Torče Skočir
| Torče Skočir M. K. |
| |||||||||||
I.
[uredi]Zamolklo udarja stroj, ki ga mehanično pritiska in spet izpušča starikav in suh knjigovez; listi papirja šelestijo in po kleju diši, da komaj dihaš in te drega v nos bodeče in zoprno. Velika je delavnica, a zdi se ti majhna. Nakopičenega je vsepolno papirja vseh barv in knjige ležijo že vezane in še nevezane lepo po vrsti na dolgi deski in pa v neredu na velikem kupu sredi delavnice. Skoro temno je in še eno okno razsvetljuje sobo in še to je obrnjeno na dvorišče. Zatohel zrak po pomijah in raznih odpadkih z dvorišča polzi počasi in leno skozi okno. Delavci, pomočniki in vajenci, delajo posamič ali po več skupaj in se smejejo tiho in pritajeno šepetajo. Zdajpazdaj zakolne mojster, suh in visok človek z debelimi očali na izbuljenih očeh, in prisoli kakemu vajencu nekaj gorkih krog ušes.
Vajenci so slabotni, majhni fantiči. Z nekako spoštljivostjo gledajo pomočnike, a za hrbtom jim kažejo jezike in se smejejo, če ošteje mojster katerega izmed teh ošabnežev. V dnu srca pa si ne morijo misliti ničesar lepšega in vzornejšega, kakor postati kdaj pomočnik.
Večkrat štejejo vajenci na prste, koliko let ali mesecev bodo še “učenci”, in tisti, ki ima že dve leti za seboj, zre s pomilovanjem na kakega novinca, češ: kaj bi ti slabotnež, kdaj šele boš ti priplezal na to višino, kjer sem že jaz. — Največkrat se prepirajo med seboj in se suvajo naskrivoma; ali pa prilepijo tovarišu kos papirja na hrbet in se smejejo do solz, če oni, nič hudega sluteč, vstane in gre po opravkih k mojstru. Vselej nastane šum in grohot, dokler ne zavpije mojster in ošteje fante.
V zadnjem mesecu se najbolj norčujejo iz fanta, ki je prišel šele pred nekaterimi tedni. To je Torče SkoČir, s Krtine doma, sin učiteljeve vdove, ki živi zdaj z otroci v mestu. Pravkar pristopi mojster k Torčetu in zavpije:
“Za božjo voljo, fant, kako pa šivaš! Ali ne vidiš, da visijo listi vsaksebi in še število strani ni v redu? Pazi, če ne … “ in zamahne z roko, da Torče odskoči daleč v stran in prevrne kup knjig. Tedaj pa završi po delavnici od smeha, da Torče boječe sede ne svoj stolček in solze mu stopijo v oči. Prvikrat se uči pri mojstru in sam si je bil izbral ta poklic. A že takoj prvi teden mu ni šel ta posel prav nič k srcu. A v šolo? Ne, v šolo spet ni hotel. — Saj je bil poizkusil tudi tam, a ni šlo. “Kdo bo v šoli, ko je tako tesno in dolgočasno!” si je bil mislil; mati pa ga je tudi rada vzela iz šole, ker je bila že sita večnih učiteljevih pritožb.
Torče pa že mislil, kam bi spet odšel; tu mu ni všeč prav nič. Tako temno je v delavnici, po kleju diši, vsak čas ga mojster in pomočnik strese za rame ali za lase, in poleg vsega se še tako zelo norčujejo iz njega. “Ne bo šlo”, pravi sam sebi. “Kar pustil bom. Le mati? E kaj, jokal bom, pa bo.” Iz teh misli ga zbudi Lojze, vajenec, ki ima že eno leto učenja za seboj, in ga vpraša:
“Torče, ali si videl v stolni cerkvi podobo Matere božje?”
“Videl, videl.”
“No, kakšna je?”
“Črna.” Tedaj se Lojze hudomušno nasmehne in pravi:
“Pa ti tudi več, zakaj je črna?”
“Ne; ali morda veš ti?”
Torče je ves začuden in prneha z delom.
“Vem, vem,” odgovori Lojze. “To je bilo tako: Pred leti je maševal ondi neki slavni, slavni škof. Pa ko so med povzdigovanjem vsi ljudje sklonili glave in so trkali na prsi, je nenadoma nekaj zahreščalo, zapokalo in zagrmelo – in, ko so ljudje, pogledali sliko, je bila Mati božja v altarju črna. Tako je bilo.
Torče od začudenja strmi v Lojzeta in ne more do besede, niti do sape. Lojze se komaj zdrži smeha, drugi pa se zasmejejo na ves glas, da mojster naglo pristopi in zakriči: “Mir, svojat presneta!”
Skočirka, Torčetova mati, je veliko prestala na svetu. Njen mož, učitelj s Krtine, je rad pijančeval, rad je bil dobre volje, zapravljal je denar, tisto borno plačico, a devet otrok je hotelo jesti. — In ko je bila najstarejša hči stara dvaindvajset let in najmlajša šest mesecev, je umrl mož Skočirkin. Morali so s Krtine, in ker je imela Skočirka brata v mestu in jo je ta vabil k sebi, je odšla z vsemi otroki tja, v mislih, da ji bo brat v pomoč in podporo. Toda ob prihodu jo je brat začudeno pogledal in dejal:
“Po kaj si prišla, Manca? Ali misliš, da zlato kopljem, ali da je v mestu tako življenje kakor na Krtini?”
Skočirka ga je pogledala vsa solzna in dejala:
“I saj si me vendar vabil!”
“Sem mislil, da ne boš tako neumna, da bi prišla. Nazaj pojdi!”
“Kaj noriš? Pohištvo je že na poti, otroci morajo v šolo in tako, da bi se vrnila?”
“Če je tako, pa le glej, kako bo.”
“Lepo me tolažiš!” je vzdihnila Skočirka in zajokala. “Ti moj Bog, kam sem zdaj zašla!” Pa se je bilo naredilo nekako vse skupaj, seveda z vednim prosjačenjem za podpore, ob večnem pomanjkanju in prehudem po- nižanju. Čez leta so mlajše podpirali starejši, dosti seveda ne; ko so bili z doma, so pozabili, kako hudo je življenje tam.
Največ skrbi je delal Skočirki Torče. Petnajst let je bil star, šola je bila muka zanj in Skočirka se je tolažila, da bo ostal vsaj pri rokodelstvu. Čuden fant je bil in rekli so, da mu malo manjka. Nenavadne misli in želje je imel, sredi noči je časih planil s postelje in vpil na pomoč. Visok je bil in slok in ni vedel, kam bi z rokami in nogami. Imel pa je tihe, sanjske oči in je bil ves otroški. Delal je igrače za najmlajšo Anico, lepil senčnike, izrezaval vojake in punčke in hiše in jih lepil na palčice. Ves srečen je bil v takem delu, smehljal se je sam sebi in občudoal lične izdelke. Rad se je smejal ln pripovedoval razne norčije. Bil je velik otrok!
Ker so stanovali Skorčijevi zunaj mesta, je hodil Torče rad po polju in travnikih in jeseni mu je dala koruza dosti opravka. Nekoč ga je bil zasačil gospodar in od tedaj je stopel Torče z velikim strahom k debelim, rumenim storžem in hitro je stekel, ko je imel plen pod suknjičem. Repo pa je olupil šele sredi mesta — Pozimi se je kepel in večkrat je prišel ves razvnet in poln razkošja domov. Tedaj se je široko zasmejal, vrgel klobuk v kot in dejal v smehu “To sem jih, te šeme!” Vneto je poslušal, če mu je kdo pravil o vojskah, čudežih ali roparjih. Pa v najresnejšem trenotku, ko si mislil, da je ves prevzet in prestrašen, se je mahoma zagrohotal in osmešil besede. Časih pa je sedel v kot in se je milo jokal. In zelo strahopeten je bil; Bog varuj, da bi bil ponoči sam in brez luči v kaki sobi. Tak je bil.
Ko pride Torče na večer domov, je še ves prevzet od čudeža in kar pozabi na večerjo.
“Ko bi vedeli, kaj jaz vem!”
“No, kaj pa, kaj?” se oglasita sestri, brat preneha z učenjem in še mati povesi pletenje.
“Tista črna Mati božja v stolni cervki, ali veste da je šla šele pred kratkim časom.
“Očrnela je? Joj, tu dejali v velikem smehu [nejasno] je, mati pa je dodala žalostno.”
“I kdo te pa je spet!”
“Kaj se pa smejete?” je začudeno Torče in je užaljeno dno duše. “Saj mi je Lojze vedal, vajenec, bo vendar del!”
“O to te je! O to te je! [nejasno] verjameš!” se roga brat.
“Kar molči, veš! Ti pa kar veš, kajne? Lojze bo že [nejasno] čez leto, veš, pa bi on vedel, misliš? Ti pa ti, več veš menda …” in ves gre Torče v kot in vrže [nejasno] po Omari.
“Tiho bodi” pravi [nejasno] se prepirata? Pa Tonče, veš, da so zamorci črni? Ali je to zamorska Mati božja?”
Torče široko odpre oči. [nejasno] ga, da je verjel in se [[|nejasno|osmešil]] in v delavnici. Tisti [nejasno] mu pride v spomin.
“Zato so se tako smejali,” [nejasno] vi tiho.
“Kaj se ne bi!”
“No, mu že pokažem, temu Lojzetu, mu že pokažem! Tako ga bom, o kako ga bom!” In v duhu dela načrte o maščevanju, a ve, da jih ne bo izvršil; boji se. Pa se spomni, da mu sploh ne ugaja več pri knjigovezu in bo pač najbolje, če pojde proč. V tej misli se potolaži, da končno vpraša po večerji in pozabi na maščevanje.
Nedelja je, in Torče in mati sta sama doma. Solnce sije v sobo, iz dalje se sliši zvonjenje zvonov in mati sedi v sobi in bere iz mašne knjige; Torče pa cepi v kuhinji trske in pripravlja palčice za igrače. Toda njegove misli niso pri delu, vse so tam, kako bi prišel stran od knjigoveza. Jasno mu je, da tam ne ostane več. Seveda, kako to povedati materi? Nalašč zato je to popoldne doma, čeprav ga je mikalo, da bi bil šel na cesto igrat se vojsko. “Če danes ne povem, nikoli ne bom”, pravi sam sebi in išče besede. “Če bi se priplazil do matere in jo zastrašil in ji v smehu povedal vse to? — Pa to ni nič, še oštela bi me — Če bi kaj pomagal? Šel po drva v drvarnico? Pa se mi ne ljubi. — Eh, jokal bom, to bo pomagalo.” In nagloma vrže igrače na tla, nasloni se na mizo in začne jokati, da mati v strahu preneha z branjem in vpraša: “Si ti Torče? Kaj pa jokaš, za božjo voljo vendar!” in odloži knjigo in odide v kuhinjo.
“Kaj ti je? Si se urezal, zbodel, ali kaj?” hiti kakor v eni sapi mati in je vsa prestrašena. Torče joka ln joka na ves glas in ne odgovori. Mati ga prime za ramo in vpraša:
“Tak kaj ti je? Govori vendar! Kaj je?”
“Tako se norčujejo pa mislijo, da sem neumen,” pravi v strahu in jecljaje Torče in se potuhne! Mati ga ne razume, kaj hoče, vendar se domisli, kam meri Torče, pa se zasmeje in reče:
“Naj se norčujejo! Kar tiho bodi, to ni nič. Zato se vendar ne boš cmeril, tak velik fant, kakršen si, poglej ga no!”
A Torče se ne pomiri; zdaj mu gre resnično na jok in debele solze mu polzijo izza prstov.
“Pa, pa veste, jaz ne trpim več tega, veste mama, pa tudi pljuvajo.”
Res, res. Pa stopi, vendar! Drugi teden pojdem. Je že vse narejeno. Veš, moj brat je že več let za duhovnika tam, jaz bom pa delavec. Pa rabijo jih tam, in brat je rekel, da se jim zelo, zelo dobro godi. Vsak ima svojo posebno lepo sobo. Polno preprog je notri, pe jesti imajo, kolikor hočejo. Pa ne krompirja ali zelja ali repe, kaj še! Vsega najboljšega imajo tam, kolikor si poželi kdo. Pečenih pišk je kar na takele kupe, pa puranov pa tort, piškotov in ocvrtja. Vina imajo tako črnega kakor tinta, pa belega ko mleko, pa sladkega da se kar ustnice sprijemajo. Pa ne malo, take sode imajo da kar po lestvicah plezajo do vrha In koliko stvari imajo še lepih in dobrih, o katerih midva še sanjati ne moreva …”
Kakor v čudnih sanjat ponavlja Torče vse te besedein verjame Drejčetu prav vse, ki vse tako natančen ve in ima brata tam.
“Vidiš, takole dobro mi bo. Zato sem pa tako vesel in kar hodim okrog in žvižgam in pojem. Mati se jokajo od samega veselja in same sreče in kar objemajo me ves dan.”
“Hm,” reče Torče; več ne more, tako je prevzet od vsega tega.
“Ti,” pravi važno Drejče in obstane, “ti veš kaj, saj bi tudi ti lahko šel s menoj. Kar pojdi, to bova gospoda!”
“Kaj bi, bi lahko?” jecljaje in v zlati nadi vpraša Torče in pogleda Drejčeta kakor Boga in odrešenika.
“Lej ga, seveda! Samo listine moraš imeti v redu, pa je: krstni list, prošnjo in je nekaj.”
“Kdo bo pa spisal?”
“I, bo že kdo! Magari naš ata, saj so tudi meni spisali in že od brata vedo vse.”
“Oh, lepo te prosim, Drejče! Saj veš, prijatelje sva.”
“E, kaj boš,” pravi bahavo Drajče. “Sej to ni taka reč, mi boš pa v samostanu kdaj čevlje osnažil”
“O, vse, vse. Drajče. kar hočeš; le da pojdem!”
“Kje si pa zdaj bil?” vpraša Drejče, in Torče mu pove vse. Drejče se zgraža nad gospodarjem in prigovarja Torčetu, da mora zdaj še prav nalašč k trapistom.
“Matere se bojim,” reče pohlevno Torče.
“Bojiš? Zdaj, ko pojdeš? Vesela bo, ko bo imela takega gospoda za sina, to ti povem. Misliš, da je to malo?”
Torče ves vesel prisopiha domov.
“Kod si hodil, potepuh potepeni?” zavpije vsa razjarjena mati in ga udari po hrbtu.
“Si ušel, kajne, pa si se bal domov. Le čakaj, lenuh! Že vse vem, gospodar mi je vse povedal; tu je bil; nič več te ne mara.”
“Ali res ne?” se razveseli Torča.
“Zdaj se pa še norčuješ? Ali te pojdem spet ponujat in prodajat?”
“Ne bo treba, mama, ne! Še veseli me boste, le poslušajte!”
In Torče z vnemo pripoveduje, kar mu je pravil Drejče. Mati izpočetka neverjetno zmajuje z glavo in se huduje. Potem pe začne poslušati verneje in natančneje in ob koncu je vsa v mislih in ničesar ne reče. Takoj drugi dan se odpravi k Močilarjevim in vpraša, kako je s to stvarjo. Povedo ji vse tako, kakor je bil pravil Torče in še pristavijo, da imajo trapisti ondi sirarno in pivovarno in kako dobro se godi fantom tam in še domov pošljejo lahko kaj.
“Naš.” pravi Močilarka. “naš je zadnjič nekaj poslal in pohvali se, da se mu neznansko dobro godi. Zato pa pošljem še Drejčeta, saj nam dela tako same sitnosti in nima obstanka prav nikjer.”
Oh, naš je tudi tak!” zavzdihne Skočirka.
“Kar roma od kraja do kraja. Star bo, pa še pomočnik ne bo. Ničesar ga ne veseli, le igral bi se, pa komedije uganjal. Križ je z njim, da vam povem.”
“Zato ga pa pošljite kar z mojim fantom stran.”
“I saj bi ga. Pa denar?”
“Za vožnjo, menite? Kaj pa, to je že spet sitnost. Pa morda bi vam ona kaj poslala, najstarejša, ki že dosti zasluži.”
“Seveda dosti nima, kot učiteljica. Pa bi že kako, kar pisala bom. Pa tisti spisi?”
“Te bo pa že naš spisal.”
“Lepo zahvaljeni; prav vesela sem res.”
In Skočirka je potolažena in piše hčeri in ta ji pošlje denar, čeprav si ga izposodi. Saj ve, kako je s Torčetom doma in kakšna reva je mati radi njega.
Iz samostana pride dopis, da je Torče sprejet; in tako odideta Torče in Drejče k trapistom, in Močilar ju spremi.
Tenko in zateglo zvoni zvon v samostanu trapistov. Tiho se odpirajo celice, in še tišje hodijo temne postave po dolgem, ozkem hodniku v kapelo. Tutam se zasveti ob lučci obleka pa spet potemni, dokler se ne izgubi v temini na ovinku hodnika.
Dve je ura ponoči in k zornicam zvoni. Star menih, z dolgo sivo brado in ostrimi potezami, bere mašo. Skrivnostne so bele halje redovnikov-duhovnikov, ki klečijo globoko sklonjeni pred oltarjem, kapuce potegnjene preko glave. Težki molki rožljajo, platnice debelih mašnih bukev udarjajo, debele, medene zaponke se povešajo.
Za duhovniki klečijo bratje- delavci. V temnejših haljah so, in obrazi so jim močnejši ln nekako bolj robati. Tudi ti klečijo globoko upognjeni in imajo glave pokrite s kapucami.
V zadnji vrsti klečita novinca Torče in Drejče. Teden dni sta tu, a Torčetu se zdi le cela večnost. Pri zornicah se domisli vsega in tako hudo mu je, da se komaj zdrži joka. Drejčeta sune in pravi:
“Stran pojdem. Še en teden bom tu, pa pojdem.”
Drejče pokima z glavo tako močno, da mu kapuca zleze z glave ln šepne:
“Tudi jaz pojdem.”
Kje so tiste lepe sobe, kje vsa tista jedila, kje vse one lepote in dobrote! Morda so imeli vse to v samostanu, a Torčetu in Drečjetu jih niso dali.
Lepa soba je bila tista, kjer sta prenočevala prvo noč, a ta je bila le za tujce. Torče je hotel že koj drugi dan nazaj, a Močilar mu je dal tako zaušnico, da se ni upal nič več govoriti o tem.
Kako hudo je bilo Torčetu!
Ob dveh ponoči je moral vstajati, jedel je iz lesene skledice, katero je moral pomiti sam. Ležal je v ozki postelji, rakvi podobni in v njej je bila slama in nič rjuh, nič blazin. V kuti je moral spati in nad glavo je bil velik križ z napisom: Memento mori!
Take čudne stvari so jedli, toliko delali; po cele ure ni smel govoriti, zasmejal se je malokdaj in hodili so na pokopališče tik samostana in molili rožni venec in psalme za umrle. Če ni slušal, je bil strogo kaznovan in večkrat je jezno pogledal Drejčeta, češ, kaj si me tako prevaril? Pa tudi Drejčetu je bilo hudo. — In zdaj mislita le na to, kako jima bo mogoče oditi iz samostana.
In kmalu, v drugem tednu, gresta k opatu in povesta vse. In ker je bil opat prijazen in razumen mož in vajen takih govo- rov, se jima nasmehne in pravi: “Vidita, tudi v samostanu ni življenje mir in sladkost, če se človek ne vda v božjo voljo. Če ne čutita poklica v sebi, premislita se — v treh dneh mi povejta, potem pojdita v božjem imenu. Denar za vožnjo vama že preskrbim.” Smilita se mu fanta in vedel je, kaj je mladost. Torče in Drejče toliko, da ne poskočita od veselja; zahvalita se mu in seveda se ne premislita tudi v treh dneh ne. Ko odhajata na pot, jima je, kakor bi prišla še enkrat na svet.
Skorčirjevi so se bili pomirili radi Torčeta. Mati je upala, da se mu dobro godi in ostane gotovo v samostanu.
Nekoč sedi Skočirka sama doma.
Nenadoma se odpro vrata, Torče priteče v sobo, objame mater in vzklikne: “Mama, sira sem vam prine- sel!” Skočirka toliko da ne omedli. “Ali si živ, ali mrtev?”
“Živ, živ, mama! Prišel sem, in tudi Drejče je prišel.”
“Za božjo voljo, kako, zakaj?”
ln Torče pripoveduje vse po vrsti in ko konča, pristavi:
“Tako hudo mi ni bilo ne v šoli, ne pri knjigovezu in tudi v trgovini ne.”
“Pa si spet doma,” pravi žalostno mati. V prsih se ji nekaj zgane, sunkoma zavzdihne. Debela solza kane na mizo. Torče jo vidi. Gleda to veliko materino solzo, ki se počasi razleze po mizi … In na stol se zgrudi in zajoka na ves glas.
III.
[uredi]Prešla so tri dolga leta, v katerih se je izpremenilo za Torčeta marsikaj. Skočirjevim je bilo šlo hujše in hujše in nazadnje je izprevidela Skočirka, da je najbolje, če gre k starejši hčeri, mlajše tri pošlje k sinu v drugo mesto, Torče pa ostane tu, kjer se je učil za kolarja. Takrat je bila pisala najstarejša hči materi: “Tako bodi končana ta večna mizerljo in dom naj se razruši. S petindvajsetimi goldinarji pokojnine in petimi goldinarji doklade ni mogoče vzdrževati doma. Dobro bi bilo, če bi si zapisali v dušo to vsi oni, ki menijo, da je revežu dovolj en krajcar za deset otrok.” In Skočirka ji je morala pritrditi, čeprav s težkim srcem — in razšll so se.
Torče je hodil od mojstra do mojstra in je prišel nazadnje v neko vas, kjer je že pol leta pri sedlarskem mojstru za vajenca. Osemnajst let je star, a še zdaj je vajenec. Domačim ne piše, in ti ne vedo, kje je.
Z Drejčetom hodi ln popiva vse noči.
Dom ga je bil le še malo zadržal; a zdaj je brez zavetja, brez opore. Lica so mu upadla, suhe in prstene barve so, oči so vodene in zmešan je pogled. Predobro je sodil ljudi, zato so ga pograbili in tirali v pogubo. Dober človek pe je dovzeten za vse, tudi za greh.
Jesen je.
Listje pada po tleh in rjavi v dolgih pramenih. Solnce sije klavrno in veter ječi v vrhovih. Torče dela z mojstrom Zaletlom pri Hudobivniku na domu. V veži sta in vsa družina je krog njiju. Koruzo ličkajo in fantje se smejejo ln nagajajo dekletom. Pozno v noči prenehajo z delom. Zaletel stopi za Hudobivnikom v sobo, Torče pe ostane še v veži in dela dalje. Nenadoma začuti nekaj gorkega poleg sebe.
Reza, Hudobivnikova dekla, stoji tik njega. gleda ga in se smehlja. Torče jo pogleda in ne more do besede
“Nič se ne boj, Torče,” pravi Reza, “gledam te, kako urno in pridno delaš.” In se spet zasmeje, da se vzbočljo zdrava lica in sablestl dvoje isker nad njimi, Torčetu se mahoma zazdi, da gleda dvoje rdečih jabolk in se naamehne.
“No, saj nisi tako onegav, kakor izgledaš,” reče spet Reza in všeč ji ie njegov nasmeh.
“Kaj bi pa rada?” vpraša Torče.
“In no, gledam te! Kaj te ne smem?”
“Zakaj?”
“Oh, zakaj, zakaj!” Zasmeje se in se zavrti pred njim.
Torče zardi in slkoni glavo.
Tedaj pristopi Reza še bliže, da Torče natančno čuti topli dih, ki mu polje krog lic in sliši utrip njenega srca. Silna vročina mu stopi v glavo. Zvrsti se mu, vstane in zbeži na dvorišče.
“Torče, kakšen čuden fant si ti!” vzklikne Reza in obstane sredi veže in sram jo je.
Torče hodi burno pred hišo gor in dol in se drži za glavo. Nekaj čudnega, neznanega mu polni vse telo, da sam ne ve pravzaprav, kaj hoče in kam hoče. Obstane, nasloni se ob zid in nestrpno zamahne z roko. Reza mu je vedno pred omči. Strese z glavo, da bi odpodil čudne misli, a zaman: nekaj ga muči, da se ves v razdraženosti odpravi spat – a spati ne more.
Drugo jutro vidi Rezo na dvorišču, ko nese škof vode. Pogleda ga s prijaznim pogledom. Torčeta zaboli v sencih, zbode ga kakor s šivanko. Rezo gleda in gleda, in strašen nemir je v njem, nemir, ki ga muči in pali ves dan.
Drugo noč plane sredi noči kvišku, vrže obleko nase in se splazi po stopnicah Rezine sobe. Težko sopeč prime za kljuko. Vrata se odpro, kri mu tolče v sencih, burno mu bije srce. Vse se zavrti pred njim, plane k postelji – in tisto noč spozna novo življenje …
IV.
[uredi]Glede služb se Torče ne poboljša prav nič. Vedno menjava mojstre, to leto le sedlarske obrti. In zdaj upa, da postane vendarle pomočnik, zakaj dve leti učenja ima že za seboj in zadnje leto je spet pri Zaletlu. V dvajseto let ogre, pa ga je končno sram, da še ni nič.
Torče je bolan. Drejče ga opazuje in vidi, da pri njem ni vse v redu. Opazuje ga, izprašuje in kmalu izve, da je neodravljivo bolan. Nalezel se je bil bolezni, katere ga je sram. “Fant, v bolnišnico moraš!” mu svetuje Drejče. “Tako hudo pač ni,” se tolaži v strahu Torče. “Še prepozno bo, nikari, da bi ne bilo tako hudo. Ne bodi neumen in pojdi brž!” ga svari Drejče. Torčeta je neizrečeno sram in res gre v bolnišnico, kjer ga zdravnik preišče in po tihem pravi sam sebi, da je Torče že blizu konca in ni nobene pomoči več zanj.
In tako leži Torče v posebnem oddelku in suh je in koščen in globoko v jamicah mu leže vodene in motne oči. Usmiljenke ga žalostno gledajo in nemogoče se mi zdi, da je ta suhi fant, ta veliki otrok zabredel tako strašno. Tročetu je dolgčas, v strop strmi in posluša bolnike, ki vpijejo od bolečin kakor zbesneli in obsedeni. Čudno diši po zdravilih, in tista velika, svetla okna ga gledajo tako začudeno in strupeno. Časih opazuje svoje dolge, suhe, koščene prste, ki so tako bledi in modričasti. Ne govori in tudi ne misli nič. Le nekam čudno mu vrši v glavi, konec čuti po vseh udih in nobene želje nima in ne upanja. – Zdravnik prihaja in odhaja, usmiljenke se mu žalosnto nasmihajo in mu govorijo o dobrem Bogu, o odpuščanju v nebesih. A Torče jih ne razume; trudno se nasmehne, zamahne z roko in gleda spet v steno. Časih ga obišče Drejče, a le malokdaj. Nekoč ga prosi Torče za papir in svinčnik in piše bratu, da mu je hudo in da bi ga rad videl. In Drejče odda pismo in zdaj Torče čaka in čaka … Bolezen še hujša in slabša, Torče je v groznih bolečinah, da vse dneve in noči divja in vpije. V zadnjih dneh se mu blede, govori o Krtini in travnikih in kliče pastirje. Drejčeta ne spozna več, gleda ga topo, in Drejčetu je hudo.
Zunaj je mesečina in žarki medlijo skozi visoka okna, in ob Torčetovi postelji je svetla steza samih srebrnih, srebrnih žarkov. – Dobro mu je to noč. Rahlo diha, in usmiljenka ga gleda pozorneje. Po prstih gre do okna in vzame rdečo svečo in molitveno knjigo. Prižge svečo, odpre knjigo in tiho moli. Potem dene roko na Torčetovo čelo. Mrzel pot ga obliva, in usmiljenka ve za uro, ki je zadnja.