Torbica gospodarskih podukov in nasvetov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Torbica gospodarskih podukov in nasvetov.
Po „Slov. Gospodarju.“
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Da zidovje ne moči in les ne gnjije.[uredi]

Razgreje se 5 delov terpentinovca, kteremu se 10 delov navadne smole pridene. Ta se mora poprej zdrobiti in med vednim mešanjem terpentinovcu pridjati. Tej zmesi se potem še prisuje 1 del drobno skoz sito prerešetanega lesnega žaganja. Zid, ki se hoče posušiti, mora se poprej dobro osnažiti, potem s plamenom najbolje s pomočjo navadne kleparske peči dobro pregreti in potem brž s prej povedano zmesjo prek in prek pomazati, kar se najbolje s pomočjo kakega navadnega šopka zgodi.

S pomočjo kleparske peči je mogoče smolo v vsako šprajno in razpoklino v zidu vgnati, tako, da se stena s trdno odejo prevleče, skoz ktero voda ne vdarja. To se doseže, če se dosti skrbno ravna. Ko bi sem ter tje smolnata odeja ne bila povsodi enaka, se to poravna, ako se z vročim železom po smolnati odeji pogladi. Ta zmes se mora počrniti, če se ji žgane koščene moke primeša. Mogoče jej je tudi drugo bolj svitlo barvo podati, če se jej svitlejše smole in očiščenega lesnega žaganja primeša. Ta zmes je tudi za lesovino, ki v zemlji leži, ravno tako dobra. Sicer ta pomoček ni ravno eden najcenejših, vendar se pa more in sme povsodi rabiti, ker nima v sebi strupenih in grdo smrdečih vsebin in ki se vse lahko pri trgovci kupijo.

Ima pa tudi še to dobro stran, da se les ž njim pomazan brž, ko se je pomazal, že na dalje rabiti more. Kdor les, kterega spodnji del v zemljo pride, s to mažo trpežen storiti hoče, bode dobro storil, ako spodnje dele še pred namazanjem v ognji ožge in potem še toplega z mažo pomaže in v njo pomoči. Če se maža le za les nareja, žaganja ni treba.

Drugo sredstvo, s kterim sedaj na Francoskem posebno vinogradske kolje napajajo, da bolj trpežno postane, je žajfnica, kteri se je nekoliko žvepljene kisline pridjalo. Poprej se je v ta namen modri ali kuprovi vitriol priporačal, pa se ni dobrega skazal. Les razpoka in v razpoke vdarja voda in sploh mokrota in gnjiloba se začne. Tega vitriol ni zabranil. Zato so si zdaj drugi pomoček izmislili. Žajfnica pa v les vdarja in ga z neko mastno snovjo prevleče, ki pred gnjilobo zabrani. Poskusiti ne škodi nikdar.

2. Hišne pode gnjilobe varovati.[uredi]

Uzrok, da hišni podi pogosto tako kmalo gnjiti začnó, je velika mokrota, ki se pod diljami v zemlji nahaja. Če dilje na taki zemlji ležé, brž začno gnjiti. Tu se najbolj odpomore, če se kaj suhotnega na zemljo natrosi, kakor n. pr. drobir od prežganega premoga. Dobro je tudi napraviti ljuknje, da more zrak pod podem sem ter tje prehajati. Nekteri tudi dilje na spodnjem delu s katranom pomažejo, vendar pa je katranov duh v sobi neprijeten.

3. Dobri nasveti tistim, ki kupujejo konje.[uredi]

Preden se konj, kterega si prišel ogledovat, iz hleva na prosto pelje, stopi k njemu v stajo in opazuj, kako se vede v hlevu proti tebi. V ta namen vdari rahlo z roko konja na raznih krajih trupla, zlasti po bokih ali lakotnicah, vzdigni prednjo in vzdigni zadnjo nogo. Ako vse to početje s seboj on mirno prenaša in vrh tega še po konjski navadi tvojo obleko voha in diše, tako imaš pohlevno in pazljivo živinče pred seboj. Pri tej skušnji, ki se ne sme nikdar pri nakupovanji konj opustiti, boš kmalo zvedel, kteri konj binca in grize, kteri je šegačen.

Pri takem skušanji je pa treba gledati na to, da ne stoji noben konjskih hlapcev za konjem, ki bi konja s klicanjem ali kterim koli žuganjem strahoval.

Ko si tako konja v hlevu preskusil, daj si ga izpeljat na prosto. Pri tem izpeljevanji pazi skrbno na prve stopinje konja. Nakolenica ali bramor imenovana in druge nožne bolezni pri konjih se dostikrat pokažejo na tem, da tako bolan konj prve stopinje nekoliko pokrumplje, ali šanta. Ko se potem konj pred kupca postavi, se brez skrbi deset proti jedni postavi, da ga bodo s prednjima nogama više, ko z zadnjima postavili. Ali pa je žival že tako navajena, da se bode stegovati in lecati začela in zadnje noge, kolikor le more, daleč nazaj postavila. V obojih slučajih pridobi mnogo na brhki podobi. Kdor si hoče visokost prednjega dela z zadnjim konja zanesljivo presoditi, naj si ukaže konja na ravno plan postaviti, če mogoče, ob kako steno iz opeke, potem naj stopi kakih 4—6 korakov v stran in s pomočjo špranj med posameznimi opekami naj skuša presoditi za koliko je konj na prednjih nogah viši, ali niži, ko na zadnjih.

Kolikor ravnejši hrbet konj ima, toliko boljši je, bodi si za voz, bodi si za ježo. Konji, kterim hrbet od spredaj nazaj visi, so za ježo slabi konji; za vožnjo so bolje porabni, če morajo tudi več moči napeti, da isto opravijo, kakor konji z ravnim hrbtom.

Dalje je treba pri opazovanji od strani gledati na to, kako se vrat s prsmi veže. Vrat, ki globoko iz prs prihaja, ne sodi za opravo čez prsi, ker gornji del opravine plošče že na sapnik pritiska in debele vratne žile tlači, kar konja v delu zeló moti. Za komat pa je tak vrat, kakor vstvarjen. Visoko postavljen vrat in prosti plečni udje so pa za ploščnato opravo bolj vstvarjeni.

Velikost prsnega koša daje mero za velikost pljuč, in iz teh so da zopet presoditi veča delavna sposobnost in trpežnost. Kolikor dalje se meri od pleča do zadnjega rebra, od vihra do prsne kosti in od enega plečnega sklepa do drugega, toliko veča so prsa. Na te telesne dele naj kupec vso svojo pozornost obrača. Navadno se na nje pri nakupovanji konj premalo ozir jemlje.

Pomisliti je treba tudi, za kaj si kdo konja kupuje. Drugače so lastnosti konja dirjavca, za poštne, za pristovne in popotne vozove, drugače zopet konja jahača itd. Konj sicer z močnimi mišicami, pa s premajhnimi pljučami, tak konj bode prej utrujen, kakor pa oni z dobrimi pljučami, če je tudi manj močan.

Dalje je treba tudi gledati na ledvične in lakotične telesne dele. Kolikor krajši, pa širši so ti deli, toliko boljši je. Prostor med zadnjo rebro in med koskom mora kolikor mogoče kratek biti, k večemu za roko širok. Tako izraščeni konji krmo dobro prebavljajo, močno vlečejo in posebno krepko se dajo jahati. Konji, ki imajo dolge ledvične dele, mnogo krme požrejo in morejo v primeri le malo delati. Če se ritnik, kadar žival malo stoji, noter in ven poteguje, je to znamenje, da je konj nadušljiv. Konjem z zdravimi pljučami ritnik mirno stoji.

Pri pregledovanji nog se mora pri prednjih nogah najprej na kolena gledati. Če so kolena naprej upognjena, je to znamenje, da je žival že izdelana in topih nog. Vicelni ne smejo biti predolgi, boljši so kratki, pa ne preveč pokončani. Kratki, pa krepki vicelni so znamenje močnih konj za počasni vlak, dolgi in vpognjeni vicelni kažejo večjidel slabotno žival.

Na zadnjih nogah se mora posebno gledati, da je petna kost dobro in primerno vpognjena. Kolikor pokončnejša in ravnejša je ta kost, toliko manj je konj sposoben za delo. Močno vpognjena petna kost sicer ni lepa, ali moč ima v sebi, in taki konji so trpežni in močni.

Križni del hrbta ima one mišice v sebi, ki posebno služijo v to, da se žival naprej premika. Posebno pa za vlak te mišice najbolj služijo. Zato je treba, da se ta del telesa posebno dobro na drobno in na tanko pregleda in preskusi. Suh in tedaj navzdol viseč križ ni preveč za težko delo sposoben. Kolikor je črta od kvoka do križne ali sedne kosti daljša, toliko bolje je.

Taka črta je rahlo nazaj navzdol viseča. Viseči, pa dolgi konji s krepkimi mišicami sicer niso posebno lepi, ali za vlak kaj pripravni. Brzi konji imajo redkokrat zeló viseče križe.

Ko si je kupec imenovane telesne dele konja pregledal in preskusil, potem naj stopi ravno pred konja in naj pregleda širokost prsi in kaka je postava sprednjih nog. Treba je tudi spodnje dele stegen med saboj primerjati. Smolnina pri starih konjih nima dosti pomeniti; pri manjših živalih si moramo pa misliti, da so take živali že težko delale in se zeló trudile. Trde gumpe med kopitom in vicelnom so navadno lupine, hujša bolezen od nakolenice. Tu se mora še omeniti, da je dostikrat dlaka na takih mestih pristrižena ali osmojena, da se tako ti prostori z drugimi na nogi vzravnajo.

Potem naj kupec stopi za konja in naj gleda in pazi na obliko in širino križa, na postavo zadnjih nog, in naj primerja posebno notranji planoti obeh skošnih sklepov med seboj.

Širok in visok križ ima prednost pred ozkim. Močen razloček od ravne pokončne postave ni niti lep, ni za delo sposoben. Vendar pa je postava nog, ki so v sredi na vzhodu upognjena, boljša od one, ki so, kakor sod, v sredi na ven vzpognjena. Grumpe na spodnjem delu notranje strani na poskočnega sklepa so znamenje nakolenice. Ako pa konj, zlasti, ko začne hoditi, šanta, ima gotovo nakolenico. Srednje debele smolninske gumpe na zadnjih vicelnih niso toliko škodljive od onih na sprednjih nogah. Vsakako pa se ne sme reči, da konj s smolnino ni več „nov“ ali „mlad“ na nogah.