Trgovčev sin

V velikem mestu ob morju je nekoč živel bogat trgovec, ki je imel edinega sina. Tega je zelo ljubil. Trgovec je mnogo potoval po svetu in po morju, toda svojega sina ni vzel nikdar s seboj na kupčijsko pot. Ko pa je sin imel šestnajst let, je rekel očetu: Drugi trgovci jemljejo svoje sinove s seboj v daljne, tuje dežele in na morja. Mnogo so že videli in poskusili, jaz pa nisem še ničesar videl, ker me nikoh ne vzameš s seboj!«

To pa očetu ni bilo po volji, vendar je rekel: »Šele šestnajst let imaš, a ker hočeš na pot, pa naj bo! Pravkar sem po nekem ribiču sprejel od kralja z onstran morja sporočilo, da mu primanjkuje živeža. Naložili bomo jadrnico z žitom, dal ti bom poveljnika in sam boš odplul čez morje. Povem ti: veliko sveta boš videl in toliko življenja okusil, da ti bodo osiveli tvoji Črni lasje, preden se boš srečno vrnil na svoj dom!« In res, naložili so mogočno jadrnico z žitom in dru¬gimi živili. Mornarji so razpeli jadra, vanje se je ulovil veter in poveljnik je dal znamenje za odhod. Težko je bilo trgovčevemu sinu pri srcu, a želja po neznanih pustolovščinah in dogodkih, ki jih bo doživel na morju in v tuji deželi, je pregnala skrb iz njegovega srca. Veslači so potopili velika vesla v morje, zaveslali, in težka jadrnica se je zazibala po morski gladini proč od rodnega mesta. In veter je gnal jadrnico po daljnem morju proti tujemu kraljestvu. Že so v daljavi zagledali neznano obalo.

Od zemlje sem je veter na valovih prinašal gnijoča trupla počrnelih ljudi, suhih kot sama kost in koža, po zraku pa neznosen smrad. Tedaj so trgovčevemu sinu posiveli prvi lasje. »Poveljnik, od kod ta trupla in ta smrad?« je vprašal. »Ne vem gotovo, a najbrž vlada tu lakota ali celo kuga!« »Mi pa peljemo toliko živil! Pristanimo in poglejmo ter jim pomagajmo!« Poveljnik je velel povezati nekaj velikih jader, veslači so zaveslali in jadrnica je pristala ob neznani obali.

S strahom so stopali po obrežju tujega kraljestva, po cesti mimo hribčka, ki je bil sestavljen iz samih človeških kosti. Nenadoma se jim je pod noge zakotalila po hribčku navzdol človeška lobanja, se ustavila in strmela vanje z globokimi očesnimi jamami. Poleg trgovčevega sina je stopal poveljnik jadrnice ter dejal: »Mrliči nas pozdravljajo!« In trgovčevemu sinu so posiveli novi lasje... Pridejo do prve hiše in vstopijo skozi odprta vrata. Nikjer žive duše! Nato preiskujejo hišo za hišo; nikjer nikogar, le tu in tam nekaj sledi, da so nekoč tod prebivali ljudje. V dvanajsti hiši pa najdejo na tleh dekle. Ležalo je v nezavesti, ob njej pa je jokalo dete ter sesalo iz odprte žile na njeni roki kri... Trgovčevemu sinu je tedaj posivelo zopet nekaj las ... .„»Nosači, sem z vinom in kruhom!« je zaklical. Brž so poklekniti okrog nezavestnega dekleta, ji zavezah odprto žilo ter vlivali v usta požirke vina. Tedaj so se izpod njenih trepalnic pokazale motne oči, polne bolesti. Usta so ji bila vsa razpokana od vročice in lica upadla. Nekoč je moral biti to lep obraz... Vino jo je oživilo. Zavedela se je. Trgovčev sin jo je ogrnil s svojim plaščem in ji pustil čuvaja s kruhom in z vinom. šli so dalje...

V trinajsti hiši spet nikogar. Pač: v kuhinji je sedel ob komenu star možakar ter rezal človeško meso ... In trgovčevemu sinu so lasje bolj in bolj siveli... »Za božjo voljo, nehajte!« Stari možak pa je pokazal proti dimniku, kjer je viselo moško truplo. Trgovčev sin ga je brž velel sneti in pokopati na vrtu. Starcu so pa pustili na mizi kruh z vinom. Komaj so stopili na dvorišče, so že prišli sli iz bližnjega gradu z ukazom, da morajo tujci takoj oditi na grad. Poveljnik je tedaj prikimal, trgovčevemu sinu pa namignil, da tukaj ne more biti vse v redu. Tod lakota, tam na gradu pa je moralo biti, sodeč po došlih slih, še , vsega dovolj. Sli in vojaki so popeljali trgovčevega sina na grad, kjer je bilo bogastva in sijaja, da mu je jemalo vid. Ko so se oči privadile bleska in razkošja, je opazil graščaka, ki je zavpil nad njim: »Pokloni se svojemu kralju!«

»Moj kralj je v moji domovini!« je odgovoril trgovčev sin. »Pokloni se gospodarju, na čigar zemlji si ti in tvoji!« •mu je velel graščak. Tedaj si trgovčev sin premisli in se mu pokloni. Graščak pa ga skuša: »Kaj si videl v mojem kraljestvu?« »Ne zameri, graščak, videl sem žive mrliče, smrtnjake in lakoto.« »Lažeš! Ali mi ne živimo? Kaj so pripeljali tvoji ljudje?« »Zlatega žita, bele moke in vina, rdečega kot kri.« »Za nas?« ga skuša graščak. »Da in ne! Zgubili smo se na valovih ter zgrešili kraljestvo mogočnega kralja onstran morja, ki je bil mojemu očetu, trgovcu, naročil, naj mu pošlje ladjo živil.« »Niste zgrešili, marveč ste prišli prav in ravno še v zadnjem trenutku. Dobrodošli!« Tedaj je graščak velel, naj njega in vse njegove mor¬narje dobro pogoste, žito z jadrnice pa je dal spraviti v svojo žitnico. Trgovčevega sina je vprašal: »Kaj želiš za plačilo? Ali prelivajočo se svilo ali mehki žamet ali dragocene obleke?« »Ničesar takega! Dovoli mi, da pokopi jem mrliče v tvojem mrtvem mestu in da ostanem v tvoji deželi tako dolgo, dokler ne ozdravi neko dekle, ki jo želim popeljati s seboj v domovino.« »Dovoljujem! Jadrnica pa je odslej moja last!« je osorno dejal graščak in odšel. Trgovčev sin je zbral svoje ljudi; pokopali so mrliče, zdravili bolne in onemogle, dokler niso vsi njegovi mornarji in spremljevalci zboleli in pomrli. Ostal je sam v tuji deželi, brez jadrnice in veslačev.

Na glavi pa je imel vedno več sivih las ... Vse njegove misli in želje so bile pri mladenki, ki jo je prvo našel. Opomogla si je že, jutranja in večerna zarja sta ji mladili lica, da je postala lepa kakor kra-ljična. In to lepo kraljično je nosil trgovčev sin odslej v svojem srcu. Vedno je mislil na svojo vrnitev. Napraviti bo treba čoln ...

Vzel je sekiro in žago ter šel v bližnji gozd. Drvaril je in podiral ter si skrivaj tesal čoln. Graščaku ni nič več zaupal. Nekega večera se je vrnil iz gozda domov. Na klopi pred leseno hišico je sedela mladenka, vsa žalostna, ker ji je dete umrlo kljub njeni veliki žrtvi in skrbi. Na licih se ji je razlivala večerna zarja, v očeh pa je imela nekaj temnega, strahu podobnega. Prislonil je sekiro in žago v kot ter sedel k njej na klopco: »Pozdravljena, moja kraljična!« »Pozdravljen, moj rešitelj!« je žalostno odgovorila. »Zakaj si tako žalostna, saj veš, da te imam rajši kot kar koli na svetu. Povej mi, potoži mi, kaj te muči!«

»Moje življenje je bilo strašno, vse se je zrušilo name in bolje bi bilo, če bi me pustil nezavestno umreti s tujim detetom vred. Sedaj pa že nekaj dni sem opazujem, da naju zasledujejo graščakovi ogleduhi. Zato bo treba čim¬prej izginiti iz tega kraja,« je zatrjevala. »Zdaj ne moreva še nikamor, ker ladje ni več in čoln še ni dokončan. Denarja tudi še nimam toliko, da bi lahko kam ušla.« »Počakaj! Razpleti mi kito in preišči lase!« In res ji trgovčev sin nagne glavo ter razplete kito las, iz njih pa se potoči majhen, zlat glavnik z vdelanim kamenčkom, ki v zarji zažari, da je kar vid jemalo. Bil je prelep dragulj, velik kot lešnik. Dekle si ga skrbno ogleda, nato pa mu ga izroči: »Prodaj ga, četudi mi je nad vse drag spomin na očeta!« Vzel ga je ter skrbno zavil v robec, šel v mesto in ga ponudil prvemu trgovcu, ki ga je srečal: »Ponujam dragulj, kupite ga!« Trgovec ga je z veseljem ogledoval, a kupiti ga ni mogel: »Tak dragulj ni za nas uboge trgovce in navadne ljudi, take nosijo samo kralji in kraljice. Ne zameri mi, ker ga ne kupim. Ne morem ga plačati. Stopi tja k sosedu prek ceste, ta je bogatejši od mene! Morda ga boš tam prodal.«

Zahvalil se mu je ter odšel k drugemu trgovcu: »Prodajam dragulj, kakršnega nosijo samo mogočni kralji.« Pokazal mu ga je in trgovcu je bil zelo po volji. »Prelep je, a ne zameri mi, gospod, ker ga ne kupim. Sem še preubog. Trije trgovci smo tukaj; prvi z leseno hišo, jaz z zidano, no, tretji pa je najbogatejši. Tja stopi, kajti on je tako bogat, da si celo sam graščak izposoja pri njem denar!« Tudi temu se je lepo zahvalil ter odšel k tretjemu, najbogatejšemu trgovcu. »Prodajam dragulj!« Razvil ga je in mu ga pokazal. Zelo mu je bil všeč, a kupil ga ni.

»Jej, jej, kakšna škoda, da sem preubog! Z vsem svo¬jim bogastvom in s hišo vred ti ga ne morem plačati. Če pa rabiš denarja ali živil, ti vse to rad dam na posodo, a dragulj shrani pri meni!« In res, trgovčev sin mu je zaupal dragulj, ki je bil dekletu svet spomin na njenega očeta, dragulj, kakršnega nosijo samo mogočni kralji... Ta tretji trgovec pa je bil nekoč v tujem kraljestvu, kjer je mnogo videl in slišal. Sedaj se je spomnil, da je kraljev glasnik v tistem kraljestvu nekoč razglašal, kako so roparski vitezi ugrabili kraljično z mogočnim draguljem. Kdor bi jo rešil, ta jo dobi za ženo in še pol kraljestva zraven ...

In trgovec je takoj odšel v drugo kraljestvo, da javi novico o najdenem dragulju. Minilo je teden dni... Ko se je trgovčev sin zvečer vrnil z dela, so ga štirje tuji vojaki odvedli s seboj v trgovčevo hišo in ga preoblekli v prekrasna oblačila. Neki minister pa je pripeljal še prelepo kraljično. Bila je to mladenka, ki ji je on rešil življenje. Tisti dragulj se ji je blestel v laseh kot velika kresnica. Minister pa je dejal: »Rešil si jo smrti, zato si njen ženin! Na dvorišču vaju čaka kraljeva kočija in ob obali ladja.« In veseli so se odpeljali...

Za vse to je zvedel tudi graščak te dežele. Preoblekel se je v trgovca ter skrivoma z nekaterimi svojimi spremljevalci odšel na njuno ladjo. Ko ju je bil ob pregraji ladje opazil, je pristopil k trgovčevemu sinu, ki je bil odet v sijajna oblačila, ter ga spoštljivo pozdravil. »Ne poznam vas, četudi se mi zdite nekomu tako močno podobni,« ga je ogledoval mladi ženin. »Seveda sem nekomu podoben, trgovec sem, znanec tvojega očeta. Sem si pripeljal jadrnico, polno žita in živil ter vina. No, sedaj vidiš, da te dobro poznam! Trgovca sva oba, zato stopi sem k meni. Vem za imenitno kupčijo! Neka ženska ima dragulj, kakršnega nosijo samo mogočni kralji.« In vsi trije so stopili v samoten kot na ladji. Ko je kraljična začula besedo o dragulju, je močno prebledela in segla v lase. Tedaj so pa graščakovi spremljevalci pograbili trgovčevega sina in ga vrgli čez ograjo v morje, ki se je nad njim zapenilo in ga zakrilo. Kra¬ljična je od strahu omedlela, graščak pa jo je odvedel k njenim spremljevalkam in k ministru, kateremu je po¬vedal, da so neki neznanci vrgli kraljeviča v morje. Morda bi vrgli tudi kraljično, če je ne bi on rešil... »Prisrčna vam hvala! Kralj vas bo za to bogato obdaril! Rešitelju je obljubljena nevesta in pol kraljestva,« je dejal minister.

To je graščak prav rad slišal. Trgovčevega sina pa je bila v morju požrla velika riba. Dolgo ga je nosila v svojem trebuhu živega in tretji dan se je ustavila ob samotnem otoku, odprla svoj gobec in trgovčev sin je stopil na peščen in zapuščen otok, kjer je raslo le eno samo drevo, nikjer pa ni bilo žive duše... In tedaj so mu vsi lasje posiveli. Toda v tem trenutku se riba spremeni v moža. »Ne boj se me, zakaj jaz sem duh onega moža, ki si ga ti velel sneti iz dimnika in ga pokopati. To dobro delo ti sedaj vračam,« je rekel mož. »Pojdi k drevesu, lezi in kmalu boš zaspal. Ko se boš prebudil, boš že drugje. V spomin in zahvalo pa prejmi tale čudežni čopič. Če boš hotel kaj naslikati, samo enkrat potegni z njim in slika bo dovršena. Pod drevesom pa so jedi.« In črni mož, duh, je zginil in se na morju spremenil v moder plamenček. Temu se je pridružilo še več plamenčkov, ki so plapolali vso noč. Bili so duhovi tistih, ki jih je trgovčev sin dal pokopati... Povečerja! je in trdno zaspal. Zbudil se je v novi deželi, otok pa je vzela noč. Lepa steza je držala v mesto. To mesto pa je bilo vse v zastavah in cvetju. Gre po ulicah in vidi napisno tablico »Slikar«. Brž vstopi in se ponudi za slikarja. Mojster ga je že hotel napoditi, toda trgovčev sin zaprosi: »Vzemite me; kajti naslikam vam vse, kar želite!« »Verjamem ti na pošteno besedo, a na tvojo roko šele, ko mi naslikaš kraljičinega rešitelja,« mu pravi slikarski mojster.

»Naslikal ti ga bom, a prej mi povej, čemu je vse mesto v zastavah?« »Se vidi, da si tujec, in zato ne veš, da se bliža kraljičina poroka. Njena zgodba pa je tale: Mlada je še bila naša kraljična, ko so jo nekoč roparji neznanokam odvedM. Mislili smo, da je že zdavnaj mrtva, da je nikoli več ne bomo videli, ko se je bila pred letom dni vrnila s svojim rešiteljem. Spoznali so jo po njenem dragulju v laseh... Kraljična pa kljub vsemu ni bila vesela, ker je žalovala za svojim prvim rešiteljem, ki je utonil v morju. Razglasila je, da morajo vsi slikarji tega kraljestva priti v kraljevo mesto ter naslikati njenega prvega rešitelja. Svojemu drugemu rešitelju pa je velela, da mora zaradi žalovanja za prvim počakati s poroko leto dni.

No, in sedaj ji pa naslikaj njenega prvega rešitelja, četudi ga nisi nikoli videl! Kdor ji ga ne naslika takšnega, kakršen je bil, izgubi glavo.«  »Zakaj pa hoče imeti sliko?« »Prvega je baje imela močno rada; silno za njim joče, zato pa želi imeti vsaj njegovo sliko za spomin. No, in jutri bo vse slike pred dvorom pregledala. Če misliš, da ga boš naslikal, tu imaš platno in barve!« »Vse imam sam in čopič tudi!« Sedel je pred uokvir¬jeno platno in dvignil čopič: »Dobri duh, daj moči svojemu daru! Čopič, naslikaj, kako se vračam z dela kot drvar. Bilo je to tisti večer, ko je njen dragulj zažarel v večerni zarji.« In res, čopič je takoj naslikal, kar je želel. A slikar ni bil s sliko zadovoljen. »Kaj si znorel? Tak da bi bil njen rešitelj? Saj ne rečem, lepa slika je, a kaj, ko ni prava. Ne drvar! Plemič je bil!« »Saj ga nisi nikoh videl! Pravim ti, da je slika prava. Nesi jo!« je rekel trgovčev sin. »Nesel jo bom, a to ti povem, če me zaradi razžaljenja čaka smrt, povem na glas, da je pri meni slikar-slepar!« Slikar se je lepo oblekel in odnesel sliko. V veliki kraljevi dvorani so že čakali vsi slikarji ob kupu svojih slik in slikar je potisnil svojo sliko med zadnje na dnu. Tedaj so trobente naznanile, da prihaja kralj s kra¬ljico, kraljična z ženinom in ves dvor. Kralj je spregovoril: »Draga moja hči, zadnji mesec tvojega žalovanja je potekel, zato obriši solze ter podaj roko svojemu blagemu rešitelju!«

»Rada ubogam tvojo besedo, a moje srce mi pravi, da naj še teden dni počakam, dokler ne bo pozidana kapelica v njegov spomin. Prej pa hočem še videti slike.« Tedaj so pristopali k slikam slikarji ter jih strahoma kazali kraljični. Slike so padale po tleh, saj so bili na njih sami kraljeviči, vitezi in plemiči. Slike so padale in z njimi tudi glave slikarjev. Tedaj pa kraljična presene¬čena vzklikne: »Kdo je naslikal tega drvarja?« In pred njo je padel mojster: »Na kolenih te prosim milosti kot Boga! Saj je nisem jaz naslikal, ne! Včeraj je prišel k meni neki slikar — slepar, ki je tole naslikal. Njega primite, mene pa pustite živeti!« Vstani! Nagrad6 dobiš, zakaj slika je prava. Sli¬karja pa obdrži, ker mi mora poslikati novo kapelico, mojemu pravemu rešitelju v spomin!« mu je velela srečna kraljična. In res, v tednu dni je bila kapelica pozidana in posli¬kana. Nihče ni smel vanjo, le kraljična je bila nekoč sama pri slikarju, ki ga je takoj spoznala. Sklenila pa je, naj se slikar nikomur ne izda. Kraljična je bila odslej silno vesela. Nosila je bele obleke. V zadnji noči so kraljevi služabniki na kraljičino povelje položili rdeče preproge do slikarjevih vrat in naslednje jutro je prišel ponj sam kralj, ki ga je odpeljal v kapelico. Tam pa so bili zbrani že vsi svatje. Končno je prišla še kraljična z ženinom. Tedaj je kralj velel, naj si svatje najprej ogledajo nove slike v kapelici. Kralj in kraljična, ženin in slikar, svatje in ves kra¬ljevi dvor so odšli v kapelico. Kraljevi služabniki odgrnejo prvo sliko. Pod njo je bilo napisano: Mlad trgovčev sin vodi jadrnico, polno žita in vina. — Vsi so dejali, da je ta slika lepa. Tedaj odgrnejo drugo: Trgovčevi mornarji v tuji de¬želi, kjer vladata lakota in smrt. — Gledalci so sliko še bolj pohvalili kot prvo.

Pristopijo k tretji: Trgovčev sin najde umirajoče dekle. Vsi se čudijo lepoti slike. Gredo k četrti: V večerni zarji žari kraljevski dragulj. — Vsi so zamaknjeni. Peta: Trgovčev sin reši ubogo dekle, ki je bila ugrabljena kraljična. Šesta: Lažni trgovec vrže pravega rešitelja v morje. — Vsi svatje so godrnjali nad tem trgovcem ter menili, da bi njega bilo treba vreči v morje. Ženin je prebledel... Sedma: Velika riba odloži trgovčevega sina na samotnem otoku. Osma: Lažni trgovec pripelje kraljično na kraljevski dvor, da se z njo poroči. — Ženin je bil bled kot zid in po obrazu so mu od strahu tekle znojne kaplje. Svatje so že klicah: »Vislice zasluži!« Zadnja slika: Trgovčev sin dobi čudodelen slikarski čopič, ki naslika vse po resnici. Tedaj je ženin padel pred kralja in zaklical: »Milost!« Vsi so onemeli, ko so spoznali, da je prav ta ženin tisti lažni trgovec, ki je upodobljen na slikah. Kralj pa je dejal: »Moja kraljeva hči naj te obtoži in vsi svatje te bodo sodili! Vse naj bo po tvojih delih, po pravici in resnici! Ti, draga hči, pa govori!« In kraljična je spregovorila: »Srečno sem živela pri svojih kraljevskih starših, dokler me niso pred leti ugrabili razbojniki ter me odpeljali na svoj roparski grad. Ko pa niso mogli najti dragocenega bisera, so me z gradu nagnali v mesto, kjer je bila lakota in je morila kuga. Še otrok se niso usmilili ti razbojniki! Tedaj je pristala jadrnica z živežem. Trgovčev sin je po¬magal vsem in tudi meni je rešil življenje. Za vsa živila ni zahteval drugega kot to, da me sme odpeljati. Tedaj mu je graščak vzel jadrnico. Prišli pa so očetovi odposlanci z ministrom in odpeljali mene ter trgovčevega sina na ladjo, da naju povedejo domov, na naš kraljevski grad. Ostalo veste, le tega ne, da je tale moj ženin tisti ropar, ki me je ugrabil, me pahnil v nesrečo ter dal vreči mojega rešitelja v morje. Sedaj pa sodite!«

»Na vislice, na vislice!« so zakričali vsi svatje in kralj je potrdil njihovo sodbo. Razbojniškega goljufa pa so vrgli v ječo, kjer je čakal svojega konca. Na gradu je bila nato poroka. Kraljična je vzela za moža svojega pravega rešitelja, trgovčevega sina. Po poroki pa sta trgovčev sin in kraljična na prelepi jadrnici odplula v njegov rojstni kraj k njegovemu očetu. Trgovec sina ni takoj spoznal, tako je bil siv. Šele čez čas ga je prisrčno objel. Sin pa je dejal: »Mnogo sem doživel, še več pretrpel, tako da sem še mlad že ves siv. A pripeljal sem si ženico in kraljično!« In tam ob morju sta si postavila prelep grad, kjer sta živela v miru in sreči.