Trap (Ivan Tušek)
| Trap Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Bil je nekdaj oče, ki je imel tri sinove. Starejša dva sta bila brihtna, najmlajši pa trapast. Primerilo pa se je, da je oče umrl. Starejši in srednji sin sta si posest razdelila tako, da mlajši ni nič dobil. Trap - kot so rekli najmlajšemu sinu - se je milo zjokal in odšel po svetu. Še ves v solzah sreča trop pijancev, ki so se ga dobro nasrkali, ukali in uganjali burke. Ko vidijo objokanega trapa, planejo nanj in ga hudo našeškajo. »Kjer se mi veselimo,« pravijo, »tam ne sme nihče žalovati.« Trap se zvija od bolečin in prosi: »Bom pa naprej kaj drugega delal, če ljudi srečam. Le povejte, kaj?« »Prav, le govori: Imamo ga, pa še bi ga radi!« odgovorijo pijanci. »Bom storil tako,« odgovori trap. Pijanci ga pri priči izpustijo, on pa gre in koraka naprej. Pride do samotnega kraja na veliki cesti. Tam je neki mož izgubil mošnjo denarja in jo pravkar skrbno iskal. »Imamo ga, pa še bi ga radi!« zavpije trap, ko zagleda iskajočega. Le-ta meni, da je denar najden in gre tujcu veselo naproti. »Dajte mi ga, prijatelj,« mu reče, »moj je, a vi dobite dobro plačilo.« A trap kroži svoje naprej in mož je menil, da se iz njega dela norca. Vzame tedaj bič in mu jih našteje po hrbtu. »O joj!« joče neumnež. »Ne bom več tako govoril; pa mi povejte, kako naj govorim, da bo ljudem všeč!« »Če te kdo kaj vpraša in če drugega ne veš, reci: Nič, nič!« »Bom storil tako,« pravi trap. Potem gre in gre in koraka naprej. Pride do vode, kjer so ribiči ribe lovili. »Nič, nič!« zavpije trap, ko jih zagleda. Ribiči res še niso nič ujeli in so bili sila nejevoljni, zato planejo z drogovi od mrež na suho in trap je bil spet tepen. »Odpustite! Kako pa naj rečem?« sprašuje trap. »Danes eno, jutri dve! je naš pregovor. Ta nam je všeč!« pravijo ribiči. »Prav!« odgovori trap. Potem odide, gre in gre In koraka naprej. Pride do vislic, kjer so ravno obešali neko babo. »Danes eno, jutri dve!« zavpije trap. Ljudem pa se je ženica smilila in zelo jih tedaj razdražijo neumne trapove besede. Zgrabijo ga in tako nabijejo, da se komaj zave. »Bog se usmili, ali nisem prav govoril?« vpraša trap. »Tepec! Drugikrat reci: Bog se usmili duše!« pravijo ljudje. »Bom,« odgovori trap. Potem odide, gre in gre ih koraka naprej. Pride do konjederca, ki je odiral revno konjsko paro. »Bog se usmili duše!« reče trap in se začne z vsega grla smejati. Tudi konjederec si misli, da se norčuje iz njega. Bil je čemeren mož, s katerim se ni bilo šaliti. Zgrabil je poleno in trapa krepko namahal. »Kako bi pa moral reči?« vpraša trap. Konjederec si misli: Čakaj, ti jo bom že zasolil. Pokaže mu trop krojačev, ki so se tepli. »Tja pojdi,« mu reče, »in jih vprašaj: Ali kozla jezda-rite?« »Bom,« pravi trap. Potem pa odide in koraka, kamor mu je ukazano. Pride do krojačev. »Ali kozla jezdarite?« jih vpraša. Komaj krojači zaslišijo besedo »kozel«, se hipoma za-kade vanj in ga tako nemilo z vatli premerijo, da mu pleča in hrbet začrnita. »Zakaj vam ni tako prav?« vpraša trap. »Tepec, pojdi že! Če srečaš še kakšen tak trop, reci: Tako se le norci spremljajo! Potlej boš pametno govoril.« »Prav,« odgovori trap. Potem odide, gre in koraka naprej. Pride do gospodov in gospodičen, ki se sprehajajo po parku in se veselijo v prijetni družbi. »Tako se le norci spremljajo,« jih nagovori trap. Nekaj časa ga gospoda pisano gleda - ker pa le ne odjenja, gospodje vzdignejo svoje palice in ga tako namlatijo, da je bolj mrtev kot živ. Ko se zbrihta, je gospoda že odšla, le en gospod je še sem in tja hodil; le-tega vpraša, kako bi bil moral govoriti. Gospod pravi: »Kak prilizek bi bil moral izreči, kot na primer: Sloga in sprava! In še darilo bi bil dobil...« »Bom pa drugikrat bolje opravil,« pravi trap. Potem koraka naprej. Pride do vojščakov, ki so ravno drveli v boj in hlepeli po krvi. Peli so divje pesmi, polne ognja in bojnega navdušenja. »Sloga in sprava!« jim vpije trap in pričakuje celo dar za to. A opekel se je! Miroljubne besede vojščake tako razkačijo, da ga z bodali in puškami suvajo, tepejo in kruto trpinčijo. »Tako že spet ni prav!« stoka trapec, »povejte mi vendar, kako bi vam bilo všeč!« »Beseda bojnih mož je: Bijmo jih, dajmo jih! Le babe drugače govore!« pravijo vojščaki. »Si bom zapomnil,« odvrne trap. Potem odide, hodi in koraka naprej. Bila je noč, ko pride v neko vas. Prva hiša je bila posebno bogata, a ravno to noč so nad to hišo prišli tatje in že so pristavili lestvice, da bi se zmuznili v shrambo. Ko jih trapec zagleda, začne vpiti: »Bijmo jih, dajmo jih! Bijmo jih, dajmo jih!« Ni moč popisati strah tatov, ko zaslišijo te besede. Mislili so, da ljudje gredo nadnje. Res je to trapovo klicanje prebudilo speče ljudi. Vse vre skupaj in kmalu so tatje ujeti. Gospodar hiše, ki je bil bogat in je bil v nevarnosti, da bo vse izgubil, je bil neznansko vesel rešitelja. Trapa je vzel na svoj dom in ga iz hvaležnosti obdržal do smrti. Dva nauka nam daje življenje tega trapa. Prvič: »Ljudem se nikoli ne ustreže!« In drugič: »Tudi slep ščinkavec sčasoma najde korito!«