Trgovina na rime

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lila mesto
Trgovina na rime
Peter Svetina
Spisano: Nastasia Končina
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Trgovina na rime


V Lila mestu je bil en sam krojač in temu je nekoč zmanjkalo sukanca. Ljudem pa so se obleke vseeno trgale, saj niso vedele, da jih ne morejo zašiti. Največje luknje so imeli žepi, v katerih so meščani nosili denarnice. I se je nekoč zgodilo, da so ostali vsi brez denarnic.

Ni so si mogli kupiti ne vozovnic za tramvaj ne vstopnic za lutkovno gledališče. A s tem bi se še dalo potrpeti. Toda kako naj gredo v trgovino?

Dolgo so tuhtali, nato je spregovoril Umnikov oče:

- Kupujmo z rimami!

Rečeno, storjeno. Trgovec in trgovka sta celo noč pisala po eno vrstico pesmice na škatlice in zavitke.

- Dobro jutro, - je pozdravil Tjaž, ki je zjutraj prvi pridirjal v trgovino. - Eno vrečko bombonov, prosim.

- V usta radi planejo, - je iz vrečke prebrala trgovka.

- Kratek čas ostanejo, - je dodal rimo Tjaž in z bomboni že tekel proti šoli.

Dopoldne so začele v trgovino kapljati mame.

- Štruco belega kruha, škatlo kakava in kozarec jagodove marmelade, prosim, - je naročila gospa Potratarjeva.

In sta z gospo trgovčevo sestavili celo pesmico:


Vedno dobra štruca kruha -

bela, črna, sveža, suha.


Naj me pije, naj me pije,

kdor ima rad sladkarije.


Jagodova marmelada -

jaz za zajtrk jo imam rada.


Druga za drugo so se mame vrstile pred pultom, gospa trgovčeva jim je prinašala makarone, puding, oblate za torto in pralni prašek. Trgovina se je vse bolj polnila z nasmejanimi mamami, ki so čakale druga drugo in radovedne poslušale, kakšno rimo bo katera uganila. Še dobro, da so trgovino opoldne za eno uro zaprli, saj bi mame skoraj pozabile na kosilo!

Popoldne , ko je svojo ženo za pultom zamenjal trgovec, so začeli v prodajalno prihajati očetje. S trgovcem so vedno kaj radi pomoževali in tokrat spotoma urobili še kakšno moško rimo za časopis, za tobak za pipo, barvice za otroke in hrano za hrčke.

A počasi je prišel večer in nakupi so bili za tisti dan končani.

Še dolgo v noč so Lilameščani premišljevali, kakšna rima jih bo čakala na zavojčku naslednji dan.

Zjutraj pa so bili pošteno presenečeni, ko so poleg pošte odkrili v v nabiralnikih tudi vse izgubljene denarnice. Kmalu se je razvedelo, da jih je znesla v poštarjevo torbo, ki je bila iz usnja in se zato ni strgala, lilameška sraka Johana. Ker je bila že precej v letih in zato malce slabovidna, je torbo po nerodnosti zamenjala za svoje gnezdo. Čigave so bile denarnice, pismonoša zlahka ugotovil, saj je imel vsakdo v denarnici sliko koga, ki ga je imel rad.

Tudi krojač je spet dobil sukanec in brž pošil strgane žepe.

V trgovini so lahko zdaj kupovali spet po starem. Trgovec pa je vse nezrimano blago spravil v skladišče:

- Mogoče bo krojaču kdaj spet zmanjkalo sukanca, - je rekel.