Trebušnikove zgodbe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trebušnikove zgodbe. Kako se je Trebušnik vozil v Trst.
Janko Mlakar
Izdano: Amerikanski Slovenec 52/18, 52/19, 52/20, 52/21, 52/22, 52/23, 52/24, 52/25 (1943)
Viri: dLib 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Trebušnik pa ni bil s to razlago nič kaj Zadovoljen, temveč je začel Ivanko oštevati. Toda, ta se ni dala ugnati.

“Razložila sem vam stvar bolj po domače,” začne zopet; “ako pa ravno hočete, povem vam tudi natančneje, seveda bolj učeno. Potem pa pripišite sami sebi, ako me ne bodete razumeli.

Vidite, hrib morajo vrtati; vi gotovo mislite, da s svedri, pa ni tako. En mož drži na skalo jekleno, na koncu poostreno palico, ki se imenuje vrtalo, drug pa tolče po njej. To je silno težko delo. Ako bi vi to delali le en teden, izgubili bi gotovo pol trebuha. Ko je luknja v steni en meter globoka, nabašejo jo z dinamitom. Takih lukenj narede kakih deset. Potem pa zažgo dinamit, pa ne s smotko, kakor je enkrat Groga pri vojakih zažgal top, ampak z dolgo netilno vrvico. Ta se na koncu prižge, potem pa tli toliko časa, da pride do dinamita. Bum, in en meter rova je narejenega.

Tako so delali Podbrdčani. Kaj ne, vam se zdi to počasno? Meni tudi.

Bohinjci so bili pa bolj pametni. Vrtali so namreč s stroji, katere je gonila elektrika, pa ne tista, ki jo bodo menda začeli delati v Mostah. Tak stroj je podoben majhnemu topu. Od spredaj ima dolgo vrtalo, s katerim elektrika silno hitro buta v skalo. Komaj preteče par minut in luknja je izvrtana. Dinamit vžgo potem tudi z elektriko, ki jo pošljejo vanj po dolgi žici.”

“Pravim, pravim, od kod so pa dobili toliko elektrike,” popraša nato radovedni Trebušnik.

“Od kod neki,” čudi se Ivanka njegovemu vprašanju; “kar naravnost iz oblakov. Na vrhu Črne prsti so postavili velikansk strelovod, ki je vlačil nase vse strele deset ur na okrog. Ker pa ni strela nič drugega, kot velikanska električna iskra, nabiralo se je v strelovodu vedno dosti elektrike. To so potem napeljali po žicah v Bistrico.”

Trebušniku se je ta način “nabiranja” elektrike zdel še precej verjeten. Ko je Ivanka to zapazila, se je od samozadovoljnosti kar oblizovala. Veselje ji je pa pokvaril Groga, ki je poučil strica, da so imeli v Bohinju posebne stroje za elektriko, katere je gonila Bistrica. Bečkov Groga je namreč v teh rečeh precej izveden.

Trebušnik pa to pot ni bil posebno hud. “Pravim, pravim,” poizvedoval je dalje, “kako pa narede, da se rov ne podsuje, preden ga obzidajo?”

“Podpreti ga morajo,” pojasnjuje mu zopet Ivanka. “Ves predor razdele namreč v osem metrov dolge oddelke. Tak oddelek se imenuje obrok. Delavci izvrtajo najprej rov, katerega še ni treba podpreti. Ko je pa sto metrov dolg, spravijo se drugi delavci nad posamezne obroke. Razširijo jih ter podpro z debelimi hlodi in deskami, da se ne posujejo. Ko je obrok zadostno razširjen in podprt, pravijo, da je vtesan.

Toda delo še ni dokončano. Treba ga je Še obzidati. Najprej zgrade na obeh straneh obroka oporno zidovje. To je na nekaterih mestih debelo do poldrugega metra. Sedaj pa postavijo tik obeh opornih zidov močna debla, zvežejo jih z debelimi tramovi, na nje pa postavijo železne loke. Potem pa zgrade obok. Loki ga drže toliko časa, da se utrdi. Nato jih pa odstranijo. To bi bilo pa jako težko in nevarno, ako bi loki sloneli neposredno na tramovih, ker se obok kolikor toliko posede. Zato pa ravnajo tako-le:

Loke postavijo na železne piskre, ki so napolnjeni s peskom, ne pa z žganci, kakor bi utegnil kdo misliti. Ko je obok narejen, spuste vsak dan iz njih nekoliko peska. Vsled tega lezejo pokrovi piskrov polagoma navzdol, z njimi vred pa tudi loki. Tako se obok polagoma posede. Ko izpraznijo piskre, vzamejo tudi loke brez težave strani. Lesovje so že podrli poprej, in obrok je gotov. Tako obzidajo polagoma veš predor.

Včasih pa morajo tudi na dnu narediti obok, ako niso tla zadosti trdna. Tak predor je potem podoben zidani cevi, ki je potisnjena skozi hrib.”

“Pravim, pravim,” pohvali jo Trebušnik, “to si pa povedala dobro; sicer nisem vsega razumel, ker je preučeno; toliko pa le vem, da me to pot nisi nalagala.”

Ivanka je ravno končala “predavanje”, ko pridemo v Grahovo. Kraj je tak, kakor sploh vsi v Baski dolini.

“Moj Bog,” godrnjal je Groga, “kakšni kraji; potem se pa dobe celo ljudje, ki pravijo, da je tu lepo. Na desni in levi hrib, po sredi pa cesta, železnica in voda. Drugega ne vidim, odkar smo prišli iz Kranjskega. Da le morejo ljudje živeti v takih krajih!”

“Groga,” pravi mu nato Ivanka, “če vam ni všeč, kar izstopite in pojdite črez Nemški Rut na Rodico, potem po vrheh na Črno goro, od tod pa doli v Bistrico! Slovensko planinsko društvo je tam gori zgradilo kaj imenitno pot. Hodili bodete lahko celo od Rodice do Črne prsti z eno nogo po Goriškem, z drugo pa po Kranjskem. Tudi telebnili bodete lahko, kamor se vam bo ravno zljubilo, ako bodete kaj dosti zijali okrog. Zakaj razgled je ves čas silno lep; posebno Triglav se vidi jako krasno.”

Bečkov Groga pa ni hotel ubogati Ivanke, ampak se je raje peljal z nami naprej.

Komaj predirjamo par predorov ter skočimo nekolikokrat črez Bačo, že se zopet ustavimo in sicer v Podmelcu. Tu zapusti okrajna cesta Baško dolino ter jo mahne črez brda in gozde po precej strmih klancih v Tomin. V poldrugi uri prideš prav lahko tja. Pametneje pa storiš, ako se pelješ do sv. Lucije in kreneš šele tam v stran. Ta vožnja je sicer kratka, toda zelo lepa.

Vozimo se dalje ob deroči Bači Poleg nje je izpeljana tudi cesta, katero so zgradili, ko so delali železnico. Potrebovali so jo namreč za prevažanje gradiva. Kmalu pridemo v ozko sotesko, v kateri zagledamo lep vodopad. Ivanki se je dopadel tako, da je celo Grogo opozorila nanj.

Beček je pa mirno obležal na klopi, na katero je bil položil svoje od lenobe utrujene kosti, in menil, da vidi lahko vodopad doma, kadar ga Špelica polije.

Toda tudi Ivanka ga ni občudovala dolgo, kajti kmalu nas je požrl Rakovec. Čuditi se pa ne moremo, da ima tak želodec, zakaj ta predor je dolg skoraj 300 m. Vlak mu pa ni storil posebno dobro; zato ga je vrgel kaj hitro zopet ven. Najraje bi nas bil treščil v Bačo, toda prestregel nas je k sreči 90 m dolg kamenit most. Desni breg potoka nas pa tudi ne trpi dolgo; kar naenkrat moramo zopet nazaj na levi breg. Slednjič zropotamo črez obokan most, zginemo v kratkem predoru, zapustimo potem Baško dolino in se preselimo v Idrijsko.

Tu se pa ne mudimo dolgo, marveč predrdramo urno na velikanskem mostu, ki je 260 m dolg in 30 m visok. Komaj da malo pogledamo po dolini navzgor in že se ustavimo na postaji Sv. Lucija-Tomin.

Gromoviti “živio” nam tu zabuči na uho. Bilo je vse črno ljudstva na kolodvoru, in opazili smo celo nekaj zastav.

“Pravim, pravim, kaj jim je pa taka sila; da tako kriče,” oglasi se Trebušnik in sili s svojo debelo bučo skozi okno.

“Kaj jim je, vas pozdravljajo,” pojasni mu vedno postrežljiva Ivanka. “Vsaj ven pojdite in se jim pokažite!”

“Pravim, pravim, torej praviš, da bi šel ven; potem naj mi pa zopet uide vlak!”

“Ah, kaj še! Bo že počakal toliko časa, da se vi zmenite.”

In Trebušnik je res kolovratil ven, da se zahvali za pozdrav, ki seveda ni veljal njemu, marveč nekemu društvu, ki se je pripeljalo na veselico narodne čitalnice v Tominu.

Komaj se izbaše ven, že mu zadoni naproti zopet urnebesni “živio”. Občinstvo je menda mislilo, da jb prišel počastit veselico kak odposlanec kranjstah županov v narodni noši. Ravno v istem času pa zažvižga tudi vlak.

Trebušniku je pa šlo žvižganje bolj k srcu, kakor pa “živio”. Pokazal je prijazni množici svoj široki hrbet in jo hitro pobral nazaj v voz.

Hotel je pa ljudem vendar pokazati svojo naklonjenost in je pozdravljal s klobukom skozi okno tako dolgo, da mu je odletel iz rok. Veter je pa komaj čakal na to; urno ga je pobral s tal in ga odnesel v bližnje grmovje.

Trebušniku se je pa kastorja zdelo zelo škoda in je zagodrnjal:

“Pravim, pravim, to ima človek od teh pozdravov. Saj jih nisem naprosil, da naj vpijejo. Sedaj sem pa še ob klobuk! Kako se morem tak pokazati v Trstu?”

Ivanka ga je pa slednjič prepričala, po dolgem prigovarjanju, da je v sami čepici še celo postavnejši.

Tako je Trebušnikov kastor z lepim peresom za trakom ostal v sv. Luciji, mi smo se pa odpeljali dalje. Sicer bi bili tudi mi radi malo ostali tam, ako bi nam bil pripuščal čas; kajti kraj je zelo lep in res vreden, da se ogleda.

Vas sama leži na nekakem polotoku, ki ga tvori Soča z Idrico. Obdana je od lepo obraščenih hribov, kar jako prija očem, ki so poprej v Baški dolini gledale skoraj samo sivo skalovje. Pozdravljajo te pa obenem tudi sivi velikani Triglavskega pogorja, od katerega si se poslovil pred Bohinjskim predorom. Zlasti pogled na Krn (2246 m) in Kanin (2582 m) je naravnost nepopisljiv. Jako prijeten je tudi izprehod ob zeleni Soči. Ako se potrudiš do izliva Idrijce v Sočo, vidiš krasen slap Soče in divjo sotesko, v kateri buče jezni valovi “hčere planin”.

Sv. Lucija je pa tudi važno izhodišče na razne kraje in gore, ker se pri nji odpirajo tri doline, Soška, Baška in Idrijska. Poprej je šel ves promet od severne strani v gornjo Soško dolino črez Trbiž. Sedaj nadomešča to postaja sv. Lucija prav dobro. Zlasti Tominci so lahko zadovoljni z novo železnico, akoravno imajo do nje dobro uro. Kobarid je že nekoliko bolj oddaljen. Celo Bolčani hodijo gotovo raje črez sv. Lucijo, da se jim ni treba pehati po klancih dolgega Predela, akoravno imajo v Trbiž nekoliko bližje.

Takoj onkraj sv. Lucije izgine vlak v 617 m dolgem predoru. Še en pogled na krasne Soške planine in zopet nas obdaja tema. Ko pa pridemo iz luknje ven, zagledamo ozko, slabo uro dolgo sotesko, skozi katero šumi bistra Soča v globoki skalnati strugi.

Ako pa hočeš natančno ogledati to krasno sotesko med sv. Lucijo in Avčami, moraš jo prehoditi peš; kajti med vožnjo ne vidiš veliko. Komaj pridemo iz ene luknje in smuknemo črez kak most, že smo v drugi. Ivanka in Groga sta si preganjala čas s tem, da sta jih štela. Ivanka jih je naštela osem, Groga pa sedem.

Sedaj je nastal velik prepir, kdo ima prav. Ivanka je očitala Grogi, da je en predol prespal, ta pa nji da pove vedno več, kakor je res. Trebušnik jima je pa naposled svetoval, naj v Avčah izstopita in gresta nazaj predore štet, da se prepričata, kdo ima prav.

Toda njegov svet jima ni ugajal posebno. Peljala sta se dalje in prepirala. Ivanka je porabila vsako priliko, da je zbodla svojega nasprotnika.

* * *

Ko smo se peljali onstran Avč črez velikanski 163 m dolgi most in je Trebušnik kihnil, da bi bil kmalu vlak poskočil v globočino, pozabil je Groga reči “Bog pomagaj!”

Ivanka ga začne takoj oštevati:

“Kako morete vi predore prav šteti, ko niti ne rečete “Bog pomagaj”, kadar kdo kihne? Kakšen kristjan ste pa vi?”

“Jaz ne pravim nikomur “Bog pomagaj”, naj kihne potem tudi stokrat,” odvrne ji Groga ves togoten.

“Zakaj pa ne?”

“Ker sem enkrat naredil tako obljubo.” “Vi ste pravi pogan; gospod Janko, dajte ga no izpreobrniti!”

“Groga, zakaj ste pa naredili tako obljubo,” sprašam ga jaz.

“Zato, ker me je “Bog pomagaj” spravil enkrat v veliko nesrečo in škodo.”

“Povejte nam, Groga, kako je to bilo,” prosi ga Ivanka; “ako nam poveste, vam pa porečem, da ste vi prav šteli predore.”

“No, vam pa povem, pa ne zavoljo tebe, ampak zaradi gospoda.”

“Gotovo vam je znano,” začne Groga, “da sem služil v Ljubljani pri topničarjih.

Imeli smo zelo hudega stotnika, ki se je pisal Salabolski. Bog mu daj dobrota j je že davno umrl! Nekateri so celo trdili, da je bil vitez. Toda jaz tega nisem verjel in še danes ne verjamem. Kajti vitezi imajo železno obleko, Salabolski jo je pa imel iz sukna, kakor mi. Sicer me pa to ni dosti brigalo.

Veliko bolj važno je bilo za me, da je pri njem služila Muckova Minca, ki je bila iz naše vasi. Komaj me je po mnogih letih prvikrat zagledala, že se je zatelebala vame, tako brhek sem bil takrat.”

“Zakaj pa pravite, da ste bili,” prekine ga Ivanka; “saj ste še sedaj najpostavnejši mož pod brezniškim zvonom.”

Grogi se je pa zdelo pri tem, kakor bi ga bil kdo po srcu namazal z maslom. Počil je s prsti, tlesknil z jezikom in rekel:

“Moj Bog, kaj bom sedaj, ko imam že pet križev na hrbtu! Takrat bi me morala videti, ko sem imel na ovratniku na vsaki strani po dve zvezdi, in mi je rožljala ob strani bridka sablja! Kadar sem se zvečer izprehajal po Mestnem trgu, in mi je ropotala sablja po tlaku, imel me je vsak za častnika. To so me vojaki pozdravljali! Roke so jim kar same letale k glavam.

Po izprehodu sem navadno krenil k Muckovi Minci. Stotnika ni bilo doma, gospa pa tako ni nikdar pogledala v kuhinjo. Tako sem sedel lepo za mizo in pokušal, kaj so pri stotnikovih večerjali. Minca je vselej vedela, kdaj pridem, in zato takrat skuhala za tri več. Večkrat mi je celo za slovo stisnila v roko svetlo dvajsetico.

To prijetno življenje se je pa naenkrat končalo popolnoma nepričakovano. Prišlo je pa tako-le:

Nekega večera sedim lepo pri Muckovi Minci v kuhinji in obiram lep kos stotnikovega hrbta.”

“Kaj, stotnikov hrbet ste obirali,” čudi se Ivanka.

“Ne bodi no sitna,” raztogoti se Groga; “ako pravim, da sem obiral kos stotnikovega hrbta, hočem s tem le reči, da sem obiral kos srnjakovega hrbta, katerega je Minca spekla za stotnika.

Obiral sem torej košček stotnikovega ali pa, kakor hoče Ivanka, srnjakovega hrbta, akoravno je vse eno, stotnikov hrbet ali pa srnjakov. Razume me tako vsak pameten človek, kaj hočem reči, samo Ivanka ne. Naenkrat zaškripljejo vrata v sobi; iz nje stopi stotnikova gospa in jo mahne naravnost v kuhinjo.

K sreči je Minca to zapazila skozi steklo v kuhinjskih vratih. Toliko, da sem se še zbasal v Minčino omaro, in že je priplavala noter.

Seveda jo je morala najprej dregniti v nos moja sablja, ki je ležala na mizi. Stotnikov hrbet in polič z vinom sem k sreči vzel s seboj, na sabljo sem bil pa popolnoma pozabil. Kdo pa more tudi misliti na vse, posebno če se mu tako mudi, kakor se je meni takrat mudilo.

Gospa je najprej nasadila na nos očale, ki jih je imela nataknjene na dolgo palico, gledala potem nekaj časa sabljo in naposled rekla:

“Čegava je pa ta sablja?”

“Moja,” odvrne ji Minca; “kupila sem jo na Starem trgu pri nekem starinarju, da sekam z njo meso, ker mi gre s sekalcem prepočasi.”

“Ako mislite,” nosljala je stotnikova gospa dalje, “da s sabljo lažje sekate, prosili bi lahko gospoda stotnika, da bi vam dal eno. Ker ste si jo pa že sami kupili, vračunajte jo med mesečne izdatke!

A vsa je res verjela, da je korporalska sablja za meso sekati. Je že tako; čim bolj izobražene so take gosposke stvarice, tem bolj so neumne. Povedala je še Minci, da bodo imeli drugi dan dva gosta pri kosilu, potem se je pa obrnila k vratom.

Tu je pa hotela nesreča, da je gospa kihnila, in jaz osel sem se takoj oglasil v omari in rekel: “Bog pomagaj!”

Da ste jo le videli, kako jo je obrnilo nazaj! Nekaj časa je kar obstala, kakor Abrahamova žena, potem ko je bila izpremenjena v solnat steber.”

“Lotova si hotel reči,” opozori ga Ivanka.

“Lotova ali Abrahamova, to je vse eno pri meni,” togoti se Groga. “Kaj se mešaš vedno vmes; potem naj pa človek pripoveduje, če more. Sedaj ne govorimo o Lotovi ali Abrahamovi ženi, ampak o stotnikovi gospe, da veš.

Torej, da pridem enkrat do konca, stotnikova gospa se je kar izpremenila v solnat steber.”

Sedaj smo se pa vsi začeli smejati, Groga se je pa jezil:

“Čemu se pa sme jate? Saj nisem povedal nič smešnega.”

“Prav nič,” tolaži ga Ivanka, “samo toliko ste dejali, da se je stotnikova gospa izpremenila v sol, ko ste vi rekli “Bog pomagaj”!”

“Kaj, jaz da sem rekel, da se je stotnikova gospa izpremenila v sol? Jaz že nisem nikdar tega rekel.”

“Rekli ste, rekli, četudi niste mislili tako. Najbrže ste se zagovorili.”

“Saj se moram, ko mi segaš vedno v besedo. Sedaj pa ne povem več naprej; pa ti govori, ki bolje znaš!”

“Kaj mislite, da res ne znam naprej povedati,” zasmeja se mu Ivanka poredno; “bolje nego vi. Le poslušajte!

Ko stotnikova gospa zasliši pozdrav iz omare, začne vpiti nad Muckovo Minco, koga ima skritega. Njeno kričanje privabi tudi stotnika v kuhinjo. Ko zve, zakaj se gre, odpre urno omaro, in nato se pokaže silno ginljiv prizor:

Groga stoji zravnan kot sveča; roko s poličem drži na strani ob hlačnem robu, tisto z na pol oglodanim “stotnikovim hrbtom” pa ob čepici, kakor je predpisano za vojaški pozdrav.

Konec te žalostne zgodbe je bil pa ta, da je moral Bečkov Groga v luknjo, Muckova Minca pa v drugo službo.

Groga je takrat naredil obljubo, da ne bo nikomur več rekel “Bog pomagaj”; Minca se je pa poslovila od njega brez solz in brez dvajsetice. Poprej ga je pa še prepričala, da tako neumnega “kalanerja” ni v celem polku kot je on.

No, Groga,” obrne se Ivanka potem na Bečkar “nisem li dobro končala vaše zgodbe.”

“Dobro,” pritrdi ji ta. “Samo to bi morala še povedati, da sem pravzaprav jaz pustil Muckovo Minco, ker v novi službi še sama ni imela kaj jesti. — Toda kje spaka si to zvedela? Jaz ti gotovo nisem pravil.

Saj sem danes šele prvikrat v svojem življenju to povedal.”

“Prav lahko vam povem, kje sem to slišala, toda dvomim, da bi me razumeli. To lepo dogodbo mi je povedal svak brata vaše žene.”

“Svak — brata — vaše žene,” ponavlja počasi Groga. “Kdo bi bil pa to? Brat moje Špelice nima nobenega svaka; vsaj jaz ga ne poznam.”

“Poznate ga, poznate, pa še dobro; kakor samega sebe.”

“Praviš, da ga poznam kakor samega sebe? Brat — svaka — moje — žene ...”

“Ne,” popravi mu Ivanka; “svak brata vaše žene.”

“Ah kaj,” raztogoti se Groga; “brat žene mojega svaka ali pa svak žene mojega brata, to je pri meni vse eno. Naj bo že kakor hočeš, samo povej mi, kdo je to!”

“Kaj še tega ne uganete, Groga? Glejte, to ni nihče drugi kot vi sami!”

“Kaj, jaz da sem svoje žene svaka brat,” čudi se Groga; “tega ti pa že ne verjamem!”

“Zopet ste se zagovorili. Jaz sem rekla, “svak brata vaše žene.” Takoj vas preprilam, da ste vi res to. — Kaj ne, vi imate ženo?”

“Imam, Parkelnovo Špelico; kesam se pa vedno, da sem jo vzel.”

“Sedaj se ne gre zato, če se kesate, ampak če jo imate. Vaša Špelica ima pa brata?”

“Ima, tistega Parkelnovega Jožo, ki je lansko leto padel pijan s kozolca in si zlomil nogo,” hiti ji Groga razlagati.

“Kaj takega se tudi vam še lahko pripeti,” pripomni Ivanka poredno.

“Kaj, meni da se lahko kaj takega pripeti,” razsrdi se Groga zopet; “kaj se mi lahko pripeti, vprašam te, kaj? Ali da sem pijan, da padem s kozolca, ali da si zlomim nogo?”

“Vse troje,” odreže se Ivanka ročno. “Toda pustiva to! Torej vi imate za ženo Parkelnovo Špelico, ta ima pa za brata Parkelnovega Jožo, zato ste vi svak tega brata vaše žene. Razumete li sedaj?”

“Toliko, kakor poprej. Brat tega svaka moje žene, počakaj, da sam nekoliko premislim to sorodstvo!”

“Samo toliko pazite,” pripomni mu dobrohotno Ivanka, “da ne bodete preveč napenjali možganov, sicer vam slednjič še uidejo skozi usta, široka so zadosti.”

Zadnje besede je rekla Ivanka bolj tiho. Toda Bečkov Groga se ni več menil zanjo. Legel je na klop in jel premišljevati.

* * *

Grogova povest in Ivankino pojasnjevanje nam je precej okrajšalo vožnjo do Gorice. Imel sem dosti opraviti, da mi ni ušla kaka beseda, in da sem ob enem tudi opazoval okolico, skozi katero smo se vozili.

Dolina od Avč do Gorice je jako mična, četudi ne posebno slikovita. Vožnja je pa že zato prijetnejša, ker se peljemo samo skozi dva predora, katerih se sčasoma res že naveličamo. Mostov je pa še vedno dosti. Vseh skupaj je osem.

Prvi nam pomaga črez celo dolinico, ki se je vsilila iz bližnjega gorovja v dolino Soče. Vlak drdra visoko nad vodo po levem bregu. Več jarkov nam skuša preprečiti pot, toda urno smuknemo preko njih in zropotamo po 242 m dolgem mostu črez Sočo zopet na desni breg. Dolina se naenkrat razširi, in ustavimo se v Kanalu.

Kraj je zelo lep. Vsa okolica nam pa kaže, da se že bližamo milejšemu podnebju. Dolina je na več mestih podobna krasnemu vrtu. Vinogradi, ki se razprostirajo po solnčnih brdih, breskve, smokve in druga južna sadna drevesa nas spominjajo, da smo zapustili kraje, kjer je osem mesecev zima, štiri pa mraz.

Vlak odžvižga in odpeljemo se dalje. Pri odhodu nas pa Ivanka opozori na krasni Kanalski most črez Sočo. Povedala nam je tudi, da ga je zgradil Napoleon I.

Trebušnik si je pa želel izpopolniti svoje znanje in je vprašal, če je bil Napoleon polir ali pa kak podjetnik.

Ko je pa zvedel, kako je ponižal slavnega francoskega cesarja, ga je bilo malo sram in zagledal se je v vinograde, skozi katere smo se vozili.

Konec tega rodovitnega koščka doline je v Plavah.

Dva predora onkraj te postaje nas še M opomnita, da je proga od Podrožčice do Gorice bolj za noč prirejena, kakor za dan. Ko pridemo iz drugega predora na svetlo, ugledamo pred seboj dolgo ozko dolino, ki je jako dolgočasna in samotna. Oživlja jo nekoliko edino le Soča, ki hiti neumorno naprej, da zapusti čim preje ta pusta kraška tla.

Ta enoličnost nas je tako prevzela, da smo vsi utihnili. Naenkrat se pa oglasi Groga s klopi:

“Sedaj pa že razumem. Ivanka ima to pot prav, zakaj jaz sem res svak žene svojega brata.”

Mož nas je zopet spravil v glasen smeh in dobro voljo. Ivanka in “svak žene svojega brata” bi se bila pa gotovo začela iznova prepirati, ako bi ju ne bil opomnil na Sveto goro, katero sem zagledal skozi okno.

“Glejte slovenske barve,” zakliče veselo Ivanka. “Bel zvonik, modro nebo in rdeča samostanska streha, še smo na Sloveni skem.


Za ta izliv svojega domoljubja je pa prejela strupen pogled iz lokavih oči zagorelega človečeta, ki je čepelo v nasprotnem kotu in se menda učilo na pamet neko staro številko “Piccola”.

Dolgočasne soteske se iznebimo šele blizu Solkana. Tu se prepeljemo črez Sočo po veličastnem Solkanskem mostu, ki je poj stal v kratki dobi svojega obstanka znan po širnem svetu. Edini Trebušnik ni o njem še nič vedel. Zato ga mu je Ivanka takoj začela opisovati:

“Vidite, stric, ta most je zato tako imeniten, ker ima samo en lok, ki meri nad vodo 85 m. Nobena druga železnica na celem svetu se ne more ponašati s takim mostom. Dolg je 220 m, oblok je debel pri temelju 3.5 m, na vrhu 2.1 m, visok pa 21.8 m. Kako so ga delali, vam pa ne morem povedati, ker me ni bilo zraven. Sicer bi se vam lahko nalagala, pa nočem, ker nisem navajena tega posla. Alo stric, smo že v Gorici! Grad in Kostanjevica se že vidita.”

“Pravim, pravim, kaj, grad in Kostanjevica se vidita? Kako je pa to mogoče; saj je Grad vendar na Bledu, Kostanjevica pa na Dolenjskem. Pravim, pravim, lansko jesen sem tam kupil zelo vredno dva para volov.”

“Ne bodite no neumni, stric,” vpila je nad njim Ivanka, ker je vlak z neusmiljenim hrupom ropotal črez premene na goriški kolodvor; “saj imajo tudi v Gorici svoj grad, Kostanjevica je pa grič s frančiškanskim samostanom.”

Gorice si nismo ogledali, ker nas ni hotel vlak čakati. Obiskali smo samo častite očete frančiškane in to kar med potjo. Sprejeli so nas jako prijazno, toda ne v samostanu temveč — v griču pod njim.

Komaj smo namreč zapustili postajo, že smo se izgubili v predor pod samostanom.

Da si pa vendar nekoliko ogledamo Gorico, popeljemo se malo okrog mesta, potem jo pa krenemo naravnost proti vipavski železnici. Srečamo jo blizu Št. Petra in se za izpremembo peljemo malo proti Vipavi.

Trebušnik pa začne prav nemirno gledati skozi okno na obe strani, ker smo se ustavili v Volčji dragi, ki je prva postaja vipavske železnice. Ko pa kmalu potem zagleda Gradišče, in se pripeljemo v Prvačino, hotel je na vsak način izstopiti.

“Pravim, pravim,” sopihal je; “mi se ne peljemo prav. Ta železnica drži v Ajdovščino.”

“Kam pa drugam,” pripomni mu Ivanka silno resno. “Tam pa počakamo, da zgrade železnico v Postojno, potem se pa potegnemo naravnost v Trst.”

Jaz sem pa imel veliko opraviti, da sem obdržal moža v vozu, tako neznansko je silil ven. Umiril se je šele; ko smo onkraj postaje zapustili vipavski tir in krenili na novo železnico. Tu smo morali takoj zopet skozi par predorov, kar je Trebušnika slednjič popolnoma prepričalo, da se pelje prav, posebno ker smo obenem tudi zapustili lepo Vipavsko dolino.

“Pravim, pravim,” godrnjal je, “sedaj pa vidim, da se peljem prav, ker ne vidim drugega kakor gore, predore in mostove. Kdaj bodemo pač iz teh hribov ven?”

Mož je namreč mislil, da je onkraj Vipavske doline noter do Trsta sama planjava, posuta z mesti in vasmi, sredi vrhov in vinogradov. Namesto tega so se mu pa pokazali poraščeni vrhovi Trnovskega gozda, češ, tudi mi smo nekaj; pridi le gori in videl boš dovolj planjev.

Vrhovi Trnovskega pogorja sicer ne dosegajo višine 1500 m, toda vsled svoje lege so razgledne točke prve vrste. Ako se povzpneš nanje, razprostirajo se pred teboj vse nedogledne pokrajine od sivega Triglava do sinjega Jadranskega morja. Kako krasno nasprotje, na eni strani snežni razriti grebeni Julijskih planin, na drugi pa neizmerna morska gladina! Majhen trud, s katerim poležeš na Caven, Veliki rob ali Mrzovec, se nikakor ne more primerjati s krasnim razgledom, ki ga dosežeš na tako lahek način.

Pot skozi košate gozde je nad vse prijetna in zdrava. Ako pa zaničuješ kot hud hribolazec lepa pota, splezaš lahko na vrh po strmih golih stenah, katerih se tudi tu ne manjka. Morda se ti celo posreči, da se ponesrečiš na njih in trajen spomin v povestnici slovenskega hribolaztva ti je zagotovljen. Posebne slave seveda si ne pridobiš s tem, kajti slavna ponesrečenja se začenjajo šele v višini blizu 3000 m.

Kmalu potem ko zapusti vlak vipavsko železnico, prižvižga v kratek predor, menda samo zato, da pride na nasprotni strani zopet ven. Tu zagledamo iznova Čaven in Veliki rob, ki sta nam predstavila svoja strma rebra že poprej v Prvačini.

Nato se poslovimo od Vipavske doline in se zopet podamo pod zemljo. Ko pa pribrlizga “lukamatija” iz predora, začne sopihati na ves glas, kajti naslednja postaja Rihenberg leži 56 m višje od Prvačine.

Kolodvor stoji na lepem bregu, katerega so morali nasuti. Globoko pod njim leži v Branici vas Rihenberg. Ravno nasproti se pa šopiri na strmem griču grad istega imena.

Tu se poslovimo tudi od Trnovskega gozda. Toda komaj predrdramo dva kratka predora, že zagledamo Hrušico s strmim Nanosom.

* * *

Spominjam se še dobro, kdaj sem Nanos prvikrat videl. Nastopil sem ravno službo i v Postojni. Otatov Jože me je prijazno sprejel na kolodvoru in mi takoj pokazal Nanos.

“To je naš Triglav,” rekel je ponosno. “Glej, da se kmalu seznaniš z njim.

Jaz sem pa dolgo odlašal s tem obiskom, kajti Nanosovih 1200 m mi je bilo veliko premalon. Slednjič sem se pa nekega jutra vendar-le spravil na pot.

Stopil sem tja do Razdrtega in zlezel kar naravnost na strmi rob, ki se dviguje nad vasjo. Tam ležem na mehka tla, odložim suknjo in kolar ter iščem po zemljevidu vasi in sela, ki so se belila na lepi planjavi pod menoj. Naenkrat začne vse plesati; plesale so mimo mene njive, gozdovi, vasi in naposled pripleše tudi Postojna.

“Počakaj še malo,” mislim si, “da pride na vrsto tudi tvoje stanovanje; potem lahko stopiš kar noter in se vležeš na posteljo.”

Naenkrat se mi pa vse to skrije v nekako meglo, omahne mi glava in — zaspim.

Zbudi me šele solnce, ki me je začelo neusmiljeno žgati. Ura je bila nekaj črez deset; imel sem torej še dosti časa do noči. Zato začnem premišljevati, kaj naj učinim slavnega.

“Naj grem li na najvišji vrh Nanosa,” vprašam se.

“Ne, to stori lahko vsaka šleva. Narediti moram kaj takega, kar še ni napravil nihče. Kaj, ko bi preplezal vse stene do sv. Brica?”

Ta misel mi je ugajala silno. Bila je gotovo jako pametna, kajti te neumnosti gotovo še ni nihče zagrešil.

Poberem torej suknjo in se zapodim z neznansko gorečnostjo v skale. Kolar in zemljevid sem seveda pustil na tleh; samo pozabil sem jima naročiti, naj prideta za menoj.

Prijetnosti tega plezanja ne bom popisaval. Kdor jih pa hoče okusiti, naj gre kak soparen dan v juliju na Nanos in naj se plazi po stenah proti sv. Bricu. Porok sem mu, da v drugo ne bo šel več.

Omenim naj samo toliko, da je v tistem skalovju dosti kač, gadov in modrasov. Mene seveda niso dosti begale, kajti jaz sem precej vajen takih reči. Kakor hitro sem katero zagledal, zgrabil sem jo urno za rep, in frčala je v dolino, še predno ji je prišlo na misli da me lahko popade. Ako je prišla cela na tla, ne vem, toda to je bila njena skrb, ne pa moja.

Bil sem ravno nad Srednami, ko zazvoni v Postojni poldne. V mojem želodcu je bilo pa že precej črez, zakaj bil sem še skoraj popolnoma teše. To in pa črni oblaki, ki so se zbirali nad sv. Trojico, so me napotili, da sem sklenil pustiti v miru sv. Brica.

Spustim se po skalah navzdol in jo pocedim po strmem melu proti Srednam. Ko pridem do vasi, hočem natakniti kolar; toda tega namena nisem mogel pri najboljši volji izvršiti. Rad bi tudi poznal tistega, ki zna natakniti kolar, če ga nima.

To me pa ni posebno motilo. Kajti bil sem tudi brez kolarja za v vsako še tako odlično družbo. Samo suknji se je pripetila mala nesreča. Hotela je namreč po vsej sili ostati v Nanosovih pečinah. Zato se je tako trdno oprijela nekega grma, da sem moral potem oblačiti suknjo posebej in rokav posebej.

Hlače so se pa ohranile jako dobro vkljub ostremu kamenju, s katerim so prišle v najožjo dotiko. Sicer so imele na zadnji plati precej velika okna, tudi na kolenih je bila tuintam kaka luknja, spodaj so bile pa le nekaj malega razcefrane; drugače so bile popolnoma cele. Zato sem bil lahko prepričan, da bo vsak spoznal v meni dekanijskega kaplana iz Postojne, akoravno sem bil brez kolarja.

Mahnem jo torej v gostilno v vasi in sedem samozavestno za mizo. Ko pride gospodar v sobo, ga vprašam, če bi dobil lahko kaj kosila.

“Ako hočeš dobiti kaj jesti,” pravi mi čemerno, “pojdi v vežo! Tu je za goste, ne pa za berače.”

Malo sem se začudil, ko sem zaslišal ta pozdrav, zameril mu pa nisem. Kajti ogledalo na nasprotni steni mi je kazalo znojen obraz, razgaljene prsi in odtrgan rokav. Zato sem mu rekel kolikor mogoče prijazno:

“Ne bojte se, plačam vam vse pošteno! Le prinesite mi kaj za med zobe, kajti Nanos mi je napravil veliko lakoto in žejo!”

Mož zagodrnja nekaj v brado o “vsiljivih postopačih” in zapusti sobo. Nato pa pride gospodinja ter prinese kos kruha in četrt vremščine; postavi oboje na mizo in pravi osorno:

“Drugega nimamo nič.”

Potem pa izgine za možem v vežo.

Sedel sem torej sam, pil tisto kislico in prigrizoval kruh iz prejšnjega meseca. Šlo mi je zelo. v slast. Kdor ne verjame, naj gre tešč iz Postojne ob štirih zjutraj na Nanos, tam naj lovi slepe miši po skalah, opoldne naj se pa zateče v gostilno v Sredne. Videl bo, da se mu v ustih izpremeni najslabša vremščina v najboljši šampanjec, in najtrši kruh v medeno potico.

Vendar me je nekaj motilo ves čas; namreč tisto, ki je zunaj v kuhinji cvrčalo in vselej tako lepo zadišalo, kadarkoli so se odprla sobna vrata.

Ženska radovednost, koliko si bila ti že zaničevana in še boš! Toda naj te vsi teptajo v blato, jaz te bom vedno proslavljal. Kajti tebi se imam zahvaliti, da sem bil deležen tistega, ki je v Srednah pod Nanosom tako glasno cvrčalo in tako prijetno dišalo.

Črez nekaj Časa pride gospodinja v sobo, sede za mizo ter me vpraša od kod in kam. Jaz ji seveda popišem vso pot iz Postojne do Sreden. Samo ob sebi se razume, da nisem pozabil povedati, kako sem gade in modrase lovil za rep ter jih metal v dolino.

To se je silno dopadlo ženi. Nato me nekaj časa gleda pozorno, potem pa pravi:

“Nekomu se mi zdite podobni. Komu že? Čakajte, že vem, postojnskemu kapelanu.”

“Kaj pa, ko bi bil jaz res postojnski kapelan,” zasmejam se; “seveda, kolar sem pustil na Nanosu, ker mi je bil preveč nadležen za vratom.”

“I seveda ste,” vzklikne ona; “saj vas poznam tudi po glasu! Kje sem neki imela prej ušesa in oči, da vas nisem spoznala takoj! Gotovo ste zelo lačni! Potrpite malo, grem gledat ven, mogoče se bo še kaj dobilo za prigrizek.”

In res se je še dobilo. Kmalu je ležala pred menoj na krožniku lepo opečena polovica piške, ki me je poprej ščegetala v nos. Tudi gospodar se je zopet prikazal in se opravičeval, da me je sprejel tako “prijazno”.

Jaz sem mu pa hitel zatrjevati, da nisem prav nič zameril, kar je bilo tudi res. Pri odhodu sem mu celo obljubil, da pridem zopet pod njegovo gostoljubno streho, kadar bom preplezal drugo polovico sten od sv. Brica do Sreden.

Potem sem jo pa mahnil po bližnjici, črez Pred jamo in Studeno, v Postojno, kamor sem prišel šele drugo jutro.

Predjamskega gradu si nisem mogel ogledati, pač pa sem zvedel tam, da grad ne stoji zato, da bi vsak capin vtaknil svoj nos vanj.

Tudi v Studenem nisem mogel toliko časa v župnišče, dokler ni prišel gospod župnik. Njegova sestra je namreč trdovratno zatrjevala, da “vandrovci” prenočujejo na hlevu v mrvi, ne pa v hiši.

Naposled bi bil pa skoraj prišel v Postojno v takem častnem spremstvu, kakor nekdaj v Žihpolje, ako bi me ne bil rešil postojnski stražmojster, za kar sem mu še danes hvaležen.

Drugega posebnega se mi ni pripetilo na tej poti.

Eno škodo sem pa menda vendar-le napravil s svojim izletom. Kajti lovci mi še dandanes očitajo, da sem jaz kriv, da ne pride na Nanosu noben medved več na strel.

Gospod Pavlič, najboljši lovec na okrog, je namreč pravil, da je videl na Nanosu, kako je velik medved, z mojim kolarjem okrog vratu, zijal v moj zemljevid. Do strela pa ni prišel, ker ga je kosmatinec prekmalu zapazil. Zagrabil je s taco zemljevid in se izgubil v goščo. Od tistega časa ne pride noben medved več na izpregled. Ker imajo dober zemljevid, vedo se dobro ogibati bolj obljudenih krajev.

Tako je pravil gospod Pavlič. Toda jaz tega že ne verjamem; saj vsega ne, kajti lovci radi lažejo.

Take spomine mi je obudil Nanos, ko sem ga črez dolgo let zopet zagledal, četudi le iz vlaka. Povedal sem jih tudi svoji družbi. Toda ako bi bil vedel, kako jih bodo sprejeli, ohranil bi jih bil raje za se.

Mislite si, jeli so se smejati, smejati tako resnim, tuintam celo žalostnim spominom! In kako so se smejali!

Trebušnik se je tako krohotal, da bi bil kmalu vlak skočil s tira, Ivanka se je kar solzila, Groga se je pa hitel na vso moč prepasovati, da bi ne bil počil.

Toda vas, ljubeznive Mohorjanice in dragi Mohorjani, vas kličem na pričo in vprašam:

“Ni li bila moja pot iz Postojne v Postojno črez Nanos resen, da, junaški čin, vreden slovenskega hribolazca? Je li bilo potem prav, da so se smejali mojim dragim spominom? Se li nisem lahko čutil kruto razžaljenega? — Gotovo!”

* * *

In res me je ta porogljiv smeh globoko užalil. Umolknil sem in gledal skozi okno v pusti kraški svet, na katerega smo stopili pri postaji Sv. Danijel-Kobdilj. Tla so. tuintam razorana z globokimi vdrtinami, ki se imenujejo doline. Graditelji železnice so jih morali na mnogih mestih zasuti, drugod so si pa morali preko gričevja odpreti pot z globokimi preseki. Na obeh straneh vidimo več starih taborov, v katerih so naši predniki branili sveto vero in zlato svobodo preti turškemu sovragu.

Takoj za vasjo Kopriva izginemo iz površja zemlje v globok presek; drugega ne vidimo, kakor skalnate stene, in grozoviti ropot vlaka nas kar gluši. Zato smo pa tem prijetnejše iznenadjeni, ko priropotamo iz tal in zagledamo Skopo, ki leži, rekel bi, sredi vrta. Tak razloček je med tem selom in kamenito okolico.

Onkraj postaje Dutovlje-Skopo se podamo za izpremembo iznova v kratek predor. Ko pridemo zopet na dan, zagledamo Repentabor. Vlak hiti v Repentabor in se ustavi v Repentaborju. Potem se poda zopet na pot in zdrdra skozi Repentabor. — Kaj ne, to je čudno?

Nič ni čudno! Kajti Repentabor se imenuje cerkev, ki je imenitna božja pot, dalje dolina, v kateri ta cerkev stoji, potem postajališče, na katerem se ustavi vlak, in slednjič grič, skozi katerega je predrt predor za železnico.

Omenim naj le še to, da je ta grič tak, kakor so bile tiste hlače, ki sem jih prinesel z Nanosa. Ima namreč polno lukenj, ki so deloma tudi s predorom v zvezi.

Potem ko zropotamo še črez most visoko nad progo južne železnice, pridemo kmalu na Opčine.

Tu vlada silno živahno življenje. Kajti Opčine so kraj, kamor Tržačani, pa tudi tujci, jako radi zahajajo zaradi dobrega zraka in lepega razgleda.

Lep obelisk ti kaže, da je ta kraj počastil sam cesar Franc s svojim obiskom. Nekoliko višje pa stoji razgledni stolp, raz katerega se ti nudi krasen razgled.

Proti severu obrnjen zreš na razorano kraško pokrajino. Ako se naveličaš tega pogleda, odpočijejo se ti oči na silnih vrhovih Julijskih planin. Na sinjem obzorju te pozdravljajo sivi Krn, snežni Kanin in drugi znanci, v katerih osrčju si se vozil še pred kratkim časom. Toda tudi proti jugu je pogled na neizmerno morje nepopisljivo lep, naj ga že gladi lahen veter ali pa biča jezna burja.

Lahko bi se peljali z Opčin z električno železnico, ki posreduje osebni promet s Trstom, toda nočemo se izneveriti novi železnici, ko smo že tako blizu cilja.

Vlak odpiha iz postaje, se poda po svoji navadi takoj v predor, ki je jako zanimiv vsled votlin, s katerimi je v zvezi. Ena je železnici prestrigla pot. Morali so zgraditi črez njo 21 m dolg most. Vidimo ga seveda ne, ker nas obdaja popolna tema. Kako prijetno smo pa iznenadeni, ko pridemo iz tega nad tisoč metrov dolgega predora in zagledamo naenkrat morje v njegovem krasne okviru!

Pred nami leži sumno mesto, na desni se pa razprostira strmo obrežje, podobno skrbno obdelanemu vrtu. Pogled nam sega daleč noter do laških planjav, za katerimi se jasno črtajo na temnem obzorju obronki razritih Dolomitov. Sredi tega pisanega okvira se pa giblje in vali krasna pa tudi grozna, poslušna in vendar uporna, silno koristna in tako nenasitljivo prešerna pošast — morje.

Trebušnik je mislil, da je to le megla. Komaj smo ga pa prepričali, da je res morje, izginilo nam je že izpred oči.

Železnica nas privede tako blizu Trsta, da slišimo šum in trušč, ki vlada v njem; toda vanj ne moremo. Kajti še vedno smo nad njim 308 m. Vlak pa ne more po stopnicah doli; zato se vije proga v velikanskem ovinku okrog mesta. Zdi se nam, kakor bi iskali, kje pridemo najzložneje noter.

Z grozovito naglico dirjamo navzdol; klanec je tako hud, da zavore kar škripljejo. Trikrat moramo še pod zemljo, in vrhu tega nas v Rocolu celo ustavijo. Groga je menil, da tu gotovo ogledajo vlak, če je zadosti čeden za v Trst. Trebušnik je pa zamomljal:

“Pravim, pravim, peljemo se v mesto, kakor bi z levo roko segel za hrbtom v desni žep.”

Nato se poslovimo v predoru sv. Jakoba od podzemeljske vožnje in pridrdramo z neznanskim hruščem na novi državni kolodvor v Trstu. Vse hiti ven, in vlak je izpraznjen v par minutah.

Ljudstva se je kar trlo. Eni so se ravnokar pripeljali, drugi so čakali, da se odpeljejo, drugi zopet so prišli sprejemat znance. Med zadnjimi bi moral biti tudi Bečkov France.

Toda Groga je zaman stegoval vrat in sukal na njem glavo na vse strani, da bi ugledal brata. Ni ga bilo nikjer. Zato ga vprašamo, če sploh France ve, da pridemo.

“Kaj ne bo vedel,” odvrne Groga čemerno, “ko sem mu pa pisal. Saj imam pismo še pri sebi.”

“Kaj, še pri sebi ga imate,” čudi se Ivanka; “zakaj ga pa niste oddali na pošto?”

“Čemu bi dajal pošti zaslužiti, ko mu ga sam lahko izročim in si tako prihranim groš?”

“To pot ste bili pa malo preveč varčni,” pravim mu jaz. “Kako more vaš France vedeti, da pridete, ko pa ni prejel pisma? Zato vas pa tudi ni prišel čakati.”

Groga je nato nekaj časa strmel pred se z odprtimi usti in izbuljenimi očmi ter premišljeval, potem je pa rekel:

“Imate prav! Na to pa res nisem mislil. Saj pravim, človek ni nikdar zadosti premeten.”

Šli smo torej s pismom iskat Franceta; našli smo ga kmalu, ker je imal Groga precej natančen naslov. Potem smo se pa zatekli v Narodni dom.

Bečkov France je pa Bečkovemu Grogi povedal za pozdrav, da naj gre kar nazaj, odkoder je prišel, ako mu takoj ne izplača tistih dvesto, katere ima še dobiti iz hiše.

Bečkovemu Grogi se je pa ta sprejem od strani ljubljenega brata, Bečkovega Franceta, tako pokadil pod nos, da se je obrnil na mestu in jo pribasal za nami.

Delali smo ravno načrt za drugi dan. Po dolgem preudarjanju smo določili jutro in večer za ogledovanje mesta, popoldanske ure pa za izlet v Miramar.

Iz vsega tega pa ni bilo nič, in sicer iz sledečih vzrokov: Ko drugo jutro ogledujemo pristanišče, spomni se Trebušnik, da so ga po noči opikali komarji, in da se mora zato kopati. Isto potrebo je začutil kar naenkrat tudi Groga. Zmenili smo se torej, da se snidemo črez kako uro pred cerkvijo novega sv. Antona.

Trebušnik in Groga sta se nato odpravila proti kopališču, midva z Ivanko sva pa naprej ogledovala živahno življenje v luki.

Ob določeni uri po korakava počasi proti novemu sv. Antonu. Tu nama pridirjata naša junaka že naproti. Moralo se jima je silno muditi, ker sta razvijala Čudovito naglico. Trebušnik je kar lovil sapo; bil je brez dežnika in čepice, zato je pa imel visok cilinder, ki mu je čepel na glavi, kot ; jabolko na zvoniku.

“Stric, kam pa tako urno,” vpraša ga Ivanka, “pa s pinjo? Kje ste pa pustili dežnik in ...?”

Toda ni ji pustil dalje govoriti.

“Pravim, pravim,” sopihal je, “hitro na vlak in domov, sicer naju še dobe!”

“Kaj se vam pa mudi tako,” čudim se jaz; “kdo vas pa lovi?”

“Pravim, pravim, sedaj ni časa za razlaganje; ako nočete, greva pa sama. Groga, le hitiva! Najbolje je, da nimava z gosposko nič opraviti.”

In drla sta jo naprej tako naglo, da sem ju komaj dohajal, Ivanka je pa kar zaostajala.

Tudi na kolodvoru še nisem mogel ničesar spraviti iz strica. Zapazil sem samo to, da je zlezel kar na kup, kakor hitro je zagledal kakega redarja. Zelo ga je tudi begalo, ker so ga ljudje tako gledali.

Kdo bi ga pa tudi ne, velikana z ogromnim trebuhom v kranjski narodni noši in s premajhnim cilindrom na glavi! Jezik se mu je razvezal šele, ko smo sedeli varno v vlaku in se odpeljali iz Trsta.

“Pravim, pravim,” oglasi se, “pa ti povej, Groga, v kaki nevarnosti sva bila.”

“Ko prideva v kopališče,” začne Groga na ta poziv, “vidiva celo vrsto vrat s številkami. Nek pošvedran dedec nama odpre dvoje takih vrat, in morala sva vsak v svojo sobo, da sva tam odložila obleko. Potem sva pa planila v morje. Bilo je že precej ljudi v vodi, največ seveda otrok. Plavali in skakali so okrog naju kakor žabe. Stric je lepo ležal na hrbtu, da sta mu samo trebuh in obraz molela iz vode. Otročaji so ga pa za kratek čas bobnali po trebuhu.”

“Pravim, pravim, zato sem pa tudi enega pograbil, da mi je kar cel šop las ostal v roki,” pripomni Trebušnik.

“Kaj mi segaš v besedo,” raztogoti se Groga takoj; “čemu si pa naprosil mene, da naj govorim, ko pa hočeš ti govoriti? Pa ti govori, potem pa ni treba siliti, da bi jaz govoril!”

“Pravim, pravim, pa pripoveduj naprej; saj te ne bom več zmotil.”

“Ko sva se skopala,” nadaljuje Groga nekoliko pomirjen, “šla sva po obleko. Sedaj pa nisva vedela, kje sva se slekla, ker sva pozabila pogledati na številko. Nato začneva kar od kraja odpirati vrata, ker sva upala na ta način najložje priti do pravih. Tuintam je šlo malo težko, ako so bila zaklenjena; ker sva pa dobro potegnila, morala so vsaka odjenjati.

Tako sva pregledala že več takih kurnikov, ko prišepa tisti dedec, ki nama je poprej pokazal, kje naj se slečeva. Drl se je na vse pretege, menda laški ali kako. Da ni bilo slovensko ali nemško, to dobro veva. Postrežljiv je bil pa vendar toliko, da nama je odprl prava vrata.

Ko se oblečeva in prideva ven, stoji že zopet tista pokveka pred nama in začne nekaj gobezdati. Ker je pa videl, da sam ne opravi nič, poklical je še enega na pomoč. Oba sta potem toliko stlačila skupaj, da sva razumela za kaj se gre. Dedca sta namreč zahtevala odškodnino za ključavnice, ki sva jih menda potrla.

“Iz te moke pa ne bo kruha,” pravim jaz j in porinem tisto švedro malo v stran, da bi mogel naprej. Dedec je pa koj žlempnil v vodo. Kdo ga je pa tudi naprosil, da je tako na kraju stal! Drl se je pa potem tako, da je vse letelo vkup. Naenkrat jih je bilo okrog naju kot listja in trave. Eden je potegnil Trebušniku čepico z glave, drugi mu je iztrgal dežnik, nekaj se jih je pa lotilo mene.

“Slišiš, Trebušnik,” pravim jaz, “pomečiva no to-le sodrgo v morje.”

Trebušnik pa še odgovoril ni, ampak je zgrabil z eno roko najglasnejšega kričača in ga zalučil v vodo, kakor bi mignil.

Potem sva pa začela. Metala sva jih kakor žabe. Vse je moralo v vodo, naj je bilo oblečeno ali ne, ker nisva imela časa izbirati. Na ta način sva si napravila hitro prostor.

Trebušnik je pobral še eno pinjo, ker v naglici ni mogel najti Čepice, potem sva jo pa ucvrla ven, da se je kar kadilo za nama. Tudi dežnik sva morala pustiti tam, ker ga je vzel eden s seboj v vodo. — Drugo pa tako veste sami.”

Grogino pripovedovanje nas je spravilo v kaj dobro voljo. Samo Trebušnik se je držal še žalostno.

“Pravim, pravim,” rekel je, “vi se lahko smejite, ko vam nihče nič noče; jaz se pa ne oddahnem poprej, da pridem domov. Morebiti me že čakajo na kaki postaji orožniki, ker so gotovo iz Trsta brzojavili na vse strani, naj me iščejo.”

Toda Trebušnikov strah je bil brez potrebe, kajti prišli smo v Žirovnico brez vsake zapreke.