Trdoslav

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Trdoslav
(Povest)

Josipina Urbančič - Turnograjska
Spisano: Zora 1853
Viri: Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Mrači se. Zadnji svit umirajočega dneva se vsiplje skozi gosto zamreženo okno neke ječe v svobodnem Novgorodu. Po mrzlem zidovju se neprenehoma utrinjajo debele kaplje, kakor da bi se hotel kamen razjokati nad hudobijo človeško, ki jo v sebi zapira. Težek, omoten zrak se vleče po črni ječi. V kotu leži mož v verigah in molče upira meglene oči v črno zidovje, kot da bi hotel s pogledom stene prevrtati. Njegova postava je grda. Rudeči, tršasti lasje stoje kvišku, čelo se gubanči v gostih gubah in izpod obrvi mu temnijo kalne oči. Togotno zaklepa blede ustnice in od srda stiska zobe. Nič se ne gane. Le včasih, kadar usta odpre, mu prešvigne obraz divji smeh, in zopet je temen, kakor ponočno nebo, kadar ugasne žarna strela na črnih oblakih. Pulovski, mogočen boljar, si tako s srdom napaja srce. Njegovo veliko bogastvo ga ni moglo oteti pravici, ni moglo zakriti njegove pregrehe. Obsojen je bil na dvoru Jaroslava od strogega posadnika v zboru meščanov v ječo. Pod dragoceno obleko mu bije srce, ki je bolj črno od črne ječe, v kateri prebiva, in trše od močnega jekla, ki ga oklepa. Temne, zlobne misli se dvigajo v njem, naraščajo bolj in bolj, nazadnje poskoči Pulovski divje od tal. »Jaz v ječi,« zavpije z gromečim glasom. »Jaz! Pulovski? O, peklo, posodi mi tvoje moči, da morem razdejati in v prah razdrobiti ubogi Novgorod, ki se predrzne soditi moja dela, ki se predrzne vreči mene v mrzlo ječo. Prej bi mogel posušiti morje, nego prešteti svoje bogastvo. In vendar — v ječi. Razlij se ogenj mojega srda čez revni Novgorod, pogrezni se sovražno mesto v peklo — tvoja sodba me je po krivici kaznovala.« — »Krivično?« vpraša še enkrat z bolj tihim glasom. »Ali nisem grešil? Ali to ne zasluži še ostrejše kazni?«

Glas mu je slab, oči temne, srce se mu trese v nepoznanih občutkih. Trepetaje pokrije z rokami bledi obraz.

A zopet se dvigne in skoči kvišku. Krvave oči mu streljajo kakor dva oglja izpod čela. Zobje škripljejo, pest se mu dviga in s kričečim glasom zagrmi. »Jaz kriv? Nikdar! Kdo me ima oblast tega dolžiti. Kdo more reči, da sem se jaz pregrešil? Kaj je pregreha? Jaz je ne poznam! Kar storim, je prav, saj nisem norec, da bi poslušal po otročje to, kar vi imenujete vest! Bedaki neumni, ki se oklepate v postave uma in srca, kako smešni ste mi! Zame je postava to, kar jaz želim, in pravo to, kar jaz storim. Naj se pogrezne svet zaradi tega. Kaj meni to mar. — Prah bodem — tako ali tako — v njem nista zaznamovani niti krepost niti pregreha. Torej jaz nisem kriv! — Kriv si ti, Trdoslav, ti peklenski vrag, ti si me obsodil ... o čakaj! ...« In pri tem zopet dvigne uklenjeno roko, da zarožljajo grozne verige. »Oj ti posadnik, čutil boš mojo osveto, čutil boš kaj zmore moje zlato! Ti ali jaz!«

Tako se roti Pulovski. Prevzet od strašnega srda pade zopet nazaj. Črna noč ga objame in zakrije žalostne zmote hudobnega srca.

II.[uredi]

Čisti svit mladega dneva se vliva v krasno, priprosto okrašeno sobo posadnika. Prvi zlatotoki gorečega solnca se tresejo nad njegovo sivo glavo, katere srebrni sneg se bliska v njem kakor žar mlade zarje. Snežnobela brada se mu vliva čez prsi. Izpod belih obrvi mu žarijo oči, kakor dve zvezdi izpod sivih oblakov in njegova lica puhtijo še vedno od zdravja, kakor lica mladeniča. Veličasten mir mu sije z visokega, jasnega čela. Njegova duša premišlja prigodbe zadnjih dni in spomni se sodbe, ki jo je izrekel nad Pulovskim. Spomni se goreče strele, ki je švignila takrat nanj iz oči obsojenca. Vsako srce bi bilo trepetalo pred njo, a njegovo srce je bilo mirno, saj je čutilo pravico: ona mu je bila geslo, ona mu je bila zvezda vodnica.

Zamišjeno sedi sivi posadnik. Kar naenkrat zadoni po vsem Novgorodu »večevoj kolokol«[1]. Njegov glas, znan vsakemu prebivalcu svobodnega Novgoroda se trese skozi lahne zrakove, njegov veličastni ton vabi svobodne Novgorodčane na Jaroslavov dvor. Vsako srce vskipi pri mogočnem glasu, ki kliče meščane na sveto sodišče. Kako ne bi razžaril tudi srce starega Trdoslava? Svetemu klicu odmevajo vse strune njegovega srca, ki bije za blagor rojakov. Še bolj pa mu vskipi čustvo, ko stopi k oknu, da vidi vzrok, ki kliče Novgorod na svetišče pravice. Neznan mu je in osupnjenost ga prevzame, ko vidi, kako drvi truma za trumo k Jaroslavovemu dvoru in v malo trenutkih prihrume zopet nazaj. V vsakem očesu žari divja strast, vse se neurejeno drenja naprej in nazaj. Dolgo gleda Trdoslav drvenje ljudi. Ena misel mu preganja drugo, ena sumnja mu jemlje drugo in vendar se mu ne razjasni, kaj da bi bilo zaneslo tulečo burjo v mirni Novgorod.

Kakor se odcepi spomladi kroglja kristalnega snega na vrhu snežnika in ko se vali v dolino, se je primejo vsak hip nove sestrice, da dere zmiraj večja, zmiraj silnejša lavina navzdol, dokler bobneči plaz ne prihrušči v dolino, pokopaje v ledeni grob imetje seljanov in življenje ljudi, tako je zdivjano ljudstvo, katerega množica v vsakem trenutku narašča. Trdoslav misli in misli in vendar začuden ne ugane vzroka. V zavesti svoje pravičnosti ne ve, da velja njemu ta grozoviti hrup, da se hoče nad njegovo sivo glavo raznesti strašen vihar; ne ve, da hrumeča in drveča množica nosi s seboj strelo, ki je njemu namenjena. Ko bi bil imel pogled v srce ljutega ljudstva, bi bil videl v njem zlato brezdušnega Pulovskega, ko se iz njega vije goreča strupena kača krog človeških src in steguje svoje morilno želo v njegovo srce. O moreče zlato, ti podkupuješ srca, ti gospoduješ čez ljudstva, ti jih storiš neme in potrpežljive kakor ovčice, ali pa jih razjariš kakor divjo, besno zver. Zlato Pulovskega je napravilo iz pravičnih Novgorodčanov brezčutno žival, ki hoče svoje ostre kremplje zasaditi nedolžnosti v srce.

Stari posadnik stoji še vedno strmeč pri oknu. Naenkrat pridere v sobo njegov prijatelj. Lasje mu vihrajo, oči strmijo, prsi se dvigajo, noge se šibijo kot slabo bičevje. S trepetom se vrže Trdoslavu na srce in s slabim glasom vsklikne: »Trdoslav, reši se — reši se!« Več ne more izreči; omamljen se zruši na tla. Ostrmel ga gleda Trdoslav. »Kaj je brate moj — kaj te je tako prevzelo? Govori!« »Pulovski — osveta — ljudstvo zdivjano — reši se!« Te edine besede pridejo prijatelju iz kipečega srca.

Trdoslavu se jasni. Kakor luč v temini se mu užge misel, da je sodba nad Pulovskim vzrok strašnega srda, ki vre v Novgorodcih. Ali kakor trdno stoji mogočna skala, ko se jezni, peneči valovi morja srdito zaganjajo vanjo, tako ostane srce sivega starčka močno in trdno pri srdu divjega ljudstva. Le še trdnejši se čuti, še žarnejše mu teče junaška kri po žilah, še krepkejše, toda mirno mu bije pravično srce.

Soba se polni. Prijatelj za prijateljem prihiti, vse ga prosi, vse vpije: »Reši se, Trdoslav — reši svojo staro glavo. Ljudstvo je divje. Zlato Pulovskega ga je objelo tebi v pogubo. Gorje ti, ako prideš v njegovo oblast. Reši se Trdoslav — reši se!«

Tako vpijejo vsi in primejo sivega posadnika za ramena, da bi ga šiloma odpeljali in oteli strašni nevarnosti. Ali on se jim iztrga iz rok. Močen kot hrast sredi groma in viharja, resen in mil stoji med njimi. Veličastno migne z roko in osupli obmolknejo in iz prsi se mu vlije beseda, krepkomila kakor brona glas: »Bratje, ne tako! Ali mislite, da bo sivoglavi Trdoslav pobegnil kakor zaničevani plašljivec? Kmalu mi bo bela smrt nevesta. Naj me tedaj objame sredi mojih bratov, ako sem kriv! Toda Bog vidi v moje srce in vidi, da je čisto. On brani pravične! Bratje — na Jaroslavov dvor!«

Vse strmi na velikodušnega starčka. Vse obmolkne. In s krepkim korakom odide Trdoslav v sredo med zdivjano kričečo trumo.

Kakor hrumeče morje, ki ga dviga vršeča burja, da se njegovi gromeči valovi valijo v propade in zopet vršijo navzgor, tako se goste trume valijo posadniku nasproti. Vsaka desnica suče med vpitjem ostro orožje, vsako oko strelja strašne plamene. V tej grozeči trumi ni ne misli, ne čustva. Tlak zemlje trepeta pod nje silo in obok neba se trese in odmeva od divjega krika.

Trdoslav srčno koraka naprej. Kakor razjezeni levi se vržejo rjoveči meščani proti njemu. Svetlo orožje se že blisketa proti njegovemu srcu. Kričanje grmi v nebo. — Obsut je od ljudstva. Vid mu pohaja — sapa zastaja — čut ga zapušča — bela smrt steguje po njem svoje roke. Predrami se pri pogledu na cerkev svete Sofije. Nebeška moč zapoveduje v njem. Krepko skoči na stran in stegne svoje roke proti enemu stebru svetišča. Kakor mornar ob potopu, se z eno roko oklene stebra, drugo pa dvignemogočno proti nebu. Njegova obleka vihra prečudno čez speto telo. Neustrašen kot prorok nebes, navdušen kot seraf povzdigne svoj glas nad strmeče trume: »Čist sem pred Bogom in pred svetom in pri Večnem, — pred katerim trepetajo svetovi, ako sem kriv, prelite grešno kri. Toda sodite me poprej. Jaz sem čist.«

Kakor zadeto od nebeške strele okameni osupnjeno ljudstvo. Vsaka roka omahne, vsaka glava se nagne — prej zdivjani kot risi, stoje zdaj kot tresoči se otroci pred mogočnim Trdoslavom.

Veličastno stopi iz cerkve nadvladika in za njim črni in beli duhovni. Njih krasne obleke se bliščijo kakor nočno nebo, na katerem se tresejo svetle zvezdice. Vladika drži v tresoči se desnici svetlo podobo odrešenika sveta, z levico pa migne posadniku. Počasi se obrne z njim proti sodišču Jaroslavovem.

Ljudstvo sledi kakor krotka jata golobov. Vse molči, vse je pretreseno.

Prispejo na sveto sodišče. Tukaj bo sojen stari posadnik. Grobna tihota se spusti na ljudstva. Vsi gledajo nepremično sivolase sodnike, pred katerimi mirno stoji Trdoslav. Nobeden si skoraj dihati ne upa, vsak se boji motiti sveto sodbo, vsak jo s tesnim srcem pričakuje. Trdoslav stoji ponosno, s povzdignjeno glavo pred sodniki, ki mirno in resnobno pretehtujejo tožbe zoper posadnika.

In zmagala je pravica. Tožbe so bile krivične. Stari sodniki vprašajo zdaj ljudstvo, ali je Trdoslav kriv ali nedolžen.

Kakor frfra jesenski veter skozi rumeno listje, tako preleti tiho šepetanje vrste meščanov. In kakor iz enega grla zadoni glas: »Nedolžen!« Trdoslavu se topi srce v presrečni ganjenosti. Ljudstvo pade jokaje pred njim na kolena in moči tlak s solzami kesanja. Desnice vseh se stegnejo proti nebesom in iz ginjenih src hite svete prisege, da ne bodo nikoli več ranili svojega posadnika, da bodo v naprej eno srce, ena duša. In kakor angelj milosti razpenja sivi Trdoslav čez nje svoje roke in jih blagoslavlja z rosnim očesom.

III.[uredi]

Na Jaroslavovem sodišču je sodba. Zbrano je vse svobodno ljudstvo. Boljari, starejšine, medžanini in črni ljudje se vrstijo v složnem redu. Molče in zamišljeno sede sodniki v krogu in med njimi, kakor oče — Trdoslav. Visost in miloba razlivajo njegove oči. Ali kako se mu spremeni obličje, ko pripeljejo pred njega hudodelca, da bo sprejel zasluženo kazen. Kako se vžarijo njegove oči, žive iskre švigajo iz njih v črno dušo obtoženca. Kakor grom se glasi njegov krepki glas. Pretresen in presunjen povesi hudodelnik v tla plašne oči. Ali ko ima rešiti nedolžnost, kaka milina odseva iz njegove duše. Njegove besede so kakor hladilne kaplje, kakor sladki lek za ranjena srca, a tudi kakor ostri meč za grešno srce.

Že je sprejel marsikateri, kar je zaslužil, že se je doneča beseda starega posadnika zarezala v marsikatero srce, — kar stopi v sodišče s prevzetnim korakom drago oblečen mož. Njegova krasna obleka pravi Novgorodcem, da je poslanec Svetoslava, ki je bil tačas branitelj svobodnega Novgoroda. Z ošabnimi očmi preleti prišlec vrste zbora. Siva glava posadnikova se dviga veličastno čez vrste sodnikov. Poslanec si s prevzetno hojo naravnost k njemu predere pot.

Začudeno ga gledajo Novgorodci. Njih oči se radovedno sprašujejo: »Kaj hoče ta tujec pri nas?«

Glava poslanca se dvigne še više in iz ust mu pride predrzna beseda: »Moj gospodar, svetli Svetoslav zapove, da preneha s tem trenutkom biti Trdoslav posadnik novgorodski.«

Začudenje in osupnjenost prevzame pri teh besedah vse Novgorodce.

»Tako govori tujec o svobodnem zboru, o zboru naše pravde, posadniku in ljudstvu v obraz? Ali mirni Novgorod nima spoštovalcev? Ali njegova pravica drugim ni sveta? Novgorod slavni, dvigni se, pokaži, kaka moč je v tebi!« Tako in enako vre opaljeni govor in se vžiga v šumečem zboru. Vse se dvigne. Oči se bliskajo in srce se trese: »Kaj je pregrešil posadnik? Kdo ga sme soditi?«

Poslanec zravna ošabno telo. Njegove obrvi se vlečejo vkup, kakor oblaki pred viharjem in z zlobnim smehom in bolj ošabno ko prej, reče ostro: »Kriv je, kdor mojemu gospodarju več ne ugaja.«

To reče — in goreča iskra je padla v svobodna srca, ki vsplamtijo v strašnem srdu. Pesti se dvigajo, zobje škripljejo in po sodišču zagrmi srdito vpitje: »Nesramni predrznež, ali si pozabil, kje si? Ali ne veš, da tvoja noga stoji na novgorodskem sodišču, kjer ti more ena beseda ugasniti ošabno življenje.«

Plašno se ozira poslanec okrog sebe. Jezepeneči skočijo nekateri proti njemu. Že čuti okrog sebe težke pesti srditih meščanov — kar vstane iz njih srede star, siv mož in zapove s krepkim glasom: »Tiho!«

Vse ga gleda molče in viharna jeza se poleže. Starček pa stopi s ponosom pred ostrmelega poslanca in mu reče trdno s svetim pogumom: »Naj se spomni tvoj gospodar, da je Novgorod svoboden, naj se spomni, da je sveto prisegel, da nikdar ne bo ranil njegovih pravic. Gorje mu, ako je to pozabil. Trdoslav je in ostane naš posadnik.«

In zapro se ustnice starega posadnika, ki obrne ponosno poslancu hrbet. Ljudstvo zadovoljno potihne in s pobešeno glavo zapusti osupnjeni poslanec mesto svobode.

Resni, moški odpor mogočnega Novgoroda prelomi Svetoslavu moč in pogum. Vidi, da ne zmore nič proti močnemu Novgorodu. Toda njegovo prevzetno visokohlepeče srce ne more prenašati misli, da je premagan, da se mu Novgorod ni udal, da ne more v verige vkovati svobodnih src Novgorodcev. V divji jezi kipi njegovo ošabno, vladeželjno srce. Toda zaman. Novgorod mu je pretrdna stena. Zato rajše odstopi poveljstvo upornega Novgoroda svojemu mlajšemu bratu Vsevolodu. Toda ista kri se tudi v bratovem srcu pretaka, isti hrup vre v njem zoper starega Trdoslava. Ista hudobna duša tudi v njem prede naklepe v njegov pogin. Žolč se mu peni v črnem srcu, da mora mirno gledati, kako živi Trdoslav srečen in čaščen sredi svojih rojakov, in on, silni gospodar, katerega mogočnost sega čez daljne meje, katerega zakladov nobeno oko ne pregleda, on mora trpeti upor protivnega starca. Srce, v katerem more žareti tak čut, je zrelo za vsako hudobijo. Denar vse pridobi. Pridobil je tudi hudobne roke, ki so bile pripravljene moriti s strupom ali z jeklom Novgorodu pravičnega, za srečo rojakov živečega posadnika.

IV.[uredi]

Iz gostotemnih oblakov se stresajo čiste, leskeče se snežinke. Igrajo se in plešejo kakor padajoče cvetje mlade pomladi. Ena k drugi se utrujena vleže, sestrica leži tiho, mirno na mrzli sestrici, objeta od nemilega mraza. Le nekatere belčice se ne morejo ločiti od okna tihotne izbe, v kateri leži na postelji izmučen siv mož. Mislim, da so gledale njegove srebrne lase, da so menile, da tudi na njegovi beli glavi spijo nekatere sestrice. Bil je Trdoslav — ali kaka sprememba je v njem. Obličje mu je bledo in upadeno. Udrte oči mu brlijo le temno, kakor ugasujoče luči. Roke mu visijo suhe in brez moči s postelje. Prsi se mu dvigajo hitro, razburjene od hude mrzlice, ki ga stresa, in po belem obličju tečejo mrzle kaplje. Nemila bolezen ga je objela v svoje naročje. Toda iz njegovih ust ne pride niti vzdihljaj. Njegova duša je trdna in krepka kakor poprej, ko je živo bilo njegovo srce.

Tako leži zamišljen, da skoraj ne čuti svojih bolečin. Kar stopi k ležišču njegov zvesti služabnik. Britke solze kapljajo iz njegovih oči in premagan od sočutja težko ihti. Ljubeznivo ga Trdoslav vpraša, kaj da mu je.

»Gospod, kako me moreš vprašati? Tvoje trpljenje mi trga srce in mi rodi solze. In vendar še ni dosti!« Umolkne. Potok solz mu zalije besedo. Zopet ga vpraša posadnik: »Kaj mi je namenjeno, moj zvesti Ivan? Povej, zakaj je tvoja žalost tako velika?« — »Gospod,« začne zopet služabnik, »ali ne veš, da objema zidovje tega mesta že brezdušnike — poslance Vsevoloda, ki hočejo tvojo kri, tvoje življenje.« In prevzet mu gleda v bledo obličje.

Nova moč, novo življenje se v tem trenutku razlije po žilah bolnika. Dvigne se kvišku, kakor da se je zbudil iz težkih sanj. Njegove oči žare, njegova lica rude in s krepkim glasom reče: »Ivan, položi me na sani in pelji me na Jaroslavov dvor. Ako sem kriv, hočem umreti — toda le sredi svojih rojakov. Le njih roka naj porine ostri meč v moje srce, njih roka naj mi loči dušo od trhlega telesa. Pelji me!«

In slabi starček je kmalu zopet na svetem mestu sodbe. Ljudstvo je zbrano.

Zvesti služabnik pelje slabega Trdoslava pred sodnike.

Tesnoba objema vsa srca. Že drugič je posadnik pred sodbo Novgorodcev. Kako bo danes? Slab, bled, nem kakor umirajoča nedolžnost leži pred sodniki. Kakor da bi se bila njegova duša potegnila v jedro življenja, kakor da bi bila mrtva za zunanji svet, tako je miren in molčeč pri pogovorih svojih sodnikov. Ne gane se, ne odpre bledih ustnic, da bi govoril svojo nedolžnost. Toda pravica tega ne potrebuje. Kakor grom viharja se zažene veseli klic po sodišču: »Trdoslav je nedolžen. Trdoslav je čist!«

Pojemajoča lučica še enkrat žarno zasveti, da se vse strese v njeni čarni luči: ravno tako mogočno se zdaj vzdigne Trdoslav. Njegovo bledo z lasmi obdano obličje se sveti kakor jutranja megla, ko posije skozi njo rdeča zarja. Iz plamenečih oči se mu utrne leskeča se solza, ki se kot bliščeča rosa izgubi na sivo brado. Njegove otrple roke se razpno, kot da bi hotele objeti vse ljubljene brate in govori z glasom, ki se trese kakor zadnji glas milega zvona skozi večerni, mrak: »Bratje, solze, ki se utrinjajo iz mojih starih oči, naj vam bodo zahvala za vašo ljubezen. O kako lepa je zavest, da spoznate mojo nedolžnost. Ona mi bo mila sestrica, ona mi bo tolažnica takrat, ko bom zapuščen od vseh dragih tudi jaz zapustil revno zemeljsko bivališče. Hvala vam, ljubljeni bratje. Toda, odkar je sivi Trdoslav vaš posadnik, je zbežala sloga, je zbežal mir iz vašega mesta. Hočem se torej sam soditi. Hočem — — —.« Tu se nagne njegova glava. Kalne oči obrne proti nebesom. Kmalu povzame zopet s trdnejšim glasom: »Hočem vas zapustiti, dragi bratje. Sivi Trdoslav naj bo žrtev sveti slogi, vaši sreči! — Zapustil bom vas. Razdvojeno je moje srce, toda spremila me bo zavest čistega srca in vaše ljubezni, ta mi bo celila skeleče rane. Zbogom, dragi bratje! Tudi od daleč bode bilo staro Trdoslavovo srce le za vas in za srečo Novgoroda. Zbogom, Novgorodci.«

Izreče zadnje besede in prevzet z bledim licem in z mokrim očesom pade nazaj v naročje svojega sluge.

Prešlo je nekaj dni. Krasno jutro napoči in vrže zorno luč čez snežno bliščeče se gore in kristalne planjave v neki ruski samostan. Vsa okna se lesketajo od solnčnega zlata. Pri oknu stoji že siv menih, ki dviguje svoje roke in pošilja gorke molitve v nebesa: Trdoslav moli za Novgorod. In milo doneči jutranji zvon — kakor čarobni glas veča — mu vzbuja spomin — in pretresa srce.

  1. ^ To je zvon, ki je vabil mestne starešine na posvetovanje. »Veče« je bil mestni svet v Novgorodu. Prim. pri nas: Narodno veče = narodni svet. Op. izdajatelja.