Tretje poglavje: Spodletelo mu je

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spodletelo mu je
Fran Nedeljko
Izdano: 1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-BF7XLVSF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V malem vrtu Tampla sprehajala se je kraljeva rodbina. V to sta ji bili odmerjeni dve uri. Kralj je igral z Dofénom in princesinjo Marijo Terezijo, med tem ko je krajica s sestro svojega moža šetala. Bilo je pri tej priložnosti ganljivo gledati ujeto rodbino. Kaj so zakrivili nedolžni ljudje, ki so se tako iskreno ljubili? tako se je moral vsak nehote vprašati, ki jih je videl. Usoda jih je posadila na kraljevi prestol Francoske, in to je bilo hudodelstvo, zaradi kojega so jih besni Jakobinci tožili na smrt.

Med tem, ko se je kralj zabaval s svojima otrokoma, kramljala je Marija Antonjeta s princesijo Elizabeto. Bile so nepomenljive reči, o kterih sta se pomenkovali, kajti v grenkih urah spominjamo se radi malenkosti, koje nas lahko razvedré.

Kraljica je govorila o svojih prijateljicah, o gospe Kampovi in o vojvodinji Lambalovi ki sta obe bili tisti čas na Francoskem.

«Pozabila ste omeniti grofa Fersena, »spregovori v tem hipu nekdo blizu nje.

Marija Antonjeta strepeče kakor šiba na vodi.

Brzo se ozre in zapazi stražnika.

«Kedo ste? »vpraša ga tiho. «Prijatelj,» zagotavlja stražnik, «za božjo voljo šetajte polágano dalje, da nas ne zapazijo!»

Kraljica prime princesinjo Elizabeto za roko in šli sta dalje. Njen glas pa je bil trepetajoč, ko je počela govoriti se svojo spremljevalko.

«Spoznala sem ga k priči pošepeče kraljica svoji spremljevalki, «grof Fersen je.»

Kako neznaten je tudi ta prizor bil, vender je obrnil na-se pozornost strmečega častnika.

Prihiti odmah tjekaj, in popraša stražnika, kaj da se je pripetilo.

«Občanka Kapet je govorila nedostojno o vladajočih osebah, »pripoveduje Fersen, «a jaz sem ji to ostro prepovedal.»

Castnik mu prikima v znamenje pohvale in se povrne na svoje mesto, kraljica pa je med tem ukrotila svojo razburjenost in hladnokrvno je šepetala s princesinjo Elizabeto. Le časih se je ozrla prašajočim pogledom na stražnika, ki je, kakor se je činilo, malo se brigal za kraljevo rodbino ter se obrnil proti stolpu.

Kraljevim je naposled potekel čas šetnje; tedaj pa pristopi stražeči častnik in je opomni, naj se podajo v stolp.

Vrata se škripaje zapró in Ludovik, kralj Francije, je s svojimi zopet v ječi.

Kakor hitro sta bila Ludovik in Antonjeta sama, mu je povedala, kaj se pripetilo.

Kralj jo pazljivo posluša. Britki nasmehljej se mu zaziblje na ustnicah. «Prepozno», zamrmra zatem pri sebi. «Grof dirja v pogubo!»

«Zakaj?» vpraša kraljica.

«Ker v ugodnem času brez vas ne zapustim Tampla», odgovori ji kralj.

Marija Antonjeta si glavo opré na roke in kapljajo ji med prsti svitle solze na tla.

Oj, omahljivost!» ihti potem.

Zastonj si je kralj prizadeval jo vtolažiti.

«Zaradi mene naj se nobeden več ne podaje v nevarnost», pravi Ludovik, «usoda me je sama z nesrečo obsipala. Mene teži življenje vsakega, ki se odslej zame žrtvuje. Bog je odločil, da me zadene najhujše, naj bo! Udare se njegovi sveti volji.»

Ludovik je bil jako potrpežljiv, zategadelj se časih s kraljico nista mogla sporazumeti.

V tem hipu pa pride čemeren čevljar Simon v sobo. Ta surovi Jakobinec se previdno ogleda in reče zatem možem, ki so postali v hodniku: «Občan Kapet in njegova žena sta še tukaj. Vi ste se jako prevarili.»

«Ali se daste za nos voditi!» oglasi se jih več. «Dobro vemo, da nam hočejo kralja skrivej odvesti. Pokažite nam tedaj jetnika!»

«Vi se še vedno niste privadili, da smo 21. septembra odpravili kraljestvo na vèke,» zadere se Simon srdito nad njimi, «zdaj pa se le sami prepričajte, da še je Ludovik Kapet tukaj.»

Ustopilo je več besnih mož. Eden izmed njih vpraša kralja: «Steli vi gotovo kralj?»

«Se vé da, » odgovori ta, «kdo pa bi rad bil namesto mene?»

Potem, ko se možje osvedoèijo, da še ni kraljeva rodbina odišla iz Tampla, zapusté ječo, da bi zunaj čakajočemu ljudstvu naznanili, da je govorica o kraljevem begu izmišljena. Pri vsem tem pa se je nabiralo pred Tamplom vedno več ljudi, ki so kričali: «Kralj naj se prikaže! Hočemo ga videti.»

Ves Pariz je bil na nogah, pa stražniki so se hrabro obnašali ter odganjali Tampl napadajočo druhal.

Več stražnikov obstopi kralja, da bi ga branili, če bi bilo potrebno.

«Sire, idite v svojo spalnico pošepta eden jetniku.

Bil je oni dozdeven Žabo. Kralj ga pogleda zavzet in mu reče: «Ostanem pri svoji rodbini.»

Ker so se približevali častniki, je stražnik odstopil.

«Hočejo nam kralja odvesti!» rujove zunaj ljudstvo. «Posekajte ga! Proč z Avstrijanko!»

Častniki so se posvetovali, kaj jim je v tem slučaji storiti in so zaključili, takrat ne izpolniti volje ljudstvu.

«Se bo že razšlo, »méni eden.

«Sum, da hočejo kralja skrivej odpeljati, se mi ne zdi neopravičen,» opozoruje nek drugi, «govori se o preoblečenih stražnikih, ki so se prikradli tu sem notri. Stari Tisot trdi, da je prej videl Klerija, kraljevega strežaja, pomenkovati se z nekim Zabótom.

«Moramo konvenciji nasvetovati preiskavo te zadeve, »dejali so ostali.

Počasi so potihnili kriki razjarjenega ljudstva in kraljeva rodbina se je umirila. Kralj je odšel v svoje %be, častniki pa v stražnico. «Pokličite stražnika Zabota!» zapové poveljnik.

Pozvani pride nekaj trenutkov pozneje. Njegovo lice je bilo jako bledo, hoja pa možka in neomahljiva.

Jezno so ga pogledovali častniki.

«Zatožen si, da si zanemaril svojo službo, »zavpije poveljnik srdito. «Jetniščar Tisot te je videl se pomenkovati s strežajem Klerijem. Je-Ii to res?»

Stražnik pritrdi.

«Klerij me je nagovoril in jaz sem ta hip pozabil prepoved,» opravičuje se Fersen.

«Kaj pa je hotel sluga vedeti?» izprašuje ga častnik.

«Poprašal me je, zakaj da je ljudstvo lomastilo proti Tamplu, »odvrne sumljiv stražnik, «in odgovoril sem mu, da se mi dozdeva, da je kak postopač raztrosil govorico, da kralj ni več v Tamplu.»

«Do jutri boš iz službe odstavljen, reče mu na to častnik, «potem pa, če bodeš nedolžnega spoznan, zopet lahko nastopiš službo. Odloži orožje!»

Fersen uboga in odvedejo ga v zapor, ki je bil vojniškim kaznjencem namenjen.

«Vse prizadetje je zastonj, » mrmra jetnik pri sebi, ko je bil sam. «Kralj je in ostane omahljiv; je jako potrpežljiv, pa celo slab v delovanju. »Fersen se vleže na trdo klop, ki je bila zraven mize edina hišna oprava puste celice. Globoko se zamisli, čez nekaj časa pa skoči po konci rekoč: «Zgubljen sem, če me ne reši slepa sreča!»

Hodil je po celici sem in tje premišljajoč, kako bi se iz ječe rešil, kajti vedel je predobro, da ne sme čakati, da bi ga v drugo zasliševali, ker lahko bi med tem spoznal kak častnik, da on ni pravi Žabó.

Ko še to preudarja, otvore se rahlo vrata celice in ustopi jetnišničar Tisot.

Če ravno se je starec vedno držal na smeh, je vender obraz njegov svedočil, da je bil prekanjenec od nog do glave. Majhne, črne, pa vpadle oči obračale so se mu po bliskovo sem ter tje.

«Hej, prijatelj Žabo, » ogovori ga starec, «kaj pa ste zakrivili, da so vas tu notri vtaknili? Ste se morebiti pregovarjali v službi?»

Fersen odmah spozna lisičjo naravo uječarja, ki je samo prišel ogleduhovat.

«Sumičijo me, da sem prej z Kapetom govoril,» odvrne mu mrzlo.

«Zelo hudo, da so vas zategadelj zaprli, »miluje ga starec. «V srce se mi smilite. Hočete li kaj imeti iz vašega stanovanja? Vedite, meni se smilijo vsi, ki jim padejo v oké, vsaj veste ktere jaz mislim . Kako s kraljem postopajo, je strašno. Jutri bode se moral ločiti od svojih. Ravno zdaj pridem od ondot. Vsi so plakali; celo Simon, moj prijatelj, drugače trdosrčen mož, je rekel: «Vrag se naj protivi tulečim ženskam.»

Na svojo srečo Fersen odmah sprevidi zvijačo ujeèarja, kteri ga je hotel napeljati, da bi ktero črhnil o kraljevi rodbini.

Morebiti prav pravite, Tisot, » odvrne na to grof, «toda povejte vi meni, pravim, kaj me briga kralj in kaj se ž njim počenja. Pripovedujte mi rajše, kakošna jedila mi boste poslali.»

Tisot je bil skop človek.

«Imate li kaj okroglega v mošnji » vpraša uječar hlastno.

I seveda!» odgovori dozdeven Žabo pomenljivo, med tem ko izvleče lepo rejeno mošnjo.

Tisotu se majhne oči kar zasvetijo. «Moja hči Sabinka vam bo brž pogrnila mizo z najboljšimi jedili», zagotavlja mu. «Najbolje vino, ki ga le premorem, vam bom poslal in še, če kaj druzega poželite.»

«Vzemite ta-le denar v predplatitev,» sili grof in mu jeden cekin potisne v roko.

Se glasno zahvalujoč zapusti Tisot ječo in hiti v svojo zasebno sobo.

«Sabinka, draga moja Sabinka, čaka te važen posel,» reče starec oblastno.

Te besede so veljale mladi deklici, ktera je ravno nekaj šivala. Brž odloži šivanje in radovedno ga vpraša: «Kaki pa, oče, kaki?»

Imamo v ječi finega stražnika, ki zahteva boljšo postrežbo, » pripoveduje ji jetnišničar skrivnostno. «Ti je olikan, pravprebrisan dečko, pravim, morebiti celo kak veljak, ki se je sem prikradel, samo da bi bil bliže kralja. Zahteva, kakor sem že rekel, dobra jedila in pa lepo postrežbo. Ha! ha! ha! po tem sem ga spoznal, kajti ptiča lahko spoznamo po njegovi piči. Dobro, on je plemenitaž pa to naju ne ovira, peveze od njega jemati, in zadnje naju tudi ne ovira, njega varati.»

«Ga izdati, menite vi. » očita mu Sabinka ognjeno.

«No, no, le ne tako osorno, dete moje! tolaži jo starec.

Naenkrat pa se deklica premisli. Spremenivša čisto svoje uporno vedenje reče: Dobro, hočem mu ponesti jedil.»

Izvrstno, otrok moj», reži se Tisot in si veselja roke drgne, «zdaj pa te prosim, poskusi od njega zvedeti kaj, saj veš kako so Jakobinci radodarni.»

Grajljivo pogleda Sabinka očeta. Ta pa tega pogleda ne zapazi nego zagrabi zveze k ključev ter odhiti iz sobe.