Trepetlika (Mihael Opeka)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Trepetlika. Legenda.
Mihael Opeka
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V bolesti grozni je viseč na križu
Umiral človek - Bog,
Molčé mu gledala v trpeče lice
Priroda na okrog.

Še jeden hip ... „Moj oče, v tvoje roke
Izročam dušo jaz!“
Izrekel je, in smrt je rešeniku
Zagrnila obraz.

Ihteč zaplakala je vsa priroda:
Z gorámi holmec vsak,
In vsaka živa stvar in z luno solnce,
Z vodámi zemlja, zrak.

Tožile so ob križu pevke-ptice,
Da ni Gospoda več,
Po vznožju gore vila se drevesa,
Nad čudom tem tožeč ...

Le jedno je drevo na gori stalo,
Ponosno zrlo v svet,
Brezčutno samo za prirode žalost,
Solzé in vzdih neštet.

Umili mrtvemu se rešeniku,
Da ga prezira stvar,
Hoteč jedina mu tajiti v smrti,
Da njen ni gospodar!

Nad Golgato zaveje vetrec brzi,
Zaveje, odbeži,
Drevesu trdosrčnemu od križa
Noseč gorke krvi ...

Tedajci strepetali so mu listi
In deblo šibkih vej:
In danes še trepeče — trepetlika
Od tistih dob naprej!