Tri indijske pripovedke

Tri indijske pripovedke Josip Suchy

Izdano:	Kres 1/1 (1921), 13–14
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Veliko telo, kratka pamet

Nekoč se je Bodhisatva^[1] v himalayski^[2] pokrajini preporodil kot opica. Močan je bil, velik in lep ter bival v gozdu ob reki Gangu^[3]. V Gangu pa je živel takrat krokodil. Ko je nekoč krokodilka zagledala Bodhisattvo, se ji je zahotelo po mesu njegovega srca ter je naprosila krokodila: »Soprog, želim si srčnega mesa opičjega kralja.« — »Draga, mi živimo v vodi in on na kopnem. Kako ga naj ulovim?« — »Ulovi ga, kakor hočeš toda če ne dobim njegovega srca, umrjem.« — »Že dobro,« jo je pomiril krokodil, »ne razburjaj se. Imam že načrt, kako ti ga izročim.«

Ko je Bodhisattva pil vodo iz Ganga in sedel na rečno obrežje, se mu je približal krokodil ter ga nagovoril: »Ti opičji kralj, zakaj si vedno tu, kjer bivaš že tako dolgo časa in kjer je tako grenko sadje, v tem ko je na drugem bregu Ganga v obilici sladkega ovočja, mangov^[4] in krušnega sadja^[5]?« — »O kralj krokodilov! Ganga ima veliko vodâ in je širok. Kako naj pač pridem na ono stran?« — »Če hočeš tja, te vzamem na svoj hrbet ter te prenesem.« — Oni mu je verjel in se odločil na pot. »Pridi tedaj in stopi na moj hrbet,« je rekel krokodil. Ko ga je nosil že nekaj časa, ga je potopil v vodo. »Potapljaš me v vodo, dragi, kaj znači to?« je rekel Bodhisattva. — »Nisem te vzel s seboj s poštenim namenom. Moji ženi se je zahotelo tvojega srčnega mesa; radi tega sem te vzel s seboj.« — »Dobro, da si mi to povedal. Če bi me opice imele srce vedno s seboj, bi se pri našem skakanju od veje do veje že zdavnaj strlo v prah.« — »Pa kam ga spravljate?« Bodhisattva je pokazal v bližini rastoče, z zrelim sadjem preobloženo drevo Udumbara^[6] ter dejal: »Vidiš, tam-le vise naša srca na drevesu Udumbara.« — »Če mi daš svoje srce, te ne usmrtim.« — Dobro, prenesi me tja! Dam ti ga. Tam na drevesu visi!« Krokodil ga je prenesel tja, Bodhisattva je skočil z njegovega hrbta, sedel na drevo Udumbara ter rekel: »Prijatelj, ti neumni krokodil! Ali si res mislil, da imamo opice svoja srca obešena na drevesu? Ti si tepec. Tvoje telo je sicer veliko, pamet imaš pa kratko.«

Krokodil pa se je odstranil užaloščen kakor kdo, ki je izgubil tisočake.

Opice, čuvaji nasadov

Za časa kraljevanja Brahmadatte v Benaresu^[7] so ob priliki ugodnega zvezdnega stanja^[8] oznanili ljudstvu, da se bo v mestu vršilo veliko slavje. Odkar je prebivalstvo čulo prvi udarec na boben, je vsakdor mislil le na to slavje.

Takrat je v kraljevem parku živelo mnogo opic. Čuvaj nasadov v parku si je mislil: »V mestu so razglasili, da se bo vršilo veliko slavje; zaukazal bom opicam, naj pridno zalivajo nasade, sam pa se udeležim praznovanja.« Stopil je h glavarju opic ter dejal: »Dragi glavar! Ve opice imate vendar toliko koristi od parka, obirate cvetje, sadje in brstje. V mestu so razbobnali veliko slavje, katerega bi se jaz rad udeležil. Ali bi ve med tem časom zalivale mlada drevesca?« — »Dobro, dobro, bomo že storile.« — »Pa izvršite nalogo dobro!« je priporočal čuvaj ter jim izročil usnjatih cevi in čebrov za zalivanje sadik.

Opice so zalivale drevesa z usnjatimi cevmi in čebri. Opičji glavar pa jim je rekel: »Čujte, opice! Varčujte z vodo. Predno vlijete vodo na drevesa, jih izrujte ter si oglejte korenine. Če koreninijo globoko, morate več vode doliti, drugače pa manj. Pozneje bomo morebiti težko dobile vode.« Opice so tako storile.

Moder mož pa je opazoval, kako so opice pustošile po kraljevem parku ter jih ogovoril: »Opice, zakaj izdirate mlada drevesa ter jih oblivate po dolžini korenin?« — »Tako nam je priporočal naš glavar,« so odgovorile. Ko je modrec to slišal, si je mislil: »To moram reči, če hočejo neumneži storiti kaj koristnega, napravijo le zlo.« In dostavil je: »Kdor je zgolj za škodo sposoben, ne prinaša sreče, tudi če hoče koristiti. Norec dobro le razruši. Tako delajo opice v parku.« —

Sova – kraljica ptic

Nekoč v prvem razdobju časa so si ljudje izbrali postavnega, lepega in v vsakem oziru dovršenega moža za svojega kralja. Tudi četveronožci so si izvolili leva za kralja in ribe v velikem morju ribo Anando. Nato so se sešle ptice na peščenem kraju v gorovju Himalaya ter modrovale: »Ljudje imajo kralja, četveronožci in ribe imajo kralja, samo me ga nimamo. Ni dobro biti brez glavarja. Tudi me si ga moramo izbrati. Toda koga bi volile?« Ogledovale so se naokrog in dopadla se jim je - sova. »Ta se nam dopade,« so rekle. Tedaj je neka ptica trikrat ponovila predlog, da se spozna mišljenje vseh. Pri tretji ponovitvi pa se je vzdignila vrana ter zahreščala: »Če že sedaj pači svoj obraz, ko smo jo izvolile za kraljico, kako se bo šele mrgodila, čim se ujezi, ker v tem primeru bi se razkropile vse kakor sezamova zrnja, ki jih vržete v vročo ponev. Meni se ne dopade! Sicer ste jo enoglasno izbrale za kraljico, toda oprostite mi, če se drznem oporekati.«

In ptice so odgovorile: »Kar je prav in pošteno, lahko poveš. Prav rade ti dovolimo, saj najde zrno večkrat tudi mlad in majhen ptič, če je razumen.«

In vrana je odvrnila: »Sova se mi ne dopade, prijateljice. Le poglejte njeno lice! Sedaj je vesela, kako bo šele, čim se ujezi.« — Nato se je dvignila v zrak ter hreščala: Meni se ne dopade, meni se ne dopade!«

Tudi sova se je dvignila ter ji sledila. Odsihdob se sovražita. Ptice pa so si izbrale za kralja zlatega laboda ter se nato razšle.

Opombe

1. Bodhisattva je znan drugače pod imenom Buddha ("Vzbujeni"). Indijski princ Siddhartha je v šestem stoletju pred Kristusom oznanjal novo vero (buddhizem). O njegovem življenju in globokih naukih prinesemo v eni prihodnjih številk daljši članek.
2. Himalaya se imenuje najvišje pogorje sveta (do 8N40 metrov), ki tvori naravno mejo Indije proti severni strani.
3. Veletok Ganga je Indijcem sveta reka. Izvira v himalayskem pogorju.
4. Mangus se imenuje užitni sad takozvanega mangovega drevesa.
5. Krušno drevo, ki raste v južnih krajih, daje tako velik sad, da tehtajo posamezni plodi do 15 kg! In ti so tako dobri in redilni, da nadomeščajo južnjakom kruh — srečni južnjaki!
6. Udumbara iz vrste figovih dreves (Ficus glomerata) z oranžnobarvnim sadjem.
7. Veliko mesto v severozapadni Indiji. Sveto mesto ob Gangu, kamor si hodijo pobožni Hindujci prat grešne duše.
8. Tudi Indijci so se kakor skoro vsi drugi narodi bavili z vedeževanjem po stanju zvezd. Da, pri njih je bila ta stroka še posebno razvita in je dala že marsikomu marsikaj misliti — celo modernim učenjakom.