Tri dni v Triglavskem pogorju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Tri dni v Triglavskem pogorju.
Antonija Kadivec
Izdano: Slovenski narod 37/89–91 (1904)
Viri: dLib 89, 90, 91
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Planine moje, drage ve planine,
kako vas ljubim! Izza mladih dni
vas nosim v srcu, strme visočine,
in ne nagledajo se vas oči!

Krasne so naše planine, ako jih gledaš o večerni zarji, ali lepega jutra, ko poljubljajo prvi solnčni žarki s snegom pobeljene vrhove. Strme visočine! Ne nagledajo se vas oči, — vzklinemo s pesnikom Aškercem. Še kot otrok sem gledala s ponosom na Triglav in gojila željo, posetiti velikana naših gora. Minilo je mnogo let, preden se mi je uresničila želja. Ovirale so me razne zapreke; največkrat se je skrhala družba, ki sem se z njo dogovorila, da gremo skupaj, — in ostali smo doma. Navadno naši planinci najrajši hodijo sami, boje se ženske družbe, misleči, da bi jim delala sitnosti, češ, »rajši molčimo, kadar gremo na strme gore.« Moj sklep, posetiti velikana, ni miroval; naredila sem načrt, in ga tudi izvedla. Obiskala sem Triglav tri leta zaporedoma, in se poslužila vsakikrat druge poti, ogledala znamenitosti, ki je ž njimi narava bogato obdarovala slovensko zemljo, ki jo še premalo poznamo in prenizko cenimo. Odsvetovali so mi dobri prijatelji, naj nikar ne hodim po gorah, slikali ne srečo, ki se mi lahko pripeti; tudi ni manjkalo zgledov onih ponesrečencev, ki jih je zaradi neprevidnosti zadela nezgoda v svarilo drugim in da enaka usoda lahko doleti tudi mene. Vse to me pa ni ostrašilo. Pripravila sem nahrbtnik, naložila vanj potrebni provijant in se odpeljala z gorenjskim vlakom do Dovjega. Pridružil se mi je na Jesenicah še sorodnik F. P. Bilo je dne 14. avgusta 1903. Zbrali smo se v Smerčevi gostilni, da se okrepčamo, preden odrinemo proti svojemu cilju in ogledamo, ako je za pot vse v redu. Oboroženi s cepini in palicami odkorakamo pogumno dalje. Tri glavna pota drže na Triglav: čez Kot, Krm o in Vrata. Odločila sem se za Kot, ker je tod pot najpoložnejša; vračala sem se pa prvič, leta 1901, čez Vrata. Čeravno je pot zelo strma, te odškoduje bogato - romantiška dolina za ves trud. Izpod navpičnih sten Triglava izvira Bistrica: večni sneg, žuborenje vode in kakor pogrnjena preproga bujno cvetočega rododendrona — ta prememba blagodejno vpliva na trudnega planinca. »Slovensko planinsko društvo« gradi v tej divni dolini »Aljažev dom«, ki bo v letošnjem letu dovršen. Pot te vodi mimo slapa Peričnika, čigar mogočno bobnenje čuješ že oddaleč. Iznad visočine 40 metrov dere čez skalnato steno v globok tolmun.

Porojen v zibelki sneženi,
povit na odeji ledeni.

Trdijo, da je ta dolina najlepša na svetu. Diviš se veličastvu, ki ga je po njej narava bahato razlila. Pogled na strme velikane ob zahajajočem solncu je res slikovit. Leta 1902 sem se vračala čez Krmo. Pot je zložna, toda bolj dolgočasna in enolična; brez studencev in snega, ki ga pogrešaš v hudi vročini, ko te muči žeja. Odrinili smo po poti, ki jo je popravilo »Slovensko planinsko društvo«, proti Kotu. Pridruži se nam tudi bivši triglavski vodnik Klančnik. Moža so upognila leta, da ne more hoditi več kot nekdaj na gore. Zanimivo je pripovedoval dogodke minulih dni; znana so mu vsa pota, obiskal je najbolj strme visočine, prebil marsikatero nevarnost kot lovec, ali kot triglavski vodnik. Težavna so bila takrat pota in nič zaznamovana; redek je bil človek, ki se je upal stopiti v kraljevstvo Triglavovo. Pogum pa ni zapustil moža. Kadar so njegovi spremljevalci pešali, jih je tolažil, da je on še po veliko strmejših potih hodil k dekletom, in to je pomagalo, da so turisti stopali dalje. V svoji navdušenosti je tudi pesnil in zložil pesem:

Marija, naša mati,
na visoki, beli Kredar’ci!
Vsakdo, kteri gor pristopi,
se pri Tebi veseli.
Pri tej visoki beli koči
se zima od poletja loči;
na desni strani sneg in led leži,
na levi žlahten dev cveti.
Tam pasejo se ovčice,
njih pastir vesel prepeva.

Škoda, da ni našel pisatelja, ki bi otel te spomine in pravljice pozabljivosti. Po dveurni hoji smo dospeli v Kot. Pokrepčamo se z bistro vodo, se ozremo še enkrat nazaj v dolino, in se poslovimo od Golice, Rožice, Babe, Kepe in drugih, ki so nas spremljali dosedaj. Pot je strma. Med Rjavino, ki je najvišji vrh (2534 m) in Urbanovim vrhom (2294 metrov) korakamo počasi vedno više, občudujoč to neizmerno kamenje, te tvorbe naše zemlje. Na rušah se odpočijemo, pot nam lije raz čela, kozarec snežnice nam dobro de, in hajd, proti Peklu! Naš narod imenuje več krajev »pekel«, kar je navadno velika, pusta dolina, ali gole skale, kjer se začenja ono silno kamenje, kjer poneha vse bitje in žitje, ne cvetke ne zapaziš, ne mrčesa; kjer izumira vse življenje in kraljuje večni sneg.

Lahen vetrič pihlja v obraz, megle se podijo čez Rjavino, oziramo se nazaj v dolino, kjer se nagiblje dan in zahajajoče solnce se poslavlja s svojimi žarki od nas. Podvizamo se dalje, da nas ne dojde noč, in dospemo pravočasno v varno zavetje. Pokaže se nam Begunjski vrh (2459 m), Vrata v svojem veličastvu, in veselo zaukamo, ko zagledamo Kredarico in kočo Slovenskega planinskega društva (2500 m).

Leta 1902 nas je dobila od Dežmanove koče naprej gosta megla, bredli smo novo padli sneg. Vodnik Šmerc nas je previdno vodil, gorje onemu, ki ga zaloti taka megla samega; ni čuda, ako zaide, ali se še celo ponesreči. V koči zavlada veselo življenje; pozdravljen in dobro došel tovarišem, ki so te prehiteli, pozdravljaš tudi ti pozneje došle. Skrbna gospodinja ti takoj postreže, da se preobuješ in skuha večerjo, ki tudi slastno tekne. Govorica se takoj zasuče na gore in pomenkovanja, kako smo hodili, kod se vrnemo, in na razne prijetnosti in neprijetnosti gore. Starejši opisujejo dogodke prejšnjih let: razgled s Triglava, novinec posluša z zanimanjem in se veseli prihodnjega dne. Glavno je, ako je planincu ugodno vreme. Predno ležeš k počitku, pogledaš, je li nebo jasno. Čaroben je lep večer na Kredarici: jasno nebo, nešteto število zvezd in med njimi plava obločnica luna, pred teboj mogočni Triglav s svojimi sivimi razdrapanimi stenami, — vsa dolina je zavita v tajinstveni mrak, večni sneg in tihoto. Boječe stopaš po kamenju, da ne vznemiriš pokoja, ki vlada tu.

Poprašaš vodnika, oskrbnika koče, kateri večer vleče; ali smeš upati lepega vremena. Ako je odgovor povoljen, greš zadovoljen k počitku.

Najlepše jutro! Vse nebo je jasno,
In solnce sije čudovito krasno.
Tam nas Triglav ponosno gleda spet,
ko kralj častit na svoj planinski svet.
Leskeče krona se mu trioglata
visoko v žarkih svetlih kakor zlata!

Tako vzklikne s pesnikom hribolazec, ko ga zbudi beli dan. — Bilo je 15. avgusta 1902. Zbranih nas je bila večja dražbo, skupaj 21 oseb. Ob 3. uri zjutraj smo bili že pokonci. Danilo se je. Obronke gor je rdečila jutrnja zarja, »in zvezde trepečejo v zori, dolina zavita v pokoj.« Mrzla sapa je pihala, Triglav se je blestel s pobeljeno glavo, — bilo je krasno jutro. Gospodinja nam skuha čaja in ob štirih smo bili gotovi. Palice v roke in hajd naprej! Rabimo jih le kratko pot, potem jih pomečemo stran, začne se plezanje. Trdno se oprijemamo klinov in varno stopamo po stopnicah, izklesanih v skalo.

Kolikor višje prihajamo, toliko lepši razgled se nam odkriva.

Ognjeno čez robe sivih skal
Dviguje se solnca žar svetal,
V njem mora noč umreti.

Še nekoliko korakov in na Malem Triglavu smo. Nasproti nam vleče mrzel veter, prosto dihamo in srkamo vase sveži jutrnji zrak. Pomudimo se nekoliko na Malem Triglavu. Gledamo pot, ki smo jo preplezali, in ono, ki nam jo bo še prebiti, da pridemo na orjaški veliki Triglav s strmimi stenami in ponosnim Aljaževim stolpom. Solnce nas ogreva s svojimi žarki in nebroj kristalov se topi v snegu. Varno se prijemljemo žice in stopamo dalje. Pod Triglavovim vrhom je vzidana marmornata spominska plošča, ki ima napis: »V spomin Valentinu Vodniku, ki je bil na Triglavu dne 29. avgusta 1795. leta.

Sklad na skladu se vzdiguje,
Golih vrhov kamen zid;
Večni mojster ukazuje;
Prid zidar se lés učit!

Ako je kje umesten ta napis — je tukaj!

Ko občuduješ te neizmerne sklade golih vrhov in se diviš veličastvu te večno zanimive prirode, še le prav pojmiš pomen teh verzov.

Na vrhu Triglava smo tedaj in vzkliknemo s pesnikom:

Pozdravljen mi srčno, Triglav častiti!
Tri glave dvigaš drzno do neba
Kot bog, čegar ime ti je nositi,
In vsaka nosi krono od snega.
Molče orjaki zro me v led zaviti,
Kadar na tebi mi srce igra;
Italija pod manoj v solčnem svitu
Pozdravlja me, in sinji val morja.

Ni mogoče popisati čuvstev, ki prešinjajo človeka, zročega pred seboj to slikovito pokrajino, silne prepade, večni sneg, ledenike, to neizmerno morje gora in sinje valove Adrije. Oko išče domačih krajev, dobre znance pozdravljaš: Sv. Jošta, Šmarno goro; pred teboj se zrcali Blejsko jezero, na severu veličastna Vrata, Karavanke, sneženi Veliki Zvonar, Visoke Ture; pogled nam hiti na strmi Jelovec, na Mangart, v Soško dolino, na Trentske planine in proti samotnemu Bohinjskemu jezeru.

Težko se ločiš od tega prizora, ki ga ni moči popisati; svetujem le, naj se vsakdo sam potrudi, da ga vidi na svoje oči, in pozabil bo ob tem na ves trud! Le pogum, in pot Vam ne bo težavna. Pretečeno leto mi usoda ni bila mila, kakor prejšni dve leti. Vstali smo zgodaj. Gosta megla je pokrivala vso dolino in nobenega razgleda ni bilo. Prerokovali so nam deževno vreme. Močan veter je začel vleči in to nam je dalo poguma, da smo čakali do opoldneva. Ko se je zjasnilo, smo šli na vrh. Čistega razgleda ni bilo; s Trentske doline se je valila gosta megla in močan veter je razganjal oblake, držali smo se za žice, da ni kdo padel. Neradi smo zapustili velikana. Poslovili smo se od prijaznega oskrbnika na Kredarici, zaklicali na veselo snidenje, in odrinili proti koči Marije Terezije. Bilo nas je dve četici, skupaj šest oseb. Pri koči smo se posvetovali ali naj krenemo črez Velo polje do Vodnikove koče, ali črez Mišelsko dolino proti Sedmero jezerom. Vodnika sta nas opozarjala, da nas dohiti nevihta.

Nad Triglavom se je zjasnilo in odločili smo se za daljno pot, z upanjem, da pridemo v varno zavetje, preden nas dohiti huda ura. Korakali smo dalje ob strmih rebreh, mimo porušenih skal, občudujoč po grebenih tolpe divjih koz, ali zaman smo se ozirali po bleščečem Zlatorogu, da nam zablešči med njimi. Dan se je že nagibal.

Kanjavec (2570 m) je dobil kapo, vetrovi so podili sive oblake vedno bliže. Udrli smo je naravnost po pesku nizdol, ne oziraje se na markacijo. Gromenje čujemo vedno bliže, blisk nam razsvetljuje pot. Gosta megla se ovija hribov; mrak lega v dolino in tema je nastala, da nismo več videli niti par korakov predse, blodili semintja, in še bolj zašli od prave poti. Pridruži se nam še nezgoda, da se nam je ubila svetilka. Ni kazalo drugega, kakor misliti na to, kako in kje naj prenočimo. Usul se je gost dež, spremljan z viharjem, vmes pa gromenje in treskanje; toča je bila v obraz. Otipali smo borov grm, razprostrli havelok in sedli na skalo, pričakujoč rešitve. K sreči smo imeli seboj slivovca in steklenico črnega vina. Krepčali smo si želodce, da nam niso otrpnili udje in pripovedovali drug drugemu različne dogodke.

Naši tovariši so prihiteli toliko, da so dospeli do pastirske koče in tamkaj prenočili. Upanje, da se nas spomnijo oni srečnejši, in da nam pošljejo kakega človeka s plamenico na pomoč, se ni uresničilo, ker jim žalibog, ni bilo mogoče dobiti nikogar, ki bi bil v tej nevihti šel na pot. Vihar je bučal in majal nizko grmovje, dozdevalo se na m je, da slišimo glasove; ko je nekoliko potihnil, smo ukali ali čuli smo le odmev lastnih glasov in tulenja vetra. Prebili smo pod Tičarico med neizmernimi skalami v kraljevstvu Triglava strašno noč. Proti polnoči je jel dež ponehavati in svetlikati od luninih žarkov. Veseli, da smo rešeni mučnega položaja, smo odrinili dalje, iskali markacijo, ki smo jo po precejšnjem trudu tudi našli. Korakali smo mimo jezera med skalami in grobljami, ki se vidijo ob mesečini, kakor razvaline v Pompeji. Ob 5. uri zjutraj smo dospeli, premočeni in zmraženi do Franc Ferdinandove koče. Veseli smo že bili, da smo končno vendar dospeli pod streho ali — glej nezgode! — vodnik je imel napačen ključ seboj in odpreti nismo mogli. Posrečilo se nam je po polurnem trudu siloma odpreti vrata. Hitro smo zakurili in skuhali čaja in sušili mokro obleko. Za nami pride kmalu drug a četa. Veselo se pozdravljajoč smo si pripovedovali dogodke prebite noči, zadovoljni, da se vidimo zdravi po prebiti nevarnosti, in da se ni pripetila nikomur kaka nezgoda. Nebo se je zjasnilo. Ogledali smo si obe jezeri, ki se ob nalivih spajati ter odkorakali proti Komnem, kjer kraljuje Zlatorog in vodi četo belih ovac. Zaman je streljal nanj Trentovski lovec; triglavska roža ga ozdravi. Kdor se ga loti, se pogubi sam. Da si je narod v teh samotnih krajih ustvaril nebroj pravljic, ni čuda. Gorje onemu, ki je zašel: vodile so ga Bele žene: ako so mu bile prijazne, po pravi poti, ako ne, je zablodil v nesrečo. Tako si je narod tolmačil svoje zmote in razlagal naravne prikazni. — Južnozahodno pozdravljamo velikega Bogatina (2008 m). O tej gori peva Baumbach:

Rog kozlov namreč doli v Bogatinu
odpre duplino, kjer leže zakladi
tako obilni, da, če pride ponje,
voz sedemsto ni moč ga razpeljati.

Čez Komno vodi pot med porušenim drevjem. Ob poti trgaš rdeče jagode. Koliko lesa tu trohni; polomi ga veter in sneg. Zaradi slabih potov ostane na mestu in nihče se ne briga, da bi ga spravljal. Koliko kapitala je s tem izgubljenega. Najkrasnejše je Črno jezero. Med divjim pečevjem se ponaša z raznoličnimi barvami in skale se zrcalijo v njem kakor v ogledalu. Pospešimo korake in pred nami se pokaže mirno Bohinjsko jezero v nasprotju z glasno Savico. Spomin nam uhaja v davno minule čase, ki jih opeva Prešeren tako krasno:

Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršev, lepo bognjo Živo,
za Črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še trd’jo vero krivo
beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Dokončali smo strmo pot in oddahnemo se, ko smo zopet na ravni cesti in zavijemo proti Savici.

Grem visoko pit Savico,
Lepih pesmi hladni vir;
Mojstru pevcev na zdravico
Naj mi teče ta požir.

Tak o oduševljeno je pel Valentin Vodnik. Pod Komarico (837 m) na Ogradniški planoti izvira iz votline 60 m visoko veličasten slap Savice. Mraz te pretresa, ko stojiš pri tolmunu in se voda v silnih kolobarjih zaletava v skale in drvi z vso silo dalje; lahna rosa ti prši v obraz; mogočno bobnenje se razlega, da ne čuješ lastnega glasu, tedaj razumeš pesnika Prešerna vzvišeno poezijo, in v duhu vidiš prizor, ki ga tako krasno opeva v »Krstu pri Savici«:

Slap drugo jutro mu grmi v ušesa;
Junak premišlja kak bolj spodaj lena
Voda razgraja, kak bregove stresa,
In kak pred njo se gore ziblje stena;
Kak skale podkopuje in drevesa
Kak do nebes leti nje jeza pena!

Voda drvi v silnih padcih dalje in le težko se ločiš od te prirodne lepote. Koliko vodne sile je tu neporabljene. Ali bo Slovenec izkoristil to, kar mu je narava položila v naročje? Ali se bo predramil in računal s časom, ki v njem živi, z napredkom, ki trka na njegove duri? — Mimo lepih bukovih gozdov ob jezeru te vodi pot, tihota in mir vlada tu, — ali ni več daleč čas, ko pridrdra hlapon, in premenilo se bo marsikaj! Naselili se bodo tukaj veseli ljudje, izkoristili naravne zaklade, veselili se življenja v tej krasni prirodi. Ali si bo Slovenec znal utrditi svoje blagostanje in stopiti v vrsto srčnih narodov?

Ak’ pa naklonijo nam smrt bogovi:
manj strašna noč je v črne zemlje krili
Kot so pod svetlim solncem sužni dnovi.

Ura je bila dve, ko smo dospeli do hotela; ali na zemlji slovenski ne dobiš ničesar, ako govoriš svoj jezik; blažena se šopiri tudi tu nemščina! Žalostno, ali resnično! Voznik me je čakal, poslovila sem se od krajev, ki sem v njih prebila tri dni, poslovila se od družbe planincev, in zaklicala: Na svidenje!