Tovariš Kladviček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tovariš Kladviček
Fran Maselj - Podlimbarski
Viri: Izhajalo tudi v Murski krajini 1935 kot podlistek.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oj kakšen častivreden možje bil Kladvičkov Jernej! Prihaja s svojim sinkom Matičkom ter s svojo čevljarsko tružico in stolčkom v našo hišo in vsi otroci krog njega. Razpoložila sta oče in sin svoje orodje po klopi in od ranega jutra pa do desetih zvečer sta šivala. Matiček je bil za dve leti starejši od mene in čevljarski vajenec pri svojem očetu. Jaz sem nedaleč na klopi, kadar sem le mogel, ležal na trebuhu, podpiral glavo z rokama ter gledal in poslušal. Zanimali so me čevlji, ki so lični rasli pod čevljarskimi rokami, še bolj pa tisto, kar je pravil Kladvičkov Jernej. Pripovedoval nam je o laški in ogrski revoluciji, pri katerih se je udeležil tudi on kot vojak in krotitelj nepokornih ljudstev. Služil je osem let, in sicer v tisti dobi, ko je po vojašnicah šiba pela svojo kruto pesem. Ako je vse res, s čimer se je ponašal, potem bi zaslužil stari Jernej, da mu postavi cesar velik spomenik pred svojim najlepšim gradom. Ker dandanes vojaški krogi pridno iztikajo po starih grobovih, kjer počivajo imenitni in zaslužni vojaki, da jih otmo pozabi, jim priporočam Kladvičkovega Jerneja, sam pa posvetim pero njegovemu sinu Matičku, s katerim sem služil pri dragoncih tisto leto kakor s Krokarjevim Petrom in z Damjanom, ki sem vam o njih že pravil.

Naši četi je načeloval takrat nadporočnik Marijaš. Kladvičkov Matiček, ki je bil eden najstarejših vojakov pri četi in dobra glava, je nas novince vsak večer učil imena vseh naših predstojnikov od korporala Malnariča pa gori do vojnega ministra. Ker si nekateri trdoglavci niso mogli hitro zapomniti nadporočnikovega imena, jim je svetoval, naj se spomnijo merjasca, pa jim precej pade ime Marijaš na pamet.

Marijaš je imel svoj posebni pravilnik za našo vzgojo. Izmislil si je bil kazni, o katerih nič ne govori vojaški službovnik. Ako smo na jahalnici slabo jahali, nam je ukazal stopiti s konj in peš smo morali dirjihati poleg konja v krogu. Kogar je imel posebno na piki, tisti je moral sezuti škornje in nesoč v eni roki škornje, z drugo vodeč konja, je moral bos teči kraj njega. In gospod Marijaš je z bičem in s satansko zlobnostjo opletaval po konjih in peš-jezdecih. Takšen cirkus si je privoščil samo na pokriti jahalnici, na odprti si ni upal, ker se dobe vedno sitni ljudje, ki po nepotrebnem vtikajo svoje umazane nosove v vojaške stvari, jih napihnejo z žgočimi besedami, da pridejo v parlamentih na razgovor; vname se živahna debata in stvar se vleče po izvoženem tiru dalje.

Še drugo kazen si je bil izmislil, neprijetnejšo od prve. Kadar je pri kom zalotil nesnažno stvar: madež na obleki ali rjo na sablji, stremenih, ostrogah ali na brzdi, tedaj je mučno vzpihnil in kaznoval človeka s tem, da mu je ukazal, naj čaka zvečer po deveti uri njegovega povratka iz mesta na hodniku pred njegovim stanovanjem v polni paradi, seveda peš. Da je to huda kazen, bo razumel le tisti, ki ves dan naporno dela, pa zvečer ne sme položiti trudnega telesa na slamnico, ampak se mora napraviti, ko drugi gredo spat, ves brdek in zal in zaspan pred duri svojega gospodarja. Učili so nas takrat, da je sladko umreti za domovino, a nam se je zdel po mirozovu spanec še slajša stvar. Marijaš je šel skoraj vsak večer v mesto; imel je tam svojo nevesto ali približno nekaj takšnega kar razvedri samskega človeka. Pred polnočjo je prišel malokdaj domov. Kadar se je bil pri nevesti dobro zabaval, takrat se je vračal dobrovoljen in nič ni preiskaval, je li na grešniku, ki ga čaka pred durmi, vse leskeče in v redu; odmahnil mu je z roko, češ: Umakni se, kanalja, spat, da te ne vidim! Če mu je pa kakšna neprilika zagrenila tisti večer, tedaj je pregledal svojega častnega stražnika od nog do glave; ako ni bilo vse lično na njem, si ga je privoščil še za prihodnji večer.

In delaven je bil naš nadporočnik. Vedno je kaj vizitiral: ali smo stali pred njim s krtačami, ali je meril naše jahalne palice, so li vse enako dolge; zdaj ogleduje naše jedilno orodje, je li čisto in kompletno, drugikrat prešteva, imamo li v zalogi vse predpisane vrste sukanca, žrebljev in gumbov. Ne da bi zaupal takšen posel korporalu Malnariču.

Bogve pod katero zvezdo se rodi tako natančen in iznajdljiv človek! Neverjetno je, s čim se ukvarjajo ljudje. Pristaš je bil tiste stare železne discipline, o kateri trde izkušeni generali, da se je z njo priborila marsikakšna lepa zmaga na bojnem polju. Ko bi bil le enkrat slišal, da je izpregovoril dobro besedo z mojimi dragonskimi tovariši, zapisal bi jo v knjigo, da se ohrani v spominu za vse večne čase. Za nas je ni imel, a našel je sladko besedo za svoja konja, za belokodrastega psa Amorja in gotovo tudi za svojo nevesto.

Spominjam se, kakor bi bilo predlanskim ˗ tisti dan pred Zveličarjevim rojstvom sva jo s Kladvičkom oba iztaknila. Kjer je nesreča, tam sem vedno prvačil jaz.

Jaham tisto jutro lepo ob steni na Flori in toliko da ne zadremljem na njej, premišljujoč, kako se daleč za gorami v domači hiši pripravljajo na božične praznike. Kar zakriči name strašni Marijaš: "Stoj! Razjahaj!" Skočil sem s Flore, misleč: Zdaj-le pa peš zadirjaš poleg kobile. In videl sem, kako je nadporočnik na tleh pobral podkev. Stopil je k meni in mi ukazal dvigniti Florino izbošeno nogo. Pregledal je konjski rog ˗ nič ni bil poškodovan, hvala Bogu!

"Si li danes umival kopito?" je zagrmelo.

"Sem, gospod nadporočnik."

"In nisi nič zapazil, da je podkev obrabljena? Glej!"

Molel mi je podkev pod nos. Zrl sem nanjo kakor vol na mesarsko sekiro; sploh sem tiste čase gledal tako na celo to življenje, ki je hotelo ubiti samo sebe. Res, podkev je bila tanka in ob strani izbrušena; skoraj bi se lahko bril z njo.

"Veš li, kaj treba storiti, ako je podkev obrabljena?"

"Vesti moram konja v kovačnico."

"Ne še, o ne še! Javiti moraš nedostatek svojemu predstojniku. Kdo je tvoj predstojnik?"

"Gospod nadporočnik Marijaš.".

"Ti brkasti čuk! Korporalu Malnariču moraš javiti, ki je tvoj sveti Duh, stražmojster je tvoj Bog in kar je više, o tem niti misliti ne smeš. Marš, govednik, h kovaču! A zvečer po mirozovu me čakaj v paradi pred mojim stanovanjem! Jaz te naučim!"

"Krasen sveti večer mi je dodelil merjasec," sem klel, gredoč h kovaču, ki je bil Nemec in grobijan prve vrste. Nas novince je kar s kleščami suval v rebra, ako mu nismo prav držali konjsko nogo. No, pa to se je še preneslo.

Ko se je tisto dopoldne prikazalo nekaj zimskega sonca, smo morali znositi slamo, ki smo jo bili zjutraj pogrebli izpod konj, iz konjušnice na dvorišče, da se posuši in zvečer zopet porabi za steljo. Nosili smo tisto slamo v naročjih, in tedaj se je zgodila druga nesreča. Prav takrat, ko je Kladvičkov Matiček, držeč pipo v ustih, tovoril polno naročje, je zla usoda prignala gospoda nadporočnika na dvorišče. Kakor da ga je pičila ljuta kača, tako je priskočil Marijaš, videč, da Kladvičkova pipa nima pokrova. Takšnih pip ni mogel videti, ker nevame so bile c. kr. slami, čeprav se je izpreminjala že v gnoj. Skočil je h Kladvičku, ga prijel za vrat, ter ga rinil s slamo vred proti zidu. Takšno davljenje gotovo ni bilo grešniku s pipo brez pokrova po volji, čeprav se da še tudi prenesti.

Nekako grgral je pod težko nadporočnikovo roko, slišali smo, kako je iz njegovega grla vrelo:.No-no-no-no ...

Marijaša je to množenje besedice "no" do pete potence silno razkačilo. Butil je Kladvička s slamo in pipo brez pokrova vred ob zid. "Še ugovarjal mi boš, svinja ˗ a?

Glej, glej!" je zarohnel. "Zvečer me čakaj po mirozovu v paradi pred mojim stanovanjem! Jaz ti pokažem!"

Tako sva zabredla z Matičkom v kolomaz. Da naju je poslal k raportu in bi dobila dva dni zapora ˗ joj˗ha! ˗ kako bi poskočila od veselja. Spala bi oba praznika ter sanjala o domačih drajih in nevoljni tovariši bi morali garati z najinimi konji. To bi se jim smejala. Nekaj tovarišev je šlo na božični dopust, nekaj v zapor, in mi drugi, ki nismo dobili ne dopusta ne zapora, smo morali negovati po dva konja. Že je preteklo štirideset let od tiste dobe, a plašč pozabe je še ni zakril. Radi se vrnejo v spomin dogodki, ki jih je človek doživel kot dvajsetletni mladenič.

Naša soba je bila pozimi mrzla, da bi jo pes oblajal, no za sveti večer smo si preskrbeli kuriva iz plotov, ki so stali v bližini naših vojašnic. Takrat si premeteni davkoplačevalec še ni bil omislil bodičastih žičnih ograj, kjer se ne more ničesar ukrasti. Po napoju konj so tovariši sedli krog tople peči k prijetnemu pomenku, z Matičkom pa sva se morala olikati in napraviti za nočno parado. Ob devetih sva šla pred Marijaševo stanovanje, ki se je nahajalo v posebnem poslopju v prvem nadstropju prčcej pri stopnicah, kjer je na oglu brlela svetilka, ki je razsvetljevala hodnik in pa druge višje stopnice, držeče v drugo nadstropje. Ko sva stopila pred stanovanje, ki je bilo zaprto, ker nadporočnikov sluga je spal v konjušnici pri častniških konjih, je za durmi zarenčal pes Amor, kakor bi nama hotel sporočiti, da zvesto straži imetek svojega gospodarja.

Z Matičkom sva vzela vsak svoj kos komisnega kruha ter začela večerjati. Amor je umolknil, ker jedočega človeka je smatral za poštenjaka. Spravila sva se na stopnice nasproti durim. Matiček je lagotno sedel, jaz pa sem se le prislonil, kakor se je bolje prileglo. Bil sem tisto zimo kot novinec na onih delih života, ki se pri ježi najbolj dotikajo sedla, tako odrgnjen, da šest tednov nisem pošteno sédel razen na konja, kjer se mi je pri prvih konjskih kretnjah od samih bolečin zazdelo, da na dnevnem nebu migljajo zvezde. Natlačila sva si pipi in pušeč sva sovražno zrla v mračne duri. Kmalu pa naju je premagala utrujenost in začela sva dremati. Tedaj so se odprle zadaj na hodniku tretje duri in iz njih se je ulila žarka luč na mostovž. Precej za tem sva slišala, kako je drgnila trda ščet lesene podnice.

"Poslušaj, kako drgne! Sveti večer je, pa dekli ne dajo miru," je rekel Matiček.

"Ali jo poznaš?"

"Poznam. Tista Barba je, ki gre vsako jutro ob osmih s cajno na trg, poteplje oči, pa vendar na obe ušesi rada sliši, kaj se govori o njej. Tamle služi pri polkovnem krojaču Binderju."

"Ti se pa že dobro spoznaš v terenu."

"S Kolovraškega je doma, z očetom sva večkrat šivala tam. Že čevlje sem ji meril. Njena gospodinja Binderica je sitna, nezaupljiva, skopa baba; vse preračuni in pretehta, kar prinese Barba s trga; vsako stvar ji predrago kupi; če razbije krožnik ali kozarec ga mora gospodinji draže plačati kot velja v trgovini; vsak krompirček ji pošteje, ki pride v lonec in na mizo; hrano ji daje vojaško, plača namreč zanjo porcijo menaže ter hlebček komisnega kruha na dan in še to bi rada dobila zastonj. Naši kuharji pošiljajo za Barbo najlepše porcije, kakor v pod častniško sobo. Zato se pa tudi redi kakor bolha."

"Kako si pa domač pri njej. Matiček!"

"Saj je zaradi mene sem prišla. Na svetega Martina dan je prišla."

"Ali se boji, da bi se ji Kladviček ne izneveril?"

"Bo že tako, hudiča! Lažje se služi, ako ima človek svojo žensko."

"Dobra je ženska, dobra."

"Ti gledaš rajši v bukve." Matiček je povedal prav: jaz sem gledal rajši v knjige.

"Ej, malo moram pa vendar porekognoscirati po hodniku." Tovariš je skokoma vstal in zarožljal s sabljo, nakar je pes žalostno zalajal. "Molči, mrha kosmata, da ti ne razčesnem pasje duše!" je robantil Matiček, toda oni za durmi ni utihnil. "Ako jaz ne morem spati, naj pa še drugi ne!" je rekel tovariš in trčil z ostrogama. Nov pasji lajež. Matiček se je zagnal proti durim in zacepetal z nogama. Še hujši lajež.

Tedaj je stopila iz onih duri, za katerimi je dekla pomivala vežo, dolga in suha ženska z naočniki. Osato je gledala na naju.

"Aha, krojačica Binderica je, tista suha preklja," je šepetal Matiček ter se postavil pred Marijaševo stanovanje v vojaški postoj, strmo zroč proti oni ženski, kakor bi ji izkazoval vojaško počaščenje. Krojačica je zopet izginila v vežo. "Boš videl, zdajle nama pošlje kakšno povelje, če ne pride njen stari bav-bav sam," je rekel tovariš. In res, kmalu zatem je prišlo zalo in krepko dekle z lepimi, široko odprtimi očmi k nama. Z najmilejšim glasom je zalepetalo: "Gospa so ukazali, naj vama povem, da ne smeta nagajati psu, ki bo s svojim lajanjem spravil vso hišo pokonci. Ona hoče imeti mir ponoči."

"Glej, Barbka, kako pametno govoriš. Tudi midva hočeva imeti mir ponoči. Še pes ga ima rad, a človek ga nima, človek ga nima," je mehko in prepričevalno odgovoril Matiček, segel z roko pod Barbino bradico, pridvignil njeno okroglo glavo ter se zazrl vanjo. Deklica je zardela, ker spodobilo se je pokazati nekaj sramežljivosti zaradi mene, ki sem, ubogemu Lazarju podoben, slonel na stopnicah. Z ramo je odrinila Kladvičkovo roko.

"Pa zakaj ta grdi nadporočnik ni vzel svojega psa s seboj? Saj ga navadno jemlje."

"Pa zakaj ˗ res ˗ o Barbka ˗" Kladvičkova desnica se je zopet iztegnila.

"Morda pojde k polnočnici. Pa zakaj postavlja zvečer vojake k svojim durim?"

"Pa zakaj si nocoj tako ljubka ˗ Barbka?"

"Mari naj bi vas zapiral, da se vsaj naspite."

"Mari naj bi me zaprl k tebi, o Barbka, ki si tako rdeča in vroča. ˗ Glej jo, čevljarsko dušo! Kako pa se cvre v ljubezenski maščobi! sem se začudil sam v sebi ter izvlekel izza bluze drobno knjižico.

Deklica je z ramo lahno odpehnila Kladvičkovo desnico, ki je bila dromljala ob njenem ušesu po kvišku počesanih laseh in po njenem belem vratu. "Meni se vojaki smilijo."

"Pa zakaj, o Barbka?"

"Zato."

"Zakaj?" Tovariševa desnica se je v tretje iztegnila.

"Ker toliko trpe na jahalnici. Včasih pogledam skozi kuhinjsko okno in vidim, kako siromake opletavajo z bičem in kako cepajo s konj."

"Dobro, da ne vidiš v pokrito jahalnico."

"Novinci, ti so šele pravi reveži. Od jahanja so vsi odrti in krvavi po stegnih. Marsikateri hodi kakor tisti otroci s krivimi nogami, preden jih shodijo." Barba je pogledala name z izrazom pomilovanja za mojo bedo in očitanja za mojo hojo.

"Do spomladi se koža ustroji, da je trda kakor svinjsko usnje."

˗ Hvala ti, Kladviček! Prav potolažil si me s svinjskim usnjem ˗ sem si mislil.

"Pa zakaj premišljuješ, Barbka, o vojaških stegnih? To se že prenese," je rekel Matiček ter vščipnil deklico v napeto lice.

"Kaj premišljujem? Le tako pravim, kar so gospod Binder povedali. In gnoj morate nositi z golimi rokami."

"Kaj naj ga nosimo z belimi rokavicami?" sem se oglasil jaz, da bi pri dvospevu dveh razžarjenih src ne veljal za preštorastega.

Deklica je s svojim širokim pogledom obrsnila mojo suho dolgost in nič več. Okrenila se je k Matičku. "U, kako te je danes cijazil merjasec podvorišču in te butnil ob zid. To te je bolelo."

"Ko bi drugih bolečin ne bilo na svetu ˗" Tovariš je vzdihnil in se ozrl name, kakor bi se hotel pohvaliti: Glej, kako dobra je moja Barbka.

"Nu, naročila sem vama, kar so mi ukazali gospa in zdaj moram hiteti s pomivanjem."

"Pa zakaj že greš, Barbka, ki si tako dobra in usmiljena."

"Do enajstih mora biti moje delo končano, potem se napravim in grem k polnočnici."

"Ti greš k polnočnici? Potem grem tudi jaz," je rekel Matiček in v vzhičenosti je popraskal z ostrogo po dvernem podboju. Amor je strašno zarenčal.

"Ali ne boš tiho, mrcina kodrasta!" je mirila deklica ter naperila ljubko šobo v dolenjo dverno špranjo. Zdajci je zahrkal pri tretjih vratih raskav glas. Binderica je stala zopet na hodniku.

"U, stare burklje še niso na gorkem," se je tiho in ljubeznivo izrazil moj tovariš. Zopet se je postavil na "abtak" ter se strmo zazrl v ponočni strah. Barba je tihih korakov odhitela k svoji gospodinji, ki jo je, godrnjajoč nespodobne besede, pehnila v vežo.

"Vidiš, kako ravna skopulja z njo?" je rekel Matiček.

"Kavalirstva ni na njej, čeprav je sicer lahko visoka gospa. Pa kako pojdeš k polnočnici, če se do tedaj ne vrne Marijaš?"

"Pojdem pa brez njega in jutri naj me v božjem imenu zapro. Obljuba dolg dela." Zasukal se je na peti in ob steni je tihotapil k onim durim, odkoder se je slišalo enomerno praskanje krtače.

Odprl sem svojo knjižico in začel čitati Otela. Takrat že nisem več tako visoko čislal angleškega dramatičnega pisatelja, kakor prejšnja leta. V svoji revščini sem mu jel očitati, da je riflal samo kralje in drugo visoko gospodo; če je uvedel v svojo dramo preprostega človeka, je norce bril z njim. Človek, ki tiči do grla v nesreči, ne ljubi dvorjanov in tistih, ki jim ližejo pete. Ako najde nepoklicani kritičar dlako v jajcu, zagleda precej tudi ščurka poleg. Domislil sem se, kakšne malenkostne razloge je rabil slavni umetnik za zgradbo svoje drame. Tisti Desdemonin robec, ki ga je videl Otelo pri svojem namišljenem tekmecu, se mi je zdel premalenkosten za strašno Otelovo ljubosumnost. Zrel mož in imeniten general naj bo tako lahkoveren in nerazsoden? Razjezil sem se nanj in ga vtaknil za bluzo. Dremota je lezla name.

Pogledal sem po hodniku: moj tovariš je slonel ob podboju tretjih duri. Sladkotno šušljanje mehkega pogovora je prihajalo na moje uho. Zleknil sem se po stopnicah in zaspal sem. Nekdo me je nepriljudno potresel za koleno.

Misleč, da se je vrnil Marijaš, sem skokoma vstal, čeprav me je po vsem životu bolelo in skelelo. Pes je prestrašen zatulil. Matiček je stal pred menoj čil in brdek; vesel si je mel roki. "Ps-ps! O schön, o brav!" sem miril Amorja, pa niti nemščina ga ni potolažila.

"Pusti mršjo žival, naj laja!" je rekel Kladviček. "Tako sva dognala z Barbo, da morava psu, kar se da, nagajati. Stari Binder se silno togoti in ne more zaspati. Rekel je, da pojde k našemu kapetanu pritožit se. Naj le gre!

Lajež bo razdražil trudne ljudi in naju spravil izpred teh prekletih duri." Rekši je sunil s sabljo v duri, da so zašklepetale. Pes se je s prednjima šapama vzpel po njih ter se neznansko zadrl. "Le še, le še!" je podražil tovariš ter znova dregnil. Odobraval sem njegov načrt kjer so se vršila dobra dejanja, sem bil rad poleg ˗ zagrabil sem za dverno kljuko ter jo premikastil. Amor, meneč, da hoče vlomiti tat, je od zlobe malone počil.

Tedaj je stopil iz tretjih vrat polkovni krojač Binder, slok in dolg kakor šivanka, zagrnjen v dolgo višnjevo haljo, obrobljeno z rdečimi obšitki in prepeto z rdečo vrvico. V roki je nesel gorečo svečo, po dolgi beli bradi je bil podoben svetemu Miklavžu. Drsajočih korakov se nama je bližal. Spoštljivo sva se postavila ob duri in iztegnila vratova proti nočni prikazni. A Matiček je le še z ostrogo skrivaj poškrtal po podboju. Amor je renčal, kakor bi klical krojača na pomoč.

"Kakšnega zlodja počneta s psom, da ni miru v hiši?" je vprašal krojač.

"Nič ne počneva, gospod mojster. Pes je sit pa laja. Ko bi mene kdo nasitil, bi morda tudi zalajal. Sit pes še na zvezdo laja, pravi pregovor," je prešerno rekel čevljar. Krojač ga je debelo pogledal.

"Dolgčas mu je po gospodarju, se pa z nama zabava," sem nedolžno pristavil. "Miriva ga, kolikor moreva, pa mu ne moreva zavezati umazanega gobca."

"Tega ni mogoče prestati, tu naj gospod kapetan napravi red basta!. Tudi jaz sem služil svoje dni pri kirasirjih, pa takšnih neredov pri nas ni bilo ˗ ne! Ponoči naj kavalerist spi, ali naj straži konje v konjušnici, ali naj čepi v zaporu z molkom na roki in nogi. In pes spada ponoči v konjušnico, če ni gospodarja doma."

"Kaj ne, gospod mojster, da vojak ni zato na svetu, da bi stal pasji mrcini za častno stražo," sem rekel jaz, ki sem čutil pred krojačem dobro porcijo revolucionamega duha v sebi. Veselila me je misel, da bo kapetan napravil red.

Binder se je vzpel po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je stanoval kapetan. Črez nekaj minut se je vrnil s kapetanovim služabnikom Žakljem.

Tega Žaklja so v prejšnjih časih klicali za Jaka, ko je še v ljubljanski kavarni prinašal gostom majhne skodelice kave in za dobro napitnino tudi novine in velike kozarce vode. Pri vojakih si je naš kapetan gibčnega in bistrega fanta izbral za služabnika in mu nadel francosko ime Jacques (izgovarjaj: Žak). Žaka pa je moštvo prekrstilo v Žaklja. On in pa manipulant Krašna sta bila kapetanova desna roka. Radi smo videli veselega fanta, čeprav se je čutil za bitje višje vrste, kar je tudi bil. Za prejemanje hrane je bil prideljen naši četi. Kadar se je delila menaža, smo Žaklju spoštljivo naredili prostor, da je stal najbliže pri kotlu, smel je prvi seči po najlepšem koscu mesa, dobil je najbolj pomasljeni cmok. Čast, komur čast! Posebno smo se ga obveselili, kadar je prišel v našo sobo s kapetanovim ukazom, naj pride ta in ta po priporočeno pismo ali denarno pošiljatev. Bognedaj, da bi kdo razžalil Žaka vulgo Žaklja. Tisti bi imel opraviti z njegovim gospodom. Podčastniki so ga pisano gledali, ker so se ga bali. Zlobnega srca ni bil in umel je šalo. Prigodilo se je, da je včasih kakšen dovtipnež, ko je bil stopil Žakelj v našo sobo, zavpil na ves glas: Abtak! ˗ kar se spodobi samo pri vstopu častnika. Tega pa ni storil zato, da bi norce bril z Žakljem, ampak ker je videl, da spi nepriljubljen tovariš na slamnici, da ga je z onim vzklikom prebudil in je moral zaspanec skočiti s slamnice in se postaviti v vojaški postoj. Lenuh se je jezil, kapitanov sluga pa smejal. Izborno je umel posnemati kapetanove kretnje in njegovo strogost.

Žakelj je trdo stopil pred naju z Matičkom, ki sva čakala vsak na eni strani duri, ter naju vprašal, kaj delava tukaj. Vse sva mu razložila kako in kaj in da pes ne da miru, ker se mu toži po gospodarju. Še naju je grozno vprašal, kaj sva zagrešila, da morava tukaj čakati.

"Moja Flora se je izbosila na jahalnici."

"Falot!"

"Nesel sem naročje slame, ki je bila že c. kr. gnoj, držeč v ustih ugaslo pipo brez pokrova."

"Hunckerl!"

Žakelj se je vzravnal, z iztegnjenim kazalcem je pokazal na stopnice.

"Marš, zafurt šlafen ˗ oba!" se je zadrl in Amor mu je zasekundiral.

"Jutri ob enajstih pa oba k raportu! In pes tudi! Gospod kapetan vam že pokažejo!"

Radostno sva stekla po stopnicah in preko dvorišča v našo sobo. Matiček je odložil čelado in karabinko, potem se je tiho splazil vun, da izpolni svojo obljubo, dano Barbi.

Drugo jutro nama je korporal Malnarič navsezgodaj prinesel v konjušnico povelje, da sva s Kladvičkom zapisana k raportu, ob osmih je prišel prav tisti ukaz od Marijaša. Dopoldne sva se likala in napravljala, ko da naju je cesar povabil na kosilo. Ob tričetrt na enajst sva že zmrzovala na dvorišču pred konjušnico, deset minut pozneje je prišel Marijaš, ves razkačen. Stopical je pred nama kakor gladen lev za železno mrežo. Najrajši bi bil treščil z nama ob zid. Pa najina usoda se je nahajala že v močnejših rokah. Točno pet minut po enajstih je trdo in grozeče prikorakal kapitan, podoben Perunu, preden gre gromu in blisku odpirat zamaške. Prinesel je s seboj vojaško knjigo, službovnik I. del. Joj, kako naju je ozmerjal! Pa ne zaradi rušitve miru in pokoja na sveti večer ˗ Amorja je sovražil, ni ga mogel videti, odkar mu je nekoč na našem dvorišču pri nekem taktičnem razgovoru v generalovi prisotnosti sredi šaržev, dvignivši nogo, nespodobno ošvrknil nove hlače ˗ ampak okregal naju je zaradi najine neporabnosti sploh. Meni je očital, da je moja kobila zaradi moje nebrižnosti in nesposobnosti najbolj zanemarjen konj vsega škadrona in nekajkrat zapored me je opsoval z "Luder" in kar je takšnih cvetk s tujih poljan. Kladvičku je zaradi pipe brez pokrova za božič zabrusil v obraz, da je subjekt, ki ni vreden, da tlači travo. Naposled naju je obdaril z enodnevnim zaporom, poostrenim z ukrepom čez noč v železne zapone. Zagrozil je, da bo z gromom treščil v škadron, ako se razmere kmalu ne obrnejo na bolje. On že pokaže zanikrnežem! Na videz sva bila vsa poparjena, v srcu pa vesela, da se bova v zaporu lahko naspala.

Ko sva bila v toliki nemilosti odpuščena in sva jo mahala preko dvorišča, sem se na oglu okrenil in pokrepilo je mojo dušo ono, kar sem videl. Kapitan je skakal pred nadporočnikom z izrazom zlobe v vseh svojih kretnjah ter kazal in trkal na odprt službovnik kakor propovednik na škofov list. Gotovo ga je ošteval zaradi njegovega samovoljnega kaznovanja in mu zabičeval, da ima pri škadronu pravico naložiti kazen do predpisane mere samo kapetan in nihče drug. Tako sodim zato, ker Marijaš od tistega dne ni več tiral vojaka na nočno stražo pred svoje stanovanje.

Hitro sva morala zaužiti menažo, potem pa hajdi v zapor. Na dvorišču sta še vedno stala kapitan in Marijaš, a zdaj že v prijateljskem pogovoru; oba sta pušila.

"Ta pa velja," je rekel Matiček, ko se je bil v poltemni luknji zavil v koc in zleknil po deskah. "Vso noč nisem zatisnil očesa, zdaj pa takšna dobrota! Uh!"

"Ali je bilo lepo pri polnočnici?"

"Hej! Še lepše pa pozneje pri Barbi. Sezul sem čevlje in tihotapil z njo po hodniku v njeno kuhinjo. Zjutraj ob petih sem šel od nje naravnost k svojemu konju."

"To sta si pa dosti povedala."

"I-i-i-i!" je rekel Matiček in zasmrčal.

Zvečer ob devetih je prišel Malnarič in naju vklenil. Nataknil je vsakemu dve železni zaponi ˗ imenovali smo jih molek ˗ eno nad desno pest, drugo črez gleženj leve noge, obe zaponi je sklenil s ključavnico. Prekrižanih udov naj bi vso noč čepela na deskah. Pa nisva. Moja roka je bila tako drobna, da sem jo prav lahko potegnil iz zapone. Potem sem pomagal Matičku, da je tudi on osvobodil roko. Vso noč sva slavno spala. Ko je zjutraj krog oglov zvala trobenta moštvo v konjušnice, sva vtaknila roki zopet v železje, ker pričakovala sva korporala, da naju reši molkov.

Tako sva praznovala božične praznike.

Drugo leto pred svetim Jakobom se je vrnila Barba na Kolovraško, debela kakor bolha. Meseca oktobra je Kladvičkov Matiček prestal svoja tri leta vojaške službe. Ukajoč se je peljal na Kolovraško k svoji Barbi in k svojemu nezakonskemu, dva tedna staremu sinku Kozmi, katerega je prihodnji predpust pozakonil.

Postaral sem se menda, ker danes poznam Kladvičke že v četrtem rodu. Prvi je bil Jernej, ki je rodil Matička, Matiček je rodil Kozmo, Kozma pa Matevža, ki šteje že petnajst let. Nadejam se, da doživim še peti rod Kladvičkov, ako se prej ne pogrezne kakšna cerkev name ali mi ne pade zrakoplovec na glavo. Naj se zgodi, kakor nanese usoda! Človek stoji ob strani in gleda, kako ljudje hite z množitvijo.