Tovorščina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tovorščina
Zvonimir Kosem
Izdano: Amerikanski Slovenec 35/19 (1926)
Viri: dLib 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V najlepšem kraju naše Dolenjske, v trikotu Radeče — Mokronog — Krško, kjer živi narod zdrav in nepokvarjen, znan po svoji šegavosti in ljubeznivosti, pa tudi po svoji kremenitosti in lepi književni slovenščini, se vrste na pristojnih krajih vinogradi za vinogradi, z ljubkimi belimi zidanicami na holmih, pod razgledno patrananco častitljivega Kurra, njegove svete Neže in svetega J šta. Jagnjeniške, murniške, orehovske, šentjanške, veselogorske in druge vinske gorice slove po svoji izborni kapljici daleč po Dolenjskem in ne zaostajajo prav nič za “metličanom” ali “ljutomerčanom,” dasiravno ostali svet ne ve dosti zanje, ker se domačini ne brigajo za izvoz in primerno reklamo. Vino se prodaja navadno samo bližnjim krčmarjem; čim bližje je kupec, tem bolj všeč je to vinogradniku. Če je kupec v tri ure oddaljeni vasi ali trgu, se mora požuriti, da se vinogradnik navsezadnje ne premisli in ne proda svojega pridelka komu drugemu, ki mu je za dve ali eno uro bližju. “So same sitnosti s prevažanjem po teh klancih in rebrih,” razlaga vinogradnik v svoji kleti v zidanici, vrteč se pred stiskalnico, dokler ne obesi “kamna” in ti natoči v čašo še prsnega mošta izpod preše in se veselo posmeje: “Veste, najlepše je, če vino ne gre daleč od hiše, da ga hodim pozneje tudi sam lahko pit, kadar se mi poljubi in zaželi kapljice, o kateri vem, da je zares pristna in dobra. Pa tudi zaradi tovorščine imamo tod navado, da vina ne prodajemo daleč ...”

Tovorščina! To je bil svoje dni pred svetovno vojno, velik praznik našega vinogradnika. Sedaj, v teh težkih časih, se praznuje tovorščina v zelo, zelo zmanjšanem obsegu, ne več s tako častjo in slavo. Ali takrat ...! Sedaj nas tarejo različne skrbi, med katerimi materijalne niso najzadnje. Takrat pa, ko je sijalo pod solncem ljudem z obrazov vendarle še nekaj veselja, tistega srečnega veselja, ki ga sedaj zaman iščeš ne samo pri odraslih, ampak tudi pri otrocih, ki so se komaj izkobacali iz plenic in se igrajo po dvoriščih “mance”. — Takrat je bilo v tem pogledu vse drugače.

Tovorščina se imenuje tisti čas, ko se natovarja vinogradnikovo vino na kupčeve, vozove, in, se s tem v zvezi prirejajo gostije v počaščenje kupčevo na vinogradnikovem domu. Medtem ko se vrši natovarjanje, ko se pretaka vino iz domačih v kupčeve sode na vozovih, cvre mamica v kuhinj in pripravlja vsa mogoča jedila, da bo gostija zvečer čim lepša in okusnejša. Domače dekle ali dekla čisti veliko družinsko sobo, brise s cunjo prah z oken, klopi, miz in okvirov velikih svetnikov na stenah, a otroci čepe stisnjeni v kotu Za pečjo in težko pričakujejo večera, ko bo zaigrala harmonika in se bo razlegalo po sobi petje ...

Ena izmed takih tovorščin mi je živo ostalu v spominu, ko sem bil še otrok. Jagnjenica je zatonila v mraku nad Jatno je ugasnila poslednja dnevna svetloba, ko so bili sodi našega kupca — soseda in krčmarja Medveda iz doline napolnjeni. Zunaj so hrzali pred vozom konji, slišal sem hlapca Lojza, kako jih miri, in veseli, potem jucejoči se glas strica Martinka: “Spravi mrlič v hlev, ti hlamudra ... saj še ne gremo, sedaj se tovorščina šele prične, ali si slišal? Pa koj, koj, koj!” Mati je prižgala v sobi petrolejko. Miza, svečano belopogrnjena, je čakala, šibeča se od polnih skled, krožnikov in steklenic. In gostje so pričeli prihajati. Oče Medved, mamica Medvedica, “stric” Martinek, dekleta iz doline in fantje; nazadnje je prišel Rasperškov Polde s harmoniko, katero je snel s hrbta že v veži in jo pričel raztezati. V sobo je priplesal igraje, v lica rdeč, bijoč s petami ob tla. Harmonika v njegovih rokah je veselo hreščala, dekleta in fantje so zavriskali, “stric” Martinek je vrgel klobuk v strop, oča Medved je veselo mežikal z očmi, in že je donela po sobi tista vinogradniška:

En hribček bom kupil,
bom trte sadil ...

Zacvenketali so kozarci, tako veselo, prijazno — oča Medved pa se je odkašljal in še vedno mežikaje rekel: “Tisto zapojmo:

Mi smo štiri jagri,
smo zgodaj vstali ...”

In vsi so poslušali že sivolasega, a čilega moža in zapeli pesem o “štirih jagrih.”

“Mmm-n-mrha, še nikoli ni ustrelil nobenega zajca — sedaj je pa še “jager” in še kakšen! “Hop!” je poskočil šaljivec Martinek, pograbil očanca Medveda za ramena in se zavrtel ž njim po sobi. Ko sta upehana obstala, je prijel za kozarec in ga izpraznil do dna: “Tako-le lovimo mi zajce ... in nobeden nam ne uide ... Živio!”

“Jupejdija, jupejda,
jupejdija ja ...”

je pričel prepevati Rasperškov Polde, kobacajo s svojo breščečo harmoniko po vseh štirih po klopi, da bi priplezal na zapeček. “Br ... br ... ha-ha-ha! ...

Entetrette jupejdija, jupejda, jupejdija ja ...”

je hotel žvrgoleti za njim neugnani šaljivec Martinek in vlekel izza mize debelo mamico Medvedko, da bi zaplesal še ž njo.

Sledile so zdravice, ki jim ni bilo ne kraja ne konca.

“Zdravičko dajmo zdaj zapet
zavoljo kompanije.
Maričko pa tam zad’ nabit
če vinca ven ne izpije...”

Ves večer in vso noč do zore so zveneli kozarci in se je razlegalo petje. Dekleta in fantje so plesali, a godec Polde na zapečko je neumorno igral na svojo harmoniko.

Jutro se je zalesketalo v sobo — a nikogar še ni bila želja, da bi vstal od mize. Tovorščina se je nadaljevala čez dan in potem zopet vso noč. Šele drugo jutro je pognal hlapec Lojze konje in Medvedov voz z našim vinom je izginil za ovinkom. Tovorščina je bila končana ...

Tako je bilo s tovorščino nekdaj, v “starih, blaženih” časih. Kako je sedaj — Bog pomagaj! Saj smo se še smejati pozabili, kaj šele da bi prepevali po cele in noči — pa tudi skopuhi smo postali vrhu vsega in pijemo, vino samo še za potrebo.