Tri muhe na en mah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Tri muhe na en mah
Cvetka Sokolov
Spisano: Uredila Mojca Jesenko
Viri: Sokolov, Cvetka (2008). Tri muhe na en mah. Ljubljana: Ciciban. 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


So te že kdaj povabili na tri rojstnodnevne zabave, ki naj bi potekale hkrati? No, potem veš kako sem se počutila.

Prva mi je vabilo izročila Tana.


DRAGA MANCA!

VABIM TE NA PRAZNOVANJE SVOJEGA 7. ROJSTNEGA DNE KI BO V PETEK, 13. APRILA OP 16.00 V SLASTIČARNI KOLAČEK V NAŠI ULICI. VESELIM SE TVOJE DRUZBE.

TANA


Spet ta Kolaček! Manca je pri Kolačku praznovala že svoj 6. rojstni dan. Če me ne izdaš nikomur, ti priznam, da mi sploh ni bilo všeč. Tana je poleg nas, sošolk in Arneja, povabila še eno Nadjo, ki sem jo videla prvič. Nadja je s seboj pripeljala velikanske zvočnike in cel kup drugih reči. In pomisli! – po mikrofonu nam je narekovala, kaj naj se igramo. Potem je na ves glas navijala zgoščenke z otroškimi pesmicami. Tako na glas, da so drugi gostje začeli pogledovati k rojstnodnevnemu kotičku in zmajevati z glavami. Eden je celo besno odkorakal iz slaščičarne!

Ko me je Nadja začela siliti, naj gledam, kako pleše, in gibe ponavljam za njo, sem ji zabrusila, da je zaradi nje Tanina zabava prava beda. Sploh me ni slišala! Edina, ki je v tistem hrupu lahko kaj povedala (v mikrofon) in celo zapela pesmico (tudi v mikrofon), je bila Tana. (Jasno, da ona – ko je bil ravno njen rojstni dan.) Ne, ne, h Kolačku me sploh ne vleče. Ampak – Tana je moja najboljša prijateljica!

In potem sem dobila drugo vabilo.


DRAGA MANCA!

VABIM TE NA PRAZNOVANJE MOJEGA 8. ROJSTNEGA DNEVA KI BO V PETEK 13. APRILA. PRIDI OB 15.30 K MENI DOMOU. PRAZNOVALI BOMO NA BAZENU ZATO NEPOZABI NA KOPALKE!

ŽIVA


Živa? Nenavadno! Z Živo se sploh ne razumeva. Do nedavnega me je vsakokrat, ko je šla mimo mene, potegnila za čop. Stokrat sem ji rekla, da tega ne maram, pa ni nič pomagalo. Dokler je nisem lepega dne tako zlasala, da mi je v roki ostal cel šop njenih las. Od takrat se me v loku izogiba. Zakaj me torej zdaj vabi na svoj rojstni dan? Aha, že razumem – cel razred je povabila. Tudi tiste, ki jih sploh ne mara! Čudno. Hm. Jasno, da bom šla raje k Tani (pa čeprav h Kolačku) kot v Živin smrdljiv bazen!

In potem je prišlo tretje vabilo. Od Maksa!


DRAGA MANCA!

VABIM TE NA MOJ ROJSNI DAN. PRAZNOVAL BOM V PETEK 13. APRILA. PRED KINOM SE DOBIMO OB 15.40. GLEDALI BOMO EN HUT FILEM. POTEM GREMO NA KROMPIRČEK IN SLADOLET.

TVOJA MAMICA NAJ POKLIČE MOJO.

MAKS


O, v kino bi šla pa res z veseljem! Če me ne izdaš nikomur, ti priznam, da v kinu sploh še nisem bila. (Pa bom oktobra stara že osem let. Osem!) Kdo ve, ali bi mi mami in tati sploh dovolila, da grem na Maksov rojstni dan? Pa saj je tako vseeno – v nobenem primeru ne morem. Tana bi bila zelo užaljena, če bi … Škoda. Zakaj so se morali kar trije moji sošolci roditi sredi aprila?!

No, prav bom šla pač še enkrat h Kolačku. Samo upam lahko, da letos tam ne bo Nadje.

V torek, tri dni pred nesrečnim 13. aprilom, pa se je vse spremenilo. »Manca, Manca!« je zaklicala Tana, ko sem zjutraj prisopihala v garderobo. »A veš, da bom letos praznovala rojstni dan z Maksom in Živo?«

»Aaa?« sem zazijala.

»Ja, z Maksom in Živo! Ko sem mami povedala, da Marija ne more na moj rojstni dan, ker gre na Maksovega, je poklicala Maksovo mamico in sta se zmenili. Potem pa je Živina mamica poklicala mojo in sta se spet zmenili. In potem je moja mami še enkrat telefonirala Maksovi in …«

»… sta se še enkrat zmenili!« sem zaklicala. »Ej, Tana, to je pa res kulsko!« (No, če ne bi bilo Žive, bi bilo še bolj, ampak Tani res nisem hotela pokvariti veselja.)

»In kje boste praznovali?« sem previdno vprašala. »Pri Kolačku, na bazenu ali v kinu?« (Reci v kinu, reci v kinu!)

»Na kmetiji!« je navdušeno zaklicala Tana.

»Na kmetiji?« sem se zgrozila. Kakšen dolgčas!

»Ja, na kmetiji! Pri Maksovi babici. Ko je slišala, da namerava rojstni dan praznovati v kinu, ker imajo doma za toliko otrok premalo prostora, je rekla, naj raje vsi pridemo na njeno kmetijo. Cel razred!«

Bo že kako, sem si rekla.

In je bilo! Tako hudo, da sem takoj po zabavi telefonirala svoji babici (ne živi ravno na deželi, na robu mesta pa že) in ji sporočila, da bi oktobra svoj rojstni dan rada praznovala pri njej. Lahko, je rekla. Super, ne? Do oktobra imam še dovolj časa, da jo prepričam, da s samo tremi prijateljicami res ne moreš praznovati osmega rojstnega dne. Osmega!