Tragedija v kleti
| Tragedija v kleti Tone Čufar |
| |||||||||||
Usodna srečanja[uredi]
V umazanem zakotju je samevala nizka, razpadajoča stavba. Nelep in skoro oduren je bil njen videz. Le malo ljudi je imelo voljo, živeti v njeni bližini. Tisti pa, ki so našli v njej svoj skromen dom, svojo borno streho, so vztrajali v zakotju s potrpežljivostjo trpljenja vajenih ljudi. Njihovih sob ni razsvetljevala zdrava solnčna toplota, prostori njihovega domovanja so segali v vlažnost mrzlega podzemlja. Mračna klet je bila zavetišče trem ljudem. Poleg Marine, precej svojevrstne ženske, sta v kleti domovala tudi zakonca Davorin in Anica. Klet je imela več prostorov, zato je v njej živelo več ljudi.
Gospodar kleti je bil pa močan in robusten mož. Čeprav je drugje domoval, se kleti ni izogibal. Klicali so ga za Florijana.
Pozen nedeljski popoldan.
Na ozkem dvorišču pred kletjo ste stala gospodar Florijan in Marina. Gospodarju se je videlo, da je pripravljen za odhod, Marino je pa prevzemala izzivajoča hudomušnost. Njena stasita postava je v živi obleki nudila toliko prikupnega, da Florijan ni znal brez novih besed od nje.
"Drevi pa le bodi doma, Marina."
"Florijan, ti kar ukazuješ."
"Samo povem ti."
"Pa ukažeš zraven."
"Ti mar ni po volji, Marina?"
"Ne vem, kako bi rekla."
"Glej, da ne bo škode."
Gospodar je svojo pretnjo prikrito izrazil. Prav za prav mu je proti volji ušla iz ust, vendar Marini ni vzela dražeče izzivalnosti.
"Bi rad spet kaj zarubil?"
"Tebe, Marina."
"Pa če bi me le ne bilo doma?"
"Moraš biti."
Marini ukazovanje kar nič ni moglo do živega. Njeni zobje so blesteli v porednem smehu, zvok njenega glasu je vse huje izzival.
"Saj morda bom. A prostora utegne zmanjkati zate."
"Le tega nikar, Marina."
"Ženi bo dolgčas, tvoji ženi, Florijan."
"Ne govori o nji. Pusti v miru to bolehno kost. Še ožulil bi se ..." Stresla ga je trenutna jeza. Marinin pogled jo je ukrotil in mu izvabil ljubeznivejših besed. "Ti si takole po mojem okusu."
"Da ne bo preveč sladkih besed."
Marina je odbila gospodarjevo trepljanje ter namero po objemu in ga pripravila k naglemu odhodu.
"Ko se stemni ..." Florijan je dal svojim besedam skrivnostno pomembnost in šel.
"Pa pridi. Samo praznih rok ne hodi."
Tudi Marina je dala svojim besedam pomen in ostala pred kletjo vsa v preobilju dobre volje.
Iz kleti je prišla Anica, žena delavca Davorina. Njena obleka je po skromni črnini razodevala tugovanje, ki se je tudi v njenem obrazu lahko bralo. Na Marino je zrla z obupanimi očmi in tudi ogovorila jo je obupno ter očitajoče.
"Marina je spet zadovoljna."
"Anica pa žalostna preveč. — Spametuj se že. Vas ima svoje meje."
"Ne žali, Marina. Ne žali, ko ne veš, kaj zgubi mati z otrokom."
"Kar pozabiti ga ne moreš."
"Rada sem ga imela in tako prijeten, tako srčkan je bil."
"Moža imaš, ducat otročajev bo še lahko. Cel ducat, Anica. Saj nisi še odcvetela, mož pa tudi ni brez korajže."
"Marina!"
"No, ne bodi nasajena."
"Mož, mož; ne nosi ga po jeziku."
"Ti je neprijetno, če ga omenjam? Se zanj bojiš?"
"Nič ti ni tujega, a vendar sprašuješ."
"Za nikak pogovor nisi. Davorin lahko hodi po gostilnah, ko se samo usajaš in šobiš. Zdaj se ukvarja s prijatelji, pa bo tudi po prijateljicah pogledal."
"Naj mu le dobro teknejo."
"Ne zarekaj se. Ko ti k drugi uide, boš pa jokala."
Vrnil se je gospodar in zmotil pogovor. Anici je namenil svoje osorne besede, radi nje je prišel nazaj.
"Že včeraj sem mislil, da bi se pomenila."
"O čem?"
"Na najemnino sta pozabila z Davorinom. Je že res, da klet ni takole salon in razkoš, toda gospodarju, kar je gospodarjevega, pravi zapoved. Si razumela?"
"Predobro."
"Potem se potrudita z možem. Ljudje preveč silijo v luknje, da bi mogel kdo koga samo z dobro voljo vzdrževati."
Trde so bile Florijanove besede, trd je bil njegov korak ob zopetnem odhodu. Anici je razodel vso moč in oblastnost. Žalost mladega obraza je postala očitnejša; še Marini ni bilo do vedrega smeha.
"Kar nazaj ga je vrglo, ko te je uzrl."
"Z Davorinom naj bi se zmenil. On mora skrbeti. Kje naj jaz izkopljem denar, kje naj vzamem potrebno?"
"Če bi ti znala, je takoj drugače. Pa si kakor mlada goska, ki prav nič ne ve, kaj bi s svojimi ženskimi čari. Kdor zna, ta nad vsem zmaguje. – – – Glej, Anica, mene pa nikdar ne tirja in tudi plačam mu ne. Pogosto še za kako dobroto poskrbi, za prigrizek in zalitje."
"Tebe je pa vzel v klet radi tega, da ti more postreči in da mu je postreženo."
"Znati moraš, pa rineš skozi težave."
Anica je vzkipela. Marinin posmeh jo je vrgel iz otožnega miru, nekaj je zavrelo v njej in jo razdražilo.
"Ali se ti ne zagnusi katerikrat vse to čudno razmerje med teboj in gospodarjem? Ali nikdar ne premišljuješ o svoji krivdi in o teži svojega greha?"
Ognjeno vprašanje ni Marine iznenadilo, samo zasmejala se je s celim srcem.
"Haha, kako si še naivna! Kaj bi s krivdo in z grehom?"
"Samo smeješ se, Marina."
"Smeh je zdravje, a zdravje sreča."
"Ah, da, sreča ..."
Anico je premagala težka misel. Namerila se je proč, po poti, ki je vodila na levo od kleti. Prav tam je odšel tudi gospodar. Marina jo je zadržala.
"Ne odhajaj še."
"Moram k njegovemu grobu. Tam se mi steži, pa tudi odleže."
"Ne bom te zadrževala. Verjamem, da te vleče na pokopališče."
"Če sem le hip pri njem, pa je lažje. A tudi daleč ni."
Anica je vendarle odšla. Marini pa tudi ni bilo do postajanja pred kletjo.
"Uteha na grobovih je zadnje, ker človeku ostane," si je rekla in izginila v klet.
Po dohodu z desne strani, po poti, ki je bila bližja zanemarjenim pivnicam, sta se približala kleti Davorin in njegov najnovejši prijatelj Vinko. Davorin je v dobrovoljni vinjenosti krilil z rokami ter treznejšemu Vinku že kar vsiljivo dopovedoval svoje misli.
"Pomisleke zavrzi. Se že stisnemo na kak način. Dolgočasno pa le ne bo v tem vražjem gnezdu. Saj boš vrgel karte in se kaj porazgovoril?"
"To je nerodno, ker si oženjen, Davorin."
"Zakaj?"
"Praviš, da klet ni ravno prostorna. Če mi daš streho, me rešiš stiske, vendar si pa s tem nakoplješ nekoga na glavo. Ženi bom v napotje in družinskemu življenju."
"Sijajen izmišljaj! Na mojo ženo se oziraš, oh, to si še neumen ..."
"Davorin."
Vinko je bil ves začuden. Z Davorinom se je pri delu seznanil. Na njegovem domu pa še ni bil, zato je domače razmere šele spoznaval. Čudna mržnja, ki je ležala v Davorinovih besedah, mu ni dala dobrih slutenj. Davorinu je ugovarjal in mu skušal dati drugih misli. A mož se je celo ujezil.
"Moji želji, da dobim k sebi prijatelja, ne sme nasprotovati. Ne sme, pravim."
"Žena je vendarle žena. Svoje pravice ima."
"Ne kradi mi dobre volje z ženskimi pravicami. Žena je pokora, drugega prav nič. Na vse kriplje se je veruj. Nikdar tako nerodno ne zavozi, kakor sem jaz."
"Si mar zelo nesrečen?"
"Porogljivo vprašuješ, pa ti ne zamerim."
Mlada moža nista bila predolgo sama. Prepirljivo zbadljiv pogovor se je slišal v klet in izvabil Marino. Ko je zagledala Davorinovega znanca, ni mogla prikriti presenečenja.
"Kaj vendar," jo je vprašal Davorin.
"Da nisi sam."
"Res vidim pred seboj Marino?" je rahlo kriknil Vinko.
"Vso, kar jo svet premore," je smehljajoče pojasnila in takoj tudi pristavila: "Še nisem padla v pozabo?"
"Vroč ples in ti, no, to se ne pozabi."
"Si slišal, Davorin?"
"Preslišal nisem."
Davorinov odgovor je bila malomarna zavrnitev Marine.
"Pa pravijo, da se že staram."
"Tudi tvojih čarovnij bo konec."
Davorin je s posmehom vrgel Marini novo zavrnitev, se namenil skozi nizke duri v klet in pustil mladega Vinka samega z razigrano, bujno, vabljivo žensko.
"Kar čudno se mi zdi, da te je sem zaneslo."
"Utaborim se tu."
"Pri nas, v naši kleti?"
Marina je le s težavo verjela, čeprav ni mogla misliti, da Vinko laže. To, da bi se mlad fant zakopal v njihovo klet, to ji ni šlo v račune. Pa se je vživela tudi v to možnost in se kar živo poglobila v Vinkovo razodetje.
"Davorin mi ponuja kos prostora. Hvaležen sem mu zanj, saj nimam nikamor iti. Tako je, da ne dobiš ubožne pasjice, kjer bi se zleknil po napornem delu."
"A delo? Ga imaš?"
"Trenutno nisem brez njega. Zdsj mi še nekam gre; do kdaj bo šlo, je pa v oblakih."
"Ko je bil ples, tedaj te je še veter majal."
Dobro pomnim, kdaj je krulil moj želodec."
Težak spomin mu je zmračil obličje, Marina mu je pa še drugega priklicala v misli.
"Pa pomniš tudi, da si bil na plesu radoveden? Sredi rajanja si se zresnil radi bežnega obraza. Do utrujenosti sem te mirila in le s težavo si pozabil žensko senco. Zagonetno si se obnašal."
"Preprečila si, da se nisem prepričal o resnici ali zmoti. Važen trenutek sem zamudil."
"Ne žaluj za njim. Življenje se ponavlja."
Najezan je Davorin ostavil prazno klet in zopet zadihal sveži zrak.
"Spet je ni. Samo pete brusi in dom zanemarja. Da bi jo vrag pocitral.---
Marina, kod hodi?"
"Ni daleč; pokličem jo."
Marina je z vso naglico hitela proti pokopališču. Davorinu je v kočljivih slučajih rada ustregle. Preprečila je prepire.
"Samo jezi se človek."
Davorin je začutil potrebo, da potoži svoje težave, a ga Vinko ni hotel prav razumeti.
"Ni zapisano, da bi se ravno moral. Pa tudi prav nobenega povoda nimaš."
"Kaj, da ga nimam? Le pridiguj mi ne. Vse drugo prenesem, nepotrebna zoperstavljanja me pa kar vžgo. Zato tudi ob ženi težko strpim. Že najde kaj, kar ni za žlahtno pomenkovanje."
"A si jo vendar koj pogrešil. Če ti ni zanjo toliko, kakor noremu zaljubljencu za dekleta, potem ji ne zameri potov z doma."
"Nič! Tu mora biti. Tako hočem in konec."
"Saj pride."
"Pride; a ko jo spoznaš, boš z mano."
"Vajine stvari so in bodo samo vajine. Zame ne obstoje."
Vzlic temu, da se je Vinko trdovratno branil pogovora o Davorinovi ženi, se je ta šele zdaj s popolno iskrenostjo izpovedal.
"Vinko, poslušaj ... V teh dneh, odkar se poznava, sem se prepričal, da nisi napsčen dečko. Ko si spraševal za stanovanje, me je takoj pograbilo, da bi bil pri meni in zdaj tudi boš. To pa zato, ker je tod tolikšna zapuščenost, da ne morem obstati. Ven me žene, k ljudem!"
"Če boš nadalje razlagal, bo še mene pognalo. Uidem ti."
"Tega se ne bojim. Pri meni ostaneš. Želim, da si bova dobra. Z ženo tako nič ni. Samo repenči se."
"Ko okrog pohajkuješ in jo puščaš v samoti."
"Nje sem se že zdavnaj nagledal. Mislim, da sva drug drugega sita. Skoraj ni dne, da bi se ne sprla. Oh, ko bi bil svoboden!"
"Se razjokaj se!"
"Tega pa ne. — — — Veseli bodimo! Marina gre, žena pride, ti počakaj, jaz pa vina prinesem. Na tvoje zdravje bomo pili."
Davorina je razživela nepričakovana veselost. Poskočno hitro se je odpravil v smeri, od koder je prej prišel. Z nasprotne strani se je Marina resnično vračala.
V skrbeh je povprašala: "Je še rentačil?"
"Ne prav preveč."
"Kam ga je spet neslo?"
"Po pijačo ja mahnil. — — Si mu ženo našla?"
"Anica bo kmalu tukaj."
Brezbrižno izrečene besede so Vinku vzele vso prostodušnost "Anica?" je vprašujoče zamrmral.— — — "Je to ime njegove žene?"
Negotovo, boječe je zazvenelo vprašanje.
Marina ga je zavzeto motrila.
"Še tega ne veš? — — A uakaj tolika začudenost? Anic je vendar mnogo in jo tudi Davorin sme imeti ..."
"Sme, sme; kdo pa bi branil? — Le nekaj me muči ..."
"Tisto, kar ti je na plesišču mir ukradlo?"
"Da, prav tisto ..."
"Mogoče se razrešiš muke."
"Bil je prekratek hip. Prehitro se mi je obraz izmuznil."
"Tja se ozri, vnovič ga morda zagledaš."
Vinko je Marino ubogal in pogledal v naznačeno smer. Vidna radost ga je vznemirila in mu vabila šepetajoče potrdilo.
"Tam gre Anica, da, to je ona ..."
V objemu teme.[uredi]
Nad kletjo in njenim okoljem je zagospodovala noč.
Iz kleti je v pozni nočni uri prišel Vinko. Bil je ves razgret, vržen v neko blazno opojnost. Težke misli so ga trle, mučna obupnost ga je prevzemala.
"Tega je preveč za en sam večer, je vzklikal. "Znoreli bomo."
Za njim je prihitela Marina.
"Kam hočeš, Vinko?"
"Ubežati moram, sicer poginemo."
"Vrni se; na zapuščaj Anice v najhujšem."
Marina ga je iskreno prosila.
"Vrnem naj se? ..."
"Gotovo.--- Davorin že spi. Ker je zadremal pijan, se ne bo zbudil."
"Davorin spi, Anica joče, obupana je ..."
Vinko se je v težke misli še bolj poglobil, Marina je pa vnovič prosila.
"Potolaži jo. Njeno nesrečo si s svojim prihodom povečal, zato moraš ostati."
"Resnično ne vem, kaj naj storim. Anice res ne kaže pustiti; a če ostanem?"
"Za vse bo bolje. — Ali si jo kdaj resnično ljubil?"
"Ne sprašuj, Marina. Na taka vprašanja ti ne bom odgovarjal."
"Čeprav nočeš odpreti srca, vseeno ti povem, da je Anica dolgo hrepenela po tebi,"
"Kako to veš?"
Vinko je izrazil močno in upravičeno začudenje.
"Po malem mi je zaupala, da je nekje nekdo, ki ga na more pozabiti. Zdaj vem, da si ti njen cilj, njeno upanje, vsa njena sreča. Poznam Anico, skromna beseda jo zaboli, zato pazi, da ji ne zadaš pretežkih udarcev. K nji pojdi ter vzemi vajeti v svoje roke."
Vinka je prevzelo novo razpoloženje.
"Tudi jaz jo poznam. Uničim jo, če pobegnem. Saj ne vem, kako me je obšla ta misel. Njo in sebe bi udaril."
Marina je svoj namen dosegla. Vinko se je že vračal v klet in tudi ona je hotela za njim.
"Ne misli nase, ne bodi sebičen."
Še to bodrilo mu je privoščila, potem pa ni sledila njegovim stopinjam, ker je na levi začutila novo hojo.
Iz teme se je prikazal gospodar.
"Marina!"
Marino je trd klic iznenadil, zavoj v Florijanovih rokah pa rasveselil.
"Tako pozen si, Florijan."
"S kom si govorila?"
Gospodar je še vedno trdo govoril. Ljubosumna nezaupljivost je vela iz govorice. Marina jo je skušala pregnati z vabljivimi pogledi in pravimi pojasnili.
"Sosed je bil."
"Ne laži, Marina. Poznam Davorinov glas. Drugih sosedov pa ti nimaš."
"Novega sem dobila. Mlad je in pripraven se vidi."
Marina se je poigrala v stari prešernosti. Gospodarja je pa igra užgala.
"Oho, pripraven! --- Marina je nocoj tako korajžna, da izziva."
Vesela je, ker vidi svojega gospodarja in zaščitnika."
"Ki ga vsak dan prav grdo goljufa. Poznam te, sleparka prebriaana."
"Imej me za navihanko, z lažnico me nikar ne časti."
"Bodi samo Marina in ne taji, da si pravkar nekoga nekam skrila."
"Če ti pritrdim, potem se resnično zlažem."
"Tako si trdovratna, da me naposled brez posebnega truda ukaniš. Ne igraj se, Marina."
Florijan je napol zapovedoval, napol prosil. Besedno mešetarjenje se mu je zdelo že odvišno, rad bi že šel z Marino, saj se ni prišel prepirat. Tudi ona je kljub razposajenosti hotela zavreči njegove dvomljive misli in ga preveriti o svoji nedolžnosti ta večer.
"Florijan, stvar je taka, da si lahko brez skrbi. Davorin je mlademu tovarišu ponudil zavetišče. Ker pa ni vajen vzdušja, ki ga klet premora, je srkal sveži zrak."
"S teboj, seveda ..."
Oba sta čutila voljo do dražeče nagajivosti v pomenku.
"Če je to greh, bodi kristjan, pa mi ga odpusti," je moledovala Marina, se oprijemala gospodarja in ga opajala z vonjem poželjive ženske.
"Pojdiva; dam ti vso odvezo. Tudi kristjan znam biti."
"Vem in vidim. Ubogal si: res praznih rok ne hodiš."
Besede so zadevale ovoj, v katerem je nosil Florijan razne dobrine za svojo priležnico.
"Za tebe se vselej potrudim."
Strastno jo je ovil s krepko levico. V klet jo je skoro odnesel. V Marininem stanovanju sta se zaprla pred temo in ljudmi.
Na drugi strani, v Davorinovem brlogu sta se pa Vinko in Anica pripravljala za skriven odhod iz podzemlja. Davorin je le nekaj časa trdo spal v premočni vinjenosti.
Dvorišče pred kletjo je le malo hipov tonelo v pokojnem miru.
Prav kmalu, po malem odmoru so se odprle kletne duri. Vzlic odporu in trepetajoči bojazni, vzlic temu, kar je Anico strašilo, je vendarle šla za Vinkom. Čutila je, da mu mora slediti, da mora spregovoriti z njim prosto besedo. A ta želja po razgovoru ni vzela vse njene razsodnosti, čeprav je bilo zanjo to novo svidenje grenko, obupno doživetje.
Takoj, ko sta se znašla na prostem in ni bilo nikogar več, ki bi ju lahko motil, je Vinko v mladostnem zanosu, v trenutni pozabi rednice in žalostnih dejstev, privil Anico k sebi, a ona ga je odbila.
"Pozabil si, da nisem svobodno dekle, temveč Davorinova žena."
"Davorin smrči, ti si pa potrebna vse druge godbe, kakor pa drnohanja vinjenega človeka. Tudi jaz sam nisem čisto trezen, vendar vem, da morava najti svoj prostor in rešiti blaznega bremena."
"Kljub osamljenosti tega kraja, se najdejo ljudje. Marino kličejo, vasujejo pri njej, pa je mogoče, da naju kdo zaloti. A to bi me pogubilo."
"Marina vasovalca že ima."
"Gospodarja. Pogosto jo obišče."
"Ona uživa v zapeljevanju. Pred kratkim me je že napol zvabila."
Povsem slučajno je kljuboval z namigi. To je Anico utogotilo.
"Zase brani take reči. Nisem prav nič radovedna."
Takoj mu je bilo žal teh besed. Spet se mu je zahotelo objema z bitjem, ki ga je priklepalo z lepimi spomini.
"Anica ... Tako dolgo nisva bila sama."
"Ne hodi preblizu."
"Dovoli objem po strahotnem času, ki leži med najinem zadnjem srečanju in današnjim dnem."
"Med nama stoji močan in visok zid zakona. Davorin je vmes."
"Zid preplezam."
"Strmoglaviš se in skrvaviš."
"Porušim ga kakor trhlo bajto. To že še zmorem."
"Ker si vsega vajen."
Te besede so pekle.
"Anica, ne zadržujva se ob ničevih stvareh. Ne kaži na zid, na tisto, kar te bije in muči. Prezri vse ter misli, da ne obstoja."
"Nemogočnosti zahtevaš. Davorina naj prezrem, ki je moj mož? Klet naj pozabim, brlog, za katerega tirja gospodar najemnino?"
"Da, pozabi Davorina in klet, vse vrzi ob tla in pohodi; pa le na to misli, da se je vrnil tvoj Vinko."
Anica ni mogla v tisto veselje, ki ga takšna svidenja omogočajo. Iz nje je vrela zatajevana bolečina, iz besed ji je dihala trpka grenčica.
"Samo slučajno, po golem naključju si me našel. In prepozno, stokrat prepozno..."
"Dovolj zgodaj je še."
"Dovolj zgodaj?" Bolestno se je začudila. "Za tebe že, a zame na nikak način. Že davno ste mi pokopali srečo, zagrnili solnce, vzeli veselje; a med pogrebci si bil tudi ti."
"Tiha nesreča te je zmučila in če mi očitaš krivdo, mi jo ne povsem zastonj."
"Pustiva, kar je bilo, vsaj ta čas pustiva. Povej mi le, kaj sploh misliš in hočeš."
Anka je hotela nekakšno rešitev iz neznosnosti, ki je nastala. Vinko je razumel njeno upravičeno tirjanje, a si ni znal pomagati.
"Ne zahtevaj tolikih odgovorov, ko vidiš, da sem ves zavzet od nenadnega srečanja. Če sem sploh kaj nameraval, je že samo dejstvo, da sem spet pri tebi, vse moje namere prevrglo in uničilo."
"Kar tako tudi ne more biti."
"Nekaj bo res potrebno."
"Najprvo povej, če ostaneš."
Anica je ostala neizprosna, dasi je sama morda bolj hrepenela po objemih in poljubih kakor pa Vinko.
"Povej mi, če smem ostati," jo je zaprosil. "Tako odloči, da bo v tvoj prilog."
"Taka odločitev ni mogoča. Ničesar dobrega ne more biti, slabih reči sem pa vajena in me ne presenetijo."
"Anica, ne odmikaj se jedru namenoma. Za dva odločaš: zase in zame."
"Za tri mešetariva. Kaj pa Davorin?"
"On je tako močno odveč."
"Brez njega ni računov."
"Ko bi imel denarja, je račun enostaven. Greva, pustiva klet in Davorina, si najdeva primerno gnezdo ter zaživiva radostno življenje."
"Ko bi ti imel denar, bi ne zabrodil k naši kleti."
Anica si sama ni mogla kaj, ko je njemu vso dobro mišljene besede vrsačala in bodla z bolečimi očitki. Vinko je pa imel toliko živega ognja, da je rane sproti celil in vztrajno odstranjeval ovire, ki so ga ločile od Aničnega srca.
"A ker sem skoraj berač, sem te našel in se do zdaj s tabo vred zatajeval. Kljub neznosnosti položaja in prizorov, samo Marina ve, da midva nisva šele prvič skupaj, Davorin ima pa še zavezane oči."
"Ne bo dolgo, ko zve; a joj meni tedaj."
"Pametna bodiva, Anica. Izdati se ne smeva."
"Ti hočeš ostati?"
"Ker te ljubim."
Vinko je že mislil, da jo bo smel k sebi priviti, a ona je spet nalila pelina.
"Tudi nekoč si zatrjeval svojo vdanost, pa si me prezrl potem."
"Tvojim staršem nisem ugajal, čeprav sem bil tebi všeč."
"Ko bi vedel za moje trpljenje, bi drznejše nastopil."
Anica je trpeče zadrhtela.
Vinko je pa začutil potrebo po odkritosrčnosti.
"Odkrit hočem biti in ne tajim, da sem tudi za drugimi pogledal, vendar pa ni bilo v nobeni tega, kar je v tebi. Le eno dekle pozna moje srce, le Anica je v njegovi krvi. Samo ti si se znala zapisati vanj. Vse drugo je kakor megla, ki jo je solnce razpodilo. A če solnce zatone, bo črna, prečrna tema ..."
"Vinko, boš res ostal?"
Ljubeče ga je vprašala.
"Samo s tvojim privoljenjem."
"Saj te ne podim, le to ne vem, kako bo z Davorinom."
"On te križa in trpinči, jaz bi ti pa rad utehe nudil."
"Tedaj ostani; naj se zgodi, kar hoče."
Tople besede so mu dale blažen usmev. V očeh in govorici se je razživel.
"Če se primeri, da bova našla svoje ure, pozabila na vse, kar ni za naju, potem se pač ne more nič zgoditi."
"Samo, da si se vrnil. Lažje mi bo, ko boš spet pri meni."
"Vso težo ti odvzamem; novo moč imam, in tebe, Anica predraga."
Objel jo je.
Na vse sta pozabila.
In potom, po tesnem objemu, sta šla v gluho noč.
Prav takrat, ko sta si Vinko in Anica povedala zadnja stavke, ki so še težili njuju notranjost ter nato kakor prerojena odhitela od kleti, prav takrat se je Davorin prebudil iz pijanega spanja. Ženo je hitro pogrešil in trikrat grdo zaklel.
Opotekajoče se je dvignil izza mize, stopil v vežo, se odzibal po zavitih stopnicah in vzlic nerodnosti srečno odprl glavne duri. Zunaj, v čistem ozračju ga ja pa nekaj presunilo in je spoznal, da z njim in v njem ni vse prav.
"O, spet glava boli, spet je vse tako okroglo ..." Z bridkostjo si je sam sebi potožil in mešal pijane misli s treznimi ugotovitvami. "Pa tema je v kleti ter na dvoru. In sam sem, čisto sam. — To ni v redu. — — — Če je večer, je že noč, mora biti žena pri možu. — — — Anica! Anica!"
Hripavo in močno je poklical. Tako močno, da je oba priklical, ker sta se takoj vrnila. Anica se je plašno stisnila k zidu. Vinko je pa korajžno stopil k njenemu možu.
"Hej, Davorin, čemu pa razgrajaš?"
"Teh misli sem, da ženi nočno potepuštvo ni dovoljeno."
Vinko se mu je zasmejal.
"Ne bodi kakor drugi ljudje, ki samo sumničijo. Veselje te je držalo v kleščah, pa si mimogrede zdrknil v spanje. A ker jaz še ne morem tu ostati nocoj, mi je tvoja žena pokazala pot"
Anici se je zazdela to dobra razlaga čudežna rešitev. Se sama se je opogumila za očitajoč krik.
"Ko si pa vedno tako trd, kadar se ga nalezeš!"
"Ti kar molči!"
Z mržnjo je zarenčal nad njo. Nato se je k njemu prav važno obrnil.
"Vinko, si povedal resnico?"
"Tvoje sprašanje je zelo, zelo odveč."
Vinko je tako lahkotno odgovarjal, da je Davorinu postalo lažje v težki glavi. Skoraj vseh dvomov se je otresel.
"Če je res odveč, potem, no, potem ne bom hud nete."
Spone podzemlja[uredi]
Vinko je ostal pri Davorinu.
Že nekaj mučnih tednov je preživel v vlažni kleti in hodil opravljat svoje delo v malo tvornico. Tako pod večer se je vračal v novi dom, kdaj bolj, kdaj manj utrujen. Ker ga ob vračanju ni nikdar nihče pričakoval, se je neki dan zelo začudil, ko mu ja Marina prestregla pot v stanovanje.
"Ne takoj v klet."
S povdarkom ga je zadržala.
"Zakaj ne?"
"Zato, ker imam prav zaupno stvarco. Marina je poredno namigavala, vendar njemu ni bilo do smejočega ugibanja. Potrtost mu je zmračila obličje.
"Je Davorin razsajal?"
"Še sanja se ti ne."
"Je mar kaj z gospodarjem?"
"Florijana meni pusti"
Po stari navadi je zbadala, Vinko se je pa ujezil.
"Ne draži, Marina."
'Tuje dekle te je iskalo."
Nenavadno sporočilo ga je podžgalo.
"Tukaj? Kdaj, ob kateri ur?"
"Ni dolgo, če se požuriš, jo dohitiš."
"Za vzrok iskanja veš? In ona, kako izglada? Je grda, lepa? Daj, govori!"
Z oprezno naglico je spraševal.
"Morda je v tvoja srečo, ker je baš name naletela. Okusna in po svoje mična je napravljala vtis, da te pozna prav dobro. Sodila sem, da si imel opravkov z njo in te enostavno zatajila."
"Hvala, Marina. — — — Zataji me še enkrat. Pred temi v kleti me zataji. Naredi, da me še semkaj ni bilo."
Naglo ga je zmanjkalo.
"Hitro je bil podkurjen. Brez nič ne bo," si je govorila Marina. "Mlad je in se zapleta v ženske mreže ..."
Dasi je Vinko tako hitro odšel, ji družbe ni zmanjkalo. Iz kleti je prihajal Aničin mož. "O, Davorin, moj stari sosed, kako in kaj?"
Dobrohoten pozdrav pa Davorina ni izvlekel iz nejevolje.
"Zate dobro, nam bo pa še piškovih lesnik primanjkovalo."
"Poredko si tožnik življenja. Če se obregneš vanj, se ne brez vzroka."
"Zato je res, kar pravim."
"Lesnike so samo primera."
"Resnica so."
Davorin se nikakor ni hotel upogniti. Marino je spreletela rahla, trenutna skrb.
"Kdaj si se znašel na taki skrajnosti obstanka?"
"Odkar sem ob zaslužek, me gnjavijo skrbi. Vse je narobe, še žeje ne morem pogasiti."
"Tudi Anici se pozna."
"Moja žeja?"
Iz vprašanja je zasvetila prava jeza.
"Ne razumevaj napačno! Stiska se pozna."
"Na njej se potna sto in sto reči. Cela uganka je postala."
Z mrkim pogledom se je vbadal v peščena tla.
Kakor da bi Marini ne bilo enega sitneža dovolj, se je pojavil na dvorišču še gospodar v tako slabi volji, da ga Marina še ni pomnila. Zasmehljive beseda so bile grobo povdarjene.
"Postopanje, okrogli pogovori, pa zanikrnost v dolžnostih, to se danes časti."
Davorina je pogrelo.
"Mora biti že to najbolje, sicer bi dali ljudem posla in kruha."
"Pridni najdejo delo vselej in povsod."
"Kdor poskusi, to ve."
"Hotel reči, da sem nevedno tele. Davorin, preden se z menoj spoprimeš, poplačaj, kar po dolgovih smrdi!"
Florijan je divje zapretil.
Marina je pomirjevala.
"Ne tako, Florijan. Usmiljen bodi, prizanesi Davorinu, ko je udarjen."
"Tako ni kot sem jaz. Vsi me grizejo, po usmiljenju pa še sledu ne izvohaš."
"Zdaj ne zmorem plačila, če me obesiš," je pojasnil Davorin. "Počakaj, da se spet kje udinjam, pa skušaj potrpeti."
"Nočem biti za nekoga, ki ga vedno speljejo na led. Še psa nima človek radi potrpljenja pri hiši. — — — No, ker se tod okoli dolgočasiš in tarnaš, da ni dela, pridi k meni, dam ti ga in se pobotava za zdaj."
Davorin je topo molčal. Spregovorila je Marina.
"Davorin premišljuje, a sem uverjena, da te ponudbe ne bo odbil."
"Če jo, potem sam sebe iz kleti požene."
"Stvar premislim. Do drevi že povem."
Malomarno je Davorin odgovoril in se prav tako malomarno zgubil v stran.
Med gospodarjem in Marino je zavladala domačnost.
"Dejal si, da te grizejo."
"Gonijo me, kakor lovski psi srnjaka. Lepa četo upnikov se zakaja vame; žena ja vsa nora, še otroci so proti meni. Ščuva jih, da nimajo zame ne besede in pogleda."
"Vsega le nisi zgubil. A dokler je vsaj bilka za oprijem, dotlej pogum in dobro voljo!"
"Saj me ne bodo tako hitro ugnali. Ne pustim se jim!"
"Prav imaš. Gospodar ne sme igrati hlapca. Florijana ne zlomijo. Če ga pa udarijo, če mu store bridko uro, potem naj pride k Marini. — — — Si slišal, kaj svetujem? Name se lahko zaneseš. Tvoja sem in tvoja hočem biti."
Z vso preračunano prikupnostjo se ga je oprijela.
"Ne obešaj se po meni. Danes kar miruj s svojimi čednostmi. Po prepiru s celim svetom je spanje dobrodošlo."
"Si se z vsemi sprl?"
"Gotovo. Kaj hočem drugega? V nočeh sem se z računi gnjavil, podnevi z ljudmi. Zdaj hočem samote in počitka."
"Dobiš ga."
"Pri tebi, a brez tebe."
"Gospodarjeve želje so ukazi."
Florijanu se je spremenil obraz z grenkim usmevom.
"Le norčuj se, ko dobro veš, da imaš tudi ti zasluge na dolgovih."
Marina je resno zagrozila.
"Ne očitaj! — Zgubiš me."
"Ne mislim prehudo. Marina — — — V klet grem; glej, da bo mir."
"Za mrtvaškega poskrbim, da odložiš skrbi in jezo."
On se res ni več obotavljal. Marina je najprvo stopila za njim, po stopnicah pa ni šla, temveč prav brezbrižno sedla na klop pred kletjo. Dočakala je Anico.
Anice prav za prav ni bilo treba čakati. V kletni veži se je gospodarju plaho izognila in se v zadovoljstvu, ker ni nad njo kričal, povzpela na dvorišče. Na tih pozdrav še odzdravil ni, tudi pogleda ni dal utrujeni, bledi ženi. Njej je bila vsa molčečnost všeč in se je zunaj rada spustila z Marino v pomenek.
"Mrk je danes gospodar."
"Neprespani ljudje so vselej taki. Renče, sitnosti stresajo in vse jih draži."
"Florijan ni samo neprespan."
"Tisoč neprilik si je nakopal in ga more."
"Se zavedaš svoje žalostne vloge?"
Grenko je Anica vprašala, a Marina je bušila v sladak smeh.
"Roke si podajva, ker tudi ti nisi najčistejša."
"Med nama je razlika."
"Kakšna vendar? Florijan vara ženo z menoj, ti pa Davorina z Vinkotom."
"Kljub temu je s teboj drugače. Vinko je zame vse nekaj drugega, kar je zate gospodar. Ti računiš in igraš, jaz ljubim. Ti vabiš, zapeljuješ, se brezskrbno krohočeš, jaz pa trpim v sponah zavoženega življenja."
Aničine besede so se trgale od srca.
"Misliš, da moje ni zavoženo?" je pomirjevala Marina. V njej se ni nikdar ustalil nemir pravega obupa, za vse slučaje je premogla mnogo, mnogo krepke življenjske volje in se z njeno pomočjo ter s pomočjo vedre šegavosti uspešno prerivala skozi prilike in umazanosti sveta. "Vsako življenje se tre po stranskih stezah, saj drugače niti življenje ni."
"Ne, ne, Marina, ni življenje zolj na krivih potih. Oh, da mi dano živeti čistejše, bila bi srečna."
"Ker se pa na zemlji vedno vse narobe zasuče, uživaš srečo v hudi muki, v vezeh in večni bojazni."
"Pri tem pa gledam tvojo veselost in se čudim."
"Ko bi pa vedela za grenčico moje mladosti, spoznala surovost človeka, ki je prav zgodaj segel po meni ter me užil, tedaj bi ne zavidala mojega ravnodušja."
"Za ravnovesje mora biti prav posebna moč. Meni se zgodi, da sem že ob malenkosti iz sebe. Zdaj me skrbi za Vinkota, ki ga še ni."
"Za moža pa nimaš brig in misli."
"Temu ni pomoči. Zanj nisem nikoli gorela in tudi ne bom. Če bi ga nikdar ne poznala, prav nikdar, to bi bila zame dobrota."
"Vrača se, ne obregaj se vanj."
"Vedno je pred očmi, ta vreča nesreče."
Mrzek stud je spremljal besede.
Davorin se je resnično vračal. Zadnji stavek je v vsej pomenljivosti ujel. Odgovora ni ostal dolžan. Brez oklevanja je pograbil za ost in se znašel v sporu z ženo.
"Komur ni kaj prav, si lahko predrugači."
"Ne začenjaj svoje stare pesmi! Samo besede loviš in prepire iščeš."
"Povej no, kdaj si ti sploh bila za čeden pogovor? Odkar te imam, ni iz tebe dobrovoljne besede."
"Ne pritožuj se, kajti najin zakon ni moja krivda. Ti si lizal materi pete, lagal očetu, se meni dobrikal."
Marini je bil prepir odvišna malenkost.
"Ne bodita otročja. Čemu premlevata stvari, ki jih nihče ne zbriše? Zdaj že je, kar je."
"Ti večni očitki so gnusni," je pritrdila Anica.
A Davorin se ni umiril.
"Resnica bode, resnica peče in podžiga. Ako povem, da nisi žena, kakor jo želja vidi, potem sem že prepirač. Dober sem le tedaj, ko denarja prinesem."
"Zlobnež! Gladujem poleg tebe, a ti si malokdaj trezen. Kar imaš, zapiješ; jaz moram pa z ostanki biti zadovoljna."
"Z otročarijami se nikar ne pečajta. Florijan se pritoži, če bo prehudo vpitje."
Marina je zapretila in se odtegnila pričujočnosti. Šla je v klet. Po njenem odhodu se je možu omehčala govorica.
"Marina pametno svetuje. Pogovori take vrste nimajo haska, naj so glasni ali tihi."
Anico je obšel prikrit posmeh.
"Mirno se prepuščaš usodi. Florijana se bojiš, Marini kimaš. Ko si bil radi mene ukanjen, si samo zazijal, a sram te ni bilo. Bogastva si pričakoval, toda zastonj. Laži, ki si jih napletal mojim staršem, so mene udarile. Mešetarili ste z denarjem, ki ga nikjer ni bilo in me ogoljufali za celo življenje."
Drhtela je in si jok zadrževala.
On je pa besno vzrojil.
"Pa se poberi, če ti ni všeč! Vrni se k starim in igrač si poišči!"
"Nikamor ni vrnitve, a vse pred mano je temno in grdo ..."
Anica je te besede le sebi zašepetala. Mož je že odšel v kletno stanovanje. Ona se je v trpečem joku sesedla na klop.
Z leve je prišel Vinko in prisedel ...
"Ne jokaj, Anica. Tvoje solze niso upravičene, kajti on, ki ti jih je izvabil, ne pojmuje njihove cene."
"Saj je veš, zakaj so me premagale."
"Slišal sem ostrino besed, posebno zadnjih, ki ti dajejo svobodo."
"Vinko, ti si preveč korajžen. Razumem te in tvojih misli sem, vendar je še prezgodaj."
"Kar še ni zrelo, dozori, pa če je tudi šele v nežnem cvetju."
"Kar kuješ ti, je daleč, kar pa pred sabo zrem, vzbuja samo strah in gnus."
"Preko vsega prideva, veruj mi to."
"Če boš z menoj, če boš še tak, kot si bil v teh tednih, potem bo tudi v meni moč."
Zaupno se mu je zazrla v žive oči. Pomirjena je bila.
V ozračju se je lovil mrak in oznanjal temo ...
Tatvina[uredi]
življenje v kleti je njene stanovalce vedno bolj morilo. Temni prostori so že itak kradli vso pravo veselost, ljudje v podzemlju so se srečavali kakor plašne sence, težko vzdušje jih je tlačilo in le s težavo so se prenašali.
Najtežje je bilo Davorinu. Marsikaj težkega je ležalo nad njim, a on te teže ni znal nikjer drugje odložiti kot v srmdečem žganju. Nikogar ni imel, ki bi razumel njegove posebne bridkosti in mu dal dobre, solnčne besede.
Toda prišel je dan, ko je v treznem stanju, ob večerni vrnitvi z dela postal nad vse pogumen. V kletni veži je dobil Marino, se tudi prepričal, da sta sama v mračnih prostorih, pa je povprašal o Anici in njenih potih. Z neko, doslej zakrito boljo je spraševal koliko lahko sumi o nezvestobi mlade žene, Marina se mu je pa smejala. A Davorin je vendarle vztrajal v spraševanju.
"Zelo ti bom hvaležen, če odkrito poveš svoje mnenje."
"Tako govoriš, kakor bi samo lagala, se mu je izvijala. "To ni lepo, Davorin."
"Presneta Marina! Ne pridem ti do živega, čeprav se trudim."
»Preneumne reči sprašuješ, Saj nisem Anična varuhinja."
"Ti bi najbolje vedela, če je na govoricah kaj resnice. Vse nas imaš pred očmi, korake in besede šteješ, zato ti prav nič ne uide."
"Ubogi Davorin, kar pomilujem te."
Marina je zares znala pomilovati. Davorina je povsem razburila. Kar stresel se je.
"Tedaj govorice le niso prazna hudomušnost. Povej, kar veš, Marina!"
"Takega zanimanja za Anico nisem pričakovala. Kdaj te je strela moške norčavosti osmodila? Doslej si na ženo brezbrižno zrl, a nenadoma hočeš uganiti njeno zadnjo misel. Ti sam ne veš, kako si zdaj prijeten."
Zbadljivo se mu je smejala.
"Še tebe naj pocitrajo hudiči"" je Davorin v vroči najezanosti zavpil in takoj stopil v svoje stanovanje.
Marina pa iz veže ni odšla. Ko je Davorin zaloputnil trhla vrata z vso silo za seboj, je skrila svoj smeh ter na vrata močno potrkala.
"Hej, Davorin! Ne bodi nataknjen. Prijateljsko se pomeniva."
"S kom drugim burke zbijaj. Gospodarja si privošči."
Marina se ni menila za rezke besede, ki so vsebovale prikrito psovanje. Sama je odprla vrata in zopet je moral Davorin poslušati njen posmeh, ki je pa blažje zvenel in ni imel prejšnjih ostrih bodic.
"Bedasti ljubosumneži se nagloma ujeze, oni pačijo obličja, ti pa nikar nalašč ne sili mednje. Vsaj zdaj še ni potrebe."
"Zgubi se od vrat; ne potrebujem tvojega zijala in gobezdanja."
"Ne ubogam te. Mikaven si, da nudiš prvovrsten užitek."
Davorin je stopil iz stanovanja.
"S tabo se ni dobro bosti. Nima pomena."
Hotel je po stopnicah, a se spet takoj premislil.
Marina ga je zdaj pametneje nagovorila.
"Ti vidiš črne reči tam, kjer sploh nič črnega ni. V meni gledaš malopriden stvor, v Anici pa nezvesto ženo."
"Zelo lepo me umeš mučiti."
"Sam sebe trpinčiš, a krivdo vališ na druge. Na Anici iščeš prevaro, na Vinkotu izdajo prijateljstva, ne pomisliš pa prav nič, da vse skupaj tudi pošteno zaslužiš in bi ti bilo v resnici potrebno."
"Mar nimam drugih težav dovolj?"
Marina si je privoščila pokroviteljsko svarilo.
"Ženi bodi pravi mož, a ne ječar, pa se ubraniš neprilik."
Mož se je zamislil.
"Ti mi navsezadnje dobro hočeš. Priznati moram, da moje ravnanje z ženo mnogokrat res ni bilo pametno. Skoraj nič čudnega ni, da Vinkota rada vidi; a jaz tega prenesti ne morem."
V vežo je znenada padel nepričakovan klic.
"Davorin, skrij se, žandarji te iščejo!"
Po stopnicah je prihitel Vinko in stopil k presenečeni Marini in naglo razjezanemu Davorinu. Ta je nad Vinkom takoj zarenčal.
"Novo burko si izmislil."
"Opozoril sem te, drugo je tvoja skrb."
Oglasila se je Marina.
"Davorin naj bi bil razbojnik?"
"O razbojništvu ni govora, dosti manj pa tudi ne bo," je pojasnjeval Vinko. "Pri našem gospodarju je pokradeno, tatu še nimajo, zvedel sem pa, ds je naš Davorin osumljen."
Davorin se je začudil.
"Kdo je zmožen kaj takega trditi? Si mar ti sam skoval izmišljotino?"
"V tebi so zlobne sumnje, Davorin. Nisem jih pričakoval in se ne menim zanje."
Nekam zviška ga je zavrnil. Davorin je vzplamtel.
"Ošabneš! Greben ti raste, da še pomenka nočeš. Tvoja prevzetnost boli, a ji že odpomorem.
"Prihrani jezo in očitke. S Florijanom se pogumno sprimi."
Vinko je pokazal veliko brezbrižnost.
"Samo tega se spomni, da bi brez moje luknje ne imel strehe, pa bo tvoja objestnost takoj minula."
Samo to je Davorin še spregovoril. Potem mu je bilo kleti in ljudi dovolj. Marina in Vinko sta ostala v veži.
"Vsak dan ga težje vidim, vse bolj in bolj zopern mi postaja, a mu vendarle toliko dolgujem."
Njegovo obličje je kazalo očitno muko. Ker se pa Marina takih obrazov ni bala, je pomenek nadaljevala v privajeni hudomušnosti.
"Dolgovi so edina prijateljska vez na svetu. Enkrat si upnik, drugič dolžnik."
"Oboje ni nič prida."
"Koga potirjati je ker prijetno. V kleščah ga imaš."
"Vsakdo ni Florijan."
"To drži. A tatvina? Je resnična?"
"Gospodar bo poskrbel, da zveš."
Molčečnost ga je obšla. Stopil je v stanovanje in za seboj zaprl. Marini to ni bilo po volji. Kar namrdnila se je.
"Še za tvojo redkobesednost naj kdo poskrbi, da vzame konec."
Odšla je po stopnicah in ni čakala, da bi se Vinko vrnil iz stanovanja.
Vinko se je v sobi zadržal nekaj minut. Ko se je zopet pojavil pod zamazanim kletnim obokom, v temini mračne veže, je kar glasno premišljeval.
"Čudno je, biti sam v tej kleti. Nekaj grabi in tišči, solnca manjka in teme je preveč."
Zgoraj so se duri odprle in zaprle. Po stopnicah je prihitela Anica in se začudila.
"Si že tukaj?"
Vinko se je na mah prenovil. Bil je, kakor bi ga osvetlila zlata zarja. Iz njega je zagorela vsa mladost.
"Le nekaj minut je od mojega prihoda, a je v njih radost pričakovanja in teža čakanja."
"Za te minute ne boš hud."
Anica je izražala vso ljubkost ljubečega bitja.
Objela sta se ...
"Kadar te morem takole k sebi priviti, bi pozabil tudi na resnične grehe. Vsak dan si mi dražja, zato je tudi vsak dan neznosnejše pri nas."
"Prenesi, kar je trpkega in misli na tisto, kar nama je v oporo in pomoč. Na tvoje rame ne pride toliko teže, kakor na moje. Zato vztrajaj, Vinko, saj le zate živim."
"Ne bom klonil, Anica, posebno sedaj, ko je rešitev tik pred nama."
"Ponovi besede in svečano zatrdi, da govoriš resnico."
Anici so se ob njegovih besedah prikazovale svetle nade, zato je zahtevala potrdilo temu, kar ji je moglo prinesti željeno srečo. Vinko je bil vesel te njene vneme in je zadostil njenim željam, Čeprav v povedanem ni bilo prav nič povedanega. A ona ga je ljubila in je verovala vanj.
"Nevarno igro igram, a tebe samo prosim, da ohraniš dosedanjo moč. Mogoče trda preizkušnja doleti, a ne omahuj niti tedaj, ko ti bo srce krvavelo."
"Upam, da mi zaupaš."
"Gotovo. A potrebno je bilo, da sem posebej opozoril Za drzen skok čez prepad morava biti pripravljena. Najprvo skočim sam. Če mi bo dana sreča, si s tem že tudi ti čez zijajoča žrela."
"Potem, ko igro doigraš ..."
Dasi Anica v resnici ni vedela, kam bo Vinko skočil, ji je bilo vse jasno in razumljivo. Zaupala mu je. Z vso vdanostjo je tudi šla z njim v stanovanje.
Zopet so se vežne duri odprle.
Gospodar je hotel v klet. Bil je resnega in jeznega zadržanja. Spremljala ga je Marina. Razodevala je trenutno zaskrbljenost. Gospodarja se je skoro bala. Trgajoče, v zadrževanih izbruhih ji je pojasnil vzrok svojega prihoda. Ona mu ja morala povedati, da Davorina, ki ga išče, ni v kleti, a on ji tega ni verjel.
"Pogledal bom in videl," ji je dejal, se razgledal po kletni veži in vztrajal v neverjetnosti.
Marina je pa vztrajala v prepričevanju.
"Pravim ti, da zastonj hodiš v klet. Davorina ne dobiš."
"Nekje ga že iztaknem. Zdaj me je še volja, da se pametno pogovoriva."
"Lahko si v zmoti. Previdno ravnaj."
"Zavoljo previdnosti prihajam. Drugače bi poslal žandarje." Grobo je potrkal na vrata Davorinovega stanovanja. "Kje je Davorin?"
"Tukaj!"
Klic je padel iz stopnic. Bil je Davorinov. Presenetil je gospodarja in Marino.
"Za nami si?" je začudeno vprašal Florijan. "Bliže stopi, da nam v oči pogledaš. Prav za prav je pa najbolje, da storjeno priznaš in greh popraviš. Mirne krvi sem še, z dobro mislijo te obiskujem. Draga mi bo tvoja iskrena beseda, vsako zakrnjenost boš pa trdo poplačal."
Huda pretnja ni zaželjenega rodila. Davorin se je grožnji korajžno uprl.
"Z napačnimi računi prihajaš. Zmoto bi odpustil, zlobne nakane pa hudo zamerim. Za obdolžitev pravega poišči."
"Dokaze imam, ne izviješ se."
Florijan je razodeval veliko prepričevalnost. In odločno neizprosnost tudi. Prepir je priklical iz sobe Anico in Vinka.
"Kaj si zopet storil, Davorin?"
Anica je vprašala z živo skrbjo. Drhtela je.
Nikomur ničesar, a me vendar tako grdo preganjate. Sram vas bodi! Najgrši si zdaj ti. Fej, nesnaga!"
Moža je premagala silna ogorčenost. Pljunil je pred gospodarja.
Tudi gospodar je vzkipel.
"Pomnil boš, kdaj si si dovolil to predrznost! Takoj bodo žandarji tukaj!"
Odšel je po stopnicah ...
Zapori[uredi]
V kleti je po mučnih in žalostnih dogodkih zakraljevala za precejšen čas neprijetna in doslej neznana puščoba. Davorina so zaprli in tudi Vinko ni dolgo užival solnčne svobode. Dnevi in tedni so se klavrno zgubljali v pozabljenje. Vendar je po vsem tem prišel dan, ki je pomenil za ljudi v kleti mnogo novega.
Vinko se je vrnil.
Toda, komaj se je prikazal v klet in dobil Marino, že se je moral skriti. Gospodar je prihajal in Vinku ni bilo do srečanja z njim. Marina ga je zaprla v svoje stanovanje, se sladko oklenila gospodarja in spretno rešila Vinka iz zadrege. Ker je bil pa Florijan najezan, sta se v veži sprla s toliko naglico, da se je Marina začudila. Na vso moč je vzrohnel in ji še duri pokazal.
"Tebe in njo bom spodil iz brloga!"
Marino je vzlic začudenosti obšel hladen pogum.
"Saj naju ne boš, le verjemi mi."
"Obe pošteno zaslužita izgon."
"Nimava nikakega raja v tej črni kleti. A tebi prazne luknje ne koristijo."
"Zame sploh ni nič koristnega. Davorina in Vinkota so zaprli, denarja pa le nimam."
"Ga boš tudi težko kdaj dobil."
"To še vidimo. A z njo se pogovorim. Ko pride, mi javi. Na vrtu bom."
Mislil je na Anko. Drugega Marini ni povedal. Okorno je odšel.
"Popolna gotovost da mir in je zdaj sila potrebna," si je rekla Marina. Odprla je vrata svojega stanovanja. "Florijan je odšel. Za njim stopim, ker ga lahko kaj vrže nazaj, pa zgubimo vso igro."
Odhitela je po stopnicah, Vinko pa je prišel v vežo.
"Vendar sem smel iz mišnice. — Marina je spretno stražila, — Maček še slutil ni, koga ima v kleti. Sedaj ga bo v grmovje nagnala in zopet bo dihanje lažje."
Marina je prišla nazaj.
"Florijan drži besedo. Kadar gre na vrt, je tam delj časa. Za vso spretnost sem ti iz srca hvaležen. Brez tvoje pomoči ter urne rešitve, bi bil izdan."
"Počakaj s hvalo. Ni tako nujna. Za drugo se pobrigaj."
"Trenutno se z ničemur ne vem zamuditi. Gledati moram le, da gospodarju ostanem prikrit."
"Naj te vidi. Spustili so te, saj nisi ušel. Če ni dokazov, mora tudi Florijan molčati."
"Kljub temu je bolje, da eo mu ne pokažem. — — Povej, Marina, kako je z Anico. V naglici prihoda in skrivanja sem jo skoraj pozabil."
Iskreno je zaprosil.
"Kako je z njo, zveš od nje same najbolje; jaz ti pa nekaj drugega razkrijem." Odprla je vrata Davorinovega stanovanja. "Vinko, tam v tisti košari spi tvoj sinček.
Iznenadenje.
"Je to mogoče?"
Marina je vrata zaprla.
"Mogoče ali nemogoče, sinčka imaš, spoprijazni se s to vestjo, vesel bodi svojega otroka."
"Odpri mi, da ga pogledam, poljubim in pozibljem ..."
Marina prošnje ni uslišala.
"Zbudiš mi ga, zato počakaj. Anica ti ga pokaže, saj mora vsak čas priti."
"Od kje?"
"Z žage ob reki. Delo je našla tam, mnogo prenaporno delo, a se mora zadovoljiti z njim."
"Nasproti ji stopim, če tudi na gospodarja naletim."
Korajžno je odbrzel po stopnicah.
Marina je pa sama zamodrovala.
"Zdaj ne vem, ga je li vesel ali ne. Moški so ob rojstvu svojih otrok čudne spake. Vse jim je nekako, odveč, tista očetovska radost se kar nič ne pokaže."
Vnovič je odprla Davorinovo stanovanje. Stopila je k otroku, a se spet vrnila.
"Lahko bi rekli, da je trpeče ljubezni sad. Mora ga vzljubiti, če je količkaj pošten in dober. — Če ima Anico vsaj malo rad.
Tudi Marini se je vzljubilo na prosto. Vzlic nameri pa le ni šla. Na stopnicah se je srečala z Anico.
"Kam si hotela, Marina? Kako je z malim?"
Vprašanje je bilo prepolno ljubezni in skrbi. Anica je vzlic zmučenosti zažarela v trudnem obličju. V skromni delavni obleki je stala pred Marino in jo z očmi vpraševala, kako je varovala njenega otroka.
Tudi v Marininih očeh je blestelo vprašanje.
"Sama prihajaš? Nisi na nikogar naletela?"
"Je bil kdo tukaj?"
"Ko so k meni ponehali hoditi, pa ti dobivaš obiske."
"Kakšne?"
"Najprvo se je gospodar oglasil."
«On? — — Njegov prihod nič dobrega ne znači."
Anka se ni utegnila zamisliti v skrbi.
Pojavil se je gospodar.
"Vendar sem te dočakal."
"Kaj bo zopet? Saj ne dolgujem."
"Priznam, da si boljša plačnica kot pa Davorin, a je kljub temu moje potrpljenje na koncu. Doslej sem radi otroka čakal, odslej pa tudi otrok ne more ovirati moje volje."
Marina ni mogla molčati.
"Nesramnež! Kaj ti je Anica storila? Sam imaš otroke in še ne veš, kdo jih bo preganjal."
"Molči, Marina!"
Florijan je mogočno zavpil, Marina se je pa posmehnila.
"Ko se bo meni sami hotelo."
"Proč se poberi! Ne potrebujem tvojega zijala."
Marine ga je na začudenje ubogala.
"Že grem. In tudi vem, zakaj."
Ko je že ni bilo, se je Anki utrgal obupen vzklik.
"Ne hodi, Marina!"
Gospodar je gospodovalno nastopil.
"Če jaz ukažem, tedaj se tvoj klic ne čuje. Marina je odveč pri najinem pogovoru. Motila bi"
"Motila? Tega skoraj ne verjamem."
"Marina naju ne sme brigati, sama lahko potrebno urediva."
"Bom res morala klet zapustiti?"
"Od tebe je odvisno. Če boš zadosti pametna, lahko ostaneš."
"Kaj naj storim? Ljudi se izogibljem, škode nikomur ne napravljam, čez dan moram trdo delati, noč prebdim pri otroku. Še odpočiti se ne morem."
Anka je govorilo z mirnostjo v neizbežnost usodi vdanega človeka.
Gospodar se je omehčal.
"Vse to mi ni tuje, saj vem, da si pridna. Smiliš se mi, ker so te razbojniki dobili v roke. Le radi njih sem moral tudi nad teboj rohneti. Mar misliš, da je prijetno, biti okraden? V najhujšem mi je zmanjkalo denarja."
"Jaz nisem kriva."
"Tvoj mož pa je. In njegov pajdaš tudi."
"Davorinu se je dokazalo, Vinkotu še ne, a resnice ne vem."
"Vedeti pa moraš, da si Davorinova žena. In on je kriv, čeprav taji. Ne bo ga kmalu iz zaporov. Ali kaj razmišljaš o tem?"
"Preveč ne smem. Prehudo je."
Gospodar je prešel v zagonetno miloto, ki je Anki še ni izkazl.
"Olajšaj si razmerje; prijaznejša mi bodi, pa ti še na žago bo treba."
"To jo skoraj nemogoče. — — — Žena, otroci, Marina...
"Samo te ovire poznaš?"
"Prve ter najvidnejše so."
"Mimo teh z lahkoto stopiš. Drugih si pa ne nastavljaj. Samo dve stvari imaš na izbiro. Cena je skromna, času in prilikam primerna."
Anica je na vabljive besede molčala. Vsaka sekunda ji je bila strašna muka. Najraje bi nekam zginila, se odtegnila vabljivim očem in koprnečim, v slasti drgetajočim rokam.
Mučnih trenutkov jo je oprostil pogumen klic.
"Ne bo kupčije, mešetar grdi!"
V veži se je znašel Vinko.
Anica je padla v njegov objem.
"O, Vinko! Zaščiti me!"
Gospodar je strmel.
"Ti si tukaj? V zaporih morajo imeti prav zanič zapahe."
"Vem, da sem neprijeten v tem trenutku, vendar me ne smatraj za ubežnika. Sodniki so mi dali prostost; vse sumnje, vsa zla natolcevanja so padla s tem v vodo. Tudi pred zakonom nisem kriv."
"To je v tvoj prid, širokousti se pa ne preveč."
Vinko je bil kar dobre volje.
"Oho, Florijan jezike zavezuje. Od kdaj?"
"Samo norčuj se ne! Svarim te!"
"Na svarilo se požvižgam."
Florijana je Vinkovo veselje, njegovo zmagoslavje grenilo.
"Še navriskaj se na moj račun, a vriskal boš samo par ur. Te šale, ki jih predrago plačujem, mi presedajo. Dovolj dolgo ste gnezdili v mojih luknjah. Do jutri zvečer mi zginite tod proč."
"Kam naj gremo v enem dnevu," je Anica vprašala.
"Jaz naj svetujem?" Gospodar se je zarežal. "Cest je obilo in široke so."
"Nikamor ne pojdemo," ga je Vinko samozavestno zavrnil.
"Ukazal sem in ne prekličem."
"Vzlic temu bomo še ostali. Hvaležen bodi če pravkar zahtevano ceno komu ne zaupam. Po Anici si stegoval roko. Zadosti si nesramen. In smešen vrhu vsega."
"Niti besede več! Potepuhom in tatovom ne bom tarča zasmehovanja. Sedaj še ne!"
"Nisem tat ne potepuh."
"Vinko, nikar se ne prepiraj."
Anica je pomirjevalno zaprosila in odšla v stanovanje.
Vinko je pa vztrajal ob razpaljenem gospodarju.
"Bodi kar hočeš, le pred očmi se mi nič več ne znajdi. To naj bo tvoja prva skrb.
"Pred to skrbjo še ne trepečem. Ne jemlje mi židane volje. In najmanj mi ne krade veselja nad tem, da sem te zmotil. Marini povem, razpraska te za vso neumnost."
"Tudi Marino poženem."
"Sam se poprej obesiš, potem boš to napravil. Čudim se, da si namerjal prav tik nje ujeti skromno ptičko in ji vrat zaviti. Saj ni grdo, temveč otročje."
"Ko ti pokažem moško pest, bo vsa oholost pri kraju. Gospodarja boš spoznal in si ga zapomnil."
Florijan je samo še to dejal, ko je odhajal.
"Ne bo me strah."
Vinko si je privoščil zadnjo besedo.
Potem, ko gospodarja le ni bilo, je prišla Anica.
"Ga ni? Je vendar šel?"
"Da, draga Anica. Sama sva spet, sama, kot v daljnjih dneh."
"Nemogoče, se mi zdi, a je le res. Po tolikem brezupju si zopet tu."
"Igral sem in dobil. Sreča se mi je smejala in bila z mano."
"Igra še ni doigrana; glej, da sreča hrbta ne pokaže. Gospodarjeva napoved ni zabsvna, čeprav si jo sprejel z nasmehom.
Nič prav veselo Anico je Vinko hotel na vsak način ogreti.
"Ne boj se hudega. Prihajam, da te iz ječe rešim. Z menoj pojdeš, daš mučeništvu slovo in zaživiš novo življenje. — — — Spremljal naju bo pa najin mali...
"Ti veš?"
"Vem, Anica. — — — Pravkar si bila pri njemu; kako mu je?"
"Zbujen je bil, a zopet spi."
Prav tiho sta hotela v sobo, a je po stopnicah prišla Marina.
"Znebili smo se ga, kako je to prijetno."
Marina ke žarela v iskrenem veselju.
"Na tvoj poziv sem se baš pravi hip pojavil," jo je pohvalil Vinko.
"Tebi ugaja, če ga ni, Marina," je nagajivo spraševala Anica.
"Seveda. Ti domnevaš, da se odtuji, da me prezre in mi udobje odpove. Oh, tega ne stori nikdar, prav nikdar ne. Florijana se še brzda. Še ukani se ga z malim trudom."
Vinko se je z veliko resnostjo zazrl v Marinine oči.
"Marina, boš znala vekomaj molčati? Ti lahko zrušiš, kar sem zidal."
"Le nič skrbi. Molčala bom in se sploh brigala, da se kaj slabega ne pripeti."
Anica je naivno prisostvovala pogovoru, ki ji je bil tuj.
"Kaj mora biti skrito? Povejta?"
"Stopnice so, po katerih greš iz ječe. Zatajiti ne smem, zaupam težko.
V Anici je nekaj zaplamenelo.
"Vinko, ničesar skrivnega ne maram. Predvsem sedaj, ko nove dneve kažeš."
"Ne boj se, ni prehuda reč," je pomirjevala Marina.
"Vedeti hočem."
"Mogoče razsodiš, da sem ravnal krivično, morebiti mi pa oprostiš radi razmer storjeno dejanje." Vdano je Vinko pojasnjeval. "Tat sem prav za prav. Gospodarjev denar sem jaz ugrabil, jaz ga imam, a je tebi namenjen."
"Vinko, na Davorina pomisli!"
Roteče je kriknila, Marina je pa dobrovoljno posegla v pogovor.
"Njemu sem pa jaz pomagala k pokori. Moje pričevanje ga je zašilo. Hvaležna bodi, da smo te rešili njegovih grdih rok."
"Ti si vest težiš? Saj ne gre za tvoj prid."
"Za vajino srečo gre, vama sem pomagala. Trpela sta, hudo mi je bilo in sem hotela dobro."
Vinko je bil zadovoljen z Marino.
"Vrata si nama odprla. Zaslutila si moje dejanje in priskočila v oporo. — — — Anica, zdaj veš; odloči se, da greva."
Ona je oklevala.
"Gospodar trpi škodo in Davorinu se krivica dela."
"Na Florijana se še jaz nisem ozirala, jaz, njegova Marina. Tudi Davorin naj te ne muči."
Anica se je komaj še čutila. Razodetje je bilo pretežko, pregrozno za njeno skromnost. Vinkovemu objemu se je brez odpora prepustila. Izkazal ji je nežno ljubeznivost.
"Anica, če je on smel tebe k sebi prikovati zavoljo pohlepa po denarju, smeš ti privoliti v žrtev, ki smo mu jo naložili."
"V tvojih rokah naj bo moje življenje."
"Sprejemam ga, Anica moja ..."
Sence smrti[uredi]
Gospodar se več dni ni prikazal ljudem v kleti.
Ko je pa prišel, je bil črno opravljen.
Skrušen, potrt je šel v vežo zamazane kleti. Marinina vrata je našel zaprta. Stresla ga je jeza.
"Ne zaklepaj se, Marina ... Odpri, odpri, sicer vlomim in poleg vrat še tebe zdrobim."
Marina se je odklenila in stopila v vežo.
"Dolgčas mi je bilo in sem zaspala."
"Potem ničesar ne veš?"
"Posebne novice mi res niso znane. Je kaj veselega?"
"Vražja čarovnica, samo prismodarije hočeš."
"Poskočno srce imam."
"Resna ura je prišla tudi zate."
"Jo ti prinašaš? Bi rad krotil in rubil? — No, spregovori ..."
"Vdovec sem ..."
"Vdovec? — — — In to te spravlja v žalost? Tvoja velika želja je izpolnjena, pa si potrt."
"Smrt je smrt in ne prizanaša. Vsakogar zgrabi, zakaj bi jaz tvoril izjemo?"
"Le žaluj, predvsem se to napram ljudem spodobi. Da boš dostojen mož."
"Grozna si, Marina."
"Naj te mar pestujem? Opravi kakor veš in znaš ter na obljubo ne pozabi. Da se zdaj tod mudiš, ne bo baš prav."
"Kaj naj pa grem? — — — V bližini mrtve žene mi ni strpeti. Otroci se ponašajo očitajoče, ljudje so z njimi, pomenke imajo, z neprijaznimi pogledi me obletujejo."
"Da bo tako, si lahko Vedel. Izogni se ljudi, pa potrpi. Marsikdo vse hujše reči prestane. Zgolj Anico naj ti omenim, to tiho mučenico."
"Ona naj bo mučenica? Ona?"
"Ker živi s srcem in ne s pametjo. Ker resnično ljubi, a ne razume, da je ravno ljubezen najnevarnejša stvar na svetu. Morda se spametuje."
"Čemu pripoveduješ o nji? Boš spet prosila zanjo?"
"Če sem te zadnjič pregovorila radi izgona, ne misli, da je zopet kaj."
"Naj bi tudi bilo, meni tako nič mar. Gospodar lahko preneham biti, sem pa tam kot vsi drugi."
"Kaj čujem? Je že neizogibno?"
"Pokala se, zdaj nič natančnega ne vem."
Florijanova negotovost je Marino zaprepastila. Tudi odhajal je že.
"Kaj storiš z mano? Dal si obljubo."
"Tega gotovo ne storim, kar si ti z mano."
Besede so zapekle. Gospodar je že šel.
"Florijan, glej. da se ne pokoplješ!"
Marina je na ves glas zapretila.
Resna in v premišljevanje zatopljena se je zganila šele tedaj, ko je Vinko prišel iz stanovanja. Skoro zakrohotal se je.
"To me resnično veseli. Vsaj enkrat je Marina brez posmeha. Te je zgrabilo?"
"Satanski grešniki! Samo uživanje vam pali misli."
"Ni res."
"Kar tiho! Anico boš popolnoma uničil. In zgolj radi naslade."
"Vsaj ti pravilno razumevaj," je Vinko nenadno zaprosil. "Kar je zdaj prišlo nad naju, to korenini v lahkomišljenosti pred srečanjem z Anico. Kesam se, a pomoči ne vem."
"Ti si boš že pomagal, sebe boš že rešil."
Zgoraj so duri zaškripale. Vinko je prezrl Marino, prihajajoči Anici so veljale njegove besede.
"Kje imaš otroka?"
"On te ne briga," je siknila Anica in ga še pogledati ni hotela.
"Njegov oče sem."
"Zadosti žalosten in umazan. — — — Marina, povej, če gospodar zopet preganja."
"Samo smrt svoje žene je naznanil."
"Mu je umrla? — — — Ah, da bi bila jaz na njenem mestu."
"Ne želi si smrti, da res ne pride."
"Je mar težja kot življenje? — — — Že tedaj, ko mi je prvi otrok umrl, bi morala z njim."
"Anica, kaj vendar govoriš?" je Vinko skrbeče vprašal.
"Tebi ničesar."
Odgovor je zvenel tuje, mrzlo ...
"Pomirita se, jaz pa malega poujčkam," je rekla Marina in odšla na vrt, kjer se je grel Aničin otrok.
"Anica, vsaj spregovoriti mi dovoli." Vinko je prosil tako vroče, da bolj ni mogel. "Da tvoja sodba ne bo krivična, me poslušaj."
"Ne hodi mi pred oči, ne moleduj tako ponižno! Poberi se, da te nikoli več ne vidim."
"Z vso pravico me izganjaš, vendar še upam na toplejšo besedo."
"Ker je tvoja podlost brezmejna, pričakuješ moje ponižnosti. Na pasjo vdanost se zansšaš, pa si se vštel."
"Anica, veruj mi, da obžalujem svoj greh, da neizmerno trpim radi njega."
"Zgini z nesrečnim jadikovanjem! K svoji vlačugi odrini, starejši otrok te čaka pri nji. — — Te vsaj iskala ne bo in s tirjanjem nadlegovala."
"Če tako hočeš, pa pojdem. Razumeti me nočeš, odpustiti mi mogla ne boš, o ljubezni moram pa sploh molčati."
"Molči o vsem in zgubi se! Tvoja prevara je dovolj grda."
"Anica, prečrno gledaš, prestrašne predstave si slikaš o moji zablodi. — — — — Ko sva se razšla in te je bilo treba pozabiti, sem živel, kakor se je pač živeti moglo. Različna srečanja so se vrstila, v svojo pogubo sem se pomudil tudi ob dekletu, ki zdaj denarja hoče. S tedanjo fantovsko objestnostjo je udarjena najina sreča, vse pa še ni razbito. — — — Anica, ljubim te in vem, da ti zame tudi še nisi vsa umrla. Samo srd te je prevzel. Premagaj ga."
Anica ga je poslušala in se vsaj nekoliko umirila.
"Kakšnih koristi boš s tem deležen?"
"Krivdo popravim, a načrt izvršim. Vse se izravna. Treba je le tvoje dobre volje, tvoje pomoči, Anica."
"Ne ukvarjaj se s praznimi besedami. Nihče mi ne vrne ukradene radosti, nikjer ni plačila za krvavo in tako brezsmiselno trpljenje. Kar si mi dal upanja in poguma, ga je vzela tirjatev. Tisto uro se je zasukal svet, zabolelo me je in vrglo ob tla."
V povedanem je ležalo vse njeno veliko gorje, vsa hladna obtožba in ves njen obračun s potrtim, kesajočim se Vinkom.
"Tudi mene boli," je on pogovarjal. "Skleniva bolečino in jo premagajva."
"Da bo nova prevara mogoča. — — Zastonj se trudiš. Ničesar mi ne moreš nuditi. Zakaj si sploh hodil semkaj? Pustil bi me."
"Slučaj me je pripeljal, a srce privezalo."
"Veselje si obetal, a prinesel nesrečo. Nedolžnega Davorina si spravil v zapor, moje dekliške sanje izigral, zdaj pa hočeš, da ti sledim in pomagam zapravljati ukraden denar. S teboj niti stopinje več!"
Še nikdar v življenju ni bila tako odločna. V tej samozavesti je privrel ves njen obup do živega izraza. Stopila je v stanovanje in s presenečenimi očmi obvisela na oknu. Vsa prepadena je zrla v znan in nepričakovan obraz. Kri ji je zastala. Za oknom je čepel njen mož, ki je pobegnil iz ječe. S krikom je planila v vežo.
"Prišel je, skozi okno zija ..."
Vinko je ni razumel. Ona je bežala po stopnicah. ' "Marina, otroka!"
"Kam hočeš, Anica? Kdo je? So mar strahovi?" Vinko je mrzlično spraševal, stopil naglo v sobo, se vrnil in zmajeval z glavo. "Ničesar ni, čemu ta groza?"
Tihi, neznosni trenutki so ga greli. Toda ne dolgo. S stopnic je stopil preden mož v raztrgani jetniški obleki in ga s čudnim, posmehljivim ogovorom pozdravil.
"Skupaj sva, ne uideš mi. Danes poračunava, kar je navskriž. Le naglej se me, le čudi se, znebil se me ne boš."
"Kaj hočeš? — — — Kaj delaš tukaj? — — — Obsojen si..."
"Preslabo ste me povezali, premalo varno zaprli. To je precej nerodno, bratec."
V vežo je vrglo Marino.
"Vinko, pomagaj! Anica beži z otrokom proti vodi. Sama je ne bom rešila."
Vinko je okamenel. Marina je hitela zopet ven. Ko je zginila je hotel Vinko za njo, toda Davorin ga je z vso silo zadržal. "Poračunava poprej, prijatelj!"
"S poti, prikazen! Stran mrhovina!"
Vinko se je z možem spoprijel. Anico je hotel rešiti smrti, ji preprečiti naznanjeno namero. Davorin mu je pa branil pot iz veže, ga v blazni borbi spodbil, da sta oba padla po tleh.
"Kar pogine naj vlačuga! Tudi tvoja naj ne bo, tudi tvoja ne več!"
Potegnil je nož. Vinko je zapazil nevarnost, se s zadnjimi močmi skušal rešiti divjega objema. Boj na kletnih tleh je bil pritajen, poln sovraštva, jeze. — — — Sekunde so tekle. — — Davorinova roka je našla zamah. — —
Kri...
Vinko je zastokal ...
Davorin se je pobral z mokrih tal.
Vinko je našel glas.
"Morilec!" je zahropel, stiskal rano in zgubljal moč.
"Račun je poravnan, zdaj smo na Čistem!"
Iz Davorina je prikipelo pijano zadoščenje. Njegov klic je bil polblazen. Potem je pa zopet šel.
Klet je nemela v tišini. Le Vinko je še hropel. S poslednjo silo se je dvignil, razprostrl roke, stopil dva koraka proti izhodu.
"Anica, odpusti ..."
Žejne ustnice so vroče, zaprosile ...
Nato je padel in nič več vstal...
——————
Na obrežju kalne vode je obstala Marina. Sama, s solzami v očeh, in mrazom v srcu.
Anico in njenega otroka so poljubljali valovi ...