Tri kadi denarja

Nekoč je živela pastirička, ki je služila pri bogatem pohorskem kmetu. Pasla je na golarni krave in mlade vprežne junčke. Živad se je tako lepo in mirno pasla, da je pastirička lahko šla v temno goščo nabirat gob. Hodila je med praprotjo, jo podirala, se sklanjala in privzdigovala spodnje veje koševja, iskala ter nabirala gobe. Pri tem se je tako zanorila, da je na svojo živad popolnoma pozabila. Sonce se je že davno nataknilo na daljne vrhove smrek ter se razlilo v večerno zarjo. Večerka je že minevala, ko je pastirička imela poln predpasnik gob. Vsa vesela jih je prinesla na golarno, toda joj! — Živadi nikjer —

Sesula je nabrane gobe pod praprot ob voznem potu, da jih bo potem domov grede laže našla, ter skočila na travnik. Nič! Stekla je še v zadelo, kjer so bili kapusi in detelja, a zopet nič! Začela jih je vse po vrsti klicati, pri¬sluhnila je ter stekla spet v goščo na zeleni trebežnik in še v malo frato. Toda živine ni bilo nikjer! »Kam le je odšla živina? — Prej ne smem domov, dokler je ne najdem! Kmet me bo tako pretepel, da bom na pol živa!« Tekala je sem in tja na prostore, kamor je živina tako rada uhajala. Cokle je že zgubila in v ostrogi si je nogi razpraskala do kolen. Po licu so ji vrele solze, klicala je in vpila, a živadi ni bilo nikjer in od nikoder.

»Pa saj se v zemljo vendar ni ugreznila! — Ah, na gradišču še nisem bila. Morda jo tam najdem!« Gradišče pa je ležalo na koncu pohorskega hrbta, kjer je stala vasica Rep. Okoli nje so se razprostirale njive in travniki. Pod gradiščem je bil mrzel potoček, zajezen v zaves, da se je v njej nabirala voda za mlin. Nad mlinom in zavesjo pa je rasel lep gajič.

Tedaj se je dekle spomnilo stare pastirske bajke o tem gradišču. Nekoč je neka pastirička pasla svoje krave blizu Rep-nikovega gradišča. K njej so še drugi pastirji prignali svojo živad, se igrali in lovili ves popoldan. Tako so se zanorili, da so na živad popolnoma pozabili. Ko pa je mi¬nila večerka, so z velikim trudom ločili vsak svojo živino ter gnali proti domu. Le pastirička ni mogla odgnati, ker ji je manjkala ena krava! Začela jo je iskati po vseh bližnjih travnikih m goščah, po pohorskih njivah, kjer so Repniki imeli nasejan oves in rž, krompir in zelje. Nikjer ni bilo krave! Le na gradišče pastirička še ni šla gledat. O tem gradišču pa so ljudje govorili, da po njem straši neki duh. Poleg tega stanuje na gradišču tudi zelenec. Pastirička se je gradišča sicer bala, a še bolj je trepe¬tala pred svojim gospodarjem. Če bo prignala domov brez ene krave, jo bo pretepel ter zopet pognal iskat kravo. Zato je urno stopila po bregcu nad vodno zavesjo na gradišče, kjer je bojda nekoč stal prelep grad zelenega mqža. Sedaj pa raste po njem gošča. Le dva visoka na¬sipa med jarkoma še danes kažeta, kako je bil nekdanji grad utrjen. Ko je prišla na vrh nasipa, je zagledala sredi gradišča zelenega moža, ki je v veliki kadi nekaj mešal.

Pastirička ga je brž vprašala: »Ali si kje videl mojo kravo?« »Nisem varuh tvoje krave! Videl sem jo pa.« Pastirička je bila silno radovedna, kaj neki zelenec meša v veliki kadi. Ta pa jo je jezno pogledal in rekel: »Če bi se ti danes umila, bi lahko dobila ves ta denar!« Pastirički je bilo za denar hudo žal, zato je začela milo jokati; z rokavom si je brisala solze in se tako nevede s solzami umila. Tedaj ji je zelenec dovolil: »Zajemi trikrat iz kadi!« In res, pastirička je trikrat zajela denar in ga spustila v predpasnik. Ko pa je nameravala zajeti še četrtič, jo je zelenec udaril z leskovko tako močno po roki, da se ji je kar naenkrat naredila rdeča klobasa. Nato ji je pokazal njeno kravo, ki se je za grmom lepo v miru pasla. Pastirička jo je urno pognala z gradišča in se z drugimi vred vrnila domov, kamor je v predpasniku prinesla tudi zelencev denar. — Udarec na roki pa se ji je poznal vse življenje.

Na to staro pastirsko bajko je sedaj pomislila ta pastirička. Morda bo tudi ona videla zelenca? Morda tudi njo čaka sreča? Vsa zasopla se je pognala čez jarek na nasip, ko jo je na okopu nenadno nekaj vrglo po tleh, da je padla kot spodžagano drevo. Vstala je, a zopet jo je nekaj vrglo ... Po hrbtu so ji zagomezeli mravljinci, ko se je spomnila še druge zgodbe, kako so na tem gradišču nekoč duhovi metali neke¬ga Planinčana. Pozno ponoči je nekoč šel tisti Planinčan iz Hti-nja mimo Repnikovega gradišča domov na Plani¬no. Tedaj pa je zaslišal na gradišču pritajeno zvonjenje. V šali je zaklical: »Duhovi, mirujte!« Komaj pa je to spregovoril, že ga je neka neznana in skrivna moč vr¬gla na tla. Ko je vstal, ga je zopet vrglo; ponovno se je dvignil, pa ga je spet pomedlo po tleh, in tako ga je kar naprej metalo, dokler ni ves zmučen in utrujen zaspal. Drugo jutro pa je zapazil, da je bos, če¬tudi je bil prej obut. Dolgo časa je potem iskal svoje čevlje, dokler jih ni nazadnje le našel. Viseli so na nekem grmu daleč proč od kraja, kjer je zaspal. Tedaj je sklenil, da bo odslej hodil mimo gradišča tiho in mirno, da ga ne bodo jezni duhovi več metali in sezuvali...

Ta zgodba jo je vso prevzela, tako da ni vedela, kaj naj počne. Spomnila pa se je kmeta in izgubljene živine, zato je hotela vstati tretjič, ko je naenkrat zagledala sredi gradišča belo, kamnito mizo in na njej luč. Tedaj je prišel velik možak, ves zelen in kosmat ter sedel za to mizo. Z obeh strani so prišli še mladi zelenci, ki so nosili v rokah razne jedi in pijače. Zelenec z gradišča je večerjal... Tega zelenca pa se je pastirička tako prestrašila, da se v resnici ni mogla ganiti. Srce ji je v tem trenutku prenehalo biti in potni lasje so ji vstali od groze. »Saj to je vendar zelenec, hostnik!« Ko bi se le mogla na kak način umakniti, preden bi jo zagledal.

Že se je hotela ritenski splaziti z okopa, ko se je po¬tegnila preko suhe veje, ki je počila, in zeleni hostnik jo je zagledal. Njegove oči so jo tako privezale nase, da je vstala in kot mesečnica šla čez drugi nasip proti beli mizi. »Kdo si?« se je zadri nad njo. »Pa ... pa ... stirička,« je zajecljala. »Kaj iščeš tod po mojem gradišču in ob tem času? Zakaj me motiš pri večerji?« Hostnik jo je meril z očmi, zelenimi kot kuščar. »Iščem živad, ki se mi je nekam izgubila. Pri večerji te pa nisem hotela motiti, saj zate sploh nisem vedela!« »Nisi vedela? Duh tega gradišča sem, zeleni hostnik. To ve že vsak!« »Jaz tega res nisem vedela, ker služim pri kmetu šele malo časa. Tam pa niso nič govorili o tebi. — Ali pa si kaj videl mojo živad, krave in mlade vprežne junčke?« »Videl sem jih, videl.« »Dobri mož, povej mi, kje so? Brez živadi ne smem domov, sicer bi bila preveč tepena!« Začela se je jokati. »Ker sem se že navečer jal, ti jo pa pokažem; naj bo! Pojdi za menoj!« Hostnik si je oginil dolgo, zeleno plahto ter stopil pred njo. Šla sta sem in tja ter naokrog in prišla spet — do iste mize. »Od tod sva vendar pravkar odšla!« je rekla pasti-rička. Hostnik pa jo je samo grdo pogledal in zopet sta stopala v krogu.

Tedaj pa se je pastirička spomnila, da so pravili ljudje, kako jih je neka skrivna luč zvodila v temno goščo na neznano pot, po kateri so hodih ure in ure ter se vedno vračali na isto mesto, od koder so bih odšli. In tako so v krogu hodili vso dolgo noč do jutra, ko so se do smrti zdelani znašli na kakem prav dobro znanem kraju... Tri kroge sta že obhodila, ko se na istem bregcu raz¬maknejo skale in med njimi se pokaže lepa zelena steza.

»Le pojdi za menoj!« ji je ukazal hostnik. In tako je uboga pastirička vdano stopala za host-nikom. Strah jo je bilo, a prevzemala jo je tudi radoved¬nost, kje bo našla svoje krave in kam drži ta skrita, zelena steza. Hodita in hodita pa prideta v zeleno votlino, ki je bila prečudovita! Vsa drevesa, grmovje, trava in mah, vse se je svetilo v lepi svetlozeleni luči! Ozirala se je, da bi videla, od kod ta svetloba, a tega nikakor ni mogla dognati. Tedaj so se pred njima v onem bregcu razmaknile še zelene skale. Rdeča luč se je razlila po stezi, ki ju je vodila v novo, večjo in še lepšo votlino. V tej pa je bilo vse rdeče. Po rdečih cvetovih so se lovili rdeči metulji, med rdečo travo pa je cvetelo vse polno rdečih rož. — Toda njene živadi ni bilo nikjer.

V ozadju pa so se tedaj rdeče skale spet razmaknile in med njimi se je razlila modra luč po modri stezi, ki ju je pripeljala v tretjo in najlepšo — modro votlino. Ozrla se jeinaokrog in videla prelepo modro jezero, ki je bilo tako bistro, da se ji je zdelo, kot bi bilo prozorno. To jezero je vpijalo od nekod svetlo modrino in jo odbijalo po lepi votlini. V jezeru pa so plavale zlate ribice sem in tja in okrog vsake se je vlekla sedmeropisana ma¬vrica. Pastirička je samo začudeno gledala. »Poglej na to stran!« je velel zeleni hostnik. In res, ozrla se je ter zagledala tri velike kadi, na robu vsake pa je na dogi sedel črn maček. »V tej kadi je polno železnega denarja, v drugi je srebrn denar, v tretji pa je samo čisto zlato. Če si si z večerno roso rosila obraz, lahko sežeš v vsako kad enkrat in zajameš denarja, kolikor moreš in hočeš.«

»To je vse lepo in tudi obraz sem si umila s solzami in roso, toda najprej bi rada našla svoje krave in junčke.« Te besede pa so zelenega hostnika močno ujezile. »Tak tako si prevzetna? Dobro, dobro, le počakaj! Videla boš svojo živino, a preden jo boš lahko odgnala, moraš izvršiti tri dela. Če jih ne izvršiš, ne prideš nikoli več na svetlo!« In osato jo je pogledal.

Pastiričko pa je sedaj močno zaskrbelo. »Kar povej jih, bom videla, če jim bom kos!« je srčno odgovorila. Hostnik pa ji je pokazal skalnato brezino, katere ona prej sploh ni videla. »Te skale moraš spremeniti v rahlo zemljo in v njo posaditi hojkino seme, da bo iz njega zrasel mlaj in se potegnil v lepe, vitke hoje. Nato postavi sredi hojevja lesen grad in v najlepši grajski sobi pripravi zibelko za mojega otroka ter poleg nje krsto zame. Če ta tri dela napraviš, boš lahko odgnala živino!« In je odšel. Tedaj se je pastirička kar sesedla na modro skalo. »Kako bom vse to naredila? Saj tega ne zmorem in ne zmorem!« Oblile so jo solze. V tem trenutku pa se je izza skale priplazila kača, se pred njo zvila v klobčič in dvignila svojo glavico. S pre-klanim jezičkom je zamigala, da se je pastirička še bolj ustrašila. Kača pa se je zajezikala: »Nikar se me ne boj! Kaj me ne poznaš več?« »Od kod naj bi te poznala? Vrv je vrvi podobna, palica palici in kača kači!« »Se še spominjaš, ko si pasla v Repnikovi zadeli? Prišla si tja na tisti kamniti zid in svoje cokle si nosila v rokah. Tam sem se jaz grela na toplem kamnu in, če se ti ne bi bila umaknila, bi z boso nogo gotovo stopila name,« ji je dejala kača.

»In bi me najbrž pičila. Zdaj se spomnim, kako je bilo: kar sama od sebe se mi je dvignila desnica s coklo, že sem mislila udariti po tebi, ko mi je v zraku nekaj zadržalo roko, da te nisem ubila.« »Nisi me ne in to je bila tvoja sreča. Jaz pa sem poiskala svojo luknjo med pečevjem ter zlezla v naše kačje gnezdo. Ti si mi pustila življenje, zato sem ti bila vedno hvaležna. No, in sedaj bom jaz tebe rešila.« »Le kako boš to storila, ko se pa samo plaziš?« Lepo jo je pogledala. »Nič se ne boj! Toda stori vse tako, kakor ti bom ukazala! Z rokami prevrni to skalo in medtem ti bom jaz prinesla hojkino seme!« In že se je kača pognala, se razpotegnila po tleh in izginila.

Pastirička je stopila k skali, jo prijela in prevrnila vstran. V tem trenutku pa je prilezlo izpod skale toliko kač, da je bilo vse živo: po dve in dve sta pričeli raz-našati skale in jih izpodkopavati, da so se pogreznile v zemljo. Nato so zemljo zrahljale. Pastirička pa je stala in kar svojim očem ni mogla verjeti, kako so kače bile pridne. Ko so bile delo dokončale, so se zbrale, da pri¬čakajo svojo kraljico. In že je prilezla kačja kraljica s krdnico na glavi. Bila je kača, ki ji je pastirička tedaj na zidani meji pustila življenje in ki jo je prej ogovorila. »Torej ti si kačja kraljica?« se je začudila.

»Tako je.« V razklanem jezičku je prinesla hojkino seme ter ga potisnila v zemljo — in že je seme cimilo ter pognalo zeleno iglico. Ta pa je spodaj dobila rjavo skorjico in že se je nad njo odprl prvi venček iglic. Hojka je kar vidno rasla, kot bi jo nekaj vleklo iz zemlje. Vedno višja je bila in vedno več igličastih vej se je pozibavalo. Na koncu igličastih križcev je hojka zacvetela, iglice so medile mano, iz cvetov so zrasli zeleni in smolnati storži, ki so se rdeče obarvali, luskinice so se odprle in ven so se usula krilata semena. Po hojkinih vejah je zašumel pohorski veter in v njem so odplavala semena na svojih krilih ter posedala na črno zemljo. Kmalu je iz njih zrasel lep hojkin gozd. »Tako, hojkin gozd je zrasel!« je ponosno spregovorila kačja kraljica pastirički. »Poišči si ploščnat kamen ter z njim zasekaj veliko hojo!« Pastirička ga je takoj našla ter storila, kakor ji je velela kača. In res, že se je hoja položila po tleh, kače so kot močne vrvi potrgale veje ter jih osmukale v poklesti. Te so zasadile v zemljo in v hipu so zrasle, se debelile in prepletale v prelep grad. Z vejami so ga pokrile in iz iglic so zrasli zeleni strešniki. »Drugo delo je končano: grad stoji! — Ostalo pa je še tretje, najtežje delo. Iz desk moraš napraviti zibelko in zbiti krsto!« je opomnila kačja kraljica. Peljala jo je na rob gozda in ji tam v lepi frati pokazala njene vprežne junčke v telegah. Zapeljala jih je do hojkinega debla, ki je ležalo na zemlji, ter ga s srobotino privezala na telege. Nato je junčke pognala nizdol proti potoku. Tam pa je stala žaga in Žagar je ročno pri¬nesel ločno žago in s pastiričko vred sta deblo takoj razžagala na hlode. Žagar jih je zvalil na voz, ga potisnil proti žaginim zobem, potegnil za roč pri žlebu in spustil vodo na kolo. V hipu je bilo vse razžagano na deske. Žagar je prinesel še dva skobljiča in oba sta poskobljala vse deske. Iz krajših sta zbila zibelko, iz večjih pa krsto; junčki so ju zavlekli navzgor in oboje sta položila v največjo sobo lesenega gradu.

»Zadnje delo je končano!« je spregovorila kačja kra¬ljica. Pastirička ni vedela, kako bi se ji zahvalila. Toda kačja kraljica je z vsemi kačami kar v hipu zginila za gozdom, z njimi vred pa tudi potok z žago in Žagarjem. Prikazal pa se je zeleni hostnik ter si vse ogledal. »Vidim, da si vse izvršila, kakor sem ti bil naročil. Zato lahko odženeš svojo živad!« In z roko ji je pokazal na svetlo frato v hojevju, kjer so se pasle njene krave in junčki. Klicala jih je po imenu, dvignile so glave in vesele so pribezgale k njej. Tedaj je hostnik prijel pastiričko za roko in jo peljal iz te gorske krajine do treh kadi. »Ker si si v solzah in večerni rosi umila svoj obraz, zajmi iz vsake kadi trikrat!« Črnim mačkom pa je po-mignil, naj se takoj umaknejo.

Tega si pastirička ni dala dvakrat reči. Brž si je pre-vezala svoj predpasnik ter zajela iz prve kadi tri peščice železnega denarja, trikrat iz druge kadi samo srebro in trikrat iz tretje kadi sam zlat denar. Obrnila se je k hostniku, da bi se mu zahvalila, a ta jo je prehitel in ji pri¬jazno rekel: »Že stoletja sem čakal na dekle, ki si bo v rosi in solzah umilo svoj obraz, kajti šele takrat je lahko iz hoj-kinega semena zraslo drevo za zibelko mojemu otroku ter za mojo krsto. Mnogo jih je že zašlo na to gradišče, a vsi so se me doslej prestrašili, ali pa so se že kar od začetka polakomnili mojega zaklada v treh kadeh. Ti pa si bila prva, ki ni hotela najprej denarja, temveč svojo živino, ki si jo morala prignati domov. Ti si me rešila prekletstva!«

In pri tej priči je stal pred njo prelep mlad pastir, prijel jo je za roko in peljal iz modre votline v rdečo, iz te po lepi stezi v, zeleno; za njima pa je šla vsa njena živad ter lepo trijančila in pozvanjala. Prišla sta izpod zemlje v pravi zeleni gajič na starem gradišču, za njima pa vsa živina... Pot ju je vodila naokrog prvič, drugič in tretjič. In ko sta shodila tretji krog, je vse zginilo kot bi trenil... ... in tedaj so pastiričko zbudili hlapci in dekle. Vsa raztrgana in okrvavljena je utrujena zaspala na prvem nasipu. Vsa je bila omotena in kar k sebi ni mogla priti. »Kje je moj pastir? Moj denar, moje čisto srebro in samo suho zlato? Trikrat sem ga zajela iz treh kadi, pol¬nih denarja.« Stresalo jo je.

»Kakšen zaklad? Tri kadi so baje v tem gradišču zakopane. — Pastirička, sčajmaj se! Samo sanjalo se ti je tu na gradišču. Živad pa je že davno vsa doma. V mraku je kar sama prišla v hlev, sama se je postavila na svoj prostor in le privezali smo jo.« Tolažili so jo, a bila je tako zdelana, da so jo morali domov nesti. Ko je ozdravela, je morala vsem kravaricam, volarjem in svinjskim deklam, ovčarjem in pastirjem pri¬povedovati pravljico o treh kadeh denarja na gradišču ... Bela kamnita miza na gradišču je nekam izginila, le pirav hrastov štor je še nekaj časa ostal tam. Pravijo, da je preneki kmet in drvar ali pastir kopal za zakladom, a izkopal ga doslej še ni nihče, ker je vsakega metalo ...

Še dandanes večkrat najdejo kako razkopano jamo in v njej motiko z lopato in krampom. »Je že zopet nekdo kopal za zakladom, a ga ni našel. Bog ve, kje neki je?« ugibljejo še danes Pohorci. Ker pa je bojda na gradišču ponoči še vedno strašilo, so ljudje rajši shodili novo stezo pod gradiščem. Potem jih ni nič več metalo po tleh.