polnim krožnikom hrane.

Vstal je in stopil do svojih dveh lončnic, lilije in dalije in iz podstavka vzel zgoščenko. Takrat je nekdo spet potrkal na vrata in Aleks se je zelo hitro obrnil in položil zgoščenko na mizo.

"Kaj je spet," je nejevoljno vprašal, "ali res ne morem imeti miru. Delam!"

"Prišel je borzni posrednik," je tiho rekla prestrašena tajnica.

"In, kaj ni že večkrat prišel, kaj je pa zdaj tako nenavadnega, da ste tako preplašeni?"

"Že," je spet tiho rekla, zraven pa bi ga najraje sunila v mednožje, da bi kar cvilil.

"Že, ampak tokrat je izredno slabe volje in ni pripravljen prav nič počakati. Je ... " Še nekaj je hotela reči, ko je vstopil ves nejevoljen Marko in rekel: "No, na borzi imamo hudiča. Kaj res nisi mogel povedati najprej nam, meni? Moramo res vse izvedeti iz medijev?"

Tajnica je hotela oditi, ko je Aleks nesramno zahteval sokove in pri tej priči naj vključi klimatsko napravo. Odšla je spet kot poslušni kuža in v njej se je kuhala sveta jeza.

"No, in, kaj misliš, da bi lahko rop banke zamolčal, a?" Aleks je potreboval čas, čas, da se vklopi klimatska naprava in skrita kamera v njej prične snemati vse, kar se dogaja v pisarni.

"S prodajo zemljišča na katerem stoji banka ne bo nič," je spet rekel Marko.

"A, a da ne bo nič?" je bil začuden Aleks. "Kako nič? Saj smo podpisali že vse papirje. Pravno smo kriti. Denar je nakazan. Kje je potem ovira?"

"Banko smo zgradili na tej parceli samo zato, ker nismo vedeli, kam nam vložimo denar. Nakup dragocenosti je bilo preveč očitno razmetavanje denarja. Davkoplačevalskega."

"Ne vem, zakaj se prav danes pogovarjava o tem. Oropali so banko, na glavi imam policijo in kriminaliste, polno hišo nezadovoljnih varčevalcev, zdaj pa še ti."

Aleks je stopil do obeh lončnic, lilije in dalije in ju pričel ogledovati, kot bi bili nekaj posebnega.

Marko se je postavil predenj, in rekel: "Uredi stvari tako da bo prav, v nasprotnem primeru boš spet lahko friziral v mestni frizeriji."

Aleks ga je tako srepo pogledal, da je Marko prebledel, ko je rekel: "Jaz imam vsaj poklic, kaj pa ti? Misliš, da je že kupljena diploma polna glava znanja."

Vstopila je tajnica, položila sokove na mizo, in rekla: "Kriminalistka čaka na razgovor, na telefonski liniji pa je gospa Biba. Pravi, da je nujno."

Marko se je spet sarkastično nasmehnil, srknil sok iz kozarca, ko ga je Aleks vprašal: "Zakaj imate na borzi preplah?"

"Ne vemo, od kje se je pojavil kupec in najavil nakup večjega števila delnic, predvsem tistih, ki kotirajo zelo slabo in sploh nimajo nobene perspektive. Zanje ponuja velike vsote denarja, kar pa je še najbolj čudno, pa zahteva sedež v upravah in sedež na borzi. Tudi za to ponuja velike denarje."

"Morali boste povprašati mednarodno mrežo o tem. Mogoče je pa res samo ekscentričen bogataš, ki ne ve, kam z denarjem." Oglasilo se je ploskanje, močno ploskanje in Marko se je režal, kot bi bil nor.

"Besedo ima najbolj pameten človek in mika me, da bi izvedel, od kje ti ta neumna ideja. Kdo pa še danes samo zaradi ekscentričnosti razsipava denar. In toliko denarja? Sicer pa, vsa stvar meji že na neumnost, ali pa je posredi zarota," je zaključil Marko, ko je nadaljeval: "Vidim, da sem te obiskal samo zato, da sva po nepotrebnem govorila o neumnostih, ognila pa sva se bistva. Škoda."

Aleks je naposled le dvignil telefonsko slušalko in nič kaj prijazno rekel: "Kaj bo dobrega?"

"Morava se dobiti," je rekla Biba. "Stvar je vroča."

"Čez pol ure," je rekel Aleks, "na starem mestu." Pogladil se je po prsih in Marko je ujel njegov pogled. Spet se je zavedal, da je to človek, ki bi uporabil vse metode, če bi bila ogrožena njegova eksistenca in ugled. Igral je namreč na odprte karte samo takrat, ko je potreboval usluge, ali pa nasvet. Predvsem potrditev njegovih lastnih idej. Še skala bi se zjokala, če bi sedel nanjo in ji pripovedoval svoje zgodbe. Bil je človek, ki je s svojim umazanim značajem dosegel več, kot vsi ostali.

Nič več nisem čakala na dovoljenje za vstop v direktorjevo pisarno. Odprla sem vrata in rekla: "Sta se že zmenila, ne morem čakati. Delo kliče. Potrebovali vas bomo spodaj, v banki. Takoj!"

"Že grem, že grem ... " je rekel Aleks in pokazal Marku vrata, rekoč: "Vsekakor sem zdaj sredi dogodkov, videla se bova kasneje."

Marko se je samo galantno nasmehnil in naju zapustil. Tajnica pa je še vedno preplašeno stala med vrati in stokala, da me ni mogla zadržati.

"Seznam zaposlenih bi potrebovala, njihovih družinskih članov in tudi prijateljev in znancev. Potem bi potrebovala še lastniške papirje, pa arhitekturni načrt in gradbeno dovoljenje. Potem bi potrebovala še izpise bančnih vlog in depozitov, v domači in tuji valuti ... potem bi potrebovala še ... " nisem dokončala stavka, ker me je direktor ustavil in zavpil: "Ali smo sami oropali banko?"

"Bomo videli," sem bila resna. "Vse to potrebujem takoj. Sicer pa imate računalnik in vso dokumentaciji na diskih, ali ne?"

"Mi smo zaupanja vredna banka, mi smo banka prijaznih ljudi, pa tudi, ali imate dovoljenje za te zahtevke?"

"Dobite, takoj dobite podpisano izjavo za zahtevek od pristojnega ministrstva."

Ne vem, zakaj me je v tej banki stresala neprijetna mrzlica, ko pa sem vendarle vedela, da je to ustanova, ki ima shranjen tudi moj denar. Le kaj je tako čudno in srhljivo, ko prestopim ta prag. Morala bom izbrati novo banko.

7.

Vročina je zelo neugodno vplivala na vse ljudi, posebno na mladež, ki si ni znala drugače pomagati, kot s skokom v vodo. Robi in Mile sta privlekla na kopališ če svoja velika psa, Miletov prenosni računalnik pa je že tako ali tako povsod zbujal pozornost. Okrog njiju je nastala velika praznina, saj si nihče ni upal približati tej druščini.

"Oče mi je plačal poletno šolo alpinizma," je rekel Robi in prijatelju razkazoval plačano prijavnico. "Po končanem plavanju greva po opremo," je še rekel in že skočil v vodo. Mile je sedel v senco in na svojem računalniku pričel iskati najbolj ugodne cene in seveda tudi ponudbo. Nanj je vročina delovala na povsem drugačen način. Bil je bolj miren kot ponavadi in brskanje po internetu mu je običajno prineslo ohladitev. Vse do danes. Neke čudne omotičnosti in naveličanosti mu ni mogel odvzeti niti njegov pasji prijatelj. Odločil se je, da bo današnji dan posvetil samo telesu. Torej je tudi on zaplaval in pri tem popolnoma pozabil, da se slabo počuti.

"Greva na železniško postajo, ko se ohladiva," je s polnimi usti vode rekel Robi. "Vozila se bova z vlaki."

Miletov obraz pa je bil popolnoma bel. Robi tega ni opazil. Škropil je prijatelja in se valjal po vodi kot utrujen pes.

"Pojdiva," je zaklical prijatelju. Slednji ga ni slišal, ker mu je grlo in ušesa zalil visok val. Za hipec je potonil in že je prišel na površje in gromko pljuval in kašljal.

"Sem ti rekel, da vode ne maram," je zavpil in oba sta odšla na obrežje. Robi ga je prijateljsko trepljal po ramenih in oba psa sta priletela kot nora. Oblizovala sta ju in glasno lajala.

"Greva," je rekel Robi med pobiranjem reči, in tudi Mile je pospravljal svoj računalnik in še kar naprej kašljal. "Kje sta čeladi," je rekel in si brisal nos.

Vsa obleka je ostala na motorju, bila je še vedno tam in prijatelja sta se odpeljala na železniško postajo. Tam so stale vlakovne kompozicije, pripravljene za odhod in zelo hitro sta skočila na stopnice vagona, ki se je že premikal. Vpila sta kot nora, kričala in krilila z nogami in rokami. Andrenalin se je sproščal in ju dvigoval nad oblake.

Robi je iz žepa potegnil vrečko, polno raznobarvnih tabletk in ponudil prijatelju.

"Danes ne bom tega jedel," je zakričal v veter. Robi ga ni slišal, v usta mu je potisnil tabletko in se noro smejal. Psa sta ostala daleč za njima, vlak je bil prehiter in vedela sta, da ju bosta počakala na istem mestu, kot vsakokrat. Pri motorju. Zlezla sta s stopnic, v vagon, naložen s sadjem in rožami. V njem ni bilo žive duše. Samo kartonske škatle in zapečateni sodi. "Sončnično seme", je pisalo.

"Privoščiva si," je rekel Robi in si popravljal svojo obleko.

"Privoščiva si," je rekel Mile, in dodal: "Tri pike in muha, koliko dobrega sadja. Še kako se mi bo prilegel, ker mi je slabo."

Iz same gole objestnosti sta pričela razrezovati kartonaste škatle, iz njih jemati posamezno sadje in ga še nepojedenega metati iz vagona.

"Oh," je zakričal Mile, "poglej, poglej, kaj sem našel." Pričel je Robija vleči za verigo, ki jo je imel obešeno okrog vratu. "Daljnogled in astronomske knjige, stare knjige. Kaj pa je to?"

"Aja, čudno, le kaj delajo knjige med sadjem. Kakšen je že naslov prejemnika?"

"Profesor Anatolij ... observatorij ... strogo zaupno ... nujno ... " je bral Mile in se spakoval kot krastača. "Astronavtika in vesoljski poleti, Sodobna astronomija ... " je bral tudi Robi, ko je rekel, "To ni nič. Spet ima nekdo vesoljske sanje. Samo sanje."

"Aha," je bil že v elementu Mile, "če bi pa Slovenci imeli svojo vesoljsko postajo, mislim, če bi Slovenci raziskovali vesolje, potem bi bili prvi na brvi. Jaz bi delal v takšni agenciji, zagotovo bi tam delal ... "

"Mile, Mile, kaj pa noriš? Pojdi greva, greva po ostalih vagonih."

Mile ga je namenoma preslišal, ko je pričel brati iz knjige: "Graditev oporišč na Luni ... ki bodo morala biti na severu edinega zemljinega satelita, saj bi neznosna dnevna vročina scvrla vse skupaj ... za gibanje bi uporabili lunarne module ... kako si preskrbeti hrano ... kdo bo ustavil čas. Poglej," je zaklical prijatelju, "na Luni bodo sami znanstveniki ... " Ni dokončal stavka, ker ga je Robi lopnil po čelu, in rekel: "Pusti te neumnosti. Greva na pohod po vagonih!"

Fanta sta spet pričela brcati v škatle in sadje, se noro smejati in prav lepo se jima je zdelo, da ju nihče ne opazuje, niti jima ničesar ne more storiti. Najbolj razburljivo dogajanje pa je šele sledilo. Ko prideta do zadnjega vagona, si bosta lahko ogledala svet z drvečega vlaka. Sedela bosta na stopnicah in nobeno skakanje z elastiko jima tako ne dvigne andrenalina.

"Kakšen pa si," je prijel za roko prijatelja Mile in ga čudno opazoval. Robijeva roka, tam, kjer mu je šofer vzel kri, je bila temno modra. Madež se je očitno zelo hitro širil in prosojnost kože je izstopala zaradi temno modre krvi, ki se je pretakala po žilah.

"Ah," je zamahnil z roko Robi, "gotovo sem se kam udaril."

"Ne, to ni od udarca," je prav pomembno rekel Mile. "Si zdravnik?" se je nasmehnil Robi in odrinil prijatelja, ko je še dodal: "Saj veš, človek zdravniškega naslova in znanja ne dobi z rojstvom. Moral se boš vsaj toliko še potruditi, kot se je tvoj oče."

"Ne, to pa ne, ne bom zdravnik," je rekel Mile. "Nikdar ne bom zdravnik." Resnično pa se je bal očeta, ko ga bo spet poslal na testiranje urina, predvsem pa bo hotel vedeti, od kje spet modrica na roki. "Najtežje je imeti ljubečega očeta," je cinično pomislil. "Vse hoče vedeti, videti in neprestano mora odgovarjati na kviz: kam, kje, zakaj, čemu, kako."

Fanta sta se zatopila vsak v svoje načrte, ko je Robi rekel: "Tudi jaz ne bi hotel postati zdravnik. Ne smem pomisliti na kri in bolečine. Mi je kar slabo."

"Daj no, kako slabo? Kadar ti vzame kri šofer Lepe gospe, takrat je vse v redu."

"Si odkril domovanje Lepe gospe? Kaj je s kristali?" Robi se je pričel spakovati, ko je skušal prijatelja opozoriti nase. Sedel je na stopnice drvečega vagona in si prižgal ročno zvito cigareto. Ponavadi ga je to osvobodilo strahu in želja po tveganju je bila vedno večja.

Drveči vlak in topotanje kolesnic je postajalo vedno bolj zanimivo. Robi je povlekel Mileta za seboj in že sta skočila na naslednji vagon. Šlo je za las. Nista opazila, da je pred njima drog električne napeljave. Topotanje vlaka in njuno kričanje je samo tu in tam prekinil rezek zvon verige, ki sta jo imela obešeno okrog vratu. Mobika nista slišala. Skoraj sta že postala gluha od hrupa drvečega vlaka.

Tovorni vlak, ki se ni ustavljal na vsaki postaji, je tudi tokrat odbrzel mimo kretničarja. Slednji pa je samo s kotičkom oči opazil dva človeka na stopnicah zadnjega vagona.

"Ah, ta mladina. Danes pa res že ne vedo več, kaj naj še počnejo. Delati bi morali." Hipna ugotovitev pa je sprožila v njem strah, kaj če se jima kaj zgodi. Več ni mogel storiti. Vlak se bo ustavil šele v Mariboru, torej čez nekaj ur.

8.

Saharsko vreme s svojo neznosno vročino in pripekajočim soncem je pritiskalo na ljudi, vsaj tiste, ki so morali vsak dan hoditi v službo in se je čas oddiha tako počasi približeval. Anatolija pa vse skupaj ni prav nič motilo. Njegova pisarna je bila hladna, tako, da je letal okrog kar v zapetem suknjiču. Edina vročina, ki jo je občutil, je bila vročina računalniškega ekrana, kjer so nastajali njegovi projekti in končna rešitev njegovega problema. "Vse mora biti izdelano do zadnje potankosti," je razlagal mladeničema, ki sta ga skoraj vsak dan obiskovala. Ta dva sta se mu prilepila nekega dne, ko je v parku preizkušal najnovejši model železniške lokomotive na sončni pogon. Maketo je moral postaviti nekje zunaj, če je hotel preizkusiti načrt. Prepričan je bil, da je prav takšen način, kjer se izpostaviš javnosti in privabiš radovedneže najboljši način, da skriješ pravo naravo dela.

Robi in Mile sta namreč svoja psa vodila v ta park, ob robu mesta, prepričana, da ga skoraj nihče ne obišče. Park je bil namreč zaprt za širšo javnost, ker so tla ostala mrtva po nekem poizkusu intenzivnega kmetovanja. Tu so psi lahko opravljali svoje potrebe, pa jih nihče ni preganjal, ali celo od lastnikov zahteval plastično vrečko. Tako so se srečali in se spoznali trije ljudje, katerim je bilo skupno samo to, da so imeli vsak svoj načrt. Anatolij je potreboval pomočnike, zato sta mu fanta še kako prav prišla.

Posadili so plastična drevesa, napeljali vodo in tirnice, obnovili pot in se sprehodili po poskusnem koridorju. Vse je moral biti storjeno tako, kot bi to bila živa narava in vsakdanji dogodki. Anatolij je težko prepričal finančnika, da ga je podprl in mu priskrbel letalski posnetek odstranjene trase železniške proge od Jesenic do Rateč. Še več denarja je porabil za delavce, ki so v pomanjšanem obsegu zgradili "naravo" in postavili plastične ljudi in naselja.

"Ali gradimo Disneyland?" je rekel Mile, ko si je ogledoval vso to opremo in računalniško simulacijo.

Anatolij je molčal. Ne more premišljevati še to, kaj se dogaja v glavah mladeničev, ki nimata pojma o njegovem načrtu.

Robi se je važno sprehajal ob progi in zdelo se je, da mu vse skupaj jemlje samo čas.

Tako so delali več dni. Kopali in postavljali stvari na pravo mesto, se prerekali o tem, ali je to Disneyland ali samo nora znanstvena ideja. Anatolij pa je nestrpno pričakoval dan, ko bo lahko povabil parlamentarce in jim razložil načrt.

Park so ogradili in ga tako obdali z drevesi, da je njegova notranjost ostala skrita. Vse je bilo pripravljeno za ogled, samo Anatolij je moral še v parlament, kjer bo razložil vse ljudem in si priboril podporo za projekt.

"Jutri, ali bolje vse naslednje dni vaju ne bom potreboval," je rekel, ko so že v temi zapirali park.

Mladeniča sta zažvenketala s svojo opremo in se pričela smejati.

"Ne bo naju potreboval, ne bo naju potreboval ... kaj takega? Torej sva bila dobra samo za delo, zabavo pa boste okusili sami. To pa ne."

Anatoliju se ni dalo prerekati, ko je rekel: "Dobro, če vaju bodo jutri spustili v park, se pa vidimo."

V Anatolija je lezla neka čudna nervoza. Le kako in zakaj sta ta dva mladeniča sploh prišla do mene, le zakaj se me držita kot klop kože? Ni pa opazil, da sta nekoliko nenavadna, tako v svoji opravi, kot vedenju.

"Vsaj danes sem imel mir. Fantov ni bilo in, priznati si moram, da sem ju pogrešal."

Zamahnil je z roko in se, namesto domov, odpravil v svojo pisarno. Pričakoval je pošiljko knjig in načrtov o vesolju in njegov teleskop je že kar klical po nočnem opazovanju neba. Spet je pozabil na Bibo, njen rojstni dan in na ves svet.

V dvorani s teleskopom je vladala popolna tema. Sicer pa ni bilo to nič posebnega, Anatolij se je najbolj znašel v temi. Naravnal je stekla, sedel na stol, ko je na rami začutil roko.

"No, smo le prišli?" je rekel neznan glas.

Hotel je prižgati luč, ko mu je neznanec posvetil v obraz, in spet rekel: "Načrta za oživitev železniške proge od Jesenic do Kranjske gore ne boš predstavil nikomur, najmanj pa parlamentarcem."

Anatolij je pričel vpiti, kdo ga moti in zakaj, ko je vseeno mirno rekel: "In zakaj ne?"

"To naj te nič ne briga," je nadaljeval oni. "Ne boš in pika. Toliko za danes. Sicer pa se še vidiva."

Tako, kot se je neznanec pojavil, je tudi izginil. Anatolij se je posvetil vesolju. Očitno ga ta epizoda ni prav nič pretresla.

Glasno se je pogovarjal sam s seboj, ko je opazoval nočno nebo. Sodobna astronomija pozna 88 ozvezdij, galaksije so neraziskane, hvala bogu, da gravitacijski vpliv Sonca drži Zemljo in še mnogo manjših teles v svojem prijemu. Kdaj bom lahko poletel med smeti vesolja in si ogledal katero izmed ozvezdij. Svetlobno hitrost bo kmalu nadomestila druga dimenzija časa in oblik, ko bi le vedeli, norci so vsi ... norci, da je moja formula prava. Materije ni, časa ni, razpotegnjeni v vesolje ne vidimo več sami sebe.

V tem letnem času je bila lepo vidna Velika rdeča pega in Anatolij je bil hvaležen velikim zrklom, ki so mu omogočala ta pogled. Njegova železnica bo prvi poizkus, preizkus njegove formule, ostalo bo sledilo samo od sebe.

9.

V banki smo napredovali zelo počasi. Občutek sem imela, kot bi bili vsi papirji in dokumenti nedosegljivi, še več, direktor banke je vsakokrat zahteval prvi pregled, preden sem sploh smela pogledati jaz. Tajnica je zavijala z očmi in vila roke, češ, ne zmorem, ne morem. Resnično je bilo vsega preveč.

"Vzeli smo prstne odtise, vsem zaposlenim in naključnim obiskovalcem," je rekla Tina, ki mi je priskočila na pomoč.

"Aha," sem dvignila glavo iznad papirjev, ko je nadaljevala: "Zanimivo, nekaj prstnih odtisov je tako nenavadnih, da jih bom morala analizirati v laboratoriju. Potem šele bom lahko potrdila, ali so res tako nenavadni ... "

"No," sem rekla, "kako nenavadni? Saj si jih vzela znanim ljudem. Imaš ime in priimek, pa naslov bivališ ča, ali ne? Kaj je tu nenavadnega? Vse skupaj je zgolj rutinsko opravilo."

Tina pa ni bila ženska, ki bi govorila v prazno. Če so odtisi nenavadni, so pač nenavadni.

"Veš," je rekla, ko je pospravljala črnilo in papir, "danes je vse mogoče. Še kakšnega vesoljca bomo dobili. Kaj pa če je že ušel iz skritih in močno varovanih oporišč?"

"Tina, preveč bereš. Bilo bi bolje, če bi študirala medicino, tako kot si si želela. Tam, oh tam pa bi našla vesolje v človeku – celi svet in vse galaksije."

Nisva opazili direktorja, ki je stal za nama in se prav cinično nasmihal, ko nama je prisluškoval.

"Tu je zgoščenka," je mrzlo rekel in se obrnil na petah ter odšel.

"Babe, nore babe," je brundal in v glavi mu je kar šumelo. Samo tega danes se je še manjkalo, samo še tega. V banki so komaj uredili vse potrebno, da so pričeli delati, še več, komaj so si priborili to idealno lokacijo in denar od države. "Saj sem mislil," je rekel sam sebi, "saj smo se dogovorili, da po prvem poslovnem letu, ko preštejemo dobiček, zaposlimo varnostnika in čistilko. Samo malo bi še morali počakati ... "

"Gospod direktor," sem rekla, ko sem ga spet obiskala v pisarni. "Morda bi banko zaprli uro prej, toliko samo, da pirotehniki in fotografi opravijo svoje delo. Mislim, da bo šlo, ali ne?" sem rekla kot bi že vnaprej vedela, da bo tako.

"To sem hotel storiti že zjutraj," je rekel jezno, "očitno pa ste danes tu vi glavni."

Spet je pozvonil telefon, iz faksa je pričelo prihajati sporočilo in na ekranu računalnika se je prižigala ikona za elektronsko pošto.

Iz faksa sem vzela papir, na katerem je pisalo: "Banka je minirana."

Na ekranu računalnika se je izpisalo: "Banka je minirana."

Direktor je prebledel, postal je sivo siv, ko je ponovil stavek za stavkom, ki ga je slišal iz telefonske slušalke: "Banka je minirana."

"Počasi," sem rekla in poklicala Tino. "Pokliči šefa, pokliči tehnika za miniranje ... takoj!"

Tajnica je z velikimi očmi in odprtih ust opazovala dogajanje, mislila sem, da bo omedlela. Še v istem hipu pa je pozvonil moj telefon. Bil je šef, rekoč: "Ne morem priti. Sem na bencinski črpalki. Nekdo je oropal blagajnika in odnesel veliko denarja ... dobiva se na kriminalistiki."

"Banka je minirana," sem rekla. Ni me več slišal.

"Tristo zelenih mačkov ... " sem spet pričela.

"Tina, Tinaaaa, pridi sem," sem zaklicala pomočnici, ki je spet pregledovala odtise.

"Je pirotehnik že prišel? Ko pride, ga pošlji k meni. Mudi se, časa ni več dosti na razpolago."

Medtem pa si je moj šef ogledoval prizorišče ropa na bencinski črpalki, kjer je popolnoma pozabil na banko.

"Bila sta dva," je rekel vodja bencinske črpalke, "oblečena sta bila kot planinca. S cepinom na hrbtu in čelado na glavi. Eden izmed njiju je še prej plačal bencin s plastično kartico. Kdo bi si mislil, v tej gneči, da bi dva planinca oropala črpalko? Planinca?" je bil vedno bolj začuden vodja črpalke.

"Planinska je bila samo oprema," je rekel moj šef. "To vam je verjetno jasno, ali ne?"

"Plačilna kartica je ukradena," je rekel blagajnik, "lastnik je krajo prijavil že prejšnji teden."

"To bi moral preveriti," se je zadrl vodja črpalke, "kaj nimaš napisanega opozorila na blagajni? Dobesedno bode te v oči vsakokrat, ko sprejmeš plastiko."

"Bila sta tako prijazna," se je branil slednji, "tako prijazna in še z drugimi ljudmi sta se šalila. Vsi smo se smejali, dokler ... " je zajel sapo, ko je nadaljeval, "dokler se prodajalna ni spraznila in sta zahtevala denar."

"In ti, butec, si ga kar dal, kajne?" je bil spet besen vodja prodajalne, "kar dal si ga!"

"Eden izmed njiju je imel v roki drobno škatlico, češ, da je nitroglicerin; drugi pa injekcijo, češ, da je okužena kri z virusom aidsa. Kaj bi storili vi?" Blagajnik se je tresel kot šiba na vodi, ko je moj šef skušal vseeno stvar spraviti v pravi tok, rekoč: "Dobro ... dobro ... s preiskavo bomo nadaljevali. Vzel bom vse podatke, prstne odtise in v interesu preiskave ne dajajte nobenih izjav. Nihče, razen udeleženih, planincev ni videl."

"Registrska oznaka avtomobila se je končala na 009," je še dodal blagajnik. "Videl sem tudi lasuljo, ki jo je eden izmed roparjev vrgel na zadnji sedež."

Zaman sem pričakovala svojega šefa, rop bencinske črpalke je bil trenutno pomembnejši. Vse to sem izvedela po telefonu in šlo mi je kar na smeh, saj res, šef je pisarniški človek in mu tako vsakdanja zadeva, kot je rop črpalke, gotovo povzroča več težav kot nam, starim mačkom.

"Jaz sem direktorjev sin," je kričal mladenič na vhodu. "Spustite me noter! Spustite me noter!"

Tina je pripeljala mladeniča in njegov oče ni kazal nobenega pretiranega veselja, da ga vidi. Robi je preko rame imel obešeno alpinistično opremo, daljnogled in izgledal je prav čudno. Občutek sem imela, kot bi pravkar ušel iz grajske ječe.

"Mami je mrtva," je začel. "V kopalnici je polno krvi. Tvoj telefon pa je neprestano zaseden. Pokliči policijo."

Poleg direktorja sem se sesedla na kavč v njegovi pisarni prva jaz, sledili sta mi Tina in tajnica. Mladenič pa je srepo opazoval očeta, ko je rekel: "Ti si kriv. Malo več bi se ukvarjal s svojo ženo, mojo mami, pa bi bila še živa."

"Molči, molči, mulc, molči," je skoraj brez glasu šepetal Aleks.

10.

V svojem domu je imel Anatolij mir. Vsak večer je zelo pozno prišel domov, otroka sta že spala in Biba je bila več ali manj zaposlena z gospodinjskimi deli. Ni ga več spraševala, zakaj in čemu vedno tako pozno prihaja domov. Tudi njegovi raziskovalni projekti in, kakor je rada rekla, nore ideje, je niso zanimali. Denar pa ... to pa. Prinašal ga je v hišo več, kot je kdaj koli mislila, da bi lahko zaslužil. Tako si je lahko privoščila lepotno operacijo, lepo opremljeno stanovanje in seveda ugled v družbi. Otroka sta postala razvajena mestna mulca, le da ona tega ni opazila. Ni hotela. Nekje daleč v sebi pa je vedela, da je vse skupaj krinka in vrh ledene gore. Nekega dne bo počilo.

Druga skrb pa je bil še Aleks. Preveč pohoten in preveč nesramen, da bi ga lahko brezpogojno ljubila. Edina rešitev so bile gore. Hribi in gore. Njena oprema se ni imela časa niti ohladiti, že je odbrzela vsak prosti trenutek visoko nad mesto in ljudi spodaj.

Tokrat pa je Anatolij prišel domov nenavadno zgodaj. S seboj je pripeljal druščino že rahlo okajenih ljudi, ki so se posedli po dnevni sobi. Kar na tla.

"Radi bi bili sami," je smejoč rekel Anatolij. "Sami," je mrzlo šepnil Bibi na uho.

Bibi je bilo vseeno. Poznala je te njegove prijatelje, zelo dobro jih je poznala in ni bilo potrebno nič dodati. Samo, malo je podvomila v moškega, ki naj bi bil podoben Aleksu, a je imel na čelu tako grdo znamenje, da zagotovo ni bil on. Prepričana pa ni bila. V oči ga ni mogla pogledati, vendar je čutila njegov pogled na sebi in ni ji bilo prijetno.

"Zdaj bo kmalu minilo leto," je pričel Anatolij in odganjal Bibo, ki se je obotavljala zapustiti dnevno sobo.

"Minilo je že leto," je nadaljeval, "kar smo se odločili, da bomo pričeli z agitacijo za graditev in revitalizacijo železniške proge z Jesenic do Rateč. No, in kaj smo storili? Nič! Mislim, vi nič! Jaz bom razstavil projekt te dni v mestnem parku, kaj pa vi? Ste priskrbeli denar?"

"Moja banka ima že tako ali tako premalo dobička," je pričel Aleks. "Ne upam podpreti tega projekta, delničarji me lahko odstavijo s položaja. Kaj pa naj potem storim?"

"In vi, in vaša stranka," se je obrnil k naslednjemu "Mi smo načelno ,za', gotovo bomo zraven, samo najprej naj se izjasni bančni lobi. Mi, načelno, podpiramo vsako tako investicijo, če bi rekel, načelno smo ,za'."

"Kaj takega," se je zasmejal Anatolij, "in kaj ste hoteli povedati? Načelno, kaj načelno?"

"Našo stranko podpira naftni lobi, ne vem, ali bomo sploh lahko podprli graditev železnice. Saj to bi pomenilo, da bi pljunili v lastno skledo. Denarja za delo ne bo. Načelno pa smo, kot sem že rekel, ,za'.

"In vi," se je obrnil k tretjemu, ki je sedel na fotelj in prižgal pipo.

"V našem kraju smo se dogovorili, da hočemo nazaj železnico, takšno kot v starih dobrih časih. To je denar, velik denar od turizma. Smo na meji, krajih, kjer je dnevni pretok ljudi in blaga velik zalogaj za tako ozko grlo, kot je cesta. Kraji ob železnici bi cveteli, turizem še toliko bolj. Pa še naravo bi ohranili. Samo pomislite, avtovlak do Planice in potem dalje v Italijo, le kaj bi si človek želel še lepšega," je že skoraj brez sape zaključil. "Si ga videl, norca," je zariplo prhnil Aleks. "Dobijo malo samouprave in drobtinico z bogatinove mize, ki se ji reče državni proračun, pa že mislijo, da so na konju. Ne, to pa ne! Kdo pa mislite, da bo vse to plačal? Država, banka, ljudje, samoprispevek, no, kdo?"

"Dovolj ... dovolj ... " je zakričal Anatolij. "Vse sem vam že razložil. Od vas sem zahteval samo enotno mnenje in podporo pri projektu. Ste si ogledali načrt? Ne, zagotovo ne, drugače bi opazili vojaško bazo, ki bi bila postavljena na prostoru ob vhodu v Triglavski narodni park. Tuji vojaški lobiji ponujajo velike denarce, ogromne. Ta del dežele je še kako zanimiv za tujo vojsko. Tri meje na kupu, lepo vas prosim!"

"Vojaško bazo," je kriknil politik s pipo v ustih, "kaj si popolnoma nor? Kako naj zagovarjam takšen projekt, graditev železnice v dolino, ko pa ponujaš denar, ki smrdi po kupcih orožja. Tega volilci gotovo ne bodo sprejeli."

"Kakšni volilci," je z gromozanskim krohotom rekel Anatolij, "kakšen politik pa si, da si ne upaš prepričati ljudi v pravilnost svoje odločitve. Ne, tega ne verjamem. Zakaj pa si dovolil postavitev in gradnjo banke na kmetijskem zemljišču, a?"

"Gospoda," je rekel Marko, "malo tišje, prosim. Predlagam, da si ogledamo projekt, se nato odločimo, ali ga bomo podprli ali ne. Sicer pa," se je sladko nasmehnil, "kar malo sem jezen sam nase, da se za vojaško bazo nisem spomnil prvi. Niti pomisliti ne smem, koliko denarja je v tej igri, koliko novih delovnih mest in koliko novih hotelov in zabavišč. Dragi moji, to je denar. Železnico in z njo vso potrebno infrastrukturo bi postavili na noge samo s provizijo. Samo s provizijo, dragi moji," je bil že zaripel Marko.

"No," je zakrilil z rokami Anatolij, "kaj vam nisem rekel?"

Nastala je tišina. Popolna tišina in Anatolij se je zbal, da berejo njegove misli. Vse bo šlo gladko, se je prepričeval, ko je samo pomislil, da bo iz norega znanstvenika postal milijonar v dolarjih. Sicer pa, tudi njegov izum ni od muh. Konzervirati čas, ga shraniti v kapsulo kot sardine, to, to so že drago plačali. Nikdar ne bo umrl, nikdar se ne bo postaral. Eliksir življenja tiči v časovni kapsuli. Zvezdno nebo bo končno postalo njegovo raziskovalno središče.

Vstal je s fotelja, kjer je gnezdil kot baron in pričel hoditi po dnevni sobi. V glavi so mu plesale formule in že se je videl, kako z lahkoto bo zapravljal denar.

"Ko bi le Biba ne zahtevala pojasnila, čemu te velike vreče kristalov," je rekel glasno. Družba ga je preslišala, saj je vsak posebej že sešteval lasten dobiček in koristi.

11.

Biba je bila na koncu z živci. Moževa druščina je popivala do zgodnjih jutranjih ur, tako, da ji je bilo vzeto kar precej spanja. Vstopiti v dnevno sobo ni smela. Služba je spet postala njeno mirno pristanišče, kljub temu, da ji je Anatolij neprestano telefoniral in spraševal, ali je opravila vse analize. Aleksu pa očitno ni bilo do tega, da bi odšla skupaj na počitnice. Franček vsak dan visi na telefonu in tudi zahteva analize. Doma pa vlada puščoba in nelagodje. V službi je ostala samo zato, da bi imela več časa za Aleksa. In zdaj?

"Pisala mu bom," se je odločila, ko je lezla v hrib in se potila kot tovorna žival.

"Ne, ne bom mu pisala. Pismo bi lahko dobila njegova žena, kaj pa potem? Telefonirala mu bom. Tako bo!"

Na svojem pohodu je srečala veliko ljudi. Bila je ženska, ki so jo vsi vsaj enkrat srečali, v laboratoriju, kjer je jemala kri. Že zato so bili prijazni in vljudni. Čeprav bi marsikdo, če bi si upal seveda, raje videl, da bi je ne srečal. Njena lepota in pretirana skrb za telo je, vsaj pri ženskem delu občinstva, zbujala gnus. Prav tako njeno svetohlinsko vedenje. Imeti ljubimca, imeti moža in otroke, zraven pa še neprestano pridigati o čistosti in pravičnosti, no, to je bilo tudi za njene sodelavke preveč. Biba pa se ni dala motiti. Oh, ne, kje pa! Mora imeti Aleksa, mora! To je bilo njeno življenje in ljubezen, ki je je bila deležna, ni odtehtala strupenih pogledov in nevoščljivosti

"Samo na to moram pomisliti," si je rekla, ko je spet lezla v hrib. "Če bi me vsaj ta nesrečna lasulja tako ne tiščala," je bentila. Vedela je, da jo mora nositi. Ljudje so jo poznali samo po tej barvi las in pričeski. Ni si smela dovoliti, da bi se pokazala, kdo je v resnici. Popolna ženska, popolno telo, atletsko strenirano, a glava – brez las. Aleks tega ni vedel, prav tako ni vedel tega njen mož. Še manj pa ljudje. Pogladila se je po čelu in vratu, otipala drobne brazgotinice, ki so ostale od lepotne operacije. Nič več ni imela povešenih vek in vratu. Njena koža in obraz sta bili mladostni, barva njene polti pa zdrava in sveža. Vsakodnevno tekanje po svežem zraku in napenjanje mišic je postavo izoblikovalo v skoraj popolni kiparski model.

Vendar, je premišljevala med hojo, duševnega in duhovnega miru pa od nikoder.

Sedla je na prvo skalo, slekla prepoteno majico in v nahrbtniku poiskala vitaminski napitek. Na mobitel je namenoma pozabila. Vedela je, da jo je gotovo klical Franček, mogoče tudi Aleks, pa še Anatolij jo hoče slišati samo zato, da bi mu spet kaj postorila in uredila.

"Tokrat ne," je rekla in izklopila mobitel. Tako ni izvedela, da je Aleksova žena mrtva, banka minirana in da so oropali bencinsko črpalko. Bila je tisoč metrov visoko in prav imenitno se je počutila.

"Lepo vreme," se ni dal motiti moški in se pred njo postavil kot petelin na gnoju. "Jaz sem že drugič danes tu gori," je še kar nadaljeval.

Biba je že hotela vstati, ga zapustiti, ko so se nenadoma stresla tla in pričelo je bobneti kamenje in se valiti proti dolini.

"Ah, saj ni res," je končno izdavila stavek. "Kam naj še človek gre, da bi imel malo miru?"

"Hitro ... hitro ... " je ves siv v obraz kričal Marko. "Umaknite se ... umaknite se ... skala se vali."

Bilo je prepozno. Bibo je zadela skala in obležala je na tleh, brez glasu in znakov življenja. Marko ni vedel, kaj naj stori. Sedel je poleg Bibe na tla, ko je zaslišal kričanje večje skupine ljudi, ki se je valila proti dolini.

"Hitro ... gremo ... dajmo ... naredimo nosila," je zakričal prvi, ki si je ogledal negibno žensko na tleh. "Spravimo jo v dolino. Tam bodo že poskrbeli zanjo. Hitro ... to je gotovo prvi sunek, sledili bodo še naslednji. Ne smemo čakati."

"Jaz sem zdravnik," je rekel eden izmed pohodnikov in potipal Bibi žilo na zapestju. "Ženska še diha. Podložite ji glavo."

Marko je stopil do zdravnika, ko je rekel: "Ženska me sicer ne pozna, vendar jo jaz poznam zelo dobro. Predlagam, da pokličete moža v dolini ... " ni končal stavka, ko je rekel zdravnik: "Poklicali smo rešilni avtomobil, ostalo bomo uredili spodaj. Nimamo časa. Pohiteti moramo."

Zdaj Marko ni vedel več, zakaj je sploh odšel v gore. Sicer je res Aleksu hotel pokazati, kaj vse in kako je sploh na tekočem z njegovim ljubezenskim življenjem, ampak tole sedaj ... no pa je preveč.

Tla so se še vedno tresla, vendar je Marko stopal po stezi sam in premišljeval o tej čudni zgodbi. Zavedal se je, da dela na borzi ne bi dobil brez Aleksa, prav tako bi bilo njegovo premoženje bistveno manjše. Tako pa ima stanovanje v mestu, vikend na morju in visoko v gorah, ah, je zavzdihnil, to ni skoraj nič. Samo brunarica, mala brunarica. Odločil se je, da ne bo šel v bolnico, pogledati Bibo, šel bo naravnost na borzo. Tam, vsaj upa, so vsi instrumenti delovali v redu. Še toliko dela ima, je razmišljal, ko je sedel v svoj avto in se odpeljal.

12.

Od Jesenic pa do Rateč se je valila veriga ljudi. Povezani med seboj so nosili transparente, zahtevali obnovitev železniške proge in denar za revitalizacijo tega področja. Na vsakih nekaj sto metrov pa je bila postavljena stojnica, kjer so sindikalni in politični voditelji vabili na čaj in golaž. Vsi so nenadoma začutili veliko željo, da bi bili prvi in najbolj glasni. Lonček, katerega naj bi vsakdo primaknil, pa se je večal kakor balon.

"Sem rekel," je rekel Anatolij, ko je s svojo ekipo sedel pod velikim sončnikom in se zadovoljno smehljal.

"Razstava v parku je dvignila Slovence na noge. Vse za dobre stare čase, pa naj stane kolikor hoče."

"Poznam staro reklo," je rekel Franček, ki ga je na to zborovanje vodila službena dolžnost, "plačali bomo drago, tako bomo varčevali, pa naj stane kolikor hoče ... " je medlo zaključil, ko se je Anatolij nasmehnil, rekoč: "To pač ni nobeno staro reklo. Nekaj ste izgubili, kajne?"

Franček je bil popolnoma prepoten, ni se mogel spomniti, kako že to gre. Sicer pa, tu je zaradi železnice in vojaške baze. Najbolj čudno pa je bilo, da je prvo podpiral, za drugo pa se je pošteno upiral. Ljudje pa so kar tulili v en rog, nihče ni pomislil, da se bosta zgodili dve veliki stvari.

Anatolijevo družbo sem obiskala zaradi Bibe ... no, pa malo zaradi Frančka. Ne, predvsem zaradi Bibe. Direktorja banke sem zapustila, ko je prišel policist iz oddelka za umore in samomore, saj sem morala Anatoliju povedati za ponesrečeno ženo. Videla sem ga sedeti na stolu pod sončnikom in nisem bila prepričana, da bom novico sporočila takoj. Še nekaj drugega me je motilo. Poleg Anatolija je namreč sedel Marko, ki pa je še do nedavna bil visoko v gorah. Pomenkovala sta se zelo zaupno, če že ne rečem, kar malo preveč, ko je Marko zaklical: "Glej, glej, naša kriminalistka. Ste v banki že končali z delom?"

"Ne," sem strogo rekla in pogledala Anatolija, rekoč: "Z vami bi rada govorila."

"Kasneje," je rekel slednji, vstal s stola in povlekel Marka za rokav, češ, greva.

"Pa kasneje," sem rekla, "saj sem namreč vedela, da bo slej ko prej prišel k meni. Moral bo. Če že ni kamen?"

"Včeraj me je obiskal neznanec, mi grozil, bojim se," je rekel Anatolij, ko je še dodal: "Pošiljke še nisem dobil. Morda ti veš, kje so knjige. Vsi načrti za vojaško bazo so v teh škatlah. Sem ti rekel, da ne bo dobro, če jih pošljejo med sadjem in drugim tovorom."

"Rekel, rekel ... " je prhnil Marko, "tudi ti nisi upal sprejeti pošiljke po redni poti. Tudi ti si kriv za zamudo."

"No, nekaj pa smo vendarle uspeli," je že bolj mirno nadaljeval Anatolij, "človeška veriga bo zagotovo izpolnila pričakovanja. Samo pomisli, kako se da ljudi naplahtati, še sami ne vedo, kdaj jim kaj podtakneš."

"V brunarici me je čakalo sporočilo, tudi za tebe," je nadaljeval Marko. "Vojaška baza mora biti postavljena v roku pol leta, le tako bova dobila znaten kupček provizije in gotovo ti še kaj več. Saj veš, za te tvoje vesoljske raziskave tako ali tako nikdar nimaš dovolj."

"In kakšno sporočilo je bilo zate?" je vprašal Anatolij.

"To se pač tebe nič ne tiče," je mrko odvrnil Marko, "sicer pa, pojdi zdaj, čaka te kriminalistka. Pravijo ji Mica ... ha ... ha ... in kako je huda ob tem imenu," se je hudobno nasmehnil Marko.

"Aha, še to," je nadaljeval Marko, "ker že imaš takšno moč in ugled boš moral, tako mi je rekel moj prijatelj sindikalist ... "

"No, kaj," ga je prekinil Anatolij, "nič mi ni treba, če nočem. Nihče me ne more prisiliti ... "

"Lahko! Lahko te prisili! Še jaz te lahko prisilim," je dvignil glas Marko. "Sindikalist zahteva referendum proti postavitvi vojaške baze, razen, če bi se sporazumeli in tam zaposlili odvečne delavce, ki so zdaj breme državi."

"Referendum ... a, proti ... referendum, daj no. Bodi resen. Vojaška baza bo itak samo vrh ledene gore. Saj veš. Tu gre za večje projekte. Zaposliti pa ne moremo nikogar iz Slovenije, še najmanj pa ljudi, ki nimajo višje in visoke izobrazbe."

"Kaj si hotel povedati?"

"Nič," se je zvijal Anatolij, ko je še rekel: "Kriminalistka me čaka. Mica, saj veš." Zelo na hitrico se je obrnil in odkorakal do stojnice, kjer sem ga potrpežljivo čakala.

"Z menoj ste hoteli govoriti," je rekel vzvišeno in pogledal v nebo.

"Ta demonstracija vam je zares uspela," sem rekla mirno, kot maček, ki vidi miš, pa jo raje še malo pusti v negotovosti, preden jo bo naskočil in snedel. To sem se dobro počutila. Imela sem adut v rokah, Anatolij pa trenutno ničesar.

"Ljudje se zavedajo, kaj je dobro zanje in naravo, zato so tu," je mirno rekel in si brisal potno čelo. "Jaz sem samo povedal, kar so oni že zdavnaj vedeli."

"Slogan, kot je: dobri, stari časi, je še vedno spravil ljudi pokonci, ali ne?"

"Stare morda," je rekel Anatolij, "mlade pa je bilo potrebno pošteno prepričati. Iz generacije v generacijo so bolj pametni in samozavestni. Vse je potrebno podkrepiti z dokazi in analizami. Kaj ste pravzaprav hoteli?"

"Žena je v bolnici," sem udarila, brez usmiljenja.

"Kako, čigava žena? Moja žena?"

"V gorah se je zaradi zemeljskih premikov močno krušilo kamenje in ena izmed skal je priletela v vašo ženo. V glavo. Čelado je imela namreč poleg sebe. Upam, da je vse v redu. Najbolje bo, če jo sami obiščete v bolnici," sem rekla.

"Trenutno nimam časa," je rekel Anatolij, "Lepo jo pozdravite. Vidite," je nadaljeval, "moram biti tu. Vse skupaj je preveč odvisno od mene," se je pobahal, "da bi lahko sedaj zapustil prizorišče."

Zadelo me je kot strela z jasnega. Torej, moški, ki je veljal za vzornega in spoštovanega soproga, svoje žene niti v bolnici ne obišče. Ima v glavi vsa kolesca, sem se spraševala, ali pa se mu je občutek krivde dvignil do vrelišča? Česar človek ne vidi, ne boli.

Od daleč sem opazovala vso to druščino in nič več me ni mikalo, da bi izvedela še kaj novega. Študentu, ki mi je sledil s kamero in vse snemal, sem zamahnila z roko, češ, greva, dovolj je!

13.

Na mariborski železniški postaji se je trlo radovednežev. Ne zgodi se vsak dan, da iz Ljubljane prileti helikopter, pristane na strehi stavbe, ki vrh vsega niti ni primerna za pristanek, potem pa iz helikopterja izstopi lepotica leta in Franček. Slednjemu je bilo pošteno nerodno, saj je svoje delo jemal preveč resno, da bi bil željan slave in publicitete. Mlada dama je tako zasenčila tudi takšen dogodek, kot je pristanek helikopterja in namen Frančkovega obiska.

"Razkopala sta nam vse pošiljke," je vpil v veter železniški inšpektor.

"Kako ... prosim ... počakajte, da se vozilo umiri," se je drl Franček.

Hrupna ptica se je umirila in Franček je bil končno na trdnih tleh. Železniški inšpektor pa je še kar strmel v lepotico, ko je vseeno rekel: "Ah, ko bi bil malo mlajši, potem ... no, potem bi se je pa lotil."

"Hm, mhm ... mhm ... " je brundal Franček. Kaj malo mu je bilo mar, ali je dekle lepo ali ne, čimprej mora priti do mladeničev.

"Kje sta fanta," je preslišal inšpektorjeve sanje.

"V pisarni, na postaji."

"No, prav. Greva," ga je nestrpno poklical, ko je še vedno strmel v mladenko in njene dolge noge. Frančku je šla ta burleska že pošteno na živce, čeprav mu je lepotica že v helikopterju rekla, ne, obljubila, da se v Ljubljani srečata in bolje spoznata. Počutil se je pomembnega in zato se mu je inšpektor zazdel več kot smešen. Robi in Mile sta sedela na mizi, v pisarni postajnega načelnika in srkala sok po slamici. Vse prisotne sta spravljala v obup, predvsem pa Mile, ki je razlagal delovanje računalnika. Na vsa vprašanja pa sta odgovarjala samo to, da sta se hotela zabavati.

"Zabavati ... zabavati," so bili zgroženi prisotni, "kako, zabavati? To kar sta počela je bilo smrtno nevarno."

"Za običajne smrtnike," sta se šalila.

"Za tiste, ki si ničesar ne upajo. Za tiste, ki samo ubogajo in sledijo črednemu nagonu," je rekel Robi. "Nekaj podobnega sem prebral na internetu, madonca sem pameten," je pomežiknil Miletu.

"A, tu sta. Pozdravljena fanta," je s širokim nasmehom na ustih vstopil Franček. Za njim pa je še vedno, z mladenko v očeh, pusto pozdravil inšpektor.

"Tri pike in muha," je zavpil Mile, "spet ta pustež. Ni nama dovolil niti tega, da bi telefonirala, kaj šele, da bi se umila in kaj pojedla. Tu sva morala čakati na vas, kot dva zločinca."

"Revčka, božčka, nesrečnika brez pravic," se je kislo nasmehnil inšpektor, ko je nadaljeval, "če bi bilo po moje, potem bi vaju najraje zaprl v klet. Jasno? Takšne kot sta vidva, takšne je treba zelo strogo, če že ne najstrožje. Uničevala sta tujo lastnino, metala sadje iz drvečih vagonov, sedela na stopnicah in kadila mamilo, polne žepe imata omamnih tabletk, na koncu koncev pa mislita, da sta zadržana brez razloga. Draga moja, smeh me kar lomi!"

"Kaj pa otrokove pravice? Nisva še polnoletna, a, kaj pa to?" Spet sta se pričela zmrdovati, ko sta zahtevala pijačo in jedačo.

"Prinesite jima kozarec vode," je rekel Franček, "vidva ... sem ... sedita tu, poleg mene. Pogovoriti se moramo."

"A, a kar z vsakim se bova pogovarjala? Ne, to pa ne. Kdo pa ste vi?"

"Tu sem, da vama bom pomagal. Vajina očeta pa sta tudi že na poti. Je bila to vajina prva vožnja z vlakom," je hotel vedeti.

"Jaz bi raje odgovarjal v prisotnosti odvetnika," je rekel Mile.

"Preveč gledaš ameriške filme," je rekel Franček. "In tvoja, je bila prva?" se je obrnil k Robiju.

Železniški inšpektor je pregledoval papirje in zapisnik, ki so ga sestavili na licu mesta. Tako je bilo ugotovljeno, da sta uničila skoraj vso pošiljko sadja, raztrgala nekaj knjig in povzročila veliko škodo z metanjem petard. Zgroženo si je ogledoval, enkrat fanta, drugič papir. Že je hotel nekaj reči, ko je pomignil Frančku, češ, poglej fanta, saj bo omedlel.

Mile je zavijal oči, zelen kot pravkar pobarvana stena, še isti hip pa je telebnil po tleh, kot kos lesa.

"Moj prijatelj je sladkorni bolnik," je kričal Robi, "kaj vam nisem rekel, da mora veliko piti, da rabiva odvetnika, kaj vam nisem rekel ... " je kričal že skoraj brez sape.

"Zdravnik bo prišel," je rekel železniški inšpektor. "Takoj sem ga poklical, ampak promet je nemogoč in gotovo se je zagozdil na enem izmed križišč."

Frančku je bilo vsega dovolj. Fantov, ki sta neodgovorno počenjala nevarne reči, železniškega inšpektorja, ki je tudi raje izpostavljal svoje sposobnosti, kot reševal problem. Zato je glasno zahteval: "Zdravnik naj bo tu takoj! Fantu je treba pomagati, vse ostalo bomo rešili kasneje. Vsi iz pisarne ! Ven! Ti ... ti ... "je pokazala na Robija, "Ti pa sedi tu, poleg mene, in da se ne premakneš niti za ped. Jasno?"

Vstopil je zdravnik, vsi ostali pa so odšli. Je že vse vedel, kaj mora storiti. Dandanes sploh ni pomembno, kje si. Računalnik te prepozna, tako v Mariboru kot v Ljubljani. Veliko olajšanje za zdravnike in policijo, a tudi zelo velik občutek ogroženosti in pogled v tvojo zasebnost nepooblaščenim osebam.

"Vrnili se bomo s helikopterjem, potem bomo videli, kako naprej," je rekel Franček.

"In Mile, kaj bo z Miletom?" je hotel vedeti Robi. "V bolnico bo moral, zagotovo."

"Res je," je rekel zdravnik in dodal: "Pomagajta mi fanta spraviti na nosila. Bomo kar takoj odšli."

Franček in Robi sta ostala sama. Vstopil je železniški inšpektor, in rekel: "No, zdaj imamo pa samo enega. Boš ti povedal, zakaj sta to storila? Bom moral poklicati še policijo? Kdo bo povrnil škodo? Kaj naj rečem gospodu Anatoliju, ki sta mu uničila dragoceno opremo in knjige? Kako ... " ni končal stavka, ker ga je Franček prekinil, rekoč: "Gospoood, gospoood, za vse to sem jaz tu. Jaz! Jaz sem policija in inšpekcija, jaz sem tudi zadolžen za te, da ne rečem, mladostne vragolije. Vi boste dobili poročilo. Svoje ste opravili. Greva," je še dodal in potrepljal Robija po ramenih. "Helikopter čaka. Čas je denar."

"Miletu ne bi smel dovoliti dati krvi. Gotovo je bila injekcija inficirana, ali celo zastrupljena," je bolj sam sebi kot Frančku rekel Robi.

"Kakšne krvi?" je zanimalo Frančka.

"Ah, saj je vseeno," je vdano v usodo spet rekel Robi. "Lepa gospa zbira kri. Mladih ljudi, čisto in, kakor je rekla, plemenito. V kakšne namene jo uporablja, tega ne vem."

"Lepa gospa, kaj pa je to?"

"Lepa gospa, je lepa gospa. Predvsem lepa, lepa. Drugače ne znam povedati."

Robi je še nekaj hotel reči, vendar je bil hrup helikopterja premočan. Frančkovi možgani pa so zaznali povsem nekaj novega. Podatek, misel in spoznanje, da je kri dragocena tekočina. Z njo bi se dalo precej dobro zaslužiti.

14.

Franček, šef in jaz smo spet sedeli skupaj v moji, pravzaprav najini bivši pisarni. Ko bi le vedela, kako dobro sem se počutila.

"Kdo bo skuhal kavo?" je rekel moj šef, smejoč se na vsa usta. Vedel je, da bom to jaz in še nič hudo mi ne bo ob tem. Kava je postala naša skupna folklora.

"Ah, kako lepo je tu," je rekel Franček in preslišal šefa. "Sem že pozabil, in kakšen lep balkon."

V pisarni je zadišalo, po kavi in dobri volji.

"Še kakšen košček slanine, malo kruha in kozarec dobrega vina, pa bi bil piknik popoln," je spet rekel Franček in midva sva ga debelo pogledala. "Hm ... hm ... " je pričel šef, "rop na bencinski črpalki je tako nenavaden ... " ni zaključil, ko je že vskočil Franček, rekoč: "Ta dva fanta tudi, kdo bi si mislil, da se bosta upala voziti na stopnicah vlaka od Ljubljane do Maribora."

"In rop banke," sem rekla in se pričela smejati.

Nismo se mogli zbrati, nikakor nismo mogli več vzpostaviti pravega pogovora. Bili smo vsak zase na svojem bregu, s svojim problemom.

Na steni sem imela nalepljene velike kose papirja. Na prvem je pisalo: rop banke; na drugem: referendum; na tretjem pa: ilegalna prodaja krvi. Vse to se mi je zazdelo, da ima nekaj skupnega.

"Ropar na črpalki je bila ženska," je rekel šef. "Ženska preoblečena v žensko. Kako je s fantoma?" je hotel vedeti.

Franček je sedel pri oknu in opazoval vrvenje na ulici, ko se je nenadoma stresel, podrgnil po kolenih in zamahnil z roko, rekoč: "Domov moram ... moram domov. Fanta sta otroka pomembnih staršev. Eden je sin zdravnika, drugi pa sin bančnika. Zelo zoprna situacija. V Tunizijo ne bom šel, imam doma preveč dela. Zid smo že pričeli graditi." Že je hotel oditi, ko ga je šef potisnil nazaj na stol, ga prijel za rame, pogledal v oči, in rekel: "Franček, ne domov, k zdravniku pojdi. Te boli glava? Ali te boli glava?"

Namignil mi je z očmi, že sem vedela, kaj moram storiti. Franček pa je obsedel na stolu in se gugal sem ter tja, kot bi bil na vrtiljaku.

Vstopil je zdravnik, dva moška z nosili in, ko si je ogledal Frančka, je rekel: "Sem dežurni, zato sem tu. Šel bo z menoj."

Občutek sem imela, da se opravičuje, ker je prav on tu. Šele kasneje sva s šefom ugotovila, da je to Miletov oče, človek, ki bi ga morala pravzaprav midva zaslišati.

"Spet je vse po starem," sem nekoliko žalostna rekla. "Le kaj bo s Frančkom?"

Šef je trdo postavil skodelico s kavo na mizo, in rekel: "Hudič je to. Le zakaj je bila potrebna bomba? Skupimo jo tako vedno samo kriminalisti in policisti. Samo mi nosimo glavo na pladnju. Pa naj vseka, kdor koli že je."

"Bila sem na demostracijah, pravzaprav zborovanju za obnovitev železniške proge od Jesenic do Rateč," sem spet pričela. "Anatolij je bil tudi tam. Prav tako direktor banke. Sploh je bila zbrana družba na kupu. Lobi politikov, ki je za revitalizacijo tega projekta je bil na enem koncu, drugi, tisti, ki podpirajo graditev vojaške baze, pa na drugem koncu. Oboji pa so govorili, kakor bi rožice sadili. Nekaj imajo za bregom."

Na hodniku sva zaslišala hrup in vpitje. V pisarno je priletela tajnica, vsa razburjena, ko jo je skoraj podrl Marko, ki je vstopil, razburjen in čisto bel: "Saj sem vedel," je vpil, "tisti, ki bi morali biti v banki lepo v pisarni pijejo kavo in nič jim ni mar za ljudi. Kaj sta pozabila, da je v banki podtaknjena bomba? Ali vesta, kakšna škoda se dela? Kdaj boste našli tega ... tega ... no, terorista?"

"Vsi smo se umaknili," sem rekla, "na delu so pirotehniki s svojimi psi in aparaturami. Bi radi videli, da bi nas vse pognalo v zrak? Počakati moramo, da odkrijejo bombo."

"Ph ... kaj res? Ste se tako zbali, da sedite za varnimi zidovi?"

"Dovolj," je gromko ukazal šef. "Dovolj. Ni papir tisti, za katerega trepetamo, trepetamo in skrbimo za življenja, tudi vaše. Ste zato prišli, da nam boste solili pamet, nas učili, kako in kaj naj ravnamo?"

"Ne," je že bolj mirno rekel Marko, "prišel sem zato, da vam povem, kje smo našli podtaknjeno bombo."

"Kako, kaj ste rekli?"

"... da vam povem, kje smo našli podtaknjeno bomo, " je spet rekel Marko.

"Kje," se je zbral šef, ko je spet mrko rekel: "Upam, da so jo našli, res našli."

"Disketa, računalniška ploščica, ki je bila na direktorjevi mizi je bila bomba. Kakor se dogaja s pisemskimi pošiljkami, tako je tudi z računalniško ploščico."

"Gremo," je rekel šef, pomignil tajnici, ki je vseskozi stala med vrati in z odprtimi usti poslušala to razlago.

"Prezrači," je rekel šef in jo potisnil v pisarno.

Pozvonil je telefon, bil je pirotehnik in zahteval šefa.

"Odkrili smo bombo," je rekel.

"Vem," je prhnil šef, besen, da mu je povedal Marko prvi. "Takoj pridem," je še bolj mrko dejal in ukazal šoferju, da nas odpelje do banke. "Ne, danes ne bom vozil, sem preveč razburjen."

S stene sem strgala papir, kjer sem imela napisano: rop banke. Nekaj se mi je posvetilo, prižgala se mi je svetlobna raketa in vedela sem, kaj storiti. Samo, da pridem do banke.

Zunaj, na pločniku in na cesti se je trlo ljudi. Direktor banke in njegov sin s svojim prijateljem Miletom pa so sedeli na ograji, kot pozabljene ptice pri jesenski selitvi.

"Gospodič Mile," sem rekla, "kaj misliš, je pošteno in prav vdirati v tuje računalniške programe? No, kdo ti je to naročil?"

Vsi so ostrmeli, šef pa je rekel: "Gremo v banko." Nisem še videla ljudi, ki bi tako ponižno in hitro ubogali ukaz.

"Tu je računalniška ploščica, vse je dekodirano, očiščeno, lahko si jo mirno ogledate," je rekel ves prepoten pirotehnik.

"Kaj," je zakričal direktor banke, "to je moja ploščica. Kakšna bomba neki?"

"Vem," je rekel pirotehnik, "vem, da je vaša. Bila je na vaši pisalni mizi. Vsem na očeh, pa vseeno tako skrita, da smo jo komaj našli. Čisto slučajno. Sicer pa vas postopek gotovo ne zanima, pa tudi ga ne bom razlagal,"

je rekel pirotehnik in šef je dodal: "Prav gotovo, da ne!" Mile in Robi sta s svojo nenavadno opravo in opremo vzbujala mešane občutke, tako nam, ki smo ju ogledovali kot očetu, ki je svojega sina hotel na vsak način spregledati.

"Ploščico sem moral nesti v banko, naročila mi je Lepa gospa. Grozila je, da bo povedala očetu, povedala, da uživam mamila. Ona je bila tista, ki je moj urin zamenjala za čistega. Ponarejala je dokumente o analizi.

Ona je kriva," je planil v jok Mile. Preveč je bilo vse te dni, preveč razburljivega in preveč se je moral spustiti na zemljo. Želel si je samo delo z računalnikom in njegov svet se je popolnoma zrušil.

"Norec," je zažvenketal s svojo opravo Robi, "ali veš kaj si storil? Bedak ... norec ... " je sunil prijatelja med rebra, da se je pošteno zamajal.

"Dovolj ... dovolj ... " je zakričal šef. "Saj to pa že presega vse meje.

"Kdo je Lepa gospa?" sem hotela vedeti.

"Ne vem," je rekel Robi, "ne vem," je dodal Mile.

"Običajno je prišla v park, z avtomobilom in s svojim šoferjem," je še dodal.

"Vzela sta nam kri, potem pa sta se spet odpeljala," je rekel Robi in pogledal očeta, ki je strmel vanj kot v deveto čudo.

"Saj ne more biti res," je rekel direktor banke, "kaj ste vsi ponoreli? Kdaj bom smel domov, moram videti svojo ženo," je še rekel.

"Tudi to pride na vrsto," je rekel moj šef, ko smo se vzpenjali po stopnicah, v direktorjeve pisarno. Ženske za okenci, ki so se vrnile na svoje položaje, pa so bile tako neprizadete, da sem za hip pomislila, da so roboti. Zadnji v tej koloni pa je šel Marko. Nasmihal se je in vesel je bil, da nam vsega ni povedal. Hotel je, da se potimo sami.

15.

Biba se je prebudila v bolniški postelji. Sama, v sobi z več posteljami. Zmedena, začudena in ko se je potipala po glavi, groza, brez lasulje. Sama. Pričela je kričati. Kričala je tako horonsko, da so v sobo pridrveli prav vsi, ki so bili ta hip na urgentnem oddelku.

"Injekcijo, hitro, prosim," je mirno, a odločno rekel zdravnik, ko je Bibo spet potisnil na posteljo "Gospa ... gospa ... umirite se, prosim! Pomagali vam bomo."

"Nočem pomoči, kje sem, zakaj sem tu, kje so moji lasje?" Nemočno je opletala z rokami in jezik je postajal vedno bolj okoren. "Kaj ste mi storili," je zamomljala, ko je je za hipec že zmanjkalo.

"Storili," je bil začuden zdravnik, "mi, storili, vam? Pomagali smo vam," je še rekel in zamahnil z roko, češ, zdaj bo nekaj časa mir.

Medicinska sestra je še nekaj hotela reči, ko sem vstopila jaz.

"Tu ni dovoljen vstop, brez zdravnikovega dovoljenja, kdo ... kdo vam je dovolil," je žgolela sestra, ko sem si dala prst na usta in pokazala kriminalistično izkaznico. Pogledala me je tako pomilovalno, da sem se obrnila okrog svoje osi, prepričana, da je z menoj nekaj narobe.

Z zdravnikom sva odšla na hodnik, kjer mi je pojasnil, da je ženska še nekoliko v šoku, sicer pa izven življenjske nevarnosti.

"Ste povedali možu?" je hotel vedeti.

"Seveda," sem rekla. "Kaj je ni prišel obiskat?"

"Prišla sta dva moška. Oba sta trdila, da sta njena moža."

"A, oh, kako pa to? Zanimivo, kaj takega. Ali imate njuni imeni?"

"Zapisal sem si samo eno ime, Anatolij, "je rekel, ko je pogledal v beležnico. "Zapisal sem si ime prav zato, ker sta prišla dva moška, njena moža in obema je bilo ime Anatolij," je še rekel. "Dolžnosti me kličejo, tu so še drugi pacienti, moram na delo," je dodal. "Vse ostalo boste opravili sami, saj je to vaše delo. Moje je samo pomagati ljudem." Že se je obrnil in s kotičkom očesa sem ga videla, da je zadovoljen, da se me je lahko nekoliko privoščil. Konec koncev pa sem tudi jaz imela svoje mnenje o ljudeh v belih haljah.

Vrnila sem se v bolniško sobo, kjer se je sestra trudila okrog Bibe.

"Jo poznate," sem rekla.

"Seveda, seveda jo poznam. Gospa Biba dela v laboratoriju, kri jemlje in opravlja vse analize. Mislim, da ni boljšega laboranta, pardon, laborantke."

"Verjamem," sem neprizadeto zamahnila z roko in prekinila to hvalo. "Jo je obiskal tudi njen mož, mislim pravi mož?"

"Seveda," je rekla, čisto mirno in tako, kot bi to bilo običajno, "oba moža, mislim, njen zakonski mož in njen ljubimec. Prišel pa je še nekdo tretji. No, tega pa nisem poznala."

"Tretji," sem bila začudena. "Njen sin, mogoče?"

"Lahko bi bil, če bi ga imela, no ... približno z desetimi leti," se je zasmejala sestra.

"Hvala," sem rekla in zapustila obe, prvo na bolniški postelji in drugo z odprtimi usti.

Na hodniku sem se skoraj zaletela v Aleksa. Nisem ga videla, ker je v rokah držal velik, če že ne prevelik šopek rož. Gotovo bi dal vsaj leto življenja za to, da bi se me ognil.

"Dober dan," sem rekla, "lep dan, sončen, kajne gospod direktor."

"Dober dan," je mrko rekel. Ni bilo rešitve, moral je naprej.

"Greste na obisk, žena je vendar doma, živa in zdrava."

"Obiskal bom prijateljico," je mirno rekel in odkorakal mimo mene.

Jaz sem se samo rahlo nasmehnila, ker sem vedela, da nima nobenega smisla v bolnici zasliševati ljudi. Najbolj od vsega je bil zanimiv šopek rož, dalije in lilije so se tako lepo dopolnjevale. Rdeče in rumene dalije so gotovo izražale njegovo naklonjenost, bela lilija pa je kot vrtna cvetlica, z visokimi in velikimi lijakastimi cvetovi predstavljala čistost. Ampak, čigavo?

"Le kdo je tretji obiskovalec gospe Bibe," sem razmišljala, ko sem na stopnicah srečala Marka.

"Počutim se kot v banki," je rekel, ko sem ga pozdravila.

"Kaj mi sledite? Sem nevaren?" V rokah je držal manjši paket, z veliko rdečo pentljo in točno sem vedela, kam gre. Samo tega nisem vedela, kaj je v škatli. "Lep pozdrav," sem še rekla, ker sem se še isti hip spomnila šefa in njegovega navodila: Če dvomiš, preveri! Brez dokazov je vse nično, neutemeljeno! Posnemi in preslikaj!"

Hipoma sem se odločila za to strategijo. Zadnjo. Posnemi! Hvala bogu, da so imele bolniške sobe več vrat in španskih sten. Tako sem, s pomočjo sestre in zdravnika vse tri posnela in izvedela najpomembnejše.

"Dovolj bo," sem jima rekla, ko sta z razprtimi očmi strmela, nekaj časa vame, pa spet v trojico. "O tem bosta molčala, kot grob bosta molčala. Obtožnica je praktično napisana. Veže vaju Hipokratova prisega in še moja povrh."

"Končano je, razvozlano je," sem si rekla, ko sem brcnila v vhodna vrata bolnišnice in vdihnila svež smog našega mesta. Današnji dan je bil vse preveč razburljiv, da bi si želela nadaljevati raziskavo.

16.

V stanovanju gospoda direktorja banke se je trlo ljudi. Že ko sem vstopila skozi glavna vrata, sem zaslišala šefa in Aleksa, ki sta se na vsa usta smejala.

"Bila je samo barva za lase, otrok pa se je prestrašil, kot bi resnično videl kri," je še kar smejoč rekel šef.

"Saj ni mogel vedeti," je resno dodal Aleks. Na licu mu je sijalo olajšanje, ko je rekel: "Sina bom že poučil, mu povedal. Hvala pa vseeno."

"No," sem rekla, "očitno so se stvari res uredile, ampak še to me zanima, kdo je nastavil bombo v vašo pisarno?"

"Jaz," je rekel Robi, ki je stopil v sobo. "Jaz in moj prijatelj Mile."

"Ne, to ne more biti res," je rekel Aleks, "toliko ljudi se vsak dan sprehodi v moji pisarni ... ne ... to ne more biti res."

"Pa je!" je skoraj zakričal Robi. "Močno sem upal, da te bo to spametovalo. Pozabil si na naju z mami, popolnoma pozabil. Zate je bila pomembna samo banka, pa gospa Biba."

Midva sva s šefom obstala odprtih ust in strmela v fanta, ko je vstopil Mile, se sklonil Robiju do ušesa in vprašal: "Ali si že povedal?"

"Ne, ne še vsega," je rekel, ko je spet pričel. "Direktor banke, moj oče je na vse pozabil, spregledal. Tudi to, da gospa Biba ni ženska-angel. Vse njene lepe besede in dejanja so imele svoj namen."

"Kakšen namen?" sem hotela vedeti.

"Gospa Biba je bila Lepa gospa. Od nas je zahtevala kri, jo potem prodajala in si tako izboljševala svoj standard. Vse to piše v eni izmed pošiljk, ki sva jih slučajno našla na vagonu."

"Ne nori, prosim, ne nori," je zgroženo rekel šef banke.

"Še to," je rekel Mile, "Lepa gospa je vašemu kriminalistu Frančku v vodo nalila kontaminirane kristalne odkruške. Človek postane zmeden in nesposoben za delo. Sčasoma pa se mu glava zbistri, vendar pozabi vse kar je vedel in brezpogojno uboga ukaze. Kot bi bil človek – robot!"

"In jaz ... " se je prijel za glavo Aleks, "jaz sem ji posojal denar za raziskave. Podpiral sem ideje njenega moža, v veri, da je to dobro in prav."

"Aha," sem rekla, "zdaj pa je tega dovolj. Vaša kosmata duša tudi slučajno ni računala na to, vendar na dobiček pa vseeno. Preko trupel, kajne!"

"Ne boste me žalili, tega ne dovolim," je rekel Aleks.

"Seveda ne," sem osorno rekla. "Posojil za gospo Bibo ni vpisanih nikjer. Niti njenega imena, še manj vsote. Je to torej pošteno delo?"

"Gremo," je rekel šef, "Vsi. Gremo na kriminalistiko. Poišči še gospoda Marka, znanstvenika Anatolija in vidva, da, tudi vidva gresta z nami."

"Ampak ... " je še nekaj hotel reči Aleks, ko sem ga tako mrko pogledala, da je obmolknil in nam sledil proti izhodu.

"Kaj pa midva?" je rekel Robi.

"Tudi vidva," sem rekla.

"Ampak midva sva mladoletna," se je zarežal Mile.

"Nič ne de," sem rekla, "bomo poiskali kriminalista za mladoletne prestopnike. Nisem zaman že toliko let pri kriminalistih."

Aleksa je bilo vedno bolj groza. Tega, da bi odkrili povezavo med njim in Anatolijem; med njim in predstavnikom vojske, ki je navijala za postavitev vojaške baze in med njim in prodajo krvi. Nič kolikokrat je rekel Bibi, da gre predaleč. Tokrat pa je resnično prestopila mejo. Lotila se je njegovega sina. To je bilo preveč. Zgubil bo službo in spet bo moral delati v mestni frizeriji, kjer bo ženskam barval lase in klečeplazil za napitnino. Ne, tega res ne bo prenesel. To je preveč. Iz žepa je vzel razpršilo, si namočil ustnice in globoko vdihnil. Enkrat, dvakrat, trikrat, bilo je konec. Omahnil je na sedež in otrpnil kot človek, ki ga je pičila smrtonosna kača. Bil je mrtev. Tako smo namesto na kriminalistiko zavili v bolnico. Aleksu niso mogli več pomagati. Koncentriran kačji strup je opravil svoje.

Zdravnik, ki ga je pregledal in ugotovil le še smrt, je bil tudi zdravnik s katerim sva govorila o gospe Bibi. S šefom naju je povabil v svojo pisarno, ostali so odšli naprej. Robi in Mile se očitno niti zavedala nista resnosti dogajanja. Nihče jima še ni povedal za smrt. To pride kasneje.

"Oprostite," je vljudno rekel zdravnik, ko je zaprl vrata za seboj, "ne poznamo substance, ki je v krvi gospe Bibe. Ne moremo ugotoviti, zakaj je tako, bi rekel, onostranska in se skoraj ne zaveda, kaj se dogaja okrog nje. Ne vem, ali jo bomo sploh lahko rešili. Udarec v glavo je bil res hud, vendar bi si že zdavnaj morala opomoči."

"Današnja medicina dela čudeže," sem rekla. Še isti hip pa sem pomislila na Frančka, ko sem rekla: "Pripeljala vam bom svojega bivšega sodelavca. Tudi on se tako, kot pravite, onostransko obnaša. Nekaj tu smrdi!"

"Velja," je rekel zdravnik, ko sem še rekla: "Vzemite kri tudi mrtvemu gospodu Aleksu."

S šefom sva zapustila bolnico. Zgrožena nad vsem skupaj.

"Za jutri so napovedane demonstracije, za železnico gre. Prijavili so tudi zborovanje nasprotnikov postavitve vojaške baze pred Triglavskim narodnim parkom. Dobil sem več elektronskih sporočil, prej bi rekel groženj, da naj se ne mešamo v dogodke. Grozijo z razstrelitvijo banke in kontaminacijo področja. Pripadniki postavitve vojaške baze, je pisalo vsakokrat na sporočilu."

"To so teroristi," sem rekla, se udarila po čelu, ko sem nadaljevala: "Joj, sva nora. Vojaška baza bi prav lahko služila šolanju teroristov. Le kdo pa ima danes še toliko legalnega denarja, da bi šel v ta posel. Mi smo mirna država, zato še najbolj varna. Lokacija pa je tudi odlična. Gotovo tu drži reklo: kar je najbolj očito, je najbolj skrito."

"Vklopi sireno," je ukazal šef in šofer je storil, kar mu je bilo ukazano. "Pohiti," je še rekel, ko je voznik obrnil glavo, in rekel: "Seveda ... se razume." Bil je Marko. Odpeljal je drugam, mimo najine pisarne.

17.

Opazovala sem Marka, predvsem njegov način vožnje in takoj mi je postalo jasno, da ni dolgo šofer.

"Kam gremo?" je rekel šef.

"Boste videli," je odvrnil Marko in nesramno dvignil obe roki, kot v znak predaje.

"Norec," sem rekla .

"Vse sta uničila, vse, porušila vse načrte in povzročila smrt prijateljice, prijatelja." Marko je s hripavim glasom nadaljeval, ko je še rekel: "Vojaško bazo bomo postavili, pa če tudi za ceno vajinih življenj."

"Tu smo," je spet rekel, ko smo se ustavili in naju je dobesedno potegnil iz avta. "Oglejta si zdaj to, kar že tako vneto iščeta. To bo vajin poslednji pogled. Le, izvolita, prosim."

Nikogar nisva poznala. Na obrazih so imeli rute in skoraj do oči potegnjene kape. Na njih pa tri pike in muho.

"Saj to je ... saj to ... " sem komaj izdavila, ko me je že prekinil šef, "to je, točno, to je vadišče za teroriste.

Tri pike in muha je njihov znak, kar pomeni, da sta mulca tudi vpletena ... "

"Opozarjal sem vas, rotil, pošiljal SMS sporočila, toliko znakov in opozoril je bilo, vidva pa nič. Morala sta brskati naprej, se izpostavljati in vmešavati v nas, da smo morali uporabiti silo."

"Silo," je rekel moj šef, ki je sedel na kamnu in ga je pošteno že bolela hrbtenica.

"Da, silo," je spet rekel Anatolij. "Ostala bosta namreč tu, kar za vedno. Ne morem si privoščiti tega, da bi projekt propadel. Dovolj je bilo že, da je bankrotirala banka, ker je bil Aleks šleva."

"Aleks je mrtev," sem rekla in ob tej novici sem se počutila prav odlično. Lepilni trak me je rezal v zapestja, bolela me je glava in ničesar nisem mogla storiti.

"Ali jima vse razkaževa," je cinično rekel in pogledal Marka.

"Hm, dajva," se je zasmejal, "tako ali tako bo to zadnji pogled." Pokazal je na novo skopano jamo, kamor sta bila postavljena dva stola in na njih čeladi. "Potem bosta tako ali tako zakopana vesoljca"

Prijel naju je za glavo, ko je rekel : "Premeriti moram obseg. Pomemben je kontakt. Lahko bova merila možganske valove in se tako prepričala, kaj se dogaja ljudem na robu smrti. Prinesi injekcijo," je še rekel in zvlekla sta naju do prvega vhoda.

"Kaj pa železnica, kaj nista agitirala za revitalizacijo tega območja?" je bolj nervozno kot ne rekel moj šef.

"Nimava časa, pojdimo," naju je povlekel Marko. V veliki izkopani jami se je trlo ljudi. V čepicah s tremi pikami in muho so izgledali kot vesoljci. Njihove kretnje pa so izdajale vse prej, kot to. Nameščeni so bili veliki teleskopi, prostori so bili klimatizirani in velik laboratorij je bil podoben, vsaj meni se je tako zdelo, vesoljski postaji.

"Od tu dalje bomo potovali v vesolje. Moja čarobna formula, ki bo zgostila čas in tako zmanjšala dolgost potovanje do zvezd, ni naletela na odobravanje s strani svetovnih znanstvenikov. Le peščica ljudi, ki se zaveda vrednosti tega projekta je bila pripravljena vložiti denar. Ostalo ni pomembno," je zaključil Anatolij. "Železnico potrebujemo zato, da bomo prevažali velike teleskope. Ljudje," se je sarkastično nasmehnil, "ljudje so samo potrošni material. Brez njih ne gre."

"A tako," je rekel Franček, ki je stopil pred nas. S čepico na glavi, s pištolo v roki.

"To bi uspavalo tudi slona," je še rekel, ko je že sprožil. V hipu sta bila na tleh.

Zaslišala sem policijsko sireno in podzemno dvorano je napolnila skupina policistov in vojakov.

"Madonca sem jaz dober," je še rekel, nama pomežiknil in nadaljeval z akcijo. Odločno in jasno je delil ukaze, poveljeval je, kot bi že od nekdaj bil vojak, a vsaj to.

"Vse je pod kontrolo. Slučajno sem vama sledil, ker se mi je čudno zdelo, da sta se peljala mimo kriminalistike. Potem je postalo vse tako lahko," je rekel, ko sva spet zagledala sonce.

"Od kje pa se je pojavila vojska in toliko kriminalistov," je hotel vedeti šef. "Kadar jih potrebujem jaz, za delo našega oddelka, takrat pa nikogar," je rahlo užaljeno dodal.

"Pustimo zdaj to. To je potrebno daljše in širše razlage. Tudi Slovenci imamo namreč svoje izurjene vojake, za boj proti terorizmu. Poznane so nam sofisticirane metode zasledovanja in opazovanja. Dovolj je bila že disketa, ki naj bi bila bomba. Od tam naprej je bilo vse otročje lahko," je smeje rekel Franček.

"In ti, kaj nisi bolan?" sem se spomnila.

"Seveda sem," je rekel, že ko smo se peljali na kriminalistiko, "Seveda sem, za dobro opravljeno delo sem pripravljen biti tudi bolan. Nihče ni posumil vame. Saj je tako izgubljen, so si, pravzaprav sta si mislila tudi vidva, kajne."

Presrečna sem bila, ko smo vstopili v mojo pisarno. Zdaj bomo končno lahko opravili delo do konca. Vse je jasno, kot na dlani.

18.

Pred banko se je spet trlo ljudi, tistih od včeraj zjutraj in tistih, ki so sklepali človeško verigo na demonstracijah. Tokrat ni bilo zraven Anatolija, ne Aleksa in tudi Marka ne. Bilo pa je več predstavnikov vojske, tuje in domače ter predstavnikov zelenih.

"Hočemo železnico," je pisalo na transparentu, ki ga je nosil Robi in se režal na vsa usta.

"Hočemo vojaško bazo," je pisalo na drugem, ki ga je nosil njegov prijatelj Mile.

"Hočemo denar, zeleno dolino in zdravo življenje," je spet vihralo na transparentu med množico.

"Zakaj smo tu?" sem hotela vedeti. Za menoj je bil naporna noč, polna vprašanj in obupnih sprenevedanj s strani vseh, ki sem ji zasliševala.

"Hočemo referendum," sem brala na enem izmed transparentov.

"Kruha in iger," je pisalo na naslednjem.

Sedla sem na pločnik, kot bi bila samo neprizadeti opazovalec. Prisedel je Franček, ki je rekel: "Veš, Mica, jaz bom vzel nazaj svojo staro službo. Tu, med vso to mladino bom še znorel. Pogovarjajo se samo v šifrah, smisel življenja je računalnik in droga. Ne zmorem. Grem ... " Gledal me je, kot bi hotel v mojih očeh potrditev. "Grem v Tunizijo, na seminar."

"Me veseli," sem rekla. Nisem bila prepričana, da bo to tako. Šef mi Frančka sploh ni omenil, ko sem zahtevala pomoč. Morda? Kdo ve?

"Mulca nočeta graditi zidu," je potožil. "Nočeta!"

Pogledala sem ga tako neumno, da ni več vzdržal. Posilil ga je gromki smeh, ko je vstal in me potegnil k sebi, rekoč: "Draga moja sodelavka, šalim se. Samo šalim se!"

"Imeli bomo spet referendum," je nadaljeval, ko se je umiril. "Ljudstvo naj odloči, ali je za železnico ali ne. Postaviti pa morajo tako zavito vprašanje, da bodo dobili odgovor, kakršnega si želijo."

"Kdo?" sem rekla.

"Naftarji vendar," je dodal.

"Ne," sem zaslišala šefa, ki je prišel z Robijem in Miletom. "To pa ne. Kaj pa mislita? Odgovor mora biti takšen, da bo skupna blagajna pokala od dobička."

"Oh, ja," sem rekla, "a, res!"

"Fanta sem pripeljal. Mislim, da je najbolje, da se pomenimo na svežem zraku, ali ne? Zdaj pa jima povejta to, kar sta povedala meni," je še rekel in ju potisnil pred naju s Frančkom.

"Mami je oropala bencinsko črpalko, in jaz sem to vedel. Hotela se je maščevati gospe Bibi – Lepi gospe, ker ji je speljala moža. Ukradla je tudi njeno lasuljo."

"Aha," sem rekla, ko je Mile nadaljeval: "Morala je, kaj pa naj stori v vsej tej zmešnjavi. Njen mož je bil včasih frizer in je lasulje delal za prodajo. Tako," je skomignil z rameni, "malo postrani je služil, bi se temu reklo."

"Mislil sem že, da je storila samomor, ko sem videl toliko ,krvi' v kopalnici," je rekel Robi, ko je dodal, "zato sem vse to povedal. Mami je živa in mislim, da bo sedaj mir. Očeta oziroma moža pa tako ali tako nisva imela drugače, kot na papirju."

"Vidim, da sta jo poceni odnesla," sem bila malo pikra, ko me je že prekinil Franček in rekel" O, to pa ne! Iz čiste otroške, ali bolje mladeniške radovednosti sta odkrila marsikaj, kar nam je kasneje zelo koristilo. Nista mogla vedeti, da je v svetu odraslih toliko laži in sprenevedanj."

"Tako pametna, pa tako naivna," se še vedno nisem dala.

"Saj bosta morala, kot kazen," je spet rekel Franček. "Morala bosta živeti s to izkušnjo, ki ni bila ravno poceni."

"Dovolj filozofiranja," je rekel šef in potrepljal fanta po ramenih. "Pridige smo že opravili. Bomo videli, kaj od tega je padlo na plodna tla. Čas bo pokazal svoje."

Moje naslednje vprašanje je že prevpila množica, s svojimi zahtevami: "Hočemo železnico! Hočemo vlak! Hočemo zeleno dolino! Hočemo referendum!", je rjula množica.

"Pojdimo," je rekel šef, "volja ljudstva je zakon. Tu ni več kaj storiti!"

"Ali imajo dovoljenje, ali ... " nisem končala stavka. Franček mi je zaprl usta z roko, šef pa je pokazal na avto, češ, gremo.

"Koliko časa že nismo skupaj pili kave," se je nasmehnil, ko smo se odpeljali domov, v pisarno. Na kavo namreč! Nič drugega! Res ne!