Tragedija iz življenja enoletnega prostovoljca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tragedija iz življenja enoletnega prostovoljca.
Anton Melik
Objavljeno pod psevdonimom Andrej Sobota.
Izdano: Slovenski narod 19. november 1910 (43/406)
Viri: 406
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prostovoljec stoji pred vrati vojašnice na straži in gleda melanholično za mimoidočimi damami. Poročnik stopi iz stražnice.

Poročnik: Prostovoljec Podgornik!

Prostovoljec: Tukaj!

Poročnik (v prijaznem tonu): Stopite vendar bliže, dragi moj, rad bi se malo porazgovoril z vami.

Prostovoljec (na tihem): Kaj naj to pomeni? (glasno): Zapovedujete, gospod poročnik?

Poročnik (še bolj prijazno): Glejte, dragi moj Podgornik, jaz sem imel že takoj iz početka neko gotovo simpatijo do vas. Jaz imam namreč rad vse, kar je olikano. Kajne, vi ste dovršili nekaj šol?

Prostovoljec: Nekaj? Predvčerajšnjim sem bil promoviran doktorjem prava.

Poročnik (začudeno): Tako? Tega ni sem vedel.

Prostovoljec: Ako dvomite, gospod poročnik, – diplomo imam s seboj –

Poročnik: Saj vam verjamem, dragi moj! Kako naj tudi dvomim o resničnosti vaših besed? ... Vi ste torej dr. iuris? ... Škoda!

Prostovoljec: Ne razumem, kako mislite to, gospod poročnik.

Poročnik: Trdi se namreč, da juristi v splošnem niso posebno dovzetni za poezijo ...

Prostovoljec (se nasmehne): So pač tudi izjeme.

Poročnik (naenkrat razdraženo): Kako? Vi si upate smehljati so, ko stojite »Pozor«? Sto vragov! (Bolj mirno): Ah, pardon, dragi moj! ... Tako sem raztresen ... Ljubezen ...

Prostovoljec: Gospod poročnik blagovoli biti zaljubljen?

Poročnik: In še kako! Dal bi polovico mesečne plače za en sam poljub z njenih cvetočih usten!

Prostovoljec (na tihem): Polovico mesečne plače, to ne pomeni posebno veliko! (Glasno): In kdo je ona, ki si u pa ustavljati se vaše ljubezni?

Poročnik (sanjavo): Lepa prodajalka v tobakarni vis-à-vis.

Prostovoljec (začudeno): Lepa Ema?

Poročnik (nezaupno): Vi jo poznate?

Prostovoljec: Samo površno ... Tako na videz ... da – vedno si tam kupujem cigare.

Poročnik (v ostrem tonu): Prostovoljec, storili bi mi veliko uslugo, če bi v prihodnje svojih cigar ne kupovali tam!

Prostovoljec: Kakor zapovedujete, gospod poročnik.

Poročnik: No, da bi so morda bal vaše konkurence! Poročnik in prostovoljec, to bi bilo presmešno! ... Ampak vendar je varnejše tako.

Prostovoljec: (na tihem): Tudi meni se zdi!

Poročnik: Toda, da pridem že enkrat v pravi tir: Ali se razumete na kovanje verzov?

Prostovoljec (samozavestno): Jaz mislim da! Moje pesmi so se tudi že tiskale.

Poročnik (prime prostovoljca pod pazduho): To je izvrstno! Glejte, dragi moj, jaz se ne razumom na take reči. In to jo zame slabo. Lepa Ema hoče na vsak način, da ji razkrivam svojo ljubezen v verzih. Nas reglement pa nima nikakega stavka o tem, kako se delajo ti verzi. To vem, glavna reč obstoji v tem, da so vrste verzov enako dolge. Vendar bi se pač ne blamiral rad. Prosim vas torej, napravite to reč zame.

Prostovoljec: Z največjim veseljem, gospod poročnik. Kakor hitro se menjamo, se lotim takoj tega dela.

Poročnik: Čemu bi čakali? Saj imate vendar svoj zapisnik in svinčnik in lahko napravite kar na straži. Ob tem času pač ni nikogar mimo.

Prostovoljec: Toda, gospod poročnik ...

Poročnik (s povdarkom): Prosim vas tega!

Prostovoljec (na tihem): To se pravi: Zapovedujem (Glasno): Zgodi se, gospod poročnik!

Poročnik: Hvala vam! Pijte čašico žganja; pravijo, da to dobro vpliva na inspiracijo. Pijte na moje zdravje!

Prostovoljec (na tihem): Rajše na zdravje lepe Emice!

Prostovoljec hodi na straži gor in dol in prično pesniti na povelje. Pri tem ne opazi, da prihaja polkovnik izza ogla. Od strahu postane bled kot ste na, ko mu položi ta roko na ramo.

Polkovnik (v prijaznem tonu): Kaj imate tu?

Prostovoljec (jecljaje): Jaz ... Kaj da delam? ... Nič! ... to se pravi ... računal sem, kako daleč bi letela krogla iz puške, če ...

Polkovnik (kakor preje): Tako? Dajte, da vidim, če je vas račun tudi prav. (Mu vzame zapisnik iz roke). To so vendar verzi! »Lepi Emi!« (Jezno): Vi se predrznete pisati verze, ko stojite na straži? Jutri se zglasite k raportu!

Polkovnik odide razkačen, prostovoljec začne računati, koliko dni zapora ga čaka. Dva dneva zato, ker je pisal verze in ravno toliko, ker ni zaklical »Gewehr aus«. Skupaj štiri dni. Malo preveč, ampak zato je storil uslugo poročniku.

Poročnik (stopi iz, stražnice): Ali so verzi gotovi?

Prostovoljec: Kakor zapovedujete! Samo ...

Poročnik (nestrpno): Dajte sem! ... Veste kaj? Vaši dve uri sta tako že pri koncu; nesite torej pesem lepi Emi in pozdravite jo v mojem imenu. Jutri se sam zglasim pri nji.

Pozorišče: tobakarna. Prostovoljec ravno objemlje lepo Emo okrog vitkega pasu.

Ema: Kdo mi pošilja pesem?

Prostovoljec: Gospod poročnik Žunkovič, toda vi si lahko mislite, da sem jo jaz napravil.

Ema: Torej vi tudi delate verze?

Prostovoljec (samozavestno): Jaz mislim, da! In če mi daste poljub, vam jih napišem še eno kopo.

Ema: Zares? Potem morda ...

Prostovoljec poljubi lepa Emo, ki so nič ne brani temu. V tem trenutku vstopi major in obstane pri nepričakovanem pogledu ves osupel. Prostovoljec se postavi »Pozor«.

Major (strogo): Kaj počnete tu?

Prostovoljec (v zadregi): Študiram napadanje trdnjav.

Major: Vi se celo šalite povrhu? Zglasite se k raportu!

Major odide, ne da hi si kupil cigar. Vsled tega postane lepa Ema tako resna, da si prepove vsako nadaljno kratkočasnost. Prostovoljec se vrne slabe volje nazaj v vojašnico. Komaj odide, vstopi sobarica.

Sobarica: Prosim, deset trabuko.

Ema: Izvolite si izbrati.

Sobarica: Prosim, zapišite. Gospod stotnik plača ob prvem.

Ema (na tihem). Rada bi samo vedela, ob katerem prvem (V svoji raztresenosti zavije cigaro v papir, na katerem je bila napisana pesem.)

Pozoriščee v pisarni vojašnice. Čas: ura, ko traja raport. Stotnik hodi razburjen gor in dol.

Stotnik: Prostovoljec Podgornik!

Prostovoljec (stopi naprej): Tukaj!

Stotnik: Prostovoljec Podgornik, vi ste nepoboljšljiv človek. Tri pritožbe so došle proti vam.

Prostovoljec: Prosim, gospod stotnik ...

Stotnik (kategorično): Brez ugovora! Gospod polkovnik vas je zasačil, ko ste, stoječi na straži, kovali verze. Zato se boste pokorili šest dni.

Prostovoljec (na tihem): Zaračunal sem se: Šest namesto štiri.

Stotnik: Gospod major je bil navzoč, ko ste poljubili trafikantinjo vis-à-vis. Za to kršitev subordinacije ...

Poročnik: Kaj? Poljubil jo je?

Stotnik (posmehovanje se): Da, poljubil jo je! Takšen prostovoljec je zmožen za vsako dejanje. Za ta prestopek deset dni.

Prostovoljec (na tihem): Zopet sem se zaračunal!

Stotnik: Toda najhujše pride šele zdaj. Pomislite samo, ta človek si upa dvoriti mojej hčeri!

Prostovoljec (ostrmel): Jaz da bi si upal?

Stotnik (razkačeno): Tajite, ako morete! (Izvleče papir iz žepa). Kaj morda tole ni vaša pisava? In kaj morda moji hčeri ni Ema ime? Našel sem to ovito okrog cigar, ki jih je prinesla sobarica. Vi ste torej v zvezi s sobarico? Za to nemoralnost vam gre nadaljnjih deset dni zapora.

Prostovoljec (na tihem): 6 in 10 + 10 = 26.

Poročnik: Prosim, gospod stotnik, tudi jaz imam pritožbo. Prostovoljec je zapustil včeraj stražo brez dovoljenja.

Prostovoljec (osupel): Toda gospod poročnik!

Poročnik: Ali sem vam morda dovolil? Recite vendar, da sem vam dovolil. Od vas se lahko pričakuje tudi to.

Prostovoljec (na tihem): Prav ima. Ni mi dovolil, temveč mi je zapovedal.

Stotnik: Torej nadaljne štiri dni. Skupaj 31.

Prostovoljec: Pardon, gospod stotnik, samo trideset!

Stotnik (jezno): Tako? Vi hočete torej boljše računati kakor vaš stotnik? Za to se štiri dni: skupaj 35.

Stotnik odide, poraženi prostovoljec vzame papir in svinčnik in začne računati.

»Jaz imam vendar prav! Samo 34 jih je in ne 35. Zadnji dan torej ne šteje ... toda presedeti ga bom moral vendarle.