Tonca iz Lonca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Tonca iz lonca. Nenavadna zgodba iz starih časov.
Joža Lovrenčič
Izdano: Vrtec 67/1-10, 68/1-10, 69/1-9 (1936/39)
Viri: Vrtec 1936/37, št. 1, 2, 3, 4/5, 6, 7, 8, 9, 10

Vrtec 1937/38, št. 1, 2, 3, 4/5, 6, 7, 8, 9, 10

Vrtec 1938/39, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del.[uredi]

1.[uredi]

V gorenjem koncu vasi je stala na samem v bregu revna hiša. Pred njo je rastla stara medenka in zakrivala slamnato streho in okajeno steno nad vrati. Stena od vrat do vogla je bila bolj bela in videti je bilo, da jo je leto za letom branila pred dimom in vremenom skladanica drv in butar, ki sta jih nanosila čevljar Tona in njegova žena Polona in jih tako zložila, da je mogel beli dan še kukati skozi okence in s svojimi sončnimi prsti stikati po izbi. Videl je, da je Polona skrbna, da tla lepo vsak dan pomete, da obriše podobe svetnikov, ki so visele druga poleg druge okoli po stenah, da je postelja lepo pospravljena, da je posoda v skledniku čista in po velikosti razvrščena, da so v žličniku le tri lesene žlice, od katerih ena vedno počiva, videl je peč in mizo, a za njima leto in dan samo Tona in Polono in se mu je kar čudno zdelo, da sta tako sama. Videl je tudi čevljarski stol na treh nogah, pred njim mizico s kladivi in žeblji vseh vrst, s čevljarsko smolo in dreto, s šili in kopiti, z ukrivljenim nožem in kneftro, na klopi ob steni pa dišeče usnje in nove in popravljene čevlje in še take, ki so čakali, kdaj se jih Tona usmili in jih vzame v roke, da bi bili spet dobri in lepi in bi mogli v svet. Tona je rezal in šival in bíl in tolkel in požvižgaval, kakor bi bil najsrečnejši človek na svetu.

Pa ni bil.

Tudi Polona ni bila.

Delala sta se, da sta srečna in zadovoljna, a ko sta bila vsak pri svojem poslu in se pogovarjala s svojimi mislimi, sta si priznala, da v hiši le ni prave sreče.

Da bi zaupala drug drugemu, kaj ju teži in žalosti? Nista si upala, zakaj drug drugega nista hotela žaliti.

Tako je bil sredi posta, ko se je že zunaj budila pomlad in so se popki na medenki napihovali, Tona v izbi in motal predivo, ki ga je potem vrgel čez leseno kljuko in vlekel s smolo po njem, da si napravi dreto.

»Prazniki se bližajo in dela se je nabralo, da ne vem, če ga bom zmogel. Sam, vse sam!

Polona, ki je zunaj v kuhinji imela opravka pri ognjišču, je slišala moževe besede in je zavzdihnila.

»Bog nama pomagaj!« je rekla, da jo je tudi on slišal, potem pa mislila na petnajst let, ki so minila drugo za drugim, kakor bi pogledal, čeprav je bilo vsako daljše, ker je z vsakim rastlo hrepenenje po pravi sreči, katere pa ni in ni bilo in sta se potem vdala in je nista več čakala.

Tona ni nič odgovoril in tudi Polona je molčala, dokler ni odšla pred hišo, kjer je vzela pod oknom butaro, da jo odnese k ognjišču. Postala je pod oknom, pogledala v izbo io zaklicala možu, da gredo drva h koncu. Preden ji je mogel kaj odgovoriti, se je obrnila.

»Ali je Tona doma?« jo je vprašala že tam doli s klanca od daleč bogata gruntarica, ki se je je držal štiriletni sinek za krilo.

»Doma, doma!« je glasno povedala Polona in počakala, da se je gruntarica približala.

»Čevlje greva merit. Za praznike ga vzame oče prvič s seboj v cerkev, pa mora biti obut, kakor se spodobi!« je pojasnila svoj prihod.

Polona je pobožala malega in vsi trije so stopili v zakajeno kuhinjo, kjer je Polona odložila butaro, potaknila, nato pa stopila z njima v izbo k možu.

»Kaj bo novega?« je vprašal Tona, ko je vstopila gruntarica z otrokom, ki je radovedno gledal moža, ki zna delati čevlje, in vse njegovo orodje, kakršnega še ni videl.

»Temule pomeriš čevlje in do praznikov mu jih naredi. Saj jih boš?« 

»Hm, hm, ne vem, kako bo. Poglej, kaj me še vse čaka!« je dejal Tona in pokazal po čevljih, ki so čakali popravila.

Mali je razumel, da se mož brani in da ni navdušen za njegove čevlje, katere so mu obljubili doma in je že sanjal o njih, kako so bili lepi in kako je šel z njimi v cerkev. Pritisnil se je k materi, skril obraz v njeno krilo in se spustil v tak jok, da ga je morala tolažiti in se je še Polona zavzela za njegove čevlje.

»Boš pa drugo odložil, kar ni za praznike! Poglej, ali se ti ne smili nedolžni otrok, ko mu tako nepremišljeno kvariš prvo veselje!« 

Tona se je muzal.

»No, no,« je dejal malemu, »saj nisem rekel, da ti jih ne napravim. Nič ne jokaj, kar lepo sedi tjale na klop, pa pogledamo, kako velike noge imaš!« 

Kakor bi odrezal, je mali utihnil, si z rokavom obrisal oči, pogledal moža in še mater in Polono, ko da bi prav ne verjel čevljarjevi prijaznosti.

Mati ga je prijela, da bi ga posadila na klop.

»Ne, ne!« je ugovarjal in se ji izvil ter sam splezal na mesto, kamor mu je pokazal Tona.

Vsi trije so se zasmejali.

»Tako, tako! Seve, saj je fantek že velik in bi splezal tudi na peč, če bi bilo treba, kaj da ne bi na klop, ki je tako nizka!« je Tona pohvalil malega, kar mu je dalo novega poguma.

»Tudi na hlusko!« je moško potrdil Tonovo pohvalo.

Spomnil se je, kako so starejši bratci in drugi dečki plezali na čevljarjevo medenko, ko je bila poleti polna in ni bilo nikogar doma, o čemer so pričala zaprta vrata.

»Potem bi pa pela šiba!« mu je požugala mati, ki je vedela, kako je bila Polona huda, ako je naletela na paglavce, ki bi ji radi obrali medenko.

»Da, na hruško pa ne smeš nikdar, če hočeš, da bova prijatelja. Kadar bodo zrele, pridi, dobiš jih poln klobuk, trgati ali klatiti jih pa ne!« je tudi Polona povedala svoje, kakor bi mali res bil že tak junak, da ne bi bila medenka pred njim varna.

Mali ni več črhnil. Nemara bi še kaj modrega povedal, a Tona se mu je približal z drobno vrvco, ga prijel za nogo in mu jo začel meriti. Od palca do pete je vzel z vrvco mero in napravil vozel.

»Vidiš, tako dolgo nogo že imaš!« mu je rekel, potem pa mu je šel z vrvco okoli členka in še okoli stopala, da ga je zažgačkalo, ko se ga je dotikal s prsti, in ga je zato brcnil.

»Lejte, lejte, kako je občutljiv in hud!« se je smejal Tona in ga še nalašč požgačkal, da je skočil s klopi in se zagnal proti peči ter splezal nanjo. Pokazati je pač hotel, da res more na peč, kakor je povedal, in še, da se umakne in ga ne bi mogel čevljar več žgačkati. Ko je pa videl, da njegovo junaštvo ni zbudilo nikakega zanimanja in da se čevljar ne zmeni več zanj, je užaljen splezal s peči in začel vleči mater za krilo, kar naj bi pomenilo, da bi šla domov.

»Blagor vama, da nimata takegale drobiža, ki človeku ne da miru ne podnevi ne ponoči! Človek jih je sit že do grla. Vidva imata lepo mir in živita kakor dva ptička, ko ne vesta, kaj je skrb, ki jo delajo otroci. Zdaj čevlji, zdaj obleka, zdaj daj to zdaj ono in če pride zraven še bolezen, človek kar ne ve, kje se ga drži glava!« je menila gruntarica, ko ji mali le ni dal miru in se je morala vdati.

»O, da bi le dal nama Bog tako skrb, oba bi bila vesela!« je odvrnila Polona gruntarici, ko je stopila z njo do vežnih vrat.

Tona je pohrknil in ko je gledal skozi okno in videl, kako mali teče pred gruntarico, je zamišljeno pokimal in dal v srcu prav ženi, ki je povedala s svojim odgovorom tudi njegovo željo ...


2.[uredi]

Tiha nedelja.

Prva Polonina skrb je bila zjutraj, ko je vstala, da je poiskala kos črnega blaga in z njim zastrla božjo martro v kotu nad mizo. Ko je to delala, je sočustvovala z Jezusom in bila huda na Jude, ki niso hoteli spoznati božjega Sina in so ga preganjali in mu pripravljali bridko trpljenje. ln je molila dolgi zlati očenaš in z njim spremljala usmiljenega Jezusa, ki je v nedeljo zjutraj zgodaj vstal, se umil v sveži vodi, vzel palico romarsko in šel po široki cesti, kjer so ga srečali hudi ajdje z velikim vpitjem in velikim hrupom, in jih je vprašal: »Koga vi iščete?« In ko so mu dejali: »Jezusa Nazarenskega,« jim je rekel: »Jaz sem tisti, ki ga iščete. Zakaj me iščete? Sem pri vas v templju bil, sem vas lepo učil, niste prsta name položili, mi niste sile storili.« ln so se tako ustrašili, da so na črno zemljo padli, da so jim luči ugasnile, roke okamenele, oči oslepele, usta priprla in mu niso mogli reči nič hudega in nič žalega storiti, ker jim je rekel, da se do devete ure ne sme nihče zganiti in nobenemu človeku sile storiti. In še je molila, kako stopi potem k Sinu roža Devica Marija in ga izprašuje, kako bo na cvetno nedeljo, kako na veliki ponedeljek, torek, sredo, četrtek in soboto pa še na samo veliko nedeljo. In ko je končala in ponovila Marijino vprašanje: Jezus, dete moje, kaj boš temu človeku dal, ki bo to molitev molil in tvoje trpljenje premišljeval! — je pomislila, da je že toliko let z zlatim očenašem po Jezusovem odgovoru rešila materino, očetovo in svojo dušo, pa si je zaželela za plačilo milost, da bi dobila otroka.

Misel na Jezusa je tisti dan ni zapustila.

Ko sta bila z možem v cerkvi in je videla zastrte križe, je živo mislila nanj in ugibala, kam se je skril pred hudimi Judi. Če bi s Tonom tedaj živela in bi imela svojo hišico kje blizu Jeruzalema in bi videla, kako Jezus s popotno palico išče, kam bi se skril, bi ga povabila, naj stopi k njima in naj ostane v njuni hiši. In ko bi nevarnost minila, bi se je mogoče usmilil, kakor poje ona pesem, ko je obljubil revnemu dekletu, ki ga je skrilo, na zemlji dosti otrok, po smrti pa sveti raj.

Tudi Tonu je zaupala te svoje misli, ko sta se vračala iz cerkve.

Tona se je nasmehnil in menil, da bi bila njuna hiša le prerevna, da bi mogla sprejeti Boga.

»Če mu ni bil hlevec prereven, ko je prišel na svet, bi odrasel stopil tudi v najino hišico, kjer bi ga lepo sprejela in mu postregla z vsem, kar bi imela,« je gorela Polona v mislih na Jezusa.

»Žena, zdi se mi, da je tvoja vnema samo zato taka, ker misliš, kako bi ti Jezus poplačal dobro delo usmiljenja. Taka bi mu ne bila prav nič ljuba in ognil bi se najine hiše in naju še pogledal ne bi, ako bi ga vabila,« je modroval Tona.

»Veš kaj, Tona, tako samoljubno hinavska, kakor so bili farizeji, pa le nisem; saj me poznaš! Kar mislim, mislim odkrito. Pred samim božjim stolom na sodni dan boš videl, da je res, če mi zdaj nočeš verjeti,« se je Polona nekoliko užaljeno branila.

»No, no,« jo je tolažil, »saj so bile to samo besede, ki niso konj. Govoriva pa že take stvari, da bi nama kdo rekel, če bi naju slišal, da greva na otroško pamet.«

Tako sta govorila, a ko so se jima spotoma pridružili še drugi vaščani, ki so se vračali od maše, so se menili o vsakdanjih stvareh, o vremenu in delu, o draginji in o starih časih, ko je bilo vse drugače in so ljudje zadovoljno živeli.

Tona se je še ustavil z možmi na sredi vasi pod lipo, da bi po stari navadi še kaj pomodrovali. Polona pa je pohitela domov, da pripravi kosilo.

Tam gori v klancu, prav kjer zavije steza s ceste k njeni hiši, je počival popotni človek s palico v roki. Star je bil in videti je bilo, da ga je dolga pot močno utrudila.

»Bog daj dober dan! Ali počivate?« ga je pozdravila Polona.

»Bog ga daj!« je odvrnil popotnik. »Počivam. Utrudila me je hoja in težko mi je, ko je na svetu tako malo usmiljenja in me pehajo od vrat, ako lačen potrkam in prosim vbogajme. Ti pa greš od maše?«

»Od maše. Mudi se mi, da skuham. Možaki ste sitni, če ni kuhano ob času,« je dejala in krenila na stezo, kjer se je čez trenutek ustavila, se ozrla k popotnemu in še rekla: »Če ste lačni, pa stopite k nam. Sama sva, pa boste lahko jedli z nama, ko bo pripravljeno. V vasi bi dobili nemara že zdaj v kaki hiši kaj toplega, če niste pretrudni, da bi povprašali tu in tam. Pri nas bo treba še počakati!«

»Pa počakam,« je sprejel popotni Polonino vabilo, vstal in oslanjajoč se na palico stopal za njo v breg.

Ko sta prišla do doma, je Polona odprla vrata in vstopila, popotni pa je sedel pod medenko na klop, odložil palico, sklenil roke in se zagledal proti nebu, kakor bi molil.

Ni trajalo dolgo in iz kuhinje se je začelo kaditi in popotni je slišal, kako je Polona pristavila.

»Zdaj pa naj se kuha v imenu božjem!« je spregovorila, ko je prišla iz kuhinje pred hišo in imela s seboj košek in nožič. »Tu okoli naberem še cikorijce, ki je zdaj spomladi tako dobra in zdrava. Ljubi Bog nam je za vsak čas poskrbel, da nam ni sile. Zdaj cikorijco in krešo, poleti so gobe, potem pa pride sadje in drugo. O, ne veste, kako je ta naša medenka hvaležna, ker tako gledamo nanjo. Leto za letom nam tako bogato obrodi, da se veje kar šibijo. Toliko je tega božjega daru, da ga imava z možem dosti svežega in še posušiva ga v peči, da je za zimo. Če bi marali, vam pa dam ta čas prgišče suhih hrušk, da boste laže čakali!«

Preden je popotni odgovoril, se je vrnila v hišo in mu prinesla medenk. Tujec jih je hvaležno sprejel, se ljubeznivo nasmehnil ženi in suhemu sadu in ga pohvalil, ko je pokusil prvo hruško.

»Kaj ne, kako so dobre?« je bila Polona vesela in se je s trate ozrla na popotnika, ki ji je prijazno pokimal. Potem je nekoliko časa molčala in vrtala cikorijco. Nič ji ni bilo treba iskati, kar naprej je zasajala nožič v zeleno trato, izpodrezavala koreniko in jemala z roko cikorijco za cikorijco iz zemlje ter jo sproti čistila.

»Čudno,« je govorila glasno sama zase, »toliko cikorijce in tako lepe ni bilo tod po trati okoli naše hiše, odkar jo nabiram. In nabiram jo tod že petnajst pomladi!«

»Bog jo je letos posebej blagoslovil, ko si tako dobra in usmiljena,« ji je rekel popotni in tako mil smehljaj je preletel njegov obraz, da bi se bila Polona začudila, ako bi ga bila ujela ...

Ko se je zazdelo Poloni, da je nabrala že dovolj cikorijce, je stopila v hišo, kjer je ogenj veselo gorel in kar šumel, kakor bi oznanjal pristavljenemu loncu in še kotlu nad seboj gosta, ki bo stopil čez prag, ko bo kuhano. Polona je oprala cikorijco in jo pripravila, potem pa pohitela s kuho, da bi Tona ne stresal sitnosti, ko bi se vrnil. Sama pri sebi se je čudila, kako lepo in gladko ji gre ta sveti božji dan vse od rok, kako ni prav nič več zamišljena in žalostna, kakor je bila še zjutraj, in še je opazila, da se v kuhinji nič ne kadi, kakor se je sicer vedno, da jo je kar ščemelo v oči. Zato je zdaj pa zdaj stopila na vrata, privoščila ljubeznivo besedo popotniku in še menila, da bi Tona že moral priti.

»Dedci pravijo, da smo ženske dolge, pa sami niso nič krajši, ko se zberejo in mislijo, da s svojimi besedami rešijo svet,« je šegavo potožila popotnemu, ko je bila s kuho že opravila in čakala na pragu in gledala, ali Tona že gre.

Tedaj je zazvonilo poldan.

Popotni je vstal in molil in Polona je molila z njim. Tako pobožno in milo je molil, da ji je bilo kar toplo pri srcu in se ji je zdelo, da zvon ni še nikdar tako lepo pel.

Medtem ko sta molila, je prihajal Tona. Klobuk je imel v roki in ko je odzvonilo, se je pokrižal in spet pokril. Obstal je pred popotnim in ga gledal, a le trenutek, zakaj Polona mu je povedala, da ga je utrujenega našla ob cesti, kjer je počival, in ga povabila, naj stopi k njima in počaka na južino, ki je zdaj že pripravljena.

Tona ni bil prav nič nejevoljen.

»Prav, prav si napravila, Polona,« je pohvalil ženo, popotnemu pa je dejal, naj kar vstopi z njim v hišo, češ kjer sta dva zbrana v božjem imenu, je Bog med njima.« Ker pa Boga ne vidimo in ne potrebuje naše hrane, ga pa ti nadomeščaj, prijatelj popotni,« je še dostavil in se zadovoljno nasmehnil.

»Rad,« je spregovoril tujec in kakor bi bral v evangeliju, je nadaljeval slovesno: »Slišala sta, kako je pisano: ,Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo narazen, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ,Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?' In kralj jim bo odgovoril: ,Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' To so božje besede in kar Bog reče, ne oporeče.«

Tako je poučil popotni Tona in Polono in ko je bilo kosilo na mizi, je molil z njima in prisedel in so jedli in jim je vse tako teknilo, da je bil Tona poln hvale, kako je Polona dobro skuhala, žena pa se je smehljala in menila, da lakot tako zabeli jedi, da se ne upirajo, čeprav je tudi sama čutila, da imajo posebno tečen okus, ki si ga ni znala razlagati.

In je med jedjo dala beseda besedo.

Ali imata že tako odrasle otroke, da sta jih poslala v svet za kruhom, ko sta tako sama?« je vprašal popotni.

Polona je zavzdihnila.

»Nič jih nama ni Bog dal,« je povedal Tona.

»Pa bi jih imela rada?« je hotel vedeti tujec.

»Vprašate?« je Polona dejala in komaj premagovala solze, da ne bi pred tujim človekom pokazala, kako ji je težko.

»Če bi jih bilo toliko, kolikor je boba tam v vreči, bi ona hvalila Boga, da jo je uslišal,« je pristavil Tona.

»Veliko otrok, veliko skrbi«, je menil popotni.

»Pa veliko veselja!« 

»In še več sitnosti,« je oporekel Tona ženi.

»Ti bi seveda držal z apostoli, ki so otroke odrivali, ko so hoteli k Jezusu. Da le moreš tako govoriti!« ga je Polona pokarala.

»Kako bi bilo, nič ne rečem, mislim pa, da je bolje tako, kakor da bi jih imela polno hišo in bi jim prej ali slej pela beraška palica!« se je branil Tona.

»Otroci so božji dar in kar Bog dá, že tako naredi, da ni treba imeti človeku skrbi, kako bo z njimi. Ali ni res, popotnik?«

»Prav praviš, žena, zakaj pisano je: Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one? In za obleko – kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo ...«

»Da,« je posegla vmes Polona, »pa se še kralj Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih.«

»Če pa travo na polju Bog tako oblači, ne bo li mnogo bolj vas, maloverni?« je nadaljeval popotni, kakor bi grajal čevljarja, ki je ob teh besedah molčal in čutil, kako mu očita vest, da premalo zaupa v Boga.

In ko so pojužinali in se Bogu zahvalili za prejete darove, je popotnik vzel palico, da odide.

»Bog naj vama poplača, kar sta mi storila dobrega, in naj vama usliši prošnjo, ki bi jo najrajši imela uresničeno!« 

Tako se je zahvalil popotni in mimogrede svojo palico zasadil v vrečo, ki je stala v kotu ob vratih in je bil v njej bob.

Polona in Tona sta ga še ustavljala, češ naj ostane z njima in naj prenoči v njuni hiši, da ni vredno zahvale, kar sta mu dala, da bi mu bolje postregla, če bi mogla, pa naj se še oglasi, če bi ga spet kdaj privedla pot v te kraje. Oba sta ga spremila pred hišo in ko ju je vprašal po bližnjici do velike ceste v trg, sta mu rekla, naj gre kar po stezi skozi gozd, ki je tam gori za njuno hišo šumel v pomladnem pričakovanju in se prelival kakor v srebru in zlatu v žarkih pomladanskega sonca.

Ko je popotni odhajal po stezi, sta Tona in Polona gledala za njim in ugibala, če bo prišel do večera v trg. Polona je pomislila, da bi utegnil biti do večera spet lačen, pa se ji je smilil in je hitro stopila v hišo, nasula v predpasnik nekaj prgišč medenk in potem tekla za njim in mu jih dala.

»Žena, Bog vidi tvoje dobro delo in te ne bo pozabil!« ji je rekel z milim glasom in nadaljeval pot.

Polona se je vrnila k Tonu in gledala sta za njim. Če bi ne bila gledala tako vsakdanje preprosto, bi videla, kako je popotni v popoldanskem soncu žarel in kako so ga na njegovi poti spremljali ptički in mu peli tako veselo, kakor bi se mu zahvaljevali za pomlad in sonce in še za sladke pesmi, ki mu jih morejo peti. Tudi bi videla, kako pred njim in ob njem poganjajo cvetlice in se mu klanjajo grmi in drevesa, ki sproti zelenijo in začenjajo cveteti. Vsega tega nista videla ne slišala, zaslišala pa sta hripav glas, ki se je zadiral nad popotnim, ko je zavil v gozd.

»V božjem imenu naj te sprejmem, ti seme beraško! Z gorjačo ti pokažem pot, če se ne spraviš brž izpred oči! Kaj bi ti jaz pomagala, če nosiš Boga na ustih! On naj ti pomaga, če tako vanj zaupaš! Jaz ne dam nič manj, meni ni pomagal. Sama sem si morala pomagati in zdaj mi gre, kakor hočem. Vidiš, ta moj črni pes je več vreden ko tvoj Bog! Le poskusi mi kaj napraviti, pa boš videl, kako ti pokaže zobe ...! Kaj, ti me boš učil in opominjal, kaj je prav in kako naj govorim! Črnin, daj ga ...!«

Tona in Polona sta se križala.

»Bog ji grehe odpusti!« sta oba obenem spregovorila, zakaj tako nista še slišala govoriti stare Gozdulje, ki so jo imeli vsi za čarovnico, ker ni šla nikdar v cerkev in se je izogibala vsega, kar je bilo v zvezi z Bogom. In še sta slišala, kako je Črnin lajal in zavijal, a Gozdulja le ni bila zadovoljna.

»Nič se ne boj njegove palice, Črnin! Daj ga, daj ga! O ti peklenska žival, kaj, takega pritepenca se boš bal! Nič ne renči, nič se ne obotavljaj, zakadi se vanj, da bo pomnil, kdaj je srečal Gozduljo in je ne bo želel videti nikdar več! Ali ne boš poslušal? Čakaj, pokažem pa obema ...!«

Pes je zacvilil in pritekel iz gozda ter se ustavil na stezi in čakal, kdaj opravi Gozdulja sama s popotnikom. Ko je slišal kletve svoje gospodinje, je zadovoljno mahal z repom in lajal, kakor bi z njo soglašal. »Tako, zdaj si v božjem imenu izginil in se skril! Kar premišljuj, ko pojdeš skozi gozd, kako ti je Bog pomagal in te je Gozdulja po njegovi volji naklestila, hihihihi ...!«

To sta še slišala Tona in Polona in potem sta videla, kako se je nagnilo sonce in ožarilo gozd, kakor da se je vnel v prečudnem ognju. ln še se jima je zazdelo, da vidita v tej prelepi svetlobi popotnika, ki ves zlat stopa med tihimi drevesi in tone v morju večerne luči ...

3.[uredi]

Medenka pred čevljarjevo hišo je že odcvetela in ščinkavca, ki sta v njej gnezdila, sta letala na trato in iskala hrano za mlade. »Griču, griču, hrane otročiču!« se je oglašal samec med zeleno travo, mecltem ko je sedel vrh preklje na njivi srakoper in se s svojim šlek, šlek norčeval ter se poganjal v zrak za hrošči, iz gozda pa se je javljala zdaj tu zdaj tam nemirna kukavica in preko rebri je zdaj s tega zdaj z onega trhlega debla v sunkovitem poletu zaklical detel, da bi rad pil, pil ... V grmičju za hišo se je neredko splašil kos in opozarjal na pretečo nevarnost, ob kateri se je zgrozil. Mačka potepenka ga je s svojimi zelenimi očmi spremljala in čakala, kdaj se ji tako približa, da bi mogla šapniti po njem. Tudi kokoši, ki so zašle s petelinom iz vasi v grmovje, so kaj pogosto prestrašene zakokodakale in se s petelinom vred kakor neumne pognale in zafrfotale z brega do hiš v vasi, kjer so še dolgo oznanjale, da so srečno ušle lisici, ki bi rada kar vse po vrsti odnesla v svoj brlog.

Pomlad je že prehajala v poletje in zato ni bilo nič čudno, da je klada drv in butar ob steni čevljarjeve hiše izginila in je bilo tam le še nekaj čokov in grč, ob katerih je Polona vedno godrnjala, ko je morala zakuriti.

Ko se je lepega jutra spet mučila, da zaneti ogenj, jo je potrpljenje minilo.

»Danes pa kar pusti šila in kopita! V gozd morava, da se založiva spet z butarami in poštenimi drvmi. Če ne maraš, potem pa kar sam kuri in kuhaj, boš videl, kako je prijetno!« 

Tona je vedel, da ni prijetno, in zato je odložil šila in kopita, vzel sekirico in bil pripravljen.

»Ali naj grem?« je vprašal ženo.

»Le pojdi, jaz pridem že za tabo! Pristaviti še moram lonec boba, da se nama do poldne skuha.« 

Tona je odšel, Polona pa je prebrala bob, ga dvakrat oprala v skledi vode in ga dala v lonec, nakar je še stopila pred hišo, prinesla naročje grč in še v drugi roki debel čok in naložila toliko na ognjišče, da bi gorelo, dokler se ne vrne.

Ko je vse tako uredila, je zaprla vrata, samo prekrižano okence v njih je pustila odprto, da bi se dim lahko neovirano valil iz kuhinje, in je odšla za možem v gozd.

Čok se je ob grčah, ki so se kmalu vnele, cmeril in cmaril, kakor bi mu ne bilo ljubo, ko so ga začeli oblizovati plameni in so izganjali iz njega zoprno vlago, katere se je navzel tam na voglu pod kapom. Bolj ko so ga lizali plameni, bolj mu je bilo težko in že se je vdajal, da bi tudi sam zagorel, ko je nenadoma pljusknilo iz lonca, da so se plameni ustrašili in potuhnili, sam pa se je tako željno nasrkal nove vlage, da se je norčeval, ko so si upali ognjeni jeziki spet izpod grč.

»Hohohohoho, nič ne bo z vašim lizanjem, nič, hohohohoho ...!«

»Hihihihihi, starec nemarni, čemu pa si na svetu, ko da zgoriš? Ali ni lepše, dati ogenj in žareti, kakor da bi tam zunaj pred hišo trohnel in postal hrana črvom?«

»Hohoho, le nikar ne silite tako vame, žgačka me že! Hohoho, ali res ne odnehate? Saj še počim od smeha, če ne bo kmalu miru!« 

»Hihihi, ste slišali? Počil bo, počil!« 

In plameni so od vseh strani plezali nanj, čisto modrikasto najprej, potem pa so se opogumili, poskakovali in rastli ter se z njega zlatordeče vzpenjali, da bi pogledali v lonec, kaj se kuha.

Čok je počil.

Plameni so se zbegali in se spet za trenutek potuhnili, ko pa so videli, da je nemarni starec onemogel in da je ves v njihovi oblasti, so se zagnali nad lonec in drug za drugim lizali ob njem in se vzpenjali do roba, kjer so kakor prestrašeni pojemali.

Kotel, ki je črn visel nad ogenj in mirno čakal, kdaj ga razgreje, se je jezil: »Radovedneži, mene ogrejte, kaj lazite po loncu, ali hočete, da vas zaduši? Pisker kmalu vzkipi in potem je hud, čeprav ga je Rezijan povezal. Vse, kar je v njem, izbruha, pa boste siti, paglavci!«

»Huuu!« so se začudili, kakor bi potegnil veter, in nekateri se niso hoteli zameriti kotlu in so zaplapolali podenj in ga objemali in vžigali na njegovi črnini iskro za iskro, kakor bi se vnemale na nebu v črni noči drobne zvezdice.

»Tako je prav, tako je prav!« je momljal kotel in se ni več jezil nad plameni. »Ni prav, ni prav!« se je oglasilo iz lonca, v katerem je voda kipela in brbljala in se je bob gnetel in prerival, prihajal na vrh pa se spet umikal na dno, kakor bi mu bilo na površini premrzlo.

»Tu je lepše ko v vreči, lepše ko v vreči!« 

»Seveda je lepše, toplota nam dobro de, dobro de!« 

»V vreči smo se tiščali in morali biti mirni, tu smo pa lahko živi in se prekopicujemo po svoji mili volji!« 

»Hop!« Bob, ki je bil preživ, je skočil čez rob.

»Ojej, ojej, tu pa ni lepo! Pomagajte mi bratci, pomagajte! Ogenj je neusmiljen! Ali me ne pride nihče reševat? Ojej, ojej, po meni je! Pomagajte, če je še čas! Črn postajam, ojej, nič več ni pomoči! Že gorim, že gorim, nikdar več ne bom bob, ojej, ojej ...!

Sto in sto bobov se je gnetlo in prerivalo na površje, a so se hitro umikali in izginjali spet v globino lonca, ko so slišali pretresujoče klice.

»Prav mu je, prav mu je, kaj pa se je tako postavljal! Z nami bi se igral, pa bi bil živ ostal, živ ostal!«

»Živ ostal, živ ostal!« so pritrjevali vsi zapovrstjo in bili veseli, da voda ne vre z vso silo in jih ne more vreči za nesrečnim bratcem. Od prešernosti in razigranosti so se kar napihnili in nabrekli, trdi pa so bili še vedno.

Grče so bile že pogorele in le še čok je tlel. Od časa do časa, ko se je odtrgal od njega kak kos, je še vzplapolalo ob loncu, a tako brez moči in prave volje, da se bob v loncu ni več bal površine in se je mirno razvrstil po njej drug poleg drugega in se ni več umaknil v globino, da bi vsi prišli na površje in občudovali zvezdice na kotlovem nebu ...

Ko je čok ob loncu razpadel in se je žerjavica prikrila pod pepel, bi bilo v kuhinji vse tiho, če ne bi brenčale muhe in tožile, da ni nikjer ne kaplje mleka ne drobca kake sladkarije in niti ne posode, po kateri bi mogle paberkovati in se nemoteno pasti. Sonce, ki je šlo na poldan, je pošiljalo skozi okence v vratih zlat snop svetlobe, ki je polagoma rastel proti ognjišču in končno vrgel senco verige in kotla, ki je visel na njej, na steno v ozadju.

Tedaj sta se vrnila Tona in Polona. Dve veliki butari sta vrgla pred hišo s pleč in ko je stopila Polona k vratom, da jih odpre, je za trenutek preprečila soncu, da bi gledalo v kuhinjo, a se je zato z njo pošalilo, da je vrglo senco njene glave na steno za ognjiščem, češ pa poglej se, kakšna si! Polona pa ni imela časa, da bi se zmenila za sončne norčije, zato je odprla vrata, a ni vstopila. En sam pogled na ognjišče ji je povedal, da bo treba pošteno podtakniti, ako bosta hotela z možem jesti še ob pošteni popoldanski uri. Zato je odvezala svojo butaro in si naložila v naročje toliko suhljadi, da jo je še z brado pridrževala, ko je šla v kuhinjo.

»Bog pomagaj, hudo je, če mora človek sam skrbeti za vse!« je glasuo potožila, ko je razgrebla žerjavico in naložila drv in začela pihati, da bi se vnelo. Pihala je in pihala in končno se ji je le posrečilo, da je iz žerjavice buknil plamenček, se oprijel suhljadi in se razlezel po njej ter nato zaplapolal v mogočen ogenj, ob katerem je spet oživel bob v loncu kakor otroci, ko se vrne mati in ni ne konca ne kraja čebljanja.


4.[uredi]

Tona je bil truden in je sédel na klop pod medenko, da počaka, kdaj bo kuhano. Slišal je ženine besede, a bil je od vročine opoldanskega sonca kakor omamljen in se mu ni ljubilo, da bi ji povedal svoje.

»Griču, griču, hrane otročiču!« mu je pripovedoval ščinkavec, ki se je približal prav do njega, kukavica iz gozda pa je kukala in kukala, kakor bi zibala: »Tu ... tu ... tu ... tu ...!« In srakoper se je še vedno povračal na prekljo, kjer se je oglašal, kakor bi strgal korenček: »Šlek, šlek, šlek ...!«

Ptičjih glasov Tona ni razumel, saj se njihove govorice ni nikoli nikjer učil, a ko je sedèl tako na klopi in oslonil komolec na kolena in oprl glavo v dlani in jih poslušal, je pozabil, da čaka na južino. Sonce, ki se mu je upiralo v hrbèt, ga je grelo in se ni mogel ubraniti dremežu. Ko je zaprl oči, že ni slišal več ptičev. Bil je v gozdu in nabiral suhljad. Vsaka veja, ki jo je prijel z roko, da jo oklesti in preseka za butaro, se mu je spremenila v pisanega gada. Urno ga je vrgel na tla in zamahnil s sekiro, da bi ga pobil, a na tleh je ostala vsakokrat navadna veja. Ko je videl, da ni nevarnosti, se ni več bal. Gade je metal na tla in kup je rastel. In je potem urezal leskovko, da bi zvil trto. Na debeli konec je stopil z levo nogo, prijel na sredi z levico, z desno pa je začel od zgoraj viti. Mraz ga je spreletel, zakaj kakor je vil, se je leskovka spreminjala v gada. ,No,' si je mislil, ,pičiti me ne more, saj mu čevelj dobro pritiska glavo!' In je vil do konca. Potem pa je bil v zadregi, kako naj s tako trto poveže butaro. Pa se je le opogumil. Gada je dal lepo na tla in glej, bil je navadna trta. Nato je zagrabil s kupa z obema rokama suhljadi, da jo položi na trto, pa ojoj: V rokah so se mu zvijali gadi in vzpenjali glave in sikali vanj z viličastimi jeziki. Kakor je zgrabil, tako hitro je vrgel veje na trto in spet ni bilo več gadov. Štirikrat, petkrat se je to ponovilo in butara je bila zložena in je samo čakala, da jo poveže. Sklonil se je nad kup, prijel za oba konca trte in še s koleni pritisnil na suhljad, da bi se udala in bi laže povezal, pa je držal z rokami gada za glavo in rep in pod koleni se je tudi udajalo. Kjerkoli se je z golo roko dotaknil veje, se je spremenila v gada. Popustil je vse in gadov ni bilo, a ko je znova začel vezati, je spet držal gada ... Neznansko ga je jezilo, da se je zastonj trudil, a ko je tedaj zaslišal, kako se mu Gozdulja hripavo na ves glas smeje, je vedel, da je vse to njeno delo. Razdraženi so bili gadi, a on se je še bolj razdražil. Zgrabil je sekiro in jo z vso močjo vrgel proti čarovnici, da bi jo ubil. In bi jo, a imela je s seboj peklenskega Črnina, ki se je vzpel pred njo na zadnje noge, in ko je priletela sekira vanj, se je odbila. Ker ni s sekiro nič opravil, se je zagnal proti babi, da bi jo zgrabil za goltanec in jo zadušil, a tedaj je prišel izza dreves oni popotnik, ki je bil pri njih na tiho nedeljo. Prijel ga je za roko in ga peljal k butari ter mu rekel, naj jo poveže. Branil se je, a naposled je le prijel za trto in nič več se ni spremenila v gada. Lepo je povezal butaro in popotni mu jo je pomagal zadeti in je šel z njim. Butara ni bila prav nič težka, nikoli ni še nosil tako lahko ...

»Za božjo voljo, kaj je danes z bobom, da se ne skuha in ne skuha!« se je Polona nejevoljno oglasila na pragu in zbudila moža, ki jo je začudeno pogledal, kakor da je ne razume.

»Kaj me tako gledaš: Sam pojdi potikat in pihat in kuhat, jaz sem že vsega sita!«  Tona je vstal in stopil mrmraje v kuhinjo. Ogenj je gorel, v loncu je vrelo in kipelo in šumelo. Z leseno žlico je zajel iz lonca nekaj bobov, jih otipal s prsti in hotel zmečkati, da bi videl, ali so kuhani, a bili so še trdi ko kamen. Vrgel jih je v lonec in pri tem začutil, kako je lačen. Občutek lakote ga je spravil iz ravnotežja.

»Doma bi ostala pa poskrbela, da bi biló o pravem času kuhano! Kaj ti je bilo treba hoditi z menoj v gozd. Moja butara bi že zadostovala za nekaj dni! In bob greš pristavljat, ko ni nikogar, da bi pazil nanj in mu potikal!« 

»Da nimam otrok, mi očitaš!« se je obrnila Polona na pragu. »O ti moj ljubi Bog, še to sem dočakala!« 

Prišla je in se sesedla na rob ognjišča in začela sunkovito jokati. Tona je ni nameraval žaliti in pomislil je, da je nemara le izustil pretrdo besedo, pa je bolj mirno dejal:

»Kaj ti očitam? Nič ti ne očitam! In kar se tiče otrok, pa jih imej toliko, kolikor je boba v loncu, da se ne boš cmerila ob vsaki besedi in mislila, da ti kaj očitam!« 

Tako je rekel Tona in stopil proti izbi in že odprl vrata, da bi kljub praznemu želodcu poprijel za svoje vsakdanje delo, ki ga je moral dopoldne odložiti.

»Joj, joj, Tona, kaj pa je to, kaj pa je to?« je tedaj vzkliknila Polona, sklenila roke in jih dvignila prav do ust in kakor okamenela gledala na lonec, v katerem se je kuhal bob.

»Ali si se pregrešil ali kaj? Poglej, poglej!« je čez trenutek prišla spet k sebi in planila k možu in ga kar vlekla k ognjišču, da bi videl, kaj se godi. Tona je zazijal in debelo gledal.

Iz lonca so se prekopicavali na ono stran, kjer ni bilo ognja, drobni otročički in čebljali in vreščali in se začeli poditi po kuhinji, vleči Polono za krilo, Tona pa za hlače, da se oba nista upala prestopiti.

»Sedaj pa imava!« je po prvi osuplosti prišel Tona do besede.

»Hvala Bogu!« je bila Polona vesela.

»Kaj hvala Bogu? Ali misliš, da je to božje delo? Gozdulja mora imeti tu svoje prste vmes! Prej sem zunaj zadremal, pa se mi je sanjalo, kako mi je vsako vejo v gozdu spremenila v gada. Na, zdaj je pa spremenila še bob v otroško drobnjad! Gotovo je bila tu v hiši, ko naju ni bilo doma, pa je bob zacoprala! In tega naj bova midva vesela in naj zahvaljujeva Boga in rediva vso to golazen! Ne, ne!« 

In Tona se je razjezil kakor v sanjah in je začel s svojimi podkovanimi čevlji mendrati nebogljeni drobiž, ki je vreščal in begal po tleh in se skušal skriti, a zaman. Tonove jezne oči so švigale sem in tja in dokler je kaj stopicalo po kuhinji, ni odnehal, čeprav ga je Polona za božjo voljo prosila, naj ne bo tako krvoločen in naj se usmili nedolžnih otročičkov.

»Kakopa, pustim naj jih, da se bo nama vsa vas smejala in bi se devet fará daleč norčevali iz naju in bi imela Gozdulja veselje, kakršnega gotovo čaka s to svojo coprnijo! Ne pa ne!« 

Ko je po kuhinji vse utihnilo, se je Tona pomiril, sédel na klop ob ognjišču in pljunil.

»Tako, Gozdulja, zdaj jih pa obudi ali spremeni spet v bob, če moreš!« je dejal.

Polona je bila tiho. Žal ji je bilo, da je mož pomendral vse do zadnjega. Vzela je metlo in ko jih je pometala na kup, so se ji rosile oči. Nič ni prav verjela, da bi bila ta nenavadna stvar Gozduljino delo, oporekati možu pa si ni upala. In je molila, ko je razgrnila na tleh bel prtič in pobrala vanj drobcena trupelca, vsa tako nekrščansko pokvečena. S prtičem in motiko je potem odšla iz hiše na zelnik, ki sta ga imela tam v bregu, in začela kopati jamo za skupni grob žrtvicam moževe razdražene jeze. Ko je zasula jamo in jo z motiko poravnavala, je prišla mimo iz gozda s svojim zvestim črnim spremIjevalcem Gozdulja.

»Hihihi, Polona, ali ogrebaš bob?« jo je vprašala.

»Bob!« je kratko odvrnila Polona, a jo je pri priči zapeklo, kaj če se je zlagala. Vzela je motiko in odšla z zelnika, ne da bi se zmenila za Gozduljo, ki se ji očividno ni nikamor mudilo. Črninu še manj. Okoli zelnika je začel vohati in ko se je Polona z motiko umaknila, je renčé privohal do gomilice in preden ga je mogla odgnati, je z gobcem in prednjima nogama razbrskal in razgrebel prst in že hlastal po trupelcih in jih grizel in požiral ter jezno gledal, da bi se mu žena z motiko ne upala približati. Res se mu ni upala, samo križala se je.

»Hihihi, Polona, to je bob, to je bob! Odkdaj pa ste pri vas tako na obilnem, da vam preostaja meso, tako mehko meso, in ga kar zagrebaš? Hihihi, to so se morale zgoditi čudne reči, čudne reči ...!« 

Črnin je dokončal svoje delo, obliznil si je gobec in jo zadovoljen ubral za Gozduljo, ki se je še vedno hihitala in se že bližala gozdu.

»Bog te odvrni in sveti križ božji!« je Polona še rekla, ko je pogledala za njo, in se vrnila v hišo.


5.[uredi]

Tona je sedèl za svojo čevljarsko mizico. V kuhinji za ognjem ni strpel in je prišel v izbo in se lotil dela. Zamišljeno je paral stare čevlje, metal na tla obrabljene dele in jih nadomeščal z novimi. Ko je šival ali zabijal žeblje, ni požvižgaval, čeprav je lilo sonce skozi okno in ga klicalo k veselju. Mislil je na bob, ki se je bil spremenil v otročičke, katere je pomendral, mislil na sanje in zlasti ugibal, kaj naj pomeni butara, ki mu jo je pomagal popotni zadeti in je bila tako Iahka, in se ni prav nič bal, da bi se spremenila v breme pisanih gadov.

»Popotni, kdo le je bil? V sanjah se je povrnil in rešil Gozduljo, ki bi jo bil brez usmiljenja zadušil. Ali mi ni hotel reči s tem, čeprav je molčal, da ne ubijaj? In kako ga je na tiho nedeljo prijela in še naklestila, pa me je zadržal! Če bi ga vprašal, zakaj je tako potrpežljiv, bi mi gotovo rekel, kakor bi bral: ,,Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli; blagor miroljubnim, zakaj ti bodo otroci božji; blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo." In Gozdulja v sanjah ni kričala nanj! Kakor bi se udrla v tla, je izginila. In njeni gadi so izginili tudi ob njegovi navzočnosti. Hm, hm ...«

Tako je mislil, ko se je vrnila Polona. Polona je bila tiho in tudi sam je ni nič povprašal, kaj je imela z Gozduljo. Tako je ostala v kuhinji, kjer je spet nekaj pristavljala. Tona se ni zmenil, kaj dela. Tudi za želodec se ni zmenil, čeprav ga je vsakotoliko po svoje opominjal, da je prazen in da bi bil že čas, da se ga spomni in mu dá, kar mu gre.

»Hm, hm ... Kaj, če bi bil sam Jezus? Če je izbral tiho nedeljo in je prišel v naše kraje, spremenjen v navadnega popotnega, da bi videl, ali se ravnajo Ijudje po njegovem nauku? Bogu je vse mogoče. Pa da bi bila midva s Polono tako srečna, da bi ga smela sprejeti pod svojo streho in ga še pogostiti za svojo revno mizo? Ne, kaj takega si pa ne morem misliti, da bi bilo res. Pa vendar! Kaj me zdaj sili in mi ne da miru, da moram misliti nanj: V sanjah sem ga videl in zdaj ga v spominu tako živo vidim, kakor da sedi zunaj pod medenko, kakor da sedi tu za mizo nasproti meni in zajema iz iste sklede, kakor da stoji tam ob vratih s palico v roki ...« 

Tonu so se zasvetile oči in obraz se mu je kar zjasnil.

»Hej, Tona, ali nisi tedaj govoril, da bi imela rada Polona toliko otrok, kolikor je boba v vreči, in ali ni zasadil svoje romarske palice kar mimogrede v bob, kakor slučajno, da bi videl, koliko ga je. Kaj, če je to čudno rojstvo v kuhinji bilo v zvezi z njegovo romarsko palico in njegovo božjo močjo in ne z Gozduljo? ... Tona, Tona, prehitro te je popadla jeza, premalo si bil potrpežljiv in nič usmiljen. Kaj, če bo treba dajati odgovor za toliko nedolžnih življenj, Tona?«

Na Tonov obraz je legla senca. »Moj Bog, odpusti mi mojo nepremišljenost in ne prištevaj mi jo v greh. Glej, žal mi je!«

In je sklonil glavo in se trikrat udaril na prsi.

Prav tedaj je prišla v izbo Polona. Videla je moža. kako se je trkal, a ni nič rekla. Postavila je na mizo prižganko in žgance.

»Zdaj bova pa južinala in večerjala!« je menila in sedla.

Tona je pustil čevlje in tudi prisedel, se pokrižal in sta zmolila in jedla.

»Veš, Polona,« je začel po trenutka molka, »vse sem premislil in zdaj mi je žal, da sem pomendral nedolžne otročičke. Bojim se, da me bo vse dni do konca pekla vest zaradi te moje neusmiljenosti. O kaj bi dal, da bi bil ostal vsaj eden živ!« 

Polona je že med njegovimi besedami mislila, kako bi ga potolažila, dasi ji je bilo težko, a ko je končal, ni bilo treba tolažbe.

»Jaz sem živ, očka, jaz sem še živ!« sta začula droben glasek tam izpod klopi, kjer so ležali vsevprek stari čevlji in škornji.

Oba sta planila izza mize.

»Kje si, kje si?« sta hitela spraševati in stikala med čevlji.

»Tu, tu!« se je oglašal.

Star škorenj se je zganil.

Tona in Polona sta obstala, gledala in se od srca smejala.

Iz škornja je ritenski kobacal drobcen otročiček ves nag in gol, kakor ga je Bog dal.

»O ti revček,« se je sklonila Polona, mu pomagala iz škornja in ga vzela v roke ter ga kar hitro zavila v predpasnik, da bi mu ne bilo mraz. »Kako si lépen, otročiček moj mali! Viš, zdaj pa očka ni več hud, nič se ne boj! Kaj ne, očka, da nisi hud?« 

»Nisem, nisem, fantek, le to bi rad vedel, kako si ušel, ko sem bil hud?« se je smehljal Tona in božal malega po ličkih, ne da bi pomislil, da sprašuje otročička.

Pa je bil mali otročiček posebne vrste! Kakor se je bil oglasil iz škornja, tako je tudi zdaj Tonu odgovoril:

»Vrata v izbo so bila priprta, pa sem bežal iz kuhinje in se skril v škorenj, da bi me ne našli v svoji jezi, ko bi pomendrali vse bratce v kuhinji!«

»Hahahaha, to si pa bister dečko! Ali so bili tudi tvoji bratci tako prebrisani?« 

»Niso bili, očka. če bi bili, bi se ti bili še kako skrili, da bi jih ne bil mogel pomendrati!« je odvrnil drobljanec.

»Sveti križ božji, saj je otročiček še pri polni pameti!« se je zavzela Polona.

»Seveda sem, mamica, seveda sem, samo majcen sem, čeprav bi bil rad velik!« je pritrdil veselo in končal žalostno.

»Boš že še zrastel, ko boš jedel, kakor se spodobi!« je menil Tona in se spomnil, da čaka na mizi že prižganka z žganci. »Kar s prižganko začni! Saj si gotovo lačen, ne?« 

»Sem, očka, sem!« 

»Viš, Polona, zdaj ga pa kar napitaj v imenu božjem!« 

»Čakaj, Tona! Če ima zveličavno dušo, ne smeva pozabiti na krst. V cerkev ga zdaj ne bova nosila, kar sama ga krstiva!« 

»Saj res!« je bil Tona pripravljen in je stopil v kuhinjo, kjer je zajel v korec vode in se vrnil v izbo.

»Tako, zdaj mu pridvigni glavico, da ga oblijem v znamenju križa!« 

Polona je napravila, kakor ji je ukazal, in pridržala malemu glavico, poraslo s črnimi, še mokrimi lasci.

»To sem še mislil spotoma, da bi mu dala po meni ime Tonca. Kaj se ti zdi?« 

»Prav, prav, sveti Anton, ki ima trinajst milosti, naj mu bo za patrona in naj mu pomaga, da bi nama bil v veselje!« je bila Polona zadovoljna. In potem je Tona s pobožno slovesnostjo oblil malemu glavico in govoril, kakor je slišal duhovnika, ko je bil za botra otrokom najrevnejšega kočarja v vasi:

»Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!« 

Nato je odložil korec na klop ter veselo rekel:

»Zdaj pa začnimo z botrino! Po krstu se kaj takega prileže.« 

In sta sedla s Polono spet za mizo. Polona je držala malega previdno v levi roki, z desno pa je zajemala prižganko in ga z njo pitala, ne da bi mislila nase. Malemu je prižganka teknila. Izvil je ročice in kar grabil zaveliko žlico, da se je Tona smejal na ves glas kakor že dolgo ne, in menil, da z otročičkom ne bosta imela velikih sitnosti.

»Tonca bo priden in bo rad papal!« je povedal sam in spet sta se Tona in Polona od srca zasmejala.

*

Tisti dan je bil prekratek in prehitro je prišel večer.

Ko se je Tonca utrudil in zaspal, ga je odložila Polona na posteljo, s katere je vzela blazino in jo stlačila v košaro, v kateri je imela sicer spravljeno perilo. Na blazino je potem preložila malega in ga skrbno zadelala ter postavila košaro poleg postelje.

»Nagega ne bova mogla imeti v hiši,« je menil Tona, ko je opravila Polona svoje prvo materinsko delo.

»Seveda ne,« mu je pritrdila in povedala, da je že sama na to mislila in da mu pri priči začne šivati oblekico.

»Jaz pa čeveljčke!« je dejal veselo Tona.

In je bilo tisti večer že pozno, pozno v noč pri čevljarju okno razsvetljeno, zakaj Tona in Polona sta hotela dokončati malemu oblekico in obutev, da bi ga jima ne bilo treba drugi dan skrivati v hiši, če bi kdo prišel. Ko sta vse zgotovila, sta jemala kos za kosom oblekice in še čeveljčke v roke in hvalila drug drugega, kako se je vse posrečilo.

Preden sta legla, sta še pogledala malega in ga oba pokrižala.

Ko je ugasnila luč, je pogledal skozi okno polni mesec. Obsvetil je na mizi oblekico in čeveljčke in šlo mu je kar na smeh ...


6.[uredi]

Pred Tonovo hišo je bilo poslej dan za dnevom vse živo. Po vasi se je raznesla novica, da imajo drobcenega fantka, in otroci so prihajali, da bi ga videli, zakaj kar so slišali o njem, jih je tako mikalo, da bi se radi prepričali, če je res.

In so videli, da je res.

Tonca je bil majčken, a uren in bister, da mu niso bili kos. Veselo so se zasmejali, ko so ga zagledali pritlikavčka, čudili se njegovemu obrazku z živimi očmi, lepim noskom, rdečimi polnimi lički, s smehljajočimi usteci, prijemali ga za ročice, mu pripovedovali ob prstkih, kako je nesel palček v mlin, kazalček prinesel iz mlina, sredinček lepo skuhal, prstanček počuhal, mezinček pa vse pojedel, a je le majčken ostal.

»Kakor ti,« so še dodali in se od srca smejali.

Tudi Tonca se je smejal.

»Ali znaš tudi že plezati?« ga je vprašal Gruntaričin najmlajši, ki je bil kuhan in pečen pred Tonovo hišo. Drugi so mu rekli, naj ga vpraša, ker bi radi videli njegove nožice.

»Nisem še poskusil,« je povedal Tonca. — »Pa poskusi! Glej, takole se pleza!« je rekel največji med njimi, stopil k hruški, jo objel in se poganjal po deblu navzgor. Ko je dosegel prvo vejo, se je hitro spustil po deblu na tla, zakaj bal se je, da bi prišla Polona in ga nagnala.

Tonca je zadovoljno gledal junaka in se je hotel tudi postaviti. Hruške ni mogel objeti, kakor jo je oni, a vendar se je oprijel debla in iskal raskavih mest v skorji, da bi se laže vzpenjal. Pa ni šlo. Čeveljčki so bili gladki in se ni mogel nanje opirati.

»Sezuj se, sezuj se!« mu je svetoval ves zbor otrok.

Tonca jih je poslušal. Kar na tla je sedel in se sklonil, da bi si odvezal čeveljčke. Pa mu ni bilo treba. Otroci so se prerivali, kdo bi mu jih razvezal in sezul. Največji je vse odrinil in ga sezul. Tedaj so ga vsi obstopili in gledali njegove nožice in prstke in se smejali, češ da je njihov palec tako velik kakor vsa njegova nožica.

Mali je veselo poskočil, ko je bil bos kakor drugi otroci.

»Zdaj pa pokaži, če znaš res plezati!« mu je dejal največji in stopil k hruški, kjer je počakal, da je pritekel Tonca za njim.

»O, zdaj pa pojde!« je zaklical Tonca, ko se je vnovič oprijel debla in si pomagal še z nožicami. Urno je plezal, otroci so ga začudeno gledali, zlasti tisti, ki umetnosti plezanja še niso poskusili, ker se niso upali. Kakor žabica rega se je vzpenjal, da so bili vsi mnenja, da pleza hitreje kakor največji.

To priznanje je največjega užalilo in razjezilo. Ne da bi kaj rekel, je iztegnil roko in še dosegel Tonca in ga požgečkal pod mehkimi nožicami. Tonca je z obema brcnil, ker ni pomislil, da se samo z ročicama ne bo mogel obdržati na deblu. Ročice so popustile in telebnil je na tla.

Otroci so zavreščali, največji pa jo je brž popihal izpred hiše na cesto, kjer je počakal, kaj bo.

Vreščanje je priklicalo iz hiše Polono. Mali je bil že pokonci, samo ročico je držal na čelo. Otroci so povedali, kaj se je zgodilo, in Polona je začela na ves glas kričati nad onim na cesti in mu zagrozila, da mu že pokaže, če bi si upal še kdaj k njim.

Dečak se ji je smejal in začel kar na lepem dražiti:

 
Tonca iz lonca
plezal na hruško,
hruške natrgal,
doli jih vrgel
in pobral — buško!


Polono je tako razdražil, da je vzela iz butare pred hišo krepelce in se spustila za nagajivcem, ki je bežal, kar so ga nesle bose noge, in kričal in ponavljal svoje zmerjanje. Otroci so videli, kako je Polona jezna, in so se bali, da bi se znesla nad njimi, pa je niso čakali. Na vse strani so se razbegli in še sami začeli ponavljati pesem, ki so jo slišali.

Poslej ni bil več mali Tonca Tonov, postal je Tonca iz lonca. Polona je bila huda, a čimbolj je kazala svojo nejevoljo ob tem imenu, tem češče ga je slišala. Vsak, ki je šel pod hišo po cesti, je malega tako poklical in se mu je smejal, ko se je oglasil. Mati ga je karala in mu prepovedala, da se ne sme nikomur oglasiti, ki bi ga tako klical.

»No, saj ni to nič tako hudega!« je menil očka Tona.

In meni je tako všeč!« je pripomnil Tonca. »Ali je hudo ali ni hudo, ali ti je všeč ali ti ni, jaz ne maram, da bi se te prijelo ime, ki ti ga je oni nepridiprav dal! Nobenega ne pustim več pred hišo, ki te bo tako poklical, ali če bom slišala, da ti je tako rekel,« je Polona vztrajala pri svojem.

In tako se je zgodilo, da je bilo pred Tonovo hišo vedno manj otrok in da so s časom kar vsi izostali, ker Polona je držala besedo. Samo če je ni bilo doma, so se oprezno približevali, poklicali Tonca iz lonca ter ga vprašali, če ni mame. Ako jim je povedal, da sta sama z očkom, so prišli in se z njim igrali, sicer so jo pobrisali, preden se je prikazala Polona na pragu.

Ker se je bil Tonca privadil otrók, mu je bilo dolgčas, ko si niso več upali prihajati k njemu. Neredko jo je zato skrivoma popihal v vas in se pomešal med otroke že pri prvi hiši, odkoder pa so ga navadno zvabili še dalje po vasi.

Polona je bila ob takih prilikah, ko ga je pogrešila, vsa iz sebe. Iskala ga je okoli hiše, ljubeznivo klicala, a ko se ji ni oglasil, je vedela, da je moral med otroke. Ni ji dalo miru. Šla je po vasi, povpraševala od hiše do hiše in ko ga je našla, se je znesla nad otroki, malega pa pobrala in karala ter nesla domov.

Otroci v smeh in za njo.

Tonca iz lonca
bi romal rad v Rim,
pa Pikapolonca
priteče za njim.


Tonca iz lonca
brž mora domov,
da Pikapolonca
bob da mu sirov!


Tako so se znašali nad Polono, ki svoji jezi ni mogla dati drugače duška, kakor da je pobirala kamenje in ga lučala v razposajene paglavce. Pa ni nič izdalo. Spretno so se umikali kamenju in še bolj kričali. Ustrašili so se in obmolknili ter zbežali šele, ko je prišel iz izbe Tona in izpod hruške zavpil nad njimi.

Toncu je bila tudi ta pesem všeč in čudil se je materi, da je tako huda. Ko je bil sam in je mislil, da ga ne sliši, jo je ponavljal, kakor jo je ujel v svoja ušesca. Očka se mu je smejal, če ga je slišal, in zato jo je Tonca še bolj pogumno pel, dokler je ni izkupil.

V pesku, ki ga je bil nanosil Tona pred hišo, da bi se mali v njem igral in preganjal čas, je ob gradnji cest in predorov pozabil, da mama na klopi pod hruško pere. Na ves glasek je zapel prvi kos pesmi, kar je začutil, da ga je zgrabila neusmiljena roka trdo okoli prsi in ga dvignila. Prestrašeno je pogledal in ni mogel verjeti, da je mama.

»Čakaj, ti neubogljivec! Ali se to pravi mater poslušati in spoštovati?« 

Polona je bila huda in ga je — našeškala.

Tonca je tedaj prvič zajokal, zakaj bil je prvič tepen. Mati ga je odložila in mali je videl, da ji je težko in da se ob njegovem joku komaj premaguje, da ne bi še sama jokala. Tudi očka ga je prišel tolažit. Ko je videl, da ima jok tako moč, da je radi njega pustil očka delo, se je začel še bolj dreti. In tedaj je prišla še mati k njemu in ga milovala pa mu obljubljala, da ga ne bo več tepla, če bo priden. Pa ni vse nič pomagalo. Ko so se začeli doli na cesti zbirati otroci in so še odrasli prihajali pred hiše in gledali, kaj se godi pri Tonu, je bilo Poloni neznansko žal, da se je spozabila nad otročkom in se tako dala Ijudem v zobe, kako je trda in neusmiljena z nedolžnim nebogljenčkom.

Tudi Tonu je bilo nerodno. Tedaj je pogledal v medenko in videl, da je tam na koncu veje, ki bi jo s tal lahko dosegel, ena hruška že lepo rumena. Nič ni rekel, segel je po njej, jo utrgal in jo pomolil Toncu.

Mali je z obema ročicama hlastnil po njej in pri priči pozabil jokati. Polona je bila vsa vesela, da ji je mož tako lepo potolažil otroka, in oddahnila se je, ko so se radovedneži porazgubili tam doli s ceste.

»Viš, Tonca, če boš priden, boš vsak dan zdaj jedel hruške! Poglej, koliko jih je!« se mu je podobrikala Polona in pokazala na drevo.

»Dobre hruške, boljše ko bob!« ji je povedal Tonca in pokazal medenko; ogrizena je bila že od vseh strani, kakor bi jo oglodal polh, zakaj Tonca ni imel večjih zobkov ko ta sladkosnedi godrnjač, ki so mu Polonine medenke tudi dišale.

»Ali bi rad še katero?« ga je vprašal Tona, ko je videl, da je do pešká objedel hruško in ni vedel, kaj bi napravil z otrebkom.

»Tisto vrzi kar proč, da se ne zadaviš!« 

Poslušal je mater Polono, zagnal otrebek v travo, potem pa se z ročicama potrepljal po trebuščku.

»Tonca zdaj sit!« se je pohvalil.

»Prav je, da si sit, samo siten več ne bodi!« je dejala Polona in šla h klopi, kjer jo je čakalo v čebru namočeno perilo. Tona pa se je vrnil v izbo in pri svojem delu požvižgaval.

Hruška medenka pa je bila poslej dan za dnem večja skušnjava za Tonca, dokler se ni v njej prečudno odločila usoda njegovega življenja.


7.[uredi]

Bilo je ob žetvi.

Tona je odšel že zjutraj v gozd in vzel južino s seboj. Polona ga je priganjala, naj za časa misli na zimo in pripravi toliko drv, da bo klada do strehe in se jim ne bo treba bati mraza, ko pritisne.

Tako sta bila Polona in Tonca sama doma in prav pri južini ju je dobila bogata gruntarica. Prišla je in za božjo voljo prosila Polono, da bi ji prišla kako uro pomagat žet.

Polona se je izgovarjala, da ne more, ker nima komu pustiti otroka, ki sam gotovo ne vzdrži doma.

»O, saj bom priden, mamica!« je posegel Tonca v pogovor.

»Če je kaj zaspan, pa ga deni ta čas spat!« je prigovarjala gruntarica. »Tako boš brez skrbi! Kolikokrat sem jaz tako napravila!« 

»Zaspan, zaspan!« je poprijel prebrisanček za gruntaričino besedo in še zazehal.

»No, vidiš, saj te že kar sam prosi!« je dejala gruntarica in pobožala malega, ki ji je šel tako na roko in podpiral njeno prošnjo.

Polona se je vdala, prijela Tonca in ga odnesla v izbo, kjer ga je oblečenega položila na njegovo posteljico in mu zabičala, naj lepo zaspi. Obljubil ji je, da bo spal, dokler se ne vrne, in da ne bo pustil nikogar v hišo.

»Viš, pa bi se bala od doma, ko imaš takega varuha, Polona!« je gruntarica na pragu v izbo pohvalila malega bahačka.

Pa se je Polona le bala in je zaprla vrata in jih zaklenila, ko je odšla z gruntarico. Dokler je Tonca slišal skozi odprto okno materin glas, je lepo ležal v svoji posteljici, potem se je začel smejati.

»Hihihi, saj nisem zaspan, le tako sem rekel, da bi bil lahko sam doma in bi pokazal, da se nič ne bojim in me ni nikogar strah!« 

In da bi sam sebi pokazal, kako se nič ne boji in ga ni nikogar strah, se je skobacal s posteljice in se spravil k očkovi mizi in njegovemu orodju. Kladivo mu je bilo najbolj všeč. Prijel ga je z obema ročicama in začel z njim biti po tleh in po klopi, da je kar odmevalo. Videl je tudi očka, kako navrta s šilom podplat in vtika potem v luknjice dreto in šiva. Poskusil je še s šilom. Podplat je bil trd in čeprav se je trudil, ga ni mogel navrtati. Pa je začel vrtati v klop. To je šlo in je bil vesel. Ko je napravil že celo vrsto luknjic, je šel in vtaknil v vsako žebelj in potem drugega za drugim zabijal s kladivom prav do konca, da bi trdno držali. Tako je poskušal z vsem orodjem. Posebno vesel je bil ostrega nožiča, ki ga je iztaknil na očkovi mizici. Kako je občudoval otroke, ki so se postavljali s pipci in rezali ob potoku vrbe in majali piščalke! Tudi on je želel tak nožič, a ne očka ne mama mu ga nista hotela dati, češ da je premajhen in da taka stvar še ni zanj, ker je nevarna, da grize kakor pes. Psov, zlasti Gozduljinega Črnina se je bal in zato ni več prosil in je le čakal, kdaj bo pipec katerega otroka ugriznil. In je tam doli na vasi enega, do krvi ga je. Potem je verjel, da res grize. Zdaj pa je bil le vesel nožiča. Ogledoval ga je in iskal v izbi, kaj bi rezal. Nobene palice ni bilo, nobene šibe. In kako rad bi kaj rezljal in rezal! Tudi piščalko bi rad majal, da bi piskal in si delal kratek čas. Pred hišo bi šel rad, a kako? Do kljuke pri vratih ne more seči, da bi odprl. In vendar mora in mora ven! Če bi bil močan, bi ono špranjo v vratih razrezal z nožkom in bi potem smuknil v kuhinjo in če so v kuhinji tudi zaprta vrata, bi še tam tako napravil, pa bi bil zunaj. Le kaj naj napravi, da se reši iz izbe?

Stopical je po sobi in že mu je šlo na jok. Neznansko bridko je občutil puščobo samote in sproti je z rastočim nemirom v srcu hrepenel po svobodi in blagroval po svoje otroke, ki se lahko po svoji mili volji podijo spodaj po vasi. Tedaj je slučajno priletel na okno vrabec.

»Živ, živ?« je povprašal.

»Seveda sem živ, samo zaprt sem!« je odgovoril Tonca.

Vrabec se je ob odgovoru, ki ga ni pričakoval, prestrašil in je brž odletel.

To je bila rešitev za Tonca.

Dotlej ni videl okna in ni mislil nanj.

»Skozi okno se spravim!« je zdaj kar takoj sklenil.

Zaprl je nožek, ki ga je še vedno držal v ročici, ga spravil v žepek, kakor je videl, da ga spravljajo otroci, in splezal najprej na klop. S klopi je že segel do okna in videl skozenj. Okno ima železne križe, a kaj to! Pogleda v lepi svobodni svet, ki se ves koplje v soncu, mu nič več ne moti. Tudi ven pride. Če bi bil velik in debel, bi skozi križe ne mogel, tako pa pojde. Prijel se je za srednji železni drog in se povzpel na okno.

»Hoho, zdaj sem pa že skoraj zunaj!« 

Postal je še nekoliko in se za trenutek zagledal v hruško, ki mu je na svojih vejah ponujala sladke medenke skoraj pod nos.

»Danes pa splezam na drevo in se jih toliko najem, da bom sit za ne vem koliko dni!« 

Želja po medenkah je podžgala njegovo podvzetnost. Sklonil se je in po vseh štirih skobacal med križi pred okno, kjer je spet vstal. Zgrozil se je. Ko je pogledat predse, je videl, da je na zunanji strani visoko do tal, čeprav je bil pod oknom kup peska, kjer se je tolikokrat igral. Kaj naj stori, kako naj pride na tla? Ali bi dosegel vejo, ki mu ponuja medenke? Če bi se je oprijel, bi se nemara sklonila in bil bi veliko niže in se spustil lepo pred hišo, ne da bi se udaril in dobil buško kakor takrat, ko je omahnil z debla. Z eno ročico se je spet oklenil železnega droga, z drugo je pa segal po veji. Ni je dosegel, za njegovo ped je manjkalo. Rumene medenke so se mu kakor posmihale.

»Ne boš nas, ne boš nas!« se mu je sdelo, da ga dražijo.

»Kakor da bi mi bile zdaj kaj mar! Potem pa, a ne vas, domišljavke! Druge bom, boste videle!« je bil jezen in obljubljal tako izzivalnim medenkam maščevanje.

Kaj, če bi poklical koga, da bi ga vzel raz okno? Ne, potem bi ne bil sam in tudi mama bi bila huda. Obljubil ji je, da bo priden in bo lepo spal. Če bi prišel kak otrok, bi hotel, da bi šel z njim. Tega pa ne mara. Mama bi ga poiskala in potem spet natepla. Tepen pa ne mara več biti. Boli. Če spleza sam na tla in bo potem samo okoli hiše, dokler ne pride mama, ne bo huda. Pove ji, da je bil lačen in je splezal skozi okno in se najedel medenk in je sit za ne ve koliko dni. Mama mu poreče, da drugič ne sme več skozi okno, pa bo dobro. In potem ga še skrbno povpraša, če se je kaj udaril.

»Zdaj še ne vem,« je prekinil svoje misli in stal nad prepadom in strmel v pesek.

»Pesek ni trd, pesek je mehek!« mu je šinilo v možgančke.

Previdno se je vrgel na vse štiri, se oprijel potem z ročicama okvira pri oknu, spustil nožice čez zid in tako nekaj časa bingljal in iskal s prstki kako razpoko, da bi se oprl. Zid je bil gladek. Prav tedaj, ko so mu ročice že omagovale in je držal nožice trdo k zidu, je lezel po steni martinček. Nič se ni ustrašil nožic, preko njih je hotel. Tonca pa se je ustrašil. Kar zazeblo ga je, ročice so popustile in — strmoglavil je na kup peska, s katerega se je zavalil v travo.

»Zdaj sem pa gotovo mrtev in ne bom mogel mami povedati, če sem se kaj udaril!« ga je imelo, ko je obtičal v travi in se ni upal ganiti. Bolelo ga ni nič in to se mu je zdelo čudno in naj bi bila smrt. Slišal je, ko so se otroci menili o smrti, da potem človeka nič ne boli. In še je slišal, da mrtvi na sodni dan vstanejo. Kdaj bo sodni dan? Ali ga bo moral dolgo čakati? Če pride martinček s stene — videl ga je, kako lepi na njej in se sonči — in bi se spravil nadenj in mu začel gristi prstke na roki ali se spravil celo nad ličca in nosek in — Bog varuj, nemara še na oči, kako naj se brani, ko je mrtev! Kakšen bi potem vstal na sodni dan? Vsi bi se mu smejali in ne samo mama, še očka bi ga natepel. » Hov, hov, hov!« je tedaj zalajalo tam daleč iz gozda. Samo trikrat, a bilo je dovolj.

»Gozduljin Črnin!« je spreletelo Tonca in ustrašil se je bolj ko ob misli na martinčka. Črnin bi mu ne odgriznil samo prstkov in noska, velika usta ima, kar celega bi pohrustal in požrl.

Ta grozna misel mu je vrnila — življenje. Skočil je pokonci in začudeno gledal okoli sebe. Vse je bilo kakor prej, ko je gledal skozi okno. Sonce je svetilo, hiša je stala, s hruške so ga vabile medenke — nič, prav nič se ni spremenilo ta čas, ko je bil mrtev. O, na sodni dan dan ni bilo treba dolgo čakati! To se bo postavljal, ko bo spet prišel k otrokom in jim povedal, da je že preživel sodni dan in mu ne bo treba več umreti. Saj človek samo enkrat umre in on je tudi človek, čeprav majhen in čeprav je Tonca iz lonca.

»Zdaj sem pa lačen!« si je rekel in gledal, kje bi bili kolači in potice in še druge dobre stvari, ki jih Bog da ljudem, ko so po sodnem dnevu spet živi.

Kolačev in potic in drugih dobrih stvari ni bilo nikjer, samo medenke so visele z vejic na hruški in se mu še vedno ponujale.

»Hov, hov, hov!« je spet zalajal Črnin.

To pot bliže.

Tonca se je zdrznil.

Kaj, če pride čarovnica iz gozda? Samo po stezi, ki gre mimo hiše, more priti. In Črnina ima vedno s seboj. Nič ga nima privezanega, da bi ga vodila. Sam teka pred njo in za njo in vedno je tudi ne uboga, če ga pokliče. Šele ko mu zagrozi, jo uboga. Pa Gozdulja je zmerom tako zamišljena, kakor bi mislila na sodni dan. Nikogar ne pogleda, kar v tla gleda, kakor bi kaj izgubila in iskala. Samo če Črnin zalaja, pogleda in ga pokliče. Kdo ve, kje bo še ona, ko bo Črnin že lahko pred hišo. Gozdulja je stara in ne more hitro hoditi. Črnin pa ima štiri noge in teče, da ga noben otrok ne dohiti. Še mama in očka bi ne mogla teči tako hitro, čeprav sta velika.

Strah, da bi prišel Črnin in ga pohrustal, ne da bi se mogel z nožkom braniti, ga je pognal k hruški. Ko se je oprijel debla, je še gledal proti gozdu, li ne prihaja že črna hudoba.

Črna hudoba!

Misli so se mu kar nakrat preokrenile. Spet ga je mučil sodni dan. Nemara ga že ni preživel. Zato ni kolačev in potic. Mame ni ubogal. Boga še ni videl, da bi ga sodil. Nič več ni mrtev, vstal je. Zdaj mora priti Bog. Na desno in levo postavi ljudi, ko jih sodi. Dobre postavi na desno, hudobne na levo. Dobre sprejmejo angeli in jih odvedejo v nebesa, hudobne pa zgrabijo črne hudobe. Z njimi morajo v pekel, kjer je neznanski ogenj. Nebesa so tam gori nad soncem, pod zemljo je pa pekel.

Urno je plezal na hruško, da bi bil bliže nebesom.

Kam ga postavi Bog? Na desno ali na levo? Saj je bil zmerom priden. Zmerom? Ne, ko je pel tisto pesem, ni bil priden. Mama ga je tepla. Če bi bil priden, bi ga ne tepla. In danes? Danes spet ni priden. Lepo bi moral spati, kakor je obljubil mami. Pa ni. To je greh, ker ni ubogal. Dva greha že ima. Ali mu jih bo Bog odpustil? Če bi ga vsaj samo natepel, kakor ga je mama! Jokal bi nekaj časa, potem pa bi ga več ne bolelo in angeli bi ga peljali v nebesa in bi jedel same kolače in potice in še kaj boljšega.

Joj, kako mu je bilo žal, da ni ubogal mame!

Priplezal je na hruško in se na prvi rogovili odpočil.

In v vas med otroke je tudi hodil, čeprav je mama prepovedala. Tudi to je greh. In smejal se je, ko so otroci dražili mamo. Ali je tudi to greh? Bog je natančen. Če bi bil priden in dober otrok, bi se ne smel smejati, ko je bila mama huda in se je skoraj jokala od žalosti. Zaradi njega so jo dražili, zaradi njega je bila mama huda in žalostna, on pa se je smejal. Tako se je smejal, kakor so se smejali drugi otroci, in lepo se mu je zdelo. Tudi je bil zadovoljen, da ni noben kamen zadel otrok, ki so zaslužili, da bi jih bil zadel. Seveda je greh! Eden ... dva ... tri... štiri ... štiri grehe ima. Ne, Bog se ga ne bo usmilil s štirimi grehi. Da bi le kmalu ne prišel! Nemara je pa neznansko dosti ljudi, ki so umrli, danes vstalo in dočakalo sodni dan? Bog opravi prej s tistimi in potem pokliče še njega pred sodni stol. Če bosta sama z Bogom, ga ne bo tako sram. Prosil ga bo, naj mu odpusti, da bo potem v nebesih res priden.

Plezal je više, da bi bil še bliže nebesom.

Nemir ga ni popustil.

Da bi bil ostal bob, da bi ga mama ne bila dala kuhat, da bi ne bil skočil iz lonca! Ali da bi ga očka vsaj kakor njegove bratce pomendral! Takrat ni imel nobenega greha, gorak bi šel v nebesa. Gorak? Pa krščen ni bil. Kdor pa hoče priti v nebesa, mora biti krščen. Tako je slišal. Otroci so tako pravili. In vprašal je mamo, če je res. Potrdila je, da je res. Štiri grehe, joj! Na levo stran ga Bog postavi in bo grozno hud. Tako bo govoril, kakor kadar grmi. In črna hudoba bo še čakala, da ga zgrabi s kremplji in odnese v pekel, kjer je neznanski ogenj. Ogenj peče, ogenj žge. Še na ognjišču je hud ogenj. Onega bratca, ki še ni postal iz boba otročiček, je tako peklo, da je klical na pomoč. In potem je gorel in nazadnje postal črn. Videl ga je, ko ga je kipeča voda privzdignila na rob lonca, toliko da je mogel pogledati za nesrečnežem. Škoda, da ni tudi on tedaj padel med plamen na ognjišču! Tak ogenj, ki ga zakuri mama, gotovo ne žge tako kakor tisti v peklu. In v ognju na ognjišču ni videl črnih hudob. Samo kotel je bil črn, a ni bil živ. Mirno je visel in ni imel krempljev ...

»Hov, hov, hov!« je Črnin zalajal v tretje in še bliže.

Tonca se je krčevito oklenil veje.

Črna hudoba že prihaja, zdaj zdaj pride še Bog in ga bo sodil. Da bi le Gozdulje ne bilo. Videla bi, kako mora stati na levi in kako ga pahne Bog v pekel. Ona je še živa in bi potem povedala očku in mami, da je Tonca v peklu. Tudi otrokom bi povedala, kaj je videla in slišala, in otroci bi se smejali in mu privoščili, da se žge in cvre v neznanskem ognju ...

Toncu se je delalo črno pred očmi. Tresel se je in čakal Boga, da zagrmi nad njim in ga pahne kar s hruške globoko pod zemljo v tisti neznanski ogenj.

Boga pa ni bilo in ni bilo, kakor bi bil pozabil nanj.


8.[uredi]

Ko se je Tonca tako tiščal v hruški in je še zamižal in si ni upal gledati, je zaslišal po travi drsajoče korake. Bil je prepričan, da prihaja Bog in da bo zdaj po njem. Tiho tiho je bil in upal, da ga Bog išče na tleh, kjer je obležal mrtev. Tam pod peskom ga ne najde, na hruško pa ne bo pogledal. Kdo si more misliti, da zna tak pritlikavček že plezati. In da more splezati že na hruško. Nobeden, tudi Bog ne. Samo če je šel skozi vas in povedal, da gre njega sodit, bi mu kak otrok izdal, da zna plezati. Če drugi ne, tisti, ki ga je žgačkal, da je padel na tla in se udaril na čelo.

Tedaj se je hruška pri tleh zamajala in se vsa stresla, da so medenke padale z vej na travo.

»Zdaj je prišel Bog,« je pomislil Tonca, »in bi me rad stresel s hruške, da bi me postavil na levo stran in me sodil!« 

Neznanski strah ga je obšel in šele zdaj se je spomnil, da Bog vse ve in vse vidi in se mu ne more nihče skriti.

»Zdaj pa je vseeno, ali mežim ali gledam. Boga pa bi le rad videl, preden me pahne od sebe. Tudi če je hud.« 

In je odprl oči in pogledal izza veje na tla.

Skoraj bi bil od veselja zakričal.

Pod hruško ni bil Bog, bila je Gozdulja, ki je pobirala v vrečo medenke, katere je bila stresla raz drevo.

»Joj, če bi prišla zdaj mama, to bi jo!« je pomislil Tonca in opazoval izza rogovile, v kateri se je tiščal, tatinsko starko, ki so ji medenke tako dišale. »Seve, zob nima, škrba je, medenke pa so mehke. Zdaj ko so zrele, se raztopijo v ustih kakor maslo ... Da bi le Črnina ne imela s seboj, bi jo že prestrašil in odgnal. Še na vrečo bi pozabila, tako bi šla!« 

In je gledal, kje bi bil Črnin. Pod hruško ga ni bilo. Pred hišo ga tudi ni bilo nikjer videti. Pa je lajal že tako blizu!

»Hihihi, dobre bodo medenke. Samo enkrat sem potresla, pa jih je toliko padlo, da bo skoraj polna vrečica. Dobro, da sem nagnala Črnina domov. Doma naj mi varuje kočo, da se kdo ne priklati vanjo in ne bo videl vseh mojih skrivnosti in jih ne vzame. Če bi mi vzel tislo stekleničico, v kateri imam dragocene kapljice prečudne vodice, ki me dela nevidno, ne vem, kaj bi potem napravila. Še tako si jih ne upam prevečkrat rabiti, da bi mi ne pošle. In potem tista večja stekleničica. V njej imam vodico za sanje, ki spreminja tudi v resnici vse, v kar hočem. Tudi brez te vodice bi težko izhajala. Črnin mi je oboje prinesel. Kakor je peklenski, ne vem, Če bi ovohal še kje kaj takega. Dobre bodo te medenke, dobre! Bolj so slastne kakor vse, kar pričaram. Hihi, kar se spraži in speče na peklenski žerjavici ali dozori ob peklenskem ognju, ne more biti sladko, kakor bi želela. Preveč, preveč je sladko. Spočetka mi je bilo všeč, odkar me je zdražil oni potepaški človek, ki je prišel od te hiše, mi pa nič kaj več ne tekne. Zato sem prišla, da se založim s Poloninimi medenkami. O, to bo huda, ko pride in bo videla, kako sem ji otresla hruško! No, gruntaričina njiva je daleč in videla sem, da bodo do večera težko poželi. Ne bo je še. Tudi Tona ne pride pred večerom. Videla sem ga oddaleč v gozdu, kako podira bukve. Le kje imata tistega Tonca iz lonca? Toliko sem slišala o njem, videla ga pa še nisem. Poskušala sem ga na vse načine privabiti v gozd s svojimi čari, a vse je odpovedalo. Tisti popotni mora biti z njim v zvezi in ga varuje. Močnejše čarovnije mora poznati, kakor jih imam jaz. Črnin se ga je bal, zato mislim, da je tudi meni pristudil vse presladke jedi, ki si jih pričaram ... Vrečica še ni polna. Še enkrat bo treba potresti!« 

Tonca je zvedel več, kakor je želel. Črnina se mu ni bilo treba več bati. Tudi Gozdulje ne. Saj je sama povedala, da mu nič ne more. Tisti stekleničici bi pa imel rad. O, zdaj ve zanje! Ko bo spet sam doma, jo kar lepo ubere po stezi proti gozdu in bo oprezoval, kdaj čarovnice ne bo v njeni koči. Pa Črnin tudi ne bo smel biti kje blizu. Lajati bi začel in potem bi se Gozdulja vrnila in ga zgrabila in kdo ve, kaj bi naredila z njim.

Hruška se je spet zamajala in se stresla močneje kakor prej.

Tonca je hotel zakričati in prestrašiti Gozduljo, da bi zbežala, pa se je prestrašil sam tako močno, da mu je zmanjkalo besede. Roke so se mu razklenile, in omahnil je z veje in padal z druge na drugo in naposled telebnil kakor je bil dolg in širok prav pred nos Gozdulji, ki se je bila že sklonila in hitela pobirati medenke.

To pot ni bil več mrtev. Saj je bil že enkrat, kako naj bo v drugič, ko je človek, ki samo enkrat umre! Debelo je pogledal Gozduljo, ona njega pa še bolj debelo.

Tonca iz lonca? Pa s hruške je priletel! Vsi zeleni in rdeči in črni, ne, kdo bi pričakoval kaj takega? »Ali si se kaj udaril?« ga je hripavo vprašala, da bi se je bal.

Tonca se je res bal, pa ne njenega hripavega glasu, onih zelenih in rdečih in črnih se je bal. Oči in ušesa je zatisnil, da bi jih ne videl in ne slišal, če bi prišli.

»Ali si gluh? Odgovori!« je silila vanj.

Odmaknil je ročice z oči, ušesa pa je le še tiščal. Debelo je še naprej buljil v starko in si mislil, kako je prav, da ga je vprašala, če je gluh. Seveda mora biti gluh. Delati se mora glubega pa govoriti tudi ne sme. Tonca že ve zakaj. O, neumen pa ni! Če bi slišal in bi govoril, bi se Gozdulja spomnila, kaj je govorila, in bi se bala, da izda, kar je slišal. Zato mora biti gluh in nem. Pa če gozdulja ve, da je prej slišal in govoril? Gotovo so ji to povedali, če ga ni še sama slišala. Nič ne de, tako se je udaril, da je ob sluh in govor. Možgane si je pretresel. Saj ga je mama večkrat svarila, naj ne pleza visoko. Če bi padel, bi si pretresel možgane in potem ne bi več mogel govoriti in tudi slišati ne bi več mogel.

»Ušesa tišči, gotovo se je tako udaril, da ne sliši!« je pomislila Gozdulja, mu odmaknila roki in ga na ves glas vprašala, če sliši.

Nič ni odgovoril, samo buljil je vanjo z odprtimi usti, v katerih je valil jezik, kakor bi hotel govoriti.

»Tudi govoriti ne more! Seve, seve, tak padec. Možgane si je pretresel. Nikdar več ne bo slišal ne govoril. Kaj naj napravim? Ali naj ga pustim tukaj? Ne kaže. Polona ne bo dala miru, dokler ne izve, kdo ji je tresel hruške, in potem bo vedela, da sem jaz vsega kriva. Vso vas spravi pokonci in še duhovnega poišče, da bi šel z ljudmi nadme, z blagoslovljeno vodo in s svojimi črnimi bukvami. S seboj ga vzamem, pa naj bo potem, kar hoče. Nikamor ga ne izpustim. Črninu povem, da ga mora čuvati. Pa se lahko tudi zgodi, da domov še maral ne bo. No, potem bi imela vsaj družbo, za katero ne bi nihče izvedel, ker si ne upa živa duša v mojo kočo.« 

Tako je govorila sama s sabo Gozdulja in pohitela, da je pobrala vse medenke, potem pa je prijela Tonca, ki je še vedno Iežal v travi. Ni bil mrtev, a vstati ni maral. Naj ga le dene v vrečo k medenkam. Lačen je že in jedel jih bo. Saj ne bo slišala. In njihove so. Nič ne bo kradel, nič ne bo imel greha. Kradeš, če vzameš ali izmakneš kaj, kar ni tvoje. To je prepovedano, to se ne sme. Greh je. Medenke pa so očkove in mamine in kar je očkovo in mamino, je tudi njegovo. Svoje pa smeš vzeti. Zato bo lahko jedel medenke. Nič ne bo greh. Samo oni štirje grehi mu ostanejo, pa če je Bog iz usmiljenja pozabil nanj in ga še ni poklical pred sodbo, se bo že še tako kesal, da mu popolnoma odpusti. In potem ga mogoče celo postavi na desno stran in pridejo angeli in ga odnesejo v nebesa, kjer mu bodo ponujali same kolače in potice in še boljše reči. Angeli ga bodo gotovo bolj rahlo držali, kakor ga drži Gozdulja. Hu, kako trde roke ima! Same kosti so jih. Da bi ga že izpustila iz svojih krempljev! Črne hudobe morajo imeti take prste, ki so pravi kremplji. Skozi obleko čuti trde nohte. Če bi prišla kje na golo, bi se mu zasadili v meso in tekla bi kri. Gotovo si jih nikdar ne poreže, da je bolj strašna, če iztegne roko. O, da bi ga le izpustila, pa naj ga dene kamorkoli. Tako ne vzdrži več dolgo. Zakričati bi moral! ...

Kakor bi bila Gozdulja slišala Tončevo željo, ga je spustila v vrečo na medenke. Hvaležno jo je pogledal in se grgraje oglasil kakor otrok, ki ne more še govoriti, a bi rad nekaj povedal. Ker se je zraven še smehljal, je bila starka prepričana, da je revček zadovoljen.

Malo boš potrpel v temi! Vrečo moram zavezati, ker drugače ne spravim medenk domov. Tako, vidiš! Mislim, da ga hruške ne bodo zmečkale. Rekla bi mu, naj se drži pri vrhu, pa kaj, ko ne sliši! Bo že kako. Če ga pa medenke zmečkajo, ga vržem Črninu, naj ga požre, kakor je njegove bratce, ki jih je Polona skrivaj zakopala, ko jih je Tona pomendral.

Tako je še momljala Gozdulja, potem pa vzela vrečo v naročje. Z desno roko jo je držala k sebi, z levo pa jo je tiščala pri vrhu tako, da bi imel Tonca dovolj prostora. Pogledala je še okoli na desno in levo, če je kdo ne vidi. Nikogar ni bilo nikjer. Tako je želela, ko je šla od doma. Saj je zato zadelala votline oči oni lobanji, ki jo ima obešeno na notranji strani vrat. O, njeni čari še pomagajo, še so močni kljub onemu popotnemu!

Tonca v vreči se je čudil, kako hitro hodi. Skozi vrečevino je le nekaj videl. Hiša in hruška sta že izginili, tudi vasi ni bilo več videti. V vreči se je s starko že bližal gozdu. Črnin jo je zavohal in začel lajati. Drugače je lajal kakor prej. Bolj veselo. Gotovo je težko čakal gospodinje in je zdaj vesel. Še nasproti ji pride, če mu ni ukazala, da se ne sme ganiti od hiše. Vedno na enem mestu laja. Črnin ve, da ne sme od doma. Priden je in uboga. Tudi on bi moral biti priden in ubogati. V svoji posteljici bi moral spati, kakor je obljubil. Če pa bi ne mogel spati, bi pa samo ležal. In če bi tudi ležati ne mogel več, vsaj v izbi bi moral ostati. Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Njega je že. Najprej je padel z okna in je bil mrtev. Pa je prišel sodni dan in je vstal in čakal sodbe in se bal. Pred sodbo je splezal na hruško, da bi bil bliže nebesom in varen pred črno hudobo. Pa ni bilo hudobe in ne Boga in ne angelov. Gozdulja je potresla hruško in zdaj ga ima v vreči. To nadlogo bo še prestal, čeprav ga medenke stiskajo. Dobro, da so mehke in se morajo one udati. On je bolj trd. A kaj ga čaka, ko pride starka v svojo kočo? Ali bi ne bilo bolje, če bi se mogel izmuzniti iz vreče že zdaj med potjo? Tako, da ne bi niti opazila. V travo bi padel in se potuhnil, dokler bi jo še videl. Nič bi se ne udaril. Trava je velika in mehka. Potem bi med travo šel proti domu in prišel mogoče še prej ko mama. Nemara pa bi se vračal ta čas očka iz gozda in ga prehitel. Videl bi ga in slišal, ko trdo stopa. Nič več ne bi bil gluh in tudi nem ne bi bil več. Na ves glas bi ga poklical. Očka bi se začudil in ga poiskal in ga pobral. Po pravici in resnici bi mu povedal, kako je vse bilo. Očka bi potem ne bil hud. Še pred mamo bi ga zagovarjal, če bi bila huda, ker ni ubogal. Le kako priti iz vreče? Aha, ali nima v žepku nožka? Vreča ni tako trda ko usnje. Pojde, seveda pojde! Prerezal bo vrečo in smuknil na tla. Kakor doma z okna. Hm, pa starka drži vrečo v naročju in venomer jo gleda. Vsakotoliko jo s svojimi krempljastimi prsti še pritisne, dokler ga ne občuti, da je še notri. Bolje bo potrpeti in prenašati zasluženo nadlogo. Nadloga je tudi od Boga. Tako pravijo. Da mu je ni poslal za tiste štiri grehe? O, da bi jo le! Nemara je oni popotnik, o katerem je Gozdulja govorila, prosil zanj. Saj je v njegovem varstvu, kakor je rekla. Če se je Črnin popotnika bal, se bo nemara tudi njega. Potem pa že prestane to nadlogo. Tudi večjo bi, če bi bilo treba. Na tisti dve stekleničici pa ne sme pozabiti. Prav bi mu prišli in doma bi delal take čare, da bi se mu čudila očka in mama. In tudi drugi. Kar vreli bi k njim od vseh strani, ko bi izvedeli, kaj zna ... Ali ni pozabil, da je lačen? Seveda je pozabil. Želodček pa ni pozabil. Oglašati se je začel. Tako čudno se oglaša. Kruli, pravijo. To pa ni lepo, saj želodček ni prašiček. Prašiček kruli. In prašiček lahko kruli. Po gnoju in blatu se valja in je grd. Kruliti je tudi grdo. Zato prašiček kruli, ker je grdo in je grd. Želodček pa ni grd in zato ne kruli. Samo oglaša se ...

In se je želodček oglašal, dokler ni začel Tonca gristi medenke. Nič je ni vzel v ročico, kar vanjo je grizel. Če se mu je načeta spodmaknila, se je lotil druge. Tretje ni utegnil več nagristi.

»Tako, Črnin, zdaj sem pa spet doma. Medenke sem prinesla, a ti jih ne ješ. Pa še nekaj drugega! Nič ne mahaj z repom, tudi to ni zate. Tonca iz lonca je. Moj bo. Nič ne cvili in ne bodi ljubosumen. Tebe imam rajši. Priden, Črnin, priden!« 

Tonca je slišal in videl, kako se Črnin vzpenja po starki in kako ga boža. Saj ni tako nemaren pes, samo oči mu gorijo kakor ogenj. Tudi njega je ovohal. Pa mu ni všeč. Stresel je glavo in stisnil rep med noge.

»Saj je srčkan otročiček, Črnin! Kaj bi se ga bal?« je Gozdulja rekla psu, ko je opazila njegovo nejevoljo in poteptanost.

Pes je samo renčal.

»O, se ga že privadiš, Črnin. Še prijatelja bosta!« je menila starka in odprla v kočo, kjer je odložila vrečo na klop. Črnin je prišel za njo.

»Zdaj pa zapriva, da ne bi kdo zijal notri, če bi šel mimo. Tona je v gozdu. Predrzen je, manj se boji kakor drugi. Če bi videl, da imam medenke, bi prišel še s sekiro nadme; tako kakor v sanjah. Hihihi, nič ni vedel, da sem mu poškropila jopo, ki jo je pustil ob stezi pod grmom. Znorel bi, če se ne bi bil oni popotni prištulil zraven, kakor sem videla, ko sem gledala v njegove sanje,« je mrmrala v temi, ki so jo razsvetljevale samo Črninove oči.

Tonca se je tresel od groze in čakal, kaj bo.

Pa ni bilo nič hudega.

Gozdulja je odvezala vrečo in hotela vzeti Tonca iz nje. Ni se dal. Z vso močjo se je držal za vrečo in tako pokazal, da ne mara ven.

»Hihihi, medenke si grizel med potjo, pa si se jih še premalo najedel? No, saj te tako nimam kam dati. Le ostani v vreči, samo peharček medenk vzamem prej še iz nje! ... Tako. Zdaj boš imel mir do jutri in lahko zaspiš. Seve, vrečo pa le spet zavežem, da bi se ne zmislil in mi kako ušel. Pa ne boš, kaj ne, da ne? Če bi mislil, bi se ne tiščal tako v vreči. Vesel bi bil, da te spravim iz nje. O, saj si priden. Nič se ne boj, pri meni se ti bo bolje godilo, kakor se ti je pri Poloni! Lačen nekaj dni ne boš v vreči in tudi žejen ne. Medenke so sočne.« 

In je Gozdulja spet odprla vrata in šla pred kočo s peharčkom medenk in s Črninom. Ta čas, ko je skozi vrata prišla svetloba, je Tonca gledal skozi majhno luknjico. Na eno oko je mižal, z drugim pa gledal, da bi bolj videl. Grozne stvari je videl, a jih ni maral gledati. Iskal je samo, kje sta stekleničici s prečudno vodico. Tam doli na tleh ob steni je bila dolga vrsta steklenic in piskrov. Med steklenicami sta bili dve prav majhni.

»Tisti dve sta,« je bil prepričan Tonca, ko so se vrata zaprla in je bilo v vreči in v grozni kuhinji temno kakor v rogu. Polagoma pa so se mu oči privadile teme in zdelo se mu je, da le nekaj vidi. Ločil je posamezne predmete in tam na vratih je nekaj kakor svetilo. Gledal je, a ni vedel, kaj je. Grozno je bilo. Sama kost. Kakor glava. Da, glava je morala biti, samo usta so bila tako neznanska. Vsi zobje so se videli in režalo se je. Oči pa ni bilo. Samo črne votline je imelo. Kdo ima tako glavo? Ali jo ima človek? Nikogar ni še videl s tako glavo. Ali bi imel on tako, če bi ga bil obgrizel martinček? Ne, strah ga bo, če bi mislil take stvari! ...

In Tonca ni več mislil. Truden je bil in je zaspal. Sanjal je. In v sanjah ni bil več pri Gozdulji. Doma je bil pri mamici in očku. Očka ga je vzel na koleno in je jahal konjca, ki je poskakoval, a prišel nikamor ...

9.[uredi]

Polona se je vesela vračala domov. Gruntarica ji je napolnila v jerbas ješprenja in kaše, ajdove moke, lepo kepo zabele in še velik kos rženega kruha. Mislila si je, kako bo Tona vesel, ko pride iz gozda in mu pokaže toliko dobrot, kakršnih nimata vedno pri hiši. Tudi na malega je mislila. Njemu je prihranila štrukelj. Za malico ga je dobila. Samo malo ga je odkrhnila, da ga je pokusila. Malemu bo bolj teknil. Tri, štiri dni ga bo imel dovolj.

Tako je prišla vesela pred hišo. Pred hišo jo je veselje minilo.

Videla je, da je nekdo tresel hruške. Listje je bilo po tleh in odlomljene vejice, katerih so se gotovo držale medenke.

Vzkipela je.

»O, bom že izvedela, kdo jih je! Pokažem mu, da bo pomnil! V grlu naj mu obtičijo, roka naj mu usahne!« 

Ko je tako izlila svojo jezo, je vzela skozi špranjo na pragu izza vrat ključ in odprla.

»Tonca!« je zaklicala že v kuhinji.

Tonca se ni oglasil in čudno se ji je zdelo, da bi tako dolgo spal. Odprla je še v izbo, pogledala najprej na posteljico in kakor okamenela. Malega ni bilo. Odložila je jerbas na klop. V klopi je zapazila žeblje, ki jih prej ni nikdar videla. Saj je tolikokrat brisala klop, a je bila gladka. Ne eden tak žebelj ni bil zabit vanjo. Oddahnila se je.

»Ti porednež ti! Vstal je pa je zabijal žeblje v klop in zdaj se je ustrašil in skril. Kam si se skril, Tonca? Kje si?« 

Tonca se še ni oglasil.

»Nič se ne boj, saj te ne bom tepla! Štrukelj ti dam, takega še nisi jedel. Na, poglej, kako je velik!« 

Ko tudi štrukelj ni privabil Tonca od nikoder, se je delala Polona huda. Pa tudi to ni nič pomagalo. Ni kazalo drugega, pretaknila je vse kote in prevrgla vse čevlje in kar je bilo v izbi — otroka ni bilo nikjer. Začela se je jokati in šla in prebrskala še vso kuhinjo. Tudi v kuhinji ni bilo nič. Kakor obnorela je potem planila pred hišo in začela na ves glas klicati Tonca.

»Toooncaaa! Toooncaaa!« 

Izpred hiše je šla v vas. Spotoma je klicala otroka in še povpraševala Ijudi, ki so se zbirali, če so ga kaj videli. Nihče ji ni vedel nič povedati. Tudi otroci ne.

Vrnila se je pred hišo, tam spet klicala in iskala. In ker je mislila, da je v kuhinji in izbi še premalo vse pregledala, je začela znova. Boga in vse svetnike je klicala na pomoč, a Tonca ni bilo in ni bilo.

»Kakor ga je dobila, tako ga je izgubila,« so si govorili ljudje v vasi, ko so jo slišali, kako joče in kliče. In nekateri so se še smejali in se norčevali, češ še pravega svojega otroka ne bi tako iskali. Bi se že vrnil, če bi kam odšel. Nevarnih krajev tako ni, da bi se mu moglo zgoditi kaj hudega.

Polona je tekla proti gozdu.

»Toooncaaa! Toooncaaa! ...« 

»Ohooo!« se je oglasilo iz gozda.

Bil je Tona.

»Toooncaaa se je izguuubiiil!« je na ves glas oznanila možu žalostno novico.

»... aaa ... uuubiiil ...« je odmevalo od robov.

Polono je pretreslo.

»Škrat odgovarja in pravi, da se je ubil. Joj, joj! O, da bi našla vsaj njegovo trupelce, da bi ga pokopali v žegnano zemljo! Joj, joj! ...« 

Tona ji ni iz gozda nič odgovoril.

Ko je slišal, kaj se je zgodilo, je pustil delo in se v teku zagnal proti domu. Nič ni gledal, kam stopi. Čez drn in strn je drevel, ne korenina ne kamen, ne grm ne hlod ga nista ovirala in zadrževala. Brez sape se je pripodil iz gošče na travnik in se ustavil pred ženo.

»Kaj je? Kako je?« 

In mu je povedala vse od južine do trenutka, ko se je vrnila.

Tona je majal z glavo. Žal mu je bilo malega, a vendar ni bil tako žalosten kakor Polona.

»Nama je že tako namenjeno, da morava biti brez otrok,« jo je tolažil in jo silil, naj gre z njim domov.

»Toooncaaa! Toooncaaa!« je Polona le še klicala.

»Če je kam zašel, ga bo že kdo našel in ga prinesel. Tiho gotovo ni, kjer je, saj kričati zna!« je menil Tona.

»A če se je ubil, kakor je prej iz robov klical škrat?« je sunkoma med ihtenjem vprašala Polona.

»Kaj moreš spremeniti? Če se je ubil, je že bila tako božja volja!« je bil Tona miren in prijel za roko ženo in jo bolj vlekel, kakor da bi hodila.

*

Gozdulja je slišala že prvi Polonin klic. Nasmehnila se je, vstala in šla s Črninom izpred koče proti travniku. Črnin je veselo lajal, ker ga je vzela s seboj.

»Lepa in prijazna se bova delala, Črnin. Ponudim se, da bom malega pomagala iskati. Da ga ti gotovo zavohaš in izslediš, bom rekla. Ti ga povsod išči, le okoli naše koče ne! Si razumel?« je vprašala črno hudobo, ki jo je poslušala z žarečimi očmi in privihanimi ušesi.

»Hov, hov, hov!« ji je zalajal v odgovor.

*

Tona in Polona sta se ustavila, ko sta zaslišala lajanje.

»Gozdulja gre iz gozda,« je spregovoril Tona.

Polona je pozabila, da Gozdulje ni mogla videti.

»Kaj, če bi jo prosila, da bi nama pomagala najti otroka?« je vprašala boječe moža. Na to prej ni mislila. Zdaj se ji je zdelo, da ji bo Gozdulja gotovo pomagala.

Črnin je že pritekel do njiju in se ustavil. Tudi Gozdulja ni bila več daleč.

»Ravno prav, Gozdulja! Če ne bi zdaj prišla, bi te morala iti iskat. Prosila bi te, če mi moreš pomagati. Ne bo zastonj. Cel pehar medenk ti dam; če bi bilo toliko premalo, tudi vse!« je Polona v svoji žalosti zaklicala starki, ko se je približala.

»Rada ti bom pomagala, rada. Kaj se je pa zgodilo, da potrebuješ moje pomoči?« se je delala Gozdulja nevedna.

»Ali me nisi slišala?« 

»Seveda sem te slišala, Polona. Moža, Tona si klicala!« 

»Ne, ne, Tonca sem klicala, Tonca. Našega malega. Doma sem ga pustila, pa ga ni zdaj nikjer, kakor bi se bil udrl v zemljo. Vse ti dam, kar imam, samo da bi mi ga našla!« je spet obljubljala.

»Poskusim, poskusim, Polona. Samo veš, jaz sem že na pol slepa in še noge že težko prekladam. No, pa imam pomagača! Viš, moj Črnin ga bo gotovo ovohal in iztaknil, če se le ni v zemljo udrl, kakor si rekla. Vse, kar mu naročim, mi napravi. Tak razum ima, da nima še vsak človek takega. Če bi znal še govoriti, ga ne dam za ves svet!« 

Črnin je razumel gospodinjo in je mahal z repom.

»Si slišal, Črnin? Zdaj pa le vohaj in sledi! Otroka, ki se je izgubil, moraš dobiti! ... Kakšen je?« se je obrnila še k Poloni.

»Majhen je, majčken, manjši ko novorojenček. Pa hodi in tudi govori že. Oblečen je in čeveljčke ima, če si jih ni sezul.« 

»Zdaj veš vse, Črnin!« je rekla Gozdulja psu in ga še pogladila.

Črnin je sklonil smrček k zemlji in tekel. Nikjer se ni ustavil, naravnost proti hiši je šel. Vohal je okoli peska in pod hruško pa še po deblu navzgor in lajal v drevo, kamor ni mogel.

»Še išči, Črnin, in tudi drugod, kjer so še sveži popoldanski sledovi! ... Saj je danes izginil?« je nedolžno povprašala Polono, zakaj zdelo se ji je, da je psu preveč naročila.

»Popoldne, popoldne, ko ni bilo doma ne mene ne Tona,« je povedala Polona, ki ni gledala na besede in je samo želela, da bi čimprej našla ljubeznivega otročička.

Črnin ni poslušal gospodinje, samo od peska do hruške je vohal, dvigal glavo in lajal.

»Tako je, Polona: otroka morata iskati pred hišo. Pes se od peska in hruške ne gane. Premetajta pesek! Mogoče je, da se je vanj zaril in ga je zasulo. Če ga ni v pesku, poglejta v hruško. Pes laja vanjo. Kaj, če se tišči kje med kako rogovilo? Otroci radi plezajo, saj veš, pa je nemara poskusil še vaš! ... Črnin, zdaj se pa vrneva, sonce se že nagiba! ... Toliko sem ti pomagala, Polona, več ne morem. In Črnin, kakor vidiš, je dosti povedal. Drugod ni našel sledov,« je sklenila Gozdulja.

Črnin jo je poslušal, pritekel k nji in čakal, kdaj pojdeta.

Polona se je zahvalila in še rekla, naj le pride po medenke. Tona je bil ves čas tih in ni nič rekel. Mislil je na sanje, na gade in na popotnega, ki mu je pomagal.

In so se Iočili in si obrnili hrbte ...

Drugi dan je prišla Gozdulja na vse zgodaj k Poloni. Polona je skoraj ni spoznala. Vsa je bila prepadla, imela krvave oči, kakor bi ne spala vso noč in bi samo jokala.

»Kaj pa te je prineslo, Gozdulja? In kakšna si! Pa ne, da se je tudi tebi zgodila kakšna nesreča?« 

»Oh, oh, oh, sama skrb me je prignala! Celo noč nisem mogla zaspati, samo na tvojega otroka sem mislila. Ali sta ga našla? Ali je bil pod peskom ali v hruški?« 

»Pod peskom ni bilo nič, v hruški pa smo dobili polha. Tona ga je ubil. Tako je zacvilil, ko ga je udaril, kakor bi zastokal naš Tonca. Joj, bojim se, da ga ni kdo vročil in spremenil v to živalco!« je povedala Polona in pri zadnjih besedah ostro pogledala starko.

»Polona, mene misliš in sumiš? Naj se pri priči pogreznem v zemljo in še na dno pekla, če sem ga jaz spremenila v polha! Ne rečem, mogoče pa je, da ga je kdo, če se ni celó sam ... Saj veš, kako ste ga dobili! ... Če je bil polh, je pač zdaj mrtev, ne obudiš ga več. Tudi jaz ti ne morem pomagati. Medenke mi boš pa vseeno dala, ne? Saj sem jih zaslužila, iztaknila sta ga le, čeprav v spremenjeni podobi. O, in jaz sem zgubila zaradi njega celo noč, oh, oh, oh! ...« 

Polona je potresla hruško in Gozdulja je pobrala poln predpasnik medenk.

»Zdaj sem poravnala račun!« je rekla Polona trdo.

»Si ga, si ga, Polona!« je odvrnila Gozdulja in krenila proti gozdu in ni bila več tako žalostna. Noč je izgubila, ker ko se je bila vrnila s Črninom, ni v vreči našla več Tonca. Tudi ona je vse pretaknila, a ga ni in ni bilo. Vreča je bila strgana, kakor prerezana. Tam skozi je ušel. Pa naj bi ušel, a kaj, ko sta izginili z njim tudi obe stekleničici s predragoceno vodico! To, to ji je vzelo noč, to ji je pordečilo oči. Pa je zdaj le potolažena, ko jo je izkupil. Poškropil se je iz večje stekleničice in se je spremenil v polha. Tako se je sam sebe kaznoval, dokler ga ni še Tona, ki ga je ubil ...

Tako se je tolažila Gozdulja.

Polona je bila še dolge tedne kakor izgubljena, dokler se ni vdala v voljo božjo.

Tona je ostal miren. Šival je čevlje, požvižgaval in mislil na popotnega, kako ga je rešil gadov in mu pomagal zadeti butaro, ki jo je tako lahko nesel.

Drugi del.[uredi]

1.[uredi]

Pes je odhajal proti vasi in Gozdulje ni bilo več slišati. Tako je ostal Tonca sam v temnem prostoru in v še bolj temni vreči. Nič ni vedel, kaj naj počne, zato se je spravil nad medenke. Iz dolgega časa jih je grizel in mislil, kako je doma. Mati se je vrnila in tudi očka je nemara že prišel iz gozda. Kaj le mislita, ko ga ni doma? Da je šel z otroki in se potepa. O, saj bi se rajši potepal! Biti v vreči ni prijetno. Nič ne vidiš in nikamor ne moreš. Tudi medenk se preobješ, čeprav so dobre. Kdo bi živel ob samih hruškah in vedno v temi? Doma je bilo lepše. Mati ga nič več ne kliče. Gozdulja je najbrž prišla k njim in je povedala, da ga je vzela s seboj. Gotovo se je zlagala, da je šel rad in da hoče ostati pri njej. Nič da ne joče in da ni silil z njo, ko je odhajala v vas. Seveda ni silil, saj ni smel govoriti; izdal bi se, da še sliši. Gozdulja bi ga potem kar zadušila ali pa dala Črninu, ker bi se bala, da bi komu povedal, kaj je slišal, ko je bil v hruški. Zato naj se Gozdulja le laže in naj govori, kar hoče, samo da pove materi, kje je. Mati ga ima rada in ga ne bo prepustila Gozdulji. Ponj pride. In če bi se Gozdulja branila in bi ga ne hotela vrniti, bi še očka prišel in Gozduljo strahoval. Očka je močan. Tudi Črnina bi se ne bal, čeprav bi lajal in se vanj zaganjal. Očka bi mu že pokazal! S kolom bi mu pokazal, da bi se kar iztegnil. Potem bi prišla mama in očka v kočo in bi ga poklicala. Brž bi se oglasil iz vreče in bi ga našla in nesla domov. Nič bi ne bila huda. Vesela bi bila, da sta ga našla in rešila iz rok škrbe Gozdulje. Da bi le kmalu prišla! ...

Tonca se je zdrznil.

Nič več ni premišljeval.

Zmotilo ga je čudno godrnjanje in že je čutil, kako nekaj leze po vreči. Obstalo je na mestu in začelo gristi. Vrečo je grizlo. Tonca se ni ganil. Napeto je gledal, kaj bi bilo. Vrečo je pregrizlo in v vrečo je pokukala črna glava ...

»Črno je in godrnja! Kaj, če bo šele zdaj sodni dan in je prišla hudoba, da ga vzame?« 

Toncu se je zameglilo pred očmi. Kako bi ubežal? Koga naj kliče na pomoč? V zavezani vreči je in v zaprti koči. Da bi mogel vsaj iz vreče, potem bi si že kako pomagal. Doma je bil tudi v zaprti hiši, a je vendar prišel iz nje na hruško! Hudoba je z zobmi pregrizla vrečo, Tonca ima pa nožek! Kako da je pozabil na nožek! Nožek je bolj oster, kakor so zobje.

Tonca se je zganil in segel po nožek.

Zdaj se je zdrznila hudoba. Izpustila je medenko in začudeno gledala, kaj je v vreči. Da ni prišla vanjo že pred njo kaka druga hudoba?

Tonca je videl zadrego nezaželene hudobe, a se ni zmenil zanjo, saj je imel v roki nožek.

Rrrzzk!

To je šlo hitro. Nožek je res bolj oster, kakor so zobje. Hudoba se je mučila dolgo in je napravila le majhno luknjo. Samo tako veliko, da je mogla z glavo skozi. Tonca pa je z nožkom razparal vrečo, da ni mogla več držati medenk. Do dna so se usule iz nje na tla. Tonca je bil vesel, le to mu je bilo neprijetno, da se je vreča poveznila. Z rokami je mahal in iskal razporek, da bi mogel tudi sam za medenkami.

»Aha, tu je!« je bil vesel, ko sta mu roki našli razparano mesto. Podržal je obe strani vsaksebi in previdno pomolil glavo iz vreče, da bi videl, kaj je s hudobo. Ne, kar tako se ji ne da v kremplje. Rajši ostane v vreči, kakor da bi ga vzela in ga nesla v peklenski ogenj. V vreči ga gotovo ni videla, zdaj ga pa opazi, če ni že izginila kar pri zaprtih vratih.

Ne, ni izginila.

Tonca je zaslišal, da še vedno zadovoljno godrnja v koči. Ni več pri vreči, spodaj na tleh je. Le kakšna je hudoba? Videti jo mora.

Previdno se je izmuznil iz vreče in še previdneje pogledal s klopi na tla. Izpod praga se je svetlikalo. Odprtina je bila tam. Ali jo je izgrebla hudoba? Iskala ga je in ko je prišla do koče, ga je zaduhala. Nikjer ni mogla notri, pa je grebla v prst pod pragom in se prigrebla v kočo in planila nad vrečo. Dobro, da ga ni še opazila!

Joj, takšna da je hudoba!

V svetlobi, ki je prihajala izpod praga, jo je Tonca videl. Kar zasmejal bi se. Črna je, štiri noge ima pa košat rep. In žive oči! Pa sedaj se ne zmeni zanj. Medenko gloda. To ji tekne! Lačna je. Če bi njega vzela in spekla, bi bila prej sita. Brrr! Rajši bi bil stokrat tepen. Pa da jé hudoba tudi medenke! O, saj medenke so sladke. Boljše so ko muhe. V sili hudoba tudi muhe jé. Tako je slišal. Le kako, da je tako majhna, ko pravijo, da je močna? Kaj če je majhna samo sedaj, ko je lačna, in bo velika in močna, ko se najé medenk? Saj so tudi njemu pravili in ga silili, naj jé, da bo zrastel in bo velik in močan.

Tonca je tiho čakal in gledal hudobo, kako ji teknejo medenke. Nič ni opazil, da bi kaj rastla.

»Kaj pa, če ni hudoba?« je pomislil Tonca in nič več ga ni bilo strah.

Če bi Tonca ne imel štirih grehov in še petega, bi ga ne bila trapila misel na hudobo. Nemara bi se bil spomnil, kako se je mama večkrat jezila, da ji polh pojé in ogrize najlepše medenke že na drevesu ...

Seveda ni bila hudoba. Če bi bila hudoba, se ne bi bila prestrašila, ko se je spustil Tonca na tla, in bi ne bila zbežala. Skozi luknjo pod pragom je zbežala.

Tudi Tonca mora zbežati. Če bi čakal, bi se vrnila Gozdulja in z njo bi prilajal Črnin. To bi pogledala! Gozdulja bi obstala na vratih brez besede, Črnin bi pa zarenčal in planil nanj, češ, kaj dela v koči, ki ni njegova. Ne, da bi ga imela Gozdulja rajši ko njega, Črnina, tega ne bo trpel. Kar raztrže ga. Črnin mora biti hudoba, Črnin! ... A kako naj zbeži in kod? ... O, hudoba, ki ni bila hudoba, mu je pokazala pot. Skozi luknjo pod pragom se izmuzne!

Glej no, ali je Tonca res tako velik? Luknja je premajhna. Kakor ona hudoba je hotel po vseh štirih skozi, pa ni šlo. Pa Tonca ima roke. V pesku pred hišo je večkrat grebel in delal rove. Še tukaj poskusi. Prst je mehka, pojde!

Kakor krt z lopatastima prednjima nogama, tako je grebel Tonca in luknja se je širila v tolik rov, da je že izginil v njem in pokukal pred kočo. Še malo bi se oprl na noge in se porinil, pa bi bil zunaj. Pa se ni. Spomnil se je na dom in se zbal. Če se vrne, mu ne prizanesejo. Tepli ga bodo, da si zapomni za drugič, kaj se pravi iti od doma, ako mu prepovedo. Vedno biti doma tudi ni lepo. Čemu ima pa noge? Da hodi in skače, kadar hoče in kamor hoče. Saj mama in očka tudi nista vedno doma. In otroci, katere pozna, smejo po vasi in tudi v trgu, ki je daleč, so že bili. In grad so videli. Na griču je. Tako velike hiše ni nikjer. Obzidana je in stražijo jo, čeprav je pred njo jarek in čezenj most, ki ga lahko dvignejo in spustijo. Če ga dvignejo, ne more nihče v grad. Navadnih ljudi v grad ne marajo. Vse to vedo otroci, ki so videli grad in o njem pripovedovali. Tudi Tonca bi rad videl grad, tudi vanj bi šel rad. Če bi šel domov, bi ga nikoli ne pustili v trg, ki je daleč. Tako bi nikdar ne videl gradu. Aha, dobro da se je spomnil gradu in da navadnih ljudi v grad ne marajo! Tonca bo pa le prišel v grad in vse si bo ogledal in potem pripovedoval otrokom o imenitnostih, ki jih bo videl. To bodo otroci zijali! Še verjeli mu ne bodo, da je bil v gradu. Pa bo in še kako lahko! Nihče ga ne bo videl, on pa vse. Ali ni govorila Gozdulja pod medenko o dveh stekleničicah, ki napravita človeka nevidnega in če hoče, spet takega, kot je bil prej? Seveda je govorila, stekleničici mora poiskati in jih vzeti s seboj!

Tonca se je vrnil iz rova v kočo in stikal po njej. Našel je več steklenic in vzel najmanjši dve. Potresel ju je in čutil, da sta skoraj še polni. Manjšo je odmašil in kanil kapljico na dlan, potem pa obe spravil. Vsako v en žepek.

Tako, zdaj pa lahko gre.

In Tonca je izginil skozi rov pod pragom, ne da bi pomislil, da si je prisvojil tujo lastnino ...

2.[uredi]

Ho, zdaj je Tonca na konju, čeprav ga nima. Rešen je, sam se je rešil. Gozdulja naj se le obriše pod nosom, ne dobi ga več v svoje krempljaste roke, ne! Samo kam naj se obrne in kam naj gre? Po stezi? Seveda, po stezi. O, le da bi ne srečal Gozdulje! Nji bi že ušel in se skril v grmovje, a Črnin bi ga zavohal in ga zgrabil kakor zajca in ji ga prinesel. Ne, po uhojeni stezi, ki pelje proti vasi, zdaj ne kaže iti. Po oni drugi pojde, ki pelje v gozd. Ko zaide sonce in bo že mrak, se po ovinkih vrne domov. Kje je bil, ga bosta vprašala mama in očka in vse jima pove po resnici. Nič ne bosta huda nanj, še vesela bosta. Na Gozduljo pa bosta huda, ker je natresla medenk pa še njega odnesla. Nikdar več ne bo smela mimo njihove hiše. Prav je, da ne bo smela. Če bi smela, bi gotovo pazila, da dobi njega samega doma. Stekleničici bo pogrešila in pride nadenj, da ju mora vrniti, ker drug ni bil v koči, da bi ju vzel. Da naščuva Črnina nanj, bo grozila. In moral bi stekleničici vrniti. Kako naj pride potem v grad, da bi ga nihče ne videl?

In Tonca je sklenil, da ne pojde domov, tudi po ovinkih ue. Prost je in v grad mora priti, da se bo postavljal, ko se vrne.

Krenil je na stezo, ki je peljala v gozd. Po stezi je skakal rumenokljuni kos in iskal hrane. Vsakotoliko je postal, pobrskal in zvedavo pogledal, kaj bi bilo dobrega, ter kavsnil po črvu ali hrošču. Tonca je vedel, da se ptiči človeka boje in da pred njim zletijo. Samo če bi imel sol in bi jo dal ptiču na rep, bi ga lahko ujel. Tako je slišal doma, poskušal pa ni.

»Ta kos je pa kaj priljuden, nič se me ne boji!« je pomislil Tonca, ko je prišel do črnega ptiča, ki je nemoteno dalje stikal za hrano.

Tonca je obstal in gledal.

»Kaj, če bi ga ujel?« 

Sklonil se je. Kos je veselo brskal, Toncu je utripalo srce. Previdno in počasi je z obeh strani približeval roki kosu in se čudil, da ga ni še opazil in zletel.

»Zdaj bo moj!« 

In res ga je imel že v rokah. Kos je po svoje vzkriknil in klical na pomoč. Po grmovju so vsi ptiči oživeli in prestrašeno prileteli gledat, kaj je. Nič niso videli drugega kakor kosa v zraku, ki ne more nikamor. Samica, ki je priletela z gnezda, se je zagnala prav v Tonca in obsedela na roki poleg ujetega samca in ga skušala rešiti, čivkajoč na vse pretege z njim vred.

Tonca je prvi trenutek kar strmel in zijal, potem pa se mu je posvetilo.

»Revček, nič se ne boj, saj te izpustim. Vidiš, samo pobožam te, potem pa boš zopet lahko mirno iskal črvov in hroščev,« je tolažil samca, ker samica je ob prvi njegovi besedi odletela. »Pozabil sem, veš, da sem neviden, ker sem kanil na roko kapljico iz Gozduljine male stekleničice. Dobro, da si mi prišel na pot in sem te ujel! Zdaj vem, da me nihče ne vidi. Tudi Gozdulja bi me ne mogla videti in Črnin gotovo tudi ne, ko me še ti ne vidiš, ki te imam v rokah. Zdaj se nič več ne bojim, zato se tudi tebi ni treba bati. Tako, le zleti in bodi vesel kakor bom jaz, ki grem zdaj lahko, kamor hočem ...« 

Tako je govoril Tonca in izpustil kosa, ki je veselo odletel v bližnji grm, kjer sta s samico še nekaj časa opozarjala na nevidno nevarnost, potem pa utihnila in v gozdu je bilo med ptiči konec vznemirjenja.

Tonca je šel po stezi. Tam, kjer so bili posekali gozd, je rastlo na desni in levi malinje. Lepo rdeče maline so tako prijetno dišale in se ponujale nevidnemu junačku, naj vendar seže po njih. In jih je začel mimogrede trgati in jesti. Dobre so bile, skoraj boljše ko medenke. Za spremembo si je privoščil tudi jagod in še borovnic. Kar prav je bilo, da ga je vodila steza čez poseko med malinjem. Najedel se je, povečerjal je, zakaj sonce se je že nagibalo za gore. Dolge sence je videl pred seboj in med njimi zadnjo svetlobo, ki je še prodirala v gozd. Tu je bila okrogla, kakor veliki zlatniki, tam mrežasta, spet drugod kakor bi peljala zlata steza med tihimi debli preko rahlega mahu v sama nebesa.

Ko se je vzbudila Toncu ob svetlobnih kolobarčkih misel na zlatnike, o katerih je slišal doma govoriti kakor o največji sreči, je sklenil poskusiti tudi z drugo stekleničico, ali res uresniči vse, kar bi želel. Če bi se kolobarčki spremenili v prave zlatnike, bi jih pobral in imel srečo. Ko bi se vrnil domov, bi zlatnike dal očku in očka bi bil vesel. Tudi mama bi bila vesela. To bi gledala! Takega bogastva pa še ni bilo pri hiši, bi rekla. In Tonca bi se tudi smehljal in bi rekel, da jima prinese take sreče, ki ji pravita bogastvo, lahko toliko, da napolnita z njo skrinjo. In bi šel pod medenko, ko bi sijalo sonce skozi vejevje in listje, in vse kolobarčke bi spremenil v zlatnike. Ali bi jih mama pobirala rajši ko medenke? Če so tako sladki in dobri, bi jih Tonca še zdaj jedel, čeprav po malinah ni kar nič več lačen ...

Segel je po večjo stekleničico, jo odprl in skrbno kanil tri drobcene kapljice na tri kolobarčke. Ko je mašil stekleničico in jo spravljal, je gledal obenem na kolobarčke. Nič se niso spremenili. Prav tako lepo rumeni so bili kakor prej. Skoraj je dvomil, da bi se bili spremenili v zlatnike. Sklonil se je in pobral vse tri.

Taki da so zlatniki? Trdi so. Gotovo niso še zreli. Pa saj tudi medenke niso vse mehke, dobre so pa le. Mehke izbira samo mama, ki nima tako trdnih zob. Kaj, če bi enega poskusil? Strupeni nemara niso. Če bi bili strupeni, bi doma ne govorili tako spoštljivo o njih in bi si jih ne želeli. Kako so ga svarili pred mušnicami, ki so strupene. Če bi jih jedel, so rekli, bi umrl. Pred zlatniki ga pa niso svarili ...

Tonca ni več premišljal, zlatnik je dal v usta, da zasadi vanj svoje zobke. Res je to storil, a zobki so zaškrtali ob zlatniku, da ga je pri priči vrgel iz ust in se skremžil.

»Nak, zlatniki pa niso dobri! Le kako, da si jih mama in očka tako želita? Nemara jih pa ljudje ne jedo in jih rabijo za kaj drugega? Spravim jih, da napravim z njimi komu še veselje, ko jih sam ne morem jesti in ne vem, kaj naj bi počel z njimi,« je glasno modroval, pobral zlatnik, ki ga je bil vrgel iz ust, in potem vse tri spustil v žepek. Zažvenketali so, kakor bi se veselo pozdravili in bili zadovoljni, da so spet skupaj in lepo skriti.

»Dobri niso, glas pa imajo prijeten!« je ugotovil Tonca in je vtaknil roko v žep in ga je tresel, da so zlatniki kar naprej žvenketali. Tako si je delal kratek čas, poslušal žvenketanje in ugibal, kaj naj pomeni.

»Res, rad bi vedel, kaj po svoje govorijo!« je želel in da bi bolje slišal, je pobezal z desnim kazalcem v desno uho, nato pa spet tresel žep. Prst je bil nemara še moker od čarovne tekočine, pa je poostril Toncu sluh, da je vse bolj tenko slišal in razumel skrivnost zlatnikov.


— Zlat, zlat, zlat,
kdor nas ima, je bogat!

— Denar, denar,
je sveta vladar!

— Hi, hi,
a denarja se drži kri!


Kar sta povedala prva dva, je Tonca razveselilo, ob besedi tretjega se je pa zgrozil in je že mislil vreči vse tri zlatnike v grmovje, a jih je le obdržal, ko je pogledal in videl, da njegovi niso krvavi.

Tako je Tonca šel in šel in poslušal zlatnike, ki so mu tudi peli, koliko dobrega lahko napravi z njimi, kdor ni trdega srca in jih prav obrne. Zase lahko z njimi skrbi in si nakupi vsega, kar potrebuje, še bolje pa stori, če pomaga bližnjemu, ko ga vidi v potrebi. Tako delo je dobro delo in sam Bog ga zapiše z zlatimi črkami v knjigo življenja, ki jo bo bral ob sodnem dnevu.

Tonca je sklenil, da ne bo trdega srca in da bo vsakemu pomagal, če bo le mogel. Zakaj bi pa ne pomagal in ne koristil bližnjemu, če je v nesreči? Če se mu godi tako slabo, kot se je godilo njemu samemu, ko sta ga pestila grda Gozdulja in še grši in zlobnejši Črnin? Res, prav vsakemu bo pomagal, kadar se mu bo nudila prilika.


3.[uredi]

Sonce je zašlo in v gozdu je bilo vedno bolj temnó. Ptički so obmolknili; vse bi bilo tiho, tako grozno tiho, da bi Tonca skoprnel, če bi se ne vzel od nekod večerni veter, ki je razgibal vrhove dreves. Drevesa so prej molčala, zdaj pa so zašumela, kakor bi jih bil veter spomnil, da morajo hvaliti Boga, ki prižiga na nebu svetle zvezde in pošilja med nje luno, da se smeji zemlji, ko jo noč objame in zaziblje v sladko spanje in prijetne sanje.

Tonca je hodil in hodil, in ko ga je pot utrudila, je obstal pod staro smreko in sedel.

»Nič več ne pojdem nocoj naprej. Tu je mah, na mehko ležem in zaspim kakor doma v postelji. Ko se zdani in bo spet svetlo, se zbudijo ptički in bodo peli. Gotovo ne bom tako trdno spal, da bi jih ne slišal. Takrat vstanem in potem pojdem, dokler ne pridem iz gozda v grad.« 

Tako je pomislil Tonca in res legel.

»Mama me doma pokriža, ko me spravi v posteljo,« se je spomnil. In se je sam pokrižal.

»Tonca, zdaj pa lepo zaspi!« si je ukazal z materino besedo, ki jo je vsak večer ponavljala, ko je odhajala od njegove posteljice.

Zaprl je oči in začel globoko dihati, kakor je doma hotel prepričati mater, da spi. Toliko časa je tako dihal, da je pozabil, kje je, in resno zaspal. Pa ni spal mirno. Obračal se je in ječal.

»Ne, ne! ...« se je branil v sanjah. Ali se je upiral hudobi, ki ni pozabila nanj, ali ni maral z Gozduljo in Črninom, ki bi ga rada spravila spet v črno kočo, ali je tako prosil očeta in mater, da bi ga ne tepla, ker ni ostal doma?

»Oho, oho!« se je tedaj oglasilo v stari smreki, kakor bi se kdo neznansko začudil, da sliši človeški glas, a nikogar ne vidi.

»Te ujem, te ujem!« je rezko zaklicalo nekod iz gozda in ponavljalo grožnjo vedno bliže in bliže.

Za trenutek se nihče več ne čudi in nihče več ne grozi.

Tonca se več ne obrača in tudi ječi ne. Ubranil se je hudobe, Gozdulje in Črnina in oče in mati sta mu prizanesla.

»Oho, oho! ...

Ali komu ni prav, da Tonca mirno spi? Mar ni komu prav, da se je otresel hudobe in Gozdulje in Črnina in da šiba ni zapela?

Da more biti kdo tak!

»Te ujem! ... Te ujem! ... Te ujem! ...« 

Nič več ni grozilo od daleč, nič več se ni bližalo, v smreki se je oglasilo tako ostro in zategnjeno, da bi moral gluhi slišati, če bi ležal namesto Tonca v mehkem mahu.

Tonca ni bil gluh.

Ob prvi grožnji se je zbudil, pogledal v smreko, videl v njej dva čudna ognja, planil pokonci in jo ob drugi in tretji grožnji že ubiral izpod drevesa groze, kar so ga nesle noge.

»Te ujem, te ujem!« je klicalo za njim, a s smreke se ni zganilo.

»Samo grozi,« je pomislil Tonca in se oddahnil, a da bi ugibal, kdo ga straši, ni utegnil, zakaj obstal je kakor odrevenel in strmel v novo grozo.

Iz teme je prišel v prečudno svetlobo. Pred seboj ob strani je zagledal bele pečine in med njimi je bilo tako svetlo, kakor bi gorelo iz neznanskega brezna.

»Pekel?« se je strahoma vprašal in trepetajoč čakal, kdaj se iz globeli med pošastnimi skalami prikažejo hudobe in planejo po njem ter ga odnesejo v grozni ogenj, kjer bo moral trpeti za tistih pet grehov ...

Luna, ki je prav takrat prišla tako visoko, da je obsvetila čeri in globel in jo napolnila s svojim skrivnostnim sojem, se je hudomušno smehljala in čakala, kaj napravi Tonca.

Tonca ni videl, kako se mu luna smeje, samo v prečudno svetlo globel med skalami je gledal in bil ves kakor uročen, da mu ni prišlo niti na misel, da bi poskusil bežati.

»Joj!« je tedaj dahnil in neznanski strah ga je vrgel na kolena in je sklenil roke, da bi še zadnji trenutek skesan prosil Boga milosti.

Tri, štiri sence je zagledal v goreči globeli, ko da jih je bruhnil pekel iz svojega dna. Grozne so bile. V rokah so imele vile, votlo je odmeval njih glas in krohotale so se.

»Joj, joj, z vilami gredo pome! Hudobe me vidijo, čeprav sem se omočil s tistimi kapljicami ... Neviden sem samo za ljudi in živali ... Proti meni so zavili! ... Z vilami me kar od tu vržejo v peklensko brezno ... Joj, joj! ...« 

Samo mislil je tako Tonca, govoriti si ni upal. V zadnjem trenutku se je pa le toliko opogumil, da je omahnil pod nizek grm in tam koprnel in čakal bridkega konca.

Sence so se bližale.

Tonca v svojem groznem strahu ni slišal, da so obute.

»Nič ne bo nocoj! Ta neumna luna preveč sveti!« 

»Preden pridemo do gradu, bo že za goro, nič se ne jezi!« 

»Če ne bomo mogli nocoj v grad, si pa vse lepo ogledamo in pripravimo za drugič, ko bo pripravnejša noč.« 

»Glavar ne bo zadovoljen!« 

»Če se njemu že tolikokrat ni posrečilo, kako naj se nam, ki nismo tako zviti kakor on?« 

»Da je le tudi mi ne izkupimo! Roke ne bi maral pestovati kakor glavar, ki ne more že tri tedne z njo ganiti. Hudo so ga usekali!« 

»Pa mu ni nič mar. Za očeta bi si dal odsekati obe roki, samo da bi ga rešil.« 

Tako so govorile sence, ki niso bile sence, mimo grma, pod katerim je koprnel Tonca. Ob njihovih besedah je sklepal, da niso hudobe. Videl je, da tudi vil niso imeli v rokah. Bili so ljudje in gorjače so imeli.

»Hvala Bogu!« je po dolgem spet glasno spregovoril in gledal za čudnimi možmi, ki so izginili v gozd.

In potem se ni več bal. Spet je pogledal med skale. Še je bilo v globeli med njimi vse čudno svetlo, kakor bi bilo polno žerjavice, a Tonca je zdaj vedel, da ni pekel, da le luna tako sveti. Prej je videl pekel, ker se je bal. Ali mu ni nekoč rekla mama, da ima strah velike oči? In ko jo je vprašal, kako velike, mu je povedala, da vidi, kdor se boji, tudi take stvari, ki jih ni. In takrat mu je tudi povedala, kakšen je strah. V sredi je votel, okoli kraja ga pa nič ni! Če bi ne bil vsega pozabil, bi se v gozdu ne bil bal. Zdaj se ne bo več.

»Na grad gredo,« se je nato spomnil črnih mož. »Škoda, da se nisem oglasil in jih prosil, naj me vzamejo s seboj! Že nocoj bi bil med grajskimi, jutri pa bi se lahko vrnil domov in povedal, kod sem hodil in kaj sem videl. Pa saj pojdejo še drugič, ko ne bo lune! Takrat pojdem gotovo z njimi! Ali pa z glavarjem. O, glavarja moram poiskati! Revež je, roka ga boli. Ali so mu jo hoteli na gradu z mečem odseči? Da so tako hudobni ljudje? Vse mi bo povedal, ko ga najdem. Daleč ne bo. Oni možje so prišli tam doli izpod skal. Pod skalami imajo hišo. Zdaj se nič več ne bojim, kar grem!« 

In Tonca je šel po skalah in prišel na uhojeno stezo in po njej v globel med pečinami. Sredi globeli je obstal in pogledal po pečeh. Videl je, da stoji na onem mestu, katerega je gledal prej od zgoraj in se mu je zdelo, da je pekel. Kar zasmejal bi se, a se je premagal, ker ni hotel, da bi ga kdo slišal.

Steza je držala iz globeli pod visok rob, ki se je kakor odsekan svetil v mesečini.

»Oho, oho!« 

Visoko iz skalnega čela se je spet nekaj začudilo. Ali se je čudilo Toncu, ki se nič več ne boji in si upa sredi noči med grozne skale, kjer domujejo hudi roparji?

Tonca je bil res pogumen.

»Oho, oho!« je glasno oponašal čudni glas in izvabil iz čela — uharico, ki je priletela na nizko skalo in gledala, kje je tovarišica, ki se ji je oglašala. Kakor dve lučki so se ji svetile oči ...«

»Te ujem, te ujem!« je zagrozilo tedaj spet ostro v noč Toncu visoko nad glavo in ko je pogledal, je videl, kako je švignil velik ptič v čelo. Tonca se ni več bal grožnje, pogumno je šel po stezi pod rob in pripeljal ga je pred veliko votlino.

»Tu notri morajo biti doma tisti možje in njih glavar!« je menil in vstopil v votlino, v kateri je bilo temno kakor v Gozduljini koči. Šel je naprej in naprej in ko je že dolgo hodil, se mu je zazdelo, da postaja svetleje ... In je še bolj pogumno stopil in ko je zavil okoli visoke skale, ki se je dvigala do stropa, je obstal. V kotu je gorel ogenj in za ognjem je sedel mlad mož z obvezano roko.


4.[uredi]

Mož z obvezano roko je vsako toliko zaškripal z zobmi in obenem skremžil obraz, ne da bi kaj rekel. Tudi vstal je nekajkrat, hodil po votlini, kolikor jo je obsvetljeval ogenj, in z levico previdno in nalahko gladil desno, kakor boža mati otroka, da se umiri.

Tonca, ki se je bil približal ognju in sedel na nizek panj, je spočetka moža strahoma gledal. Ko je prvič zaškripal in razvlekel obraz, se je kar stresel in skorajda omahnil s panja, a ko je vstal, je menil, da je po njem, in je tenko, tenko zajokal. Mož ga je slišal, a je pogledal samo polena na ognju, med katerimi je bilo eno še sirovo in se cmarilo. Od jeze, da bo moralo goreti, se je na koncu penilo in kar piskalo.

»Poleno me je rešilo,« je pomislil Tonca, ki je v strahu pozabil, da je neviden. »Seveda, saj se nisem zajokal dosti drugače kakor poleno, lahko se je zmotil,« je še modroval in si vesel mel roke, da je ostal živ in ga ni zgrabil mož, ki tako škripa z zobmi in se spakuje, kar je znamenje, da je hud. Gotovo bi ga vrgel kar v ogenj ...

Pa je kmalu spoznal, da mož ni hud. Ko je nekoliko časa hodil po votlini, se je vrnil k ognju in ni več škripal z zobmi. V obraz ni bil prav nič grozen. Še prijazen se je zazdel Toncu, zlasti ko mu je pogledal v oči, ki so nekam žalostno strmele.

»Ali misli na svoje tovariše in je žalosten, ker ni mogel z njimi ?« je ugibal Tonca, a ko se je spomnil, kako so oni možje govorili, da bi si dal za očeta odsekati obe roki, je bil prepričan, da misli na očeta. »Le kaj je z njegovim očetom, da so mu zaradi njega ranili roko? V gradu mora biti. A kako, da mu ni všeč? Ker bi imel tudi sina pri sebi? Sina pa najbrže ne marajo, zato so ga nagnali. Upiral se jim je, pa so ga ranili ... Spet škripa z zobmi, spet je vstal! Roka ga mora tako boleti ... Jaz bi jokal, mož pa ne joka ... Tudi moj očka ni nikdar jokal ... Možje se nemara ne smejo jokati ...« 

Mož se je Toncu smilil. Pomagal bi mu rad, a kako ? Če bi poskusil s kapljicami iz večje stekleničice? Pomazal bi mu z njimi rano in želel, da bi bila roka spet zdrava, kakor je bila, preden so ga ranili. Pa kako naj pride do rane ? Obvezo bi moral odstraniti, a ko je tako majhen, je ne more. Splezati bi moral možu na kolena. Če bi pa plezal na kolena, bi ga mož čutil in čeprav bi ga ne videl, bi ga zgrabil in kar zmečkal z levo roko. Močan je ...

Nekajkrat je že Tonca mislil spregovoriti, ko je mož spet in spet vstal in hodil, da pomiri bolečino. Slednjič se je le odločil.

Moža je moralo bolj ko prej zaboleti, zakaj ni samo zaškripal z zobmi in skremžil obraza, tudi neznansko trdo in strupeno je siknil.

»Hudiči!« 

Tonca se je zgrozil, a vendar se mu je zdelo, da s to kletvijo ne kliče peklenščkov, kar bi bil greh, temveč da misli tiste hudobne ljudi, ki so ga ranili in mu povzročili tako hude bolečine.

Tedaj se je Tonca odločil in opogumil.

»Ali močno boli?« je vprašal.

Mož je kakor okamenel obstal, prebledel in gledal v ogenj, od koder se mu je zdelo, da je prišel glas.

»Vprašaš,« je dejal čez trenutek, ko se je zbral. »Če si spodnji, veš! Sicer te nisem klical ...« 

Roka ga je morala še huje zaboleti, ker je obmolknil, a nato nadaljeval skoraj s prosečim glasom:

»Grozno je prenašati to bolečino! ... Ako si že tukaj, pa se pokaži in pomagaj!« 

In se je vrnil k ognju in gledal in čakal, kdaj se prikaže iz ognja hudobec.

»Pomagal ti bom, čeprav jaz nisem hudobec in ne maram biti,« se je spet oglasil Tonca, »samo obljubiti mi moraš, da mi ne boš nič hudega storil!«

Otroški glas je spravil moža v dobro voljo.

»Kako naj ti storim hudo, če mi napraviš dobro? Sicer pa te niti ne vidim! Kje si in kdo si?« 

»Prej obljubi!«

»Pri Bogu in zveličanju svoje duše ti obljubim, če si božje, da se te ne dotaknem in ti nikdar nič zlega ne storim, samo če mi pomagaš!« je mož prisegel.

Tonca je bil zadovoljen.

»Zdaj pa odvij roko in se nekoliko pripogni!« je ukazal.

Mož je z levico odvijal roko in ko jo je odvil, je Tonca videl grozno rano. Pripravljeno je imel že večjo stekleničico in kanil je nekaj kapljic na zasekano mesto in želel, da bi bila roka zdrava.

Ko je zamašil stekleničico in jo spet spravil, je pogledal moža in ga vprašal, če je že bolje.

»Hladi me, hladi in dobro mi dé,« je mož povedal in še vedno držal roko k tlom, kakor mu je bil Tonca ukazal.

»Ali je ne moreš dvigniti?« je hotel vedeti Tonca.

»Bojim se, da me potem spet zaboli. Zdaj je tako prijetno, nobene bolečine ne čutim več.«

»Mogoče je že zdrava, kar vzdigni jo!« 

In mož je res vzdignil roko, začudeno pogledal na ranjeno mesto in videl, da se je rana zacelila. Poskusil je še z roko gibati in gibal jo je, kakor bi ne bila nikdar ranjena.

»Hvala Bogu!« je dejal mož.

»O, saj si dober človek, ko se Bogu zahvaljuješ!« se je veselo oglasil Tonca.

»Saj sem ti tudi pri Bogu obljubil, da ti nič hudega ne napravim. Ali biti tako prisegel, če bi bil hudoben? Glavar roparjev sem, res, a le, ker moram biti. Pa sem le dober in tudi moji možje ne storijo dobrim in poštenim ljudem nič hudega. Samo tistih, ki nam pijejo kri, ne moremo!« 

»Kakšni pa so ljudje, ki pijejo kri?« je vprašal prestrašeno Tonca, zakaj o takih ljudeh doma še ni slišal.

»Lepo oblečeni so, gradove imajo in dobro se jim godi, ker nič ne delajo!« 

»Pa da pijejo kri?« 

»Ne kakor vino. Podložne stiskajo, delati jim morajo kakor črna živina in še odrajtovati najboljše, kar priredijo in pridelajo na svojem, če jim dovolijo, da smejo sploh na svojem delati. Tako ravnajo graščaki s kmeti in zato po pravici pravimo, da nam pijejo kri ... Kdo pa si, da tega ne veš?« 

»Tonca iz lonca.« 

Mož, ki ga ni več bolela roka, se je na vse grlo zasmejal, čeprav je govoril o tako bridkih rečeh.

»Tonca iz lonca? Kje pa si, da te ne vidim, in kakšen si? Zdaj se mi še lahko pokažeš. Nič se me ne boj, prijatelja bova! Po glasu bi sodil, da si čisto majhen deček, še tak ne, kakor je moj Bernardek doma, ki ga imam tako rad ...!« 

»Ali bom lahko z Bernardkom tudi prijatelj?« je vprašal Tonca veselo.

»Seveda boš lahko, samo če boš hotel. Še nocoj te popeljem ali pa ponesem k njemu, čeprav je nevarno. Jaz podnevi ne smem domov, biriči me iščejo, ker bi me graščak rad dobil v roke in me vrgel v grajski stolp v najhujšo ječo, kamor je že spravil očeta ...«

Tonca je že segel z roko v žepek in si omočil prstek ob grlu večje stekleničice, ki je bila pri zamašku še mokra, a preden je zaželel, da bi bil spet viden, je hotel še izvedeti, kaj je z očetom.

»Zakaj so vrgli očeta v ječo?« je vprašal.

»Graščaku je nesel plačevat desetino, pa mu je zmanjkal en sam krajcar in je prosil, da bi zanj počakali. Graščak, ki ima kamen namesto srca, se mu je zakrohotal, ga dal zgrabiti in odvesti v najhujšo ječo. »Tam bodi, dokler mi ne plačaš!« je zakričal za njim. Ko smo to zvedeli, smo si izposodili krajcar in jaz sem ga nesel v grad in prosil, naj očeta izpustijo, ko je vse poravnano. Denar je graščak vzel, name pa napodil svoje divje pse, ki bi me raztrgali, če ne bi bili zagledali zajca, ki sem ga v svojo srečo spodil, ko sem bežal skozi grmovje ... Takrat sem prisegel, da bom očeta rešil, ali pa se nad graščakom neznansko maščeval ... Pustil sem doma ženo in otroka in se pridružil v tej votlini možem, ki so jim graščaki prizadejali tudi take ali še hujše krivice ...« je pojasnil Bernardkov oče, glavar roparjev, ne da bi še poznal Tonca, ki ga je ozdravil.

Tonca je vedel dovolj. Ko je slišal o krajcarju, se je spomnil na svoje tri zlatnike in je sklenil, da jih da možu, ki jih bo gotovo vesel. Nemara reši z njimi očeta iz grajske ječe. Tudi je sklenil, da mora na grad in spoznati graščaka, ki je tako neusmiljen. Če se ne poboljša in bo delal še krivice, bi že kako napravil s kapljicami iz večje stekleničice, da bi ga kaznoval. Na gradu pa ne bi ostal. Rajši bo pri Bernardku in se z njim igral ...

»Zdaj pa moram postati viden!« je pomislil Tonca in pomel v žepku palec ob kazalec, ki je čutil, da je še moker. In ko je spet sam sebe videl, je odskakljal k možu, ga povlekel za hlače in zaklical: »Zdaj me pa poglejte, takšen sem Tonca iz lonca!« 

Mož ga je pogledal, se smejal in se čudil. V roke ga je vzel in ga opazoval od vseh strani, majal z glavo in ni vedel, ali sanja ali je res. »Ali si res človek!« je naposled vprašal.

Glavar se je čudil dečkovi bistrosti in sklepal, da popotni, ki se je oglasil na tiho nedeljo pri čevljarju Tonu in njegovi ženi Poloni, ni mogel biti kdo drugi ko Bog sam ...

»Če si človek, si pa gotovo lačen, čeprav si majhen. Od popoldneva do polnoči nisi ničesar užil. Ali bi rad kaj jedel?« 

»Rad,« je odgovoril Tonca.

In glavar je šel in prinesel iz kota za skalo latvico mleka in še kos kruha. Tonca je z obema rokama prijel za kruh. Ko ga je nosil k ustom, se je skoraj skril za njim. Sredico je grudil, skorji pa sta ostali ob strani celi in nazadnje je bilo tako, kakor bi si nadeval jarem. Potem se je nalokal še mleka in priznal, da je sit in da ne more več.

»Zdaj bi pa legla in zaspala!« je menil glavar. Oba sva potrebna spanja. Ti si hodil in si utrujen, ker si pod smreko malo spal, jaz pa tudi nisem prav zatisnil oči, odkar me je roka bolela.« 

»Kje pa spite?« je bil Tonca radoveden.

Glavar mu je pokazal v kot, kateremu je Tonca obračal hrbet. Tam so imeli on in njegovi svoje pograde.

»Ali ne bi šli radi domov?« je hotel vedeti Tonca.

»Kako rad,« mu je odgovoril in šel, da pripravi ležišče.

»Pa pojdiva!« ga je vzpodbudil mali.

»Ni varno. Biriči hodijo oprezovat k nam in ako bi me zalotili doma, bi ne bilo dobro. Če bi jaz ušel, bi trpela pa žena in Bernardek,« je povedal glavar.

»Pa če bi jaz napravil, da bi vas ne zalotili, ali bi šli?« je glasno vprašal Tonca, da bi ga mož do kota slišal.

»Hahaha ...« se je zasmejal Bernardkov oče. »Seveda bi šel, seveda, in še tebe bi vzel s seboj! Kar v žep bi te dal, pa bi šla!« 

»Pa me boste ubogali in ravnali tako, kakor bom jaz hotel?« se je postavil Tonca, ki je v svoji bistri glavici že uganil, kako bo napravil.

»Narobe svet bo to, da bi odrasel mož otroka poslušal, a ker si ti posebne vrste deček, naj bo! Ozdravil si me, pa mi boš nemara tudi poslej kako pomagal,« je sprejel mož nenavadni pogoj.

Tonca, ki je medtem odmašil malo stekleničico in si omočil prstke, je odskakljal k možu, se dotaknil njegove roke in veselo zaklical:

»Zdaj bodiva pa oba nevidna!« 

»Hahaha ...« se je mož spet veselo zasmejal in menil, da bi bilo res prav in dobro, če bi bil vsaj nekaj dni neviden, ker bi lahko brez skrbi šel domov in bi prišel tudi v grad in do očeta in ga rešil.

»Sva že nevidna!« mu je zatrdil Tonca.

»Pa te le vidim,« ni verjel glavar.

»Tudi jaz vas vidim,« je povedal mali čarovnik.

»Pa praviš, da sva nevidna!« 

»Midva se vidiva, drugi naju ne bodo.« 

»Ne verjamem.« 

»Pa se pripravite in pojdiva! Zdaj morate tako ravnati, kakor jaz hočem!« 

Mož, ki je bil pozabil, kar je pravkar obljubil, se je ob dečkovem odločnem opominu spomnil dane besede in ni več pomišljal in ne se obotavljal. Napravil se je, vzel Tonca v roko in odšel z njim iz votline.

Zunaj ni bilo več mesečine, za gorami se je že nebo pisalo in v sivi somrak se je oglašala taščica.

»Tonca, nevarno bo!« 

»Zakaj bo nevarno?« 

»Mislim, da le nisem neviden.« 

»Počakajte, boste že videli, da ste!« 

In potem sta oba molčala in mož je šel in šel. Hodil je pol ure, hodil celo uro — po tem, kako je rastel dan, je računal — in že je prišel v reber, od koder je bilo videti grad in pod njim v polju med sadnim drevjem kmečke hiše in onstran hiš reko, ki je šumela proti jugu.

Pogledal je Tonca, ki ga je nosil kar v naročju, da bi mu povedal, da sta že blizu doma, da se vidi že grad. Pa je Tonca spal in ga ni maral buditi. Tedaj je zaslišal po stezi govorjenje. Bili so njegovi tovariši, ki so se vračali v votlino. Menili so se prav o njem, kako jim ne bo hotel verjeti, da so se priplazili na severni strani stolpa do prve line in klicali vanjo, da bi se jim oglasil kak jetnik, a je bilo vse tiho ko v grobu.

»Verjamem vam,« se jim je oglasil, ko so se imeli srečati.

Obstali so. »Spomin! Umrl je!« so vsi obenem vzkliknili.

Glavar se jim je umaknil s steze in šli so mimo njega in ga niso opazili. Tako se je prepričal, da je neviden.


5.[uredi]

Na grajskih travnikih so pele kose in v širokih redéh je padala visoka trava pred senoseki. Bili so stari možje in mladeniči, ki so kosili, a nič niso kazali veselja, čeprav je lepo jutro obetalo lep dan in je bila rosa, da bi jo brodil, in so kose rezale, da bi morali vriskati.

Kdo bi bil vesel, kdo bi vriskal na tlaki!

Kakor bi ne znali govoriti, so bili kosci tiho, le vsakotoliko so se spogledali, si dali z glavo znamenje in opozarjali drug drugega na biriče in valpta, ki se je bližal temu ali onemu in ga oplazil s svojim pasjim bičem, ker se mu je zdelo, da je prepočasen.

»Bogu bodi potoženo!« je prenesel mož udarec in skušal dohiteti soseda, ki je bil pred njim, da bi ustregel valptu.

»Bog vidi in bo sodil in plačal!« je potrpel drugi in za to svojo vero moral občutiti znova valptovo razdraženo oblastnost.

Doli izpod gradu se je zaslišal po grajski poti konjski topot v sveže jutro. Biriči in valpet so začeli kričati nad kosci, bič je opletal, kakor bi se ljudje upirali in ne bi hoteli delati.

Graščak je privihral na svojem vrancu na travnike in podil konja z enega konca v drugi, za dobro jutro grmel nad kosci, se ustavljal pri biričih in obstal pri valptu, hotel vedeti, ali so vsi prišli na tlako in kdo prepozno.

»Vsi so prišli, grofovska gnada!« je ukrivil valpet hrbet.

»Prepozno?« 

»Ta in ta in ta! ...« je valpet kazal po vrsti zamudnike.

Graščak je vzpodbodel konja in ga pognal proti nesrečnikom. Vsakega je poklical k sebi in ko je ponižno stal ob konju, ga je neusmiljeno z bičem, nato mu pa še naložil denarno globo, ki jo mora v treh dneh prinesti v grad. Za božjo voljo in pri vseh svetnikih ga je vsak prosil, naj odpusti, da bo rajši še eno tlako več napravil, samo globe ne, ker nima denarja kje vzeti.

»Doma imaš lepo hčer!«

»Pridno hčer, gnadljivi gospod grof, hvala Bogu ...«

»Hči naj prinese denar!« 

In graščak je vihral dalje in se vrnil k valptu.

»Žensk še ni?« ga je vprašal.

»Kmalu bodo prišle, grofovska gnada ... Seveda, morale bi biti že tukaj, da bi trosile ... Jih pa zapišem, da jih boste globili, grofovska gnada!« je bil valpet ponižen, da bi se ne zameril gospodu, čeprav je vedel, da je prezgodaj in ne kaže redi trositi, dokler je rosa.

»Prav!« je odrezano rekel graščak.

Pognal je že konja, a ga trenutno zaustavil in se spet vrnil k valptu: »Kaj pa te mrhe, ali se še kaj upirajo, ali še kolnejo ali molčijo, ko jih priganjate k delu?« 

»Grofovska gnada, nič se ne upirajo več, tudi ne kolnejo in ne molčijo, samo Boga jemljejo v misel,« je povedal valpet in videl, da graščaku ni bilo prav. Obraz se mu je zmračil, zaklel je in vzpodbodel vranca, ki je oddrevel, da je bilo videti, kakor bi letel po zraku.

»Sam bognasgavaruj ne more biti hujši,« so bili prepričani senoseki, ko so gledali za njim in so že izvedeli, kako je kaznoval tiste, ki so prišli toliko prepozno, da so prvi komaj kose nabrusili.

»Privoščil bi mu, da bi ga Bog tako obiskal, da bi pri živem telesu gnil in bi ga črvi jedli!« je upal glasno povedati svojim sosedom tam ob stezi mož v najlepših letih, ko se je prej previdno ogledal in videl, da ni ne valpta ne biriča blizu.

Bernardkov oče je s Toncem vse to videl in slišal. Ko sta bila prišla iz gozda in je zagledal senoseke in se je znova prepričal, da je neviden, se je pomudil na travniku. Hodil je od znanca do znanca, da bi ujel, kaj govorijo, ko si upajo, in tako je tudi Tonca spoznal, kaj se pravi piti ljudem kri.

»Košanka bo tudi prišla trosit, obračat in grabit,« sta ujela, ko so kosci naštevali ženske, ki jih je ta dan zadela tlaka.

»Moja žena,« je šepnil Bernardkov oče Toncu v uho.

»Potem ste vi Košana?« je vprašal Tonca prav tako tiho.

»Da, Tonca, tako mi pravijo in tudi ti mi lahko tako praviš. Zdaj pa še ne greva k nam. Tu počakava, saj ne bo dolgo, da pridejo grabiče. Če bi šla, bi nemara ženo zgrešil in potem bi je do poznega večera ne videl.« 

Tonca je bil zadovoljen, čeprav bi bil že rad pri Bernardku, da bi se z njim igral.

Medtem ko sta čakala, sta krenila pod košat hrast, kjer so bili odložili kosci svoje kamižole. Tam je Košana sedel in odložil Tonca, ki je veselo poskočil, a ko je zagledal po tleh želod in lepe skledice in korčke, jih je začel hitro pobirati in znašati k stari korenini, ki je pririla iz zemlje in jo je obrastel mah. Z želodom je začel trkljati, kakor je videl, da so se kamenčkali doma v vasi otroci. Ko se je te igre naveličal, je grebel pod korenino in polnil skledice in korčke s prstjo, dokler ga niso zlati sončni kolobarčki zmotili. Spomnil se je, da ima še vedno v žepu tri zlatnike.

»Sklenil sem, da bom pomagal, komur bom mogel. Vse tri zlatnike sem v mislih obljubil Košanu, ko sva bila še v votlini, da bi rešil očeta. Nisem mu jih še dal. Pozabil sem. Mogoče je pa prav, da sem pozabil. Tisti mož, ki mu je graščak ukazal, naj prinese v treh dneh v grad plačat globo, tudi nima denarja. Kaj, če bi dal zlatnike njemu in ga rešil skrbi? Košanu bom pa dal druge, saj jih lahko napravim, dokler imam kapljice ...« je mislil Tonca in se ni več igral.

Z očmi je iskal med kosci in ko je našel moža, ki ga je graščak pretepel radi zamude in mu še naložil denarno kazen, je vprašal Košana: »Tisti mož tam, ki je zamudil, ali bo mogel plačati?« 

»Ne bo mogel. Groši se ne pobirajo na cesti. Če pojde sam v grad, ga vržejo v ječo kakor mojega očeta, če pa pošlje hčer, je tudi ne bo nazaj. Če se pa le vrne, pride z njo žalost ...« je povedal Košana.

»Groš, ali je to veliko denarja?« je zanimalo Tonca, ki bi rad vedel, če toliko premore.

»Za kmeta je to že bogastvo, graščak jih pa ima gotovo na mernike, a vseh se drži naša kri,« je izvedel.

»Ali je zlatnik več kakor groš?« je še vprašal Tonca.

»Zlatnik? O ti moj Bog, kdo le še pozna ta denar? Kar živim, ga nisem videl. In drugi v vasi tudi ne! O zlatnikih samo še pripovedujejo, ko se spominjajo kralja Matjaža, ko so bili taki časi, da ljudje drugega denarja niso poznali. Da bi se že kralj Matjaž, ki spi pod Sveto goro, zbudil in prišel in pokazal graščakom, da bi pomnili!« 

Tonca je segel v žep in ko je Košana obmolknil, mu je na dlani pokazal svoj denar.

»Sveta nebesa, Tonca, tri zlatnike imaš?« se je mož začudil.

»Dva dam vam, da rešite očeta, enega pa tistemu možu, da ga graščak ne vrže v ječo!« je povedal Tonca in res dal Košanu dva zlatnika.

»O, ti dobri otrok!« je bil Košana vesel in ginjen. »Grapar bo kar znorel ob tolikem bogastvu, ki ga reši vseh skrbi. Samo, kako bi mu zlatnik dal? Da bi šla k njemu in mu ga vrgla na tla, da bi ga videl in pobral? Ne, zvedeli bi in bi rekli, da je grajski, ker ga je našel na graščinskem. Eh, tako napraviva! Vidiš, tukaj visi Graparjeva kamižola, poznam jo. V žep mu vrzi!«

In je dvignil Tonca, ki je spustil zlatnik v Graparjev žep. »Bog ti plačaj in povrni!« se je zahvalil Košana še za Graparja in rekel, da bo možu že povedal, kdo mu je pomagal.

Tonca je bil vesel dobrega dela in najrajši bi šel in vse kolobarčke pod hrastom spremenil v zlatnike, a pomislil je, da bi mu kapljice pošle. Bog ve, kako mu pridejo še prav, da bi mogel z njimi tudi drugače ljudem pomagati.

Tedaj so začele prihajati na travnik grabiče.

Košana je izpod hrasta gledal, kdaj zagleda ženo, da bi ji šel naproti in jo neviden tiho pozdravil.

»Samo da bi se ne ustrašila in mislila, da sem umrl in da sem prišel k njej kakor duh!« se je premislil, glasno pa je Toncu povedal za ime vsake grabiče, ki je na novo prišla.

Vsaka se je morala oglasiti pri valptu, ki je bil z njimi še bolj oblasten ko z moškimi. Nad nekaterimi je kričal, z mlajšimi je bil prijaznejši, celo šalil se je in smejal, kakor sta videla Tonca in Košana izpod hrasta.

»Zdaj gre naša,« se je oddahnil Košana, ko je zagledal ženo, zakaj bal se je, da bi ne zamudila.

Tonca je pustil pod hrastom in hitro stopil, da bi prišel do valpta pred ženo in bi slišal, kaj ji bo rekel, ko se mu bo priglasila za tlako.

»Oha, Košanka, spet med zadnjimi! Ali si tako zaspana ali kaj? Pa ne, da te je ponoči obiskal roparski mož? Le glej! Če ga kdaj zalotimo doma, boš z njim vred plačala!« je rohnel valpet in švigal z bičem, kakor bi hotel pokazati, kaj bi jo čakalo.

»Rada bi prej prišla, gospod, pa je otrok bolan. Še tako sem se težko odtrgala. Kar bojim se, da ne umre,« mu je s solzami v očeh povedala.

»Ne bi ga bilo škoda, ko je puntarske krvi!« je zaničljivo siknil valpet.

Košana je ob teh besedah stisnil pest in z neznansko silo česnil valpta, da je omahnil in divje zatulil.

Kosci so obstali, biriči so tekli od vseh strani k valptu, da bi videli, kaj mu je, in mu pomagali, grabiče si niso upale blizu in so le od daleč gledale Košanko, ki je vsa prebledela in se oslonila na grablje. Pomilovale so jo, zakaj vedele so, da ne more pričakovati kaj dobrega, ko pride valpet k sebi, če je še živ. Preoddaljene so bile, da bi mogle slišati, kako je po udarcu šepnil Košana ženi, naj se nič ne boji, ker je on ob nji in jo bo branil. Ob teh besedah je široko pogledala in ji je bilo, kakor bi jo zabodel v srce, ker je bila prepričana, da je ta trenutek mož umrl in da je ob nji njegov duh, ki se je maščeval za žalitev.

»Kaj se je zgodilo, Košanka?« so hoteli vedeti biriči, ko so pritekli in prijeli valpta, da bi ga dvignili.

»Nič ne vem, kar padel je, ko je govoril z mano,« je komaj spravila iz sebe Košanka in še vsa drhtela od groze in žalosti, a molčala, kaj je slišala in kaj misli.

Valpet je bil kakor v nezavesti.

»Vode, vode, ženske! Kaj stojite in zijate od daleč! Pomagajte!« so začeli klicati biriči.

Valpet se je ovedel in rekel, da ni treba.

»Samo čudna slabost me je napadla, kar zameglilo se mi je pred očmi,« je povedal in se delal pogumnega, da bi kdo ne izvedel, kako se še vedno boji pred neznanim, ki ga je udarilo.

In potem se je zgodilo čudo, ki ga grabiče niso pričakovale. Valpet ni bil s Košanko nič hud; prijazen je bil in ji celo ukazal, naj gre domov, ker se je ob njegovi omotici tako prestrašila.

Košanka se je zahvalila in odšla. Grabiče, ki so gledale za njo in jo blagrovale, so videle, kako je spočetka počasi hodila, a potem začela teči, ko da jo kdo podi. Če bi vedele, da se boji lastnega moža, ki jo je s Toncem v naročju neviden dohitel, bi se pokriževale ...

Valpet od tiste ure dalje ni nikogar več oplazil z bičem in ko je graščak spet prijahal na travnik, je dolgo z njim govoril. Kosci in grabiče so slišali, da se je grof krohotal, ko je poslušal valpta, a zdelo se jim je, da je njegov krohot le prisiljen ...

»Kaj naj to pomeni?« so se skrivoma spraševali.

In ko je grof proti svoji navadi pognal vranca proti gradu in ni nobene grabiče ozmerjal in ne pogledal, ni bilo čudenja ne konca ne kraja.

Ko je zvečer po opravljeni tlaki Grapar oblekel pod hrastom kamižolo in segel z roko v žep, je začutil v njem nekaj okroglega, kakor bi bil denar. Skrivoma je pogledal in ko je videl, da ima v roki zlatnik, je mislil, da sanja. Spet je spustil denar v žep in ga s prsti otipaval. Nič se ni spremenilo, okrogli zlatnik se je samo ogrel, a zlatnik je le ostal.

»Bog bodi zahvaljen, ki se me je čudežno usmilil!« se je ozrl proti nebu in bilo mu je, kakor bi bil odložil težko breme, ki ga je z bridko skrbjo nosil od jutra, in se potolažen vračal domov.


6.[uredi]

Košanka je prišla domov bolj mrtva ko živa. Vse moževe besede je niso mogle prepričati, da ne hodi ob nji kot duh. Ko je odprla v izbo, je omahnila na posteljo k Bernardku.

»Mama!« jo je s šibkim glasom pozdravil sin. Iz glasu se je slišalo, kako ga bolezen muči, a vendar je bil v njem tudi rabel dih veselja, da se je mati vrnila, da ne bo sam.

»Moj Bog, moj Bog, ali je umrl v takih grehih, da se spovrača ob belem dnevu in se mora tako vicati?« je ihtela mati, česar Bernardek ni razumel.

»Kdo je umrl?« je vprašal.

»Oče, sin moj, moliva zanj,« je odvrnila.

»Nisem umrl, Bernardek, doma sem, pri tebi sem,« se je tedaj oglasil oče in z roko pobožal sina po licih, ki so pekle ko ogenj.

Sinu se je za trenutek ob očetovem glasu zjasnil obraz in je veselo pogledal, a ko ni videl očeta, se je zgrozil in se sunkoma dvignil ter se krčevito oklenil matere.

»Nič se ne boj, Bernardek! Oče je res živ, in jaz sem z njim, Tonca iz lonca, ki sem prišel z njim, da bom tvoj prijatelj in se bova igrala,« se je oglasil Tonca, da bi Bernardka potolažil, ko je videl, kako se je prestrašil.

Drobni otroški glas je Bernardka res potolažil. Ob imenu nevidnega dečka mu je šlo kar na smeh. Opustil je mater in gledal v smer, od koder je slišal besede.

»Tonca iz lonca, ali sam sebe zmerjaš? Kje pa si? Tudi tebe ne vidim! Pokaži se, ako hočeš, da bova prijatelja in se igrala!< se je opogumil Bernardek in govoril glasno, kolikor je mogel.

»Ne trudi se z govorjenjem, Bernardek, bolan si!« ga je opomnila mati, ki je medtem stopila k vratom in snela s stene žegnanček z blagoslovljeno vodo. Ko ni vedela več, kako naj reši moža vicanja, se je spomnila, da bi ga poškropila in ga tako rešila ...

»Bog ti prizanesi trpljenje!« je želela in poškropila po sobi.

Blagoslovljene kaplje so oškropile Košana in Tonca.

Žena je vzkriknila, Bernardek je strmel: oče je stal ob njegovi postelji, živ in prav tak, kakršen je bil, ko je ponoči prihajal iz gozda domov, poleg njega pa je stal na tleh deček pritlikavček.

Tudi oče se je čudil in Tonca iz lonca tudi.

Samo trenutek so se gledali brez besede, potem pa se je oče zasmejal, stopil k ženi in ji stisnil roko.

»Hahaha, zdaj pa boš verjela, da nisem mrtev, ko me vidiš! Samo ne vem,« je pristavil, »če je prav, da si me rešila čara. Prezgodaj je to prišlo, rad bi bil še nekaj časa neviden, da bi mogel v grad. Otel bi očeta in pokazal graščaku, kakor sem valptu na travniku, ko sem ga česnil do omedlevice, da bo pomnil, kaj se pravi želeti smrt puntarski krvi!« 

»Nič ne de,« se je oglasil Tonca, »se bova napravila pa spet nevidna, da bova mogla v grad!« 

»Vidiš, ta je moj čarovnik, ki mi je nocoj ozdravil nevarno rano in me začaral, da sem bil neviden ... O, Tonca iz lonca je dober deček in bister. Naj se ga kdo le dotakne, da bi mu prizadejal kaj hudega, to bo občutil mojo pest! In ne veš, kako je usmiljenega srca. Poglej!« 

Košana je pokazal zlatnika in ju vrgel na mizo, da sta prečudno lepo zažvenketala.

»Moj Bog, zdaj smo pa bogati in rešeni vseh skrbi!« je vzkliknila žena in verjela, da je mož živ.

Tonca je bil vesel veselja in sreče, ki jo je prinesel Košanovim, le Bernardek se mu je smilil, ko je videl, da ne more iz postelje.

Dvignite me k Bernardku!« je zaprosil.

»Saj res,« je rekel Košana, »vidva se prav za prav še nista prav pozdravila!« 

In je dvignil Tonca in ga položil k sinu, ki se mu je kar smehljal, ko je videl tako majhnega dečka.

»Ali boš moj prijatelj?« ga je vprašal Tonca.

»Seveda bom, ko si tako dober in si ozdravil očeta in mu dal še tak denar,« je odgovoril Bernardek in dal Toncu roko.

»Mati nama zdaj kaj skuha, Tonca, ko sva oba lačna. Ta čas se vidva lepo pogovorita, če je Bernardku kaj odleglo,« je rekel oce in odšel z ženo v kuhinjo.

»Mi je, mi je!« je zaklical za očetom Bernardek, ki se je počutil bolje in je skušal tudi vstati, a je le spoznal, da še ne more.

Tonca je to videl.

»Če boš bolan, ne boš mogel vstati,« je rekel.

»Seveda ne bom mogel,« je odgovoril Bernardek.

»Potem se tudi igrati ne bova mogla,« je bl Tonca žalosten.

»Tudi ne.« 

Obema je bilo težko in sta utihnila.

»Kako si ozdravil očeta?« je vprašal čez trenutek Bernardek.

»Želel sem, pa je bilo!« se je odrezal Tonca.

»Pa želi, da bi tudi jaz ozdravel,« je prosil bolnik.

»Saj res!« je tlesknil Tonca z rokami.

»Ali že želiš?«

»Še ne.«

»Zakaj ne, če hočeš, da bova prijatelja?«

»Oči moraš prej zapreti, kakor bi spal!«

»In koliko časa bom moral mižati?«

»Dokler ti ne porečem, da je dosti.«

»Zdaj že mežim!« je povedal Bernardek.

»Pa zares?« je hotel vedeti Tonca.

»Zares!«

»In nič ne vidiš?« 

»Nič, prav nič!« 

»Tudi mene ne?« 

»Tudi ne.« 

»Zdaj bom želel. Če pogledaš, ne vem, kako bo. Ujezil bi me in potem bi ne želel!« je strašil Tonca Bernardka, ker ni hotel, da bi videl njegovo čudodelno stekleničico, ki jo je vzel iz žepka, jo odmašil in nagnil na prst, da ga je zmočil, nato pa jo urno spravil in šel s prstom čez Bernardkovo čelo.

»Ali naj še mežim?« je vprašal Bernardek.

»Ni treba več,« je odgovoril Tonca.

»Kdaj bom zdrav?« 

»Ali še nisi?« 

»Ne vem.« 

»Poskusi vstati!«

Bernardek je poslušal Tonca, vrgel odejo s sebe in skočil s postelje kakor pred tednom, ko še ni bil bolan.

»Mama, oče, zdrav sem, Tonca me je ozdravil!« je začel klicati in je tekel v kuhinjo.

Tonca se je smejal za njim in skobacal na rob postelje ter se spustil na tla, da bi tudi on šel v kuhinjo in videl, kako so veseli. Preden je prišel do vrat, je že stopila v izbo Košanka, ga dvignila s tal v naročje, ga objela in poljubovala in se mu zahvaljevala.

»O ti zlati otrok, kar pri nas moraš ostati, naš boš, Bernardkov bratec, kakor njega te bomo imeli radi, ko si tako dober. Kaj ne, da ostaneš pri nas, da ti ne bo nič dolg čas po domu?« ga je še vprašala.

»Ne vem,« je rekel in nató pristavil: »Malo mi je že dolg čas po mami in očku, a ker se bojim, da bi me tepla, če se vrnem, bom pa pri vas. Samo v grad bi šel še rad.« 

»O, v grad pa že še pojdeva, če mi boš pomagal,« je dejal Košana, ki je ujel njegove besede, ko je prišel z Bernardkom za ženo v izbo.

»Pa ne boš smel ostati v gradu, če hočeš, da bova prijatelja. Jaz ne smem v grad, pse bi name naščuvali. Ne veš, kako so hudi! Še našega očeta bi bili kmalu raztrgali. In graščak in vsi grajski so hudobni in neusmiljeni!« se je oglasil tudi Bernardek in vzel materi Tonca ter ga odnesel na mizo, za katero je sedel, da bi se začel z njim igrati.

»Ali je graščakinja tudi huda?« je vprašal Tonca.

»Graščakinja je bila dobra in usmiljena, a je umrla. Od žalosti je umrla, ker je videla, kako je graščak brez srca,« je povedala Košanka in odšla v kuhinjo. Od koder je kmalu prinesla toplega mleka in potem še žgancev, da bi jedli.

»Tonca, ali znaš že sam jesti?« ga je vprašala ljubeznivo,

»Znam,« je moško povedal. In ko je Košanka vzela iz žličnika žlice, je prinesla za Tonca prav majhno, ki jo je bil napravil stari oče za Bernardka, ko je bil še v krilcu.

Tonca so postavili na klop za mizo, kjer se je stojé nagibal k skledi in zajemal iz nje in junaško nosil v usta in bil vesel in mu je teknilo, čeprav na dolgi poti ni žlica nikdar toliko obdržala, kolikor je zajel ...

7.[uredi]

Košana in Tonca sta prišla nevidna v grad, ki se je dvigal na griču nad vasjo. Po poti nista govorila, da ju ne bi kdo slišal. Tonca je nestrpno čakal, kdaj prideta izmed temnega smrečja, da zagleda mogočno zidovje, za katerega so morali kmetje iz doline samotež voziti skale, kakor je slišal praviti. Močno ga je skrbelo, ali bo spuščen most čez jarek, ki je gotovo tako globok in širok, da bi ne mogel čezenj tudi Bernardkov oče, čeprav je velik. Oddahnil se je v Košanovem naročju, ko sta prispela iz gozda in obstala pred jarkom. Most je bil spuščen. Verige, ki so ga vezale k zidu ob ogromnih vratih, so bile napete in so kakor zaječale, ko je stopal Košana po mostnicah. Vratar, ki je bil močan kakor ajd, je slišal ječanje verig in je stopil skozi vrata pred obzidje, da bi videl, kdo prihaja. Nikogar ni opazil, a vendar se ni vrnil. Stal je na mestu, gledal v dolino in bil očividno zadovoljen, da je v grajski službi in mu ni treba hoditi na tlako kakor onim, ki se morajo v hudi poletni pripeki žgati tam doli na travnikih ... Čeprav je bil Košana bos, je le previdno hodil in tako sta srečno pustila vratarja za seboj in krenila čez zunanje dvorišče mimo raznih poslopij skozi druga vrata v pravi grad in prišla na notranje dvorišče, sredi katerega je rastla starodavna lipa in pod njo kamenita miza. Pod lipo je stal Grapar.

»Prišel je, da plača globo,« je povedal Košana tiho Toncu. »Tu mora čakati, ker graščak ne pusti v notranjost gradu nobenega kmeta. Bog ve, kdaj je že prišel in koliko časa že potrpežljivo čaka, da se bo graščaku zljubilo priti in vzeti denar. Počakajva še midva, da bova videla, kako Grapar opravi!«

Grapar se je oziral v vrata in okna, se prestopal in videti je bilo, da bi rad sedel na kamenito klop ob mizi, a si ni upal.

Izkupil bi jo bil, če bi bil sedel, zakaj končno je le prišel graščak. Bil je nataknjen in zadirljiv, da nikoli tega. Že ko je prihajal po dolgih mostovžih in neštetih kamenitih stopniščih, je rohnel kakor hudina nad pasjo žloto, ki mu ne da miru, da bo golazni zanikrni že pokazal, kaj se pravi zamujati delo in se tako puntati ...

»Hudo bo,« je šepnil Košana Toncu, »če bi mogla ubogemu Graparju pomagati!« Tonca je že sam na to mislil.

Ko je graščak razkoračeno obstal pred Graparjem in ga gledal, kakor bi ga hotel z očmi prebosti, se je ubogi mož kar tresel, se trikrat globoko pripognil in začel: »Gnadljivi gospod, kakor ste ukazali ...«

Dalje ni mogel. Graščak je zagrmel: »Kaj sem ukazal?« 

»Da moram v treh dneh prinesti plačat ...« je ponižno povedal Grapar.

»Da, v treh dneh, a ne ti. Hči bi morala priti! Puntaš se!« 

»Ne, gnadljivi gospod, ne puntam se. Sem mislil ...« 

»Hohoho ...« se je zakrohotal graščak, »misliti si upaš, pa praviš, da se ne puntaš!« 

»Gnadljivi gospod, tri groše plačam namesto enega. Samo ponižno bi prosil, če bi zmenili. V vasi mi ni mogel nihče zmenjati, zato s tem denarjem nisem poslal hčere in sem prišel sam,« se je opravičil Grapar in pokazal graščaku s tresočo roko zlatnik.

Graščak je za trenotek onemel, ko je zagledal zlatnik v kmetovih rokah. Tonca je bil že vesel in je mislil, da je hudega graščaka minila zloba in da bo zdaj z Graparjem prijazen. Pa se je motil.

»Ali si v zvezi s hudičem, da ti nosi tak denar?« je graščak spet trdo prijel Graparja, ko mu je vzel zlatnik.

»Bog me varuj, gnadljivi gospod ... V kamižoli sem ga našel in ne vem, od kod je prišel,« je mož po pravici povedal.

Graščak je vrgel zlatnik na mizo, da bi ga po žvenku preizkusil, če je pravi.

»Jaz sem ga izgubil, našel si ga. Na mojem svetu si ga našel in si ga torej meni ukradel. Tat! In zdaj bi mi rad z njim plačal. Tri groše, si rekel, da mi daš namesto enega, drugo pa da spraviš ti spet v svoj tatinski žep! Hohoho, kar počakaj, pri priči ti zamenjam!« je divjal graščak, ko je pobral z mize zlatnik in ga spravil.

Grapar je videl, kaj ga čaka. Zgrudil se je na kolena, dvignil roke in prosil:

»Gnadljivi gospod, saj nočem nič nazaj, samo usmiljenja prosim. Če bi vedel, da je zlat vaš, bi ga bil še tisti večer prinesel v grad. Prizanesite mi, gnadljivi gospod, za božjo voljo in pri zveličanju vaše duše vas prosim ...«

Ob zadnjih Graparjevih besedah je graščak kakor pobesnel.

»Hlapci! Ječar!« je zarjovel, da je odmevalo od vseh kotov, in hodil pod lipo kakor obseden.

Tonca je v Kočanovem naročju prestrašeno gledal neusmiljenega graščaka in se spomnil, kako mu priželijo tlačani, da bi gnil pri živem telesu in bi ga črvi jedli ...

Vsi iz sebe so pritekli hlapci in za njimi še ječar, ki je tiščal v roki velik ključ, katerega bi Tonca nemara težko pobral, če bi mu padel na tla.

»V ječo z njim, da bo delal družbo Košanu, ki še ni odslužil krajcarja!« je zapovedal graščak in se zakrohotal, ko so zgrabili Graparja in ga odpeljali izpod lipe.

Košana je šel s Toncem za njimi, a jih prehitel, da bi mogel takoj k očetu, ko odpre ječar težka hrastova vrata.

Grapar je med potjo prosil hlapce in ječarja, da bi se ga oni usmilili, a so se mu smejali in se norčevali, da je za vse življenje plačal štibro s svojim zlatim denarjem in da ima zdaj pravico stanovati v gradu ...

S svetlega hodnika so morali po stopnicah, ki so držale v globino, in potem so prišli v temen rov, v katerega je skozi majhne majhne line prihajalo toliko svetlobe, da je človek še videl kam stopiti.

Na koncu rova so obstali pred močno okovanimi hrastovimi vrati.

»Tu boš zdaj lenaril in te ne bo treba biti strah, da prideš na tlako prepozno!« je zbodel ječar Graparja in vtaknil ključ v ključavnico in ga obrnil, da je zaškripalo. »Lahko škripa,« je pojasnil hlapcem, »saj je že leto dni, odkar sem jih zadnjič zaprl za Košanom, ki mu je zmanjkalo krajcarja ...«

Ko je odprl, je puhnilo iz ječe, da je vsem kar sapo zaprlo.

»Hitro opravimo!« so dejali hlapci.

Medtem ko so zgrabili Graparja, ki se je upiral, in ga morali nesti v grozno ječo, je Košana vzel iz ključavnice ključ in stopil nato s Toncem za njimi. Vedel je po ječarjevih besedah, da očeta ne najde več živega, a vsaj ob njegovih kosteh bi rad pomolil.

»Tako, zdaj se pa dobro imej, Grapar, in zabavaj se s podganami, ki se nam zaletavajo v noge! Okusno meso imajo, ne boš stradal! Če se hočeš pa ti postiti, podgane se ne bodo, hahaha! ...« so se trdi hlapci trdo poslovili od Graparja, ko so ga pahnili od vrat, h katerim je silil, in jih zaloputnili.

Ječar je hotel zaobrniti ključ, a ključa ni bilo.

»Tiščite, tiščite vrata, da ne uide! Ključa ni! V ključavnici sem ga pustil prej, zdaj ga pa ni!« je bil ključar glasen in v skrbeh.

»Na tla je mogoče padel, poglej!« so mu svetovali hlapci.

Ječar se je pripognil in z roko iskal pred vrati, kamor bi bil ključ lahko padel, a ga ni našel.

»Baklo moram prižgati,« je rekel in začel kresati, da je zanetil gobo, ki jo je potem vihtel, dokler se ni tako razvnela, da je z njo prižgal baklo, ki jo je imel pripravljeno v kotu ob vratih.

Tudi ob bakli ni našel pred vrati ključa.

»V keho si ga vzel s seboj, pa si pozabil. Kaj, če ti je notri padel iz rok, ko smo imeli opraviti z Graparjem?« so menili hlapci.

Ječar se je dal prepričati in odprli so vrata, da bi z baklo poiskali ključ, a ko so vstopili, so obstali ko okameneli in ječarju je padla bakla iz rok. Graparja ni bilo nikjer. To je vse tako prestrašilo, da so jo drug za drugim odkurili, ko so prišli k sebi ...

Tonca je hotel Graparja rešiti in ga napravil nevidnega ter mu s prstkom na ustih pokazal, naj bo tiho, ko se je mož neznansko začudil, videč ob sebi mladega Košana s smešnomajhnim dečkom v naročju.

Ko so utihnili v rovu koraki, je rekel Košana:

»Nič se ne boj, Grapar, skupaj pojdemo domov in med potjo ti vse povem, da ne boš mislil, da sem v zvezi s samim bognasgavaruj!« 

Tako je rekel in pobral baklo, ki je znova zaplapolala, in pokleknil pred okostnjak, ki je stal v kotu.

»Bog vam daj večni mir in pokoj, ubogi oče!« je glasno želel in molil očenaš.

Tonca, ki ga je bil dal na tla, se je dotaknil belih kosti in želel, da bi Bernardkov stari oče oživel.

Košana se je med molitvijo nenadoma umaknil in vstal ter obstal ob Graparju, ki je prav tako kakor on z grozo gledal, kako se je okostnjak zganil, se dvignil in so vidoma izginjale kosti, dokler ni rajnik živ stal pred njima.

»Sin moj,« je spregovoril stari Košana žalostno, »Bog ti je dal po tem malem gnado, da me še enkrat vidiš, meni pa gnado, da ti morem še zadnjo željo povedati: Bernardka daj v šole, da bo božji mašnik postal, zame svete maše bral in me iz vic reševal! ...«

Tako je spregovoril in to je naročil in že je bil pred njimi spet sam okostnjak, ki se je sesul, da so suho zarožljale bele kosti na vlažna tla.

Košana je vzel Tonca v naročje in, ko se je še enkrat ozrl na očetove kosti, je pomignil Graparju in stopili so iz groznega prostora. Ker je držal Košana v levici, v kateri je nosil Tonca, neznanski ključ od ječe, mu ga je hotel mali vzeti, da bi ga potežkal. Ob ključu se je spomnil na hudega ječarja, ki je tako neusmiljeno govoril, da bi zaslužil kazen. Kako bi prišel do njega, da bi se ga mogel dotakniti in bi mu želel kaj takega, da bi pozneje moral z ubogimi jetniki drugače ravnati? Aha, že ve!

»Ali vtaknete ključ spet v ključavnico?« je vprašal Bernardkovega očeta.

»Seveda,« mu je odgovoril in že vtaknil ključ v vrata, nato pa vrgel baklo v ječo, da bi jo ječar našel tam, kjer mu je padla iz rok, in nato zaklenil.

»Dajte, da se dotaknem še enkrat ključa !« je prosil Tonca, ki je ta čas pripravil svoj čar, in Košana ga je pridržal k vratom ...

Tedaj se je zaslišalo v rov graščakovo rjovenje in težki, hitri koraki in kmalu nato je rdeče zasvetila v gornjem koncu bakla, ki jo je nosil eden izmed hlapcev.

»Svojat nemarna, na koga naj se še zanesem! Strahopetci! Če ste Graparja res odvedli v ječo, mora biti v njej! Hudič ne bo stikal po takih prostorih, da bi pomagal ljudem, ki znajo klicati samo še svojega Boga! Ti si stal v stopnišču,« se je ozrl graščak k drugemu hlapcu, ki je šel z ječarjem in svojim tovarišem za njim, »in nisi videl, da bi medtem prekleti pes ubežal?« 

»Ves čas, vaša grofovska gnada, se nisem ganil z zadnje stopnice pred rovom, odkar so odšli ječar in onadva, da vam povedo, kaj se je zgodilo. Nikogar ni bilo mimo, samo zamolkel glas — se mi je zdelo — da sem slišal iz ječe, a razumeti nisem mogel,« je povedal hlapec.

»Aha, je torej vendar v ječi!« se je pomiril graščak in stopil še hitreje, da bi dokazal, kako neumni so bili, ko so se prestrašili in mislili, da je Grapar v zvezi s peklenskimi silami.

Košana in Grapar sta se stisnila k steni, da bi se kdo ne zadel ob njiju, in s Toncem vred sta gledala, kaj se bo zgodilo.

Graščak je prišel prvi do vrat.

»Hahahaha ...« se je zakrohotal, ko je zagledal ključ. »Vam vsem se je sanjalo, ali pa ste se, mrhe, nažrli pri kletarju vina, da niste nič videli! Kaj pa je to, ha?« je pokazal na ključ, ga prijel in obrnil, da je spet zaškripalo.

Ječar in hlapci so strmeli.

»Kaj zijate?« je zagrmel nad njimi.

»Vaša grofovska gnada, kaplje vina nisem pokusil, dvajset let vaši gnadi zvesto služim, a kaj takega se mi še ni zgodilo. Hudič ali Bog — eden ima tu svojo roko vmes!« se je opravičeval ječar.

»Le počakaj, jaz jo bom imel vmes!« mu je trdo odgovoril graščak in ga grdo pogledal.

Hlapci so se spogledali, ječar je prebledel.

Graščak je odprl vrata in stopil na prag ter zaklical v ječo:

»He, pes, kje si?« — Nobenega odgovora.

»Ali si oglušel? Pri priči se oglasi in pridi pred me, ako nočeš ta trenutek crkniti!« je znova zakričal.

Ječar se je za njegovim hrbtom kljub strahu muzal in hlapci so si mežikali, češ zdaj bo moral verjeti, da Graparja ni.

»Ječar, vzemi baklo in pojdi v ječo, da bom videl, kam naj porinem lovski nož!« je ukazal razdraženo graščak.

Ko je stopil ječar na sredo ječe in je bakla obsvetlila njeno grozno notranjost, je graščak gledal ko ris, kje bi bila žrtev, a razen belih kosti na tleh in tropa podgan, ki so bile spet prilezle iz svojih skrivališč in zdaj begale na vse strani, ni ničesar videl.

»Zdaj pa plačaj ti zanj!« je siknil ječarju in zaloputnil vrata ter jih hotel zakleniti. Ko je prijel za ključ, da bi ga obrnil, je zarjovel ko obstreljena zver in tuleč oddivjal po rovu ...

Hlapci niso vedeli, kaj naj napravijo. Ječar jim je klical, naj mu odprejo, in so mu res odprli, ker so menili, da jim bo vedel povedati, če je graščak videl kaj v ječi, da je tako pobesnel.

Pa ni vedel ječar nič povedati. Ko je hotel zapreti ječo, je pa kar obstal in kazal na ključ, ne da bi se ga dotaknil: na njem so videli gnilo meso z nohti in se zgrozili ...

Zgodilo se je nekaj strašnega. Bog je čakal dolgo, dolgo, da bi se graščak spremenil. Pa se ni. Zato je Bogu usmiljenje pošlo in je udaril, strašno udaril, da so se vsi grajski zgrozili ...

Bog je po Toncu napravil čudež, strašen za graščaka, strašno delo neskončne božje pravičnosti. — Grajski so se zgrozili ...


8.[uredi]

Po vaseh je šlo kakor blisk, da je Bog kaznoval graščaka, ki gnije pri živem telesu in ga jedo črvi. Tudi so vedeli povedati ljudje, da so ječar in trije hlapci, ki so bili priča, kako je Bog pomagal Graparju, pobegnili še tisti dan in ni bilo potem o njih ne duha ne sluha več. Tudi o starem Košanu so izvedeli, da ni več živ, da je Grapar videl v najhujši grajski ječi samo še njegove kosti. In vsi, ki so ga poznali, in vsi, ki so slišali o njem, so ga pomilovali in želeli njegovi duši, da bi na onem svetu ne trpela, ko je že v življenju toliko prestal. Tiste dni je, kakor vsako leto, ob košnji prišel v vasi pod gradom neki berač in hodil od hiše do hiše in prosil vbogajme. Ko je slišal zgodbo o Košanu, je zložil pesem in jo pel ljudem z žalostnim glasom:

Cel teden je na tlaki bil
in truden, zdelan, na pol živ
v soboto je domov prišel,
pa še miru revež ni imel:
je osem biló zaukazano,
naj štibro v grad prinesejo.
Vse bore je denarce vzel
in ko jih je na gradu štel,
mu krajcarja je zmanjkalo
in rekel je sprežalostno,
sprežalostno in poln strahu
gospodu svojmu žlahtnemu:
»Al boste ga spregledali
al ga na dolg zapisali?«

Tako je djal žlahtni gospod,
žlahtni gospod, hujši ko zlod:
»Ne maram ga spregledati
in ne na dolg zapisati!«
In še poklical hlapce je
in dal jim tako poveljé:
v»Primite ga, zgrabite ga,
vrzite v ječo tega moža,
da bo zaslužil krajcar sam
in ga prinesel plačat nam!«
Še zgrabijo mi kmetiča,
še vržejo mi v ječo ga
in je preteklo leto in dan,
da se gospod je spomnil nanj.

Poklicati je hlapce dal
in še tako jim je dejal:
»Pojdite brž po kmetiča,
ki ni še plačal krajcarja!«
Še vzdignejo se in gredo
in v temno ječo pridejo,
pa v ječi drugega nič ni
ko samo kup belih kosti,
na njih pa ena luč gori,
ko samo sonce se svetli.
Se hlapci hitro vrnejo,
gospodu tako pravijo:
»Pa v ječi drugega nič ni,
ko samo kup belih kosti,
na njih pa ena luč gori.
ko samo sonce se svetli!«

Tako se ustrašil je gospod,
žlahtni gospod, hujši ko zlod,
da mu je padla žlica iz rok
in so mu padli čevlji z nog
in je zaklical preglasnó,
da se je daleč slišalo:
»O krajcar, krajcar, majhen denar,
preveč sem ga imel za mar,
preveč, preveč, oj tolikanj,
da dušo moram dati zanj!«
In že hudoba je prišlà,
odnesla ga na dno peklà ...


Berač je odšel, pesem pa je ostala in živela med ljudmi, ki so jo poslušali s solzami v očeh, dasi niso vedeli, da poje nekoliko drugače, kakor je bilo v resnici.

Prave resnice že dolgo dolgo ni zvedel nihče, zakaj Košanovi so molčali in tudi Grapar ni nikomur črhnil, kdo mu je pomagal, da se je rešil. Dal je besedo, da ne izda ničesar o Toncu, in jo je držal. Vedel je, da bi čakalo njega in tudi druge še hujše trpljenje, če bi grajski slišali, kdo je povzročil graščakovo neznansko bolezen.

Tako se je zgodilo, da so se spremenili tudi valpet in biriči in vsi z gradu. Graščaka, ki je v neznosnih bolečinah rohnel in klel, so sicer poslušali, a po njegovih ukazih se niso ravnali, ker so se bali, da bi tudi nje zadela božja kazen, ako bi kakor prej trdo in neusmiljeno strahovali kmete.

Ljudje so bili zadovoljni.

Košana se je prve dni držal doma, da bi ga ne videli grajski. Potem se ni več skrival. Biriči so ga videli, a ga niso prijeli. Tudi valpet mu ni ničesar očital, ko je prišel po dolgem času spet na tlako.

Možje, ki so bili zbežali iz vasi in živeli v gozdni votlini kot roparji, da se maščujejo nad graščakom, niso verjeli, ko so slišali o Košanu. Da bi njih glavar spet mogel mirno doma živeti? Več ko oni je imel opraviti z grajskimi. In so neke noči prišli in potrkali pri njem in jim je povedal, da je graščak huje udarjen, kakor bi se mogli z njim vred kdaj nad njim maščevati. In še jim je svetoval, naj se brez skrbi vrnejo domov in se nič ne bojé. Poslušali so ga in odšli vsak na svoj dom in so poslej tudi oni mirno živeli in se čudili veliki spremembi.

Ob vsi spremembi pa je bil Košana le zamišljen. Očetovo naročilo bi rad izpolnil in poslal Bernardka v šole. A kako ? Šole so v mestu in stanejo. Res ima dva zlatnika, ki mu jih je dal Tonca, pa kdo ve, če bi bilo dosti za šolanje, ki se vleče leta in leta. In potem pa še to, da sina ne sme dati od doma, če graščak ne dovoli. Da bi ga šel prosit? Zbesnel bi in kakor nič ne more, bi ga nagnal ko psa. Kaj naj naredi? Odlašati ne sme, da ne bo Bernardek prestar. V trinajsto leto gre že.

Pa ga je Tonca rešil tudi teh skrbi.

Lepega jesenskega dne so Košanovi sedeli pred hišo ob kupu korenja in ga obrezovali. Tonca je bil splezal prav na vrh kupa in rezal s svojim nožičem iz rumenega korenčka kolesca, ki so bila taka kakor zlatniki, o katerih že dolgo ni več mislil.

»Viš, Tonca, če bi mogel tako delati zlatnike, kakor ti režeš kolesca, bi naš Bernardek lahko šel v šole,« je kar tako rekel Košana, ki je tudi pri delu mislil na očeta in njegovo naročilo.

»Ali drugače ne more?« se je oglasil Tonca s kupa.

»Tlačani smo in graščak ne dovoli,« mu je povedal Košana.« 

»In če bi ne bili tlačani?« 

»Potem bi nihče ne mogel braniti.« 

»Ali morate biti tlačani?« 

»Moramo, ker se ne moremo odkupiti.« 

»Tudi z zlatniki ne?« 

»Z zlatniki bi se že, saj je denar sveta vladar in z njim vse dosežeš!« 

Tonca se je spomnil, da so mu tako peli prvi zlatniki. Zdaj je razumel, kaj so hoteli reči, in je pomislil, da bi napravil spet dobro delo, če bi Košanu pomagal z zlatniki, da bi ne bil več tlačan in bi mogel poslati Bernardka v šolo. In še je pomislil, da bi Bernardkov stari oče, ko bi ga Bernardek rešil s svetimi mašami iz vic, prosil tudi zanj Boga v nebesih, da bi mu odpustil vseh pet grehov in tudi tega, da se še ne mara vrniti domov, ko sta z Bernardkom prijatelja in se igrata, kadar hočeta. In pri Košanovih imajo koze in ovce. Najmanjšega janjčka so dali njemu. Njegov je in ga že pozna. Ko sta z Bernardkom na paši, je najlepše. Doma ni bilo tako lepo. Doma ni imel janjčka in tudi na pašo ni hodil. Tudi korenja niso imeli doma, da bi plezal po njem in rezal tako lepa kolesca, ki so kakor zlatniki. Saj res, nemara bi bili iz teh kolesc lepši zlatniki kakor tisti trije iz sončnih kolobarčkov?

Košana in Košanka in Bernardek so hiteli z obrezovanjem in zasukali pogovor na druge stvari, Tonca pa je nemoteno spreminjal svoja kolesca v prave zlatnike in jih spravljal v pleteničico, ki mu jo je spletel na paši Bernardek in jo je imel na kupu pri sebi.

»Pa se odkupite!« je zaklical s kupa, ko so že vsi trije spodaj skoraj pozabili na prejšnji pogovor.

Pogledali so ga in so videli, da je vstal in da bi prišel rad k njim. Bernardek je skočil ponj in ko ga je prijel in videl, kako se svetijo v pleteničici kolesca, je ves vesel zaklical:

»Joj, Tonca ima skoraj polno pleteničico zlatnikov!« 

Tonca se je smejal in ko ga je postavil Bernardek na tla pred očeta in mater, ki sta kar strmela, je veselo vprašal:

»Ali bo dosti, da se odkupite in ne boste več tlačan, da bi mogel Bernardek v šolo?« 

Celo vas lahko odkupim, ne samo sebe, in še za Bernardkove šole bo ostalo!« je presodil Košana.

»Pa odkupite vse, da ne bo treba hoditi ljudem na tlako in ne plačevati desetine! Potem se ne bo zgodilo nobenemu več tako, kakor se je vašemu očetu, ko mu je manjkalo krajcarja, kajne?« je bil Tonca še bolj vesel.

9.[uredi]

Kakor je prišel Košana pogumen v grad, zanašajoč se na zlatnike, ki jih je vzel nekaj s seboj, ga je pred vrati v kancelijo le skrbelo, kako opravi. Ko je čakal, da bi se kdo na njegovo trkanje oglasil, se je oziral po hodniku, boječ se, da ne bi prineslo kod koga, ki bi ga nagnal, preden bi mogel povedati pisarju, kaj želi. Pisar je že star mož, uvideven je, poslušal ga bo in mu po pravici povedal, ali je kaj upanja, da bi se odkupil in poslal potem sina v šole.

Iz kancelije ni bilo nikakega glasu.

»Pisar je nemara že naglušen,« je pomislil Košana in potrkal drugič tako močno, da je odmelo v kancelijo in po bodniku.

To pot je pisar trkanje slišal.

»Naprej!« se je oglasil kakor iz velike daljave.

Košana je pritisnil kljuko in vstopil. V veliki dvorani je na drugem koncu blizu okna sedel za mizo star mož, plešast in upadlih lic. Pred seboj je imel odprte bukve in v rokah je držal gosje pero. Za njim in ob vseh stenah so bile police in na njih toliko debelih bukev, da bi jih bilo za več voz.

»V teh bukvah imajo nas vse zapisane in še vsak kos naše zemlje in vsako žival, da jih ne moremo ukaniti ne za roboto in ne za desetino. Srečen, kdor ni prišel v te bukve in je ostal sam svoj gospodar!« je mislil Košana, ko je obstal, da bi dvignil pisar glavo iznad bukev in ga poklical.

Čez trenutek je pisar res dvignil glavo in pogledal proti vratom.

»No?« je rekel.

Košana se je približal, se ustavil pred mizo in pozdravil pisarja, ki ga je gledal dobrohotno, a se kar zdrznil, ko mu je povedal, kdo je.

»Košana, pa si upaš v grad? Ali ne veš, da gospod grof noč in dan prekriči in kolne Graparja in tvojega očeta! Ali te je kdo videl? Ne? Potem imaš še srečo, ker če bi sporočili grofu, da si tukaj, bi zdaj ne stal pred menoj! Biriči bi te morali radi ali neradi zgrabiti in te odpeljati tja, kamor so tvojega očeta ...«

Košana je poslušal pisarja in ob njegovih besedah mu je bilo žal, da ni vzel Tonca s seboj, ki bi mu pomagal z nevidnostjo, če bi se stvari le tako zasukale, da bi se ne mogel drugače rešiti.

»Kaj te je prineslo v grad?« je povprašal pisar, ko je videl, kako je s svojimi besedami zmedel in prestrašil kmeta.

»Rad bi se odkupil, gospod,« je povedal Košana.

»Odkupil?« se je začudil pisar.

»Odkupil, da bi bil prost in bi mogel poslati sina v šole,« je nadaljeval Košana, ki se mu je kar dobro zdelo, da se more tako postaviti pred pisarjem.

»Sina v šole?« se je pisar še bolj začudil in ponovil vprašanje, kakor ne bi verjel svojim naglušnim ušesom ob želji, s kakršno ni prišel še nihče na grad, odkar opravlja kancelijske posle.

»Grapar mi je pravil, da se mu je v ječi prikazal moj oče in mu naročil, naj pošljem sina v šole,« je Košana po svoje povedal dogodek iz ječe in še menil, da mora željo rajnkega očeta izpolniti, ker je gotovo potreben pomoči na onem svetu. Sin bi se izšolal, postal mašnik in s svetimi mašami pomagal rajniku.

»Šole stanejo,« je dejal pisar in majal z glavo.

Košana ga je gledal in je sklepal, da je njegova novica o očetovem naročilu moža močno prevzela.

»Če je oče tako naročil, bo že Bog kako pomagal, da bom vse zmogel. Saj je v zvezi z ječo še marsikaj, na kar se lahko zanašam,« je Košana namignil pisarju, ne da bi mu izdal svoje skrivnosti.

»Če bi jaz sam na svojo roko mogel kaj napraviti, bi ti ne delal težav. Črtal bi te iz teh bukev, da bi ne bil več grajski, in potem bi sina lahko poslal v šole. Pokazal in dokazal naj bi, da imajo tudi kmečki sinovi prav bistre glave. Tako pa ne morem. Če bi se hotel z zlatom odkupiti, bi ne šlo. Grof je tako divji, da bi še mene pri priči nagnal, ako bi stopil k njemu in mu povedal, kaj želiš. Nič ne bo, Košana, nič ne bo! Ne kaže drugega, ko da lepo doma molite za rajnega očeta,« je svetoval pisar in videti je bilo, da mu je žal, ker ne more ustreči.

»Grof gnije od tistega dne, ko je bil v ječi. Kaj, če bi mu jaz lahko pomagal spet do zdravja? Ali bi se potem dalo govoriti z njim, da bi se odkupil in bi mogel izpolniti očetovo naročilo?« je še vprašal Košana, zanašajoč se na Tonca.

»Nič ne morem obljubiti, a če je ta bolezen kaj v zvezi s tvojim rajnkim očetom in je o njej tudi kaj povedal, da veš, kako bi jo ozdravil, ne bi rekel dvakrat, da se ne bi grof, ki toliko trpi in mu ni mogel doslej nihče pomagati, tako omečil, da bi te sprejel in poskusil zdaj še na ta način priti spet do zdravja. Toliko ti morem danes reči, Košana. Ko bom govoril z gospodom grofom in bom videl, kaj opravim, ti pa že pošljem marenj,« je sklenil pogovor pisar.

Košana se je lepo zahvalil in odšel ...

Žena, Bernardek in Tonca — vsi trije so ga težko čakali. Tonca je pripovedoval o graščaku in Graparju in je bil žalosten, da ga ni vzel Košana tudi to pot s seboj.

»Pomagal bi mu, ako bi bil graščak hud in ga ukazal zapreti,« je menil.

»O, saj boš lahko še pomagal!« je spregovoril Košana, ki je prav tedaj vstopil v izbo in ujel zadnje Tončeve besede.

»Ali si kaj opravil?« ga je vprašala žena.

»Sem in nisem,« je povedal mož in sedel za mizo.

Bernardek je sedel k očetu in tudi Tonca je priskakljal k njemu, ga s tal gledal in čakal, kaj še pove. Košana ga je vzel, posadil na koleno, prijel za roke in tleskal z jezikom, oponašajoč konjski topot. Toncu je bilo jahanje všeč in se je zasmejal, vendar je pomislil, da bi ničesar ne izvedeli, kako je bilo v gradu, če bi predolgo jezdil.

»Ali bo smel zdaj Bernardek iti v šolo?« je zato vprašal Tonca in se zresnil.

Jahanja je bilo konec. Košana je začel pripovedovati od kraja do konca, kako je bilo v gradu in kaj mu je povedal pisar.

»Vidiš, Tonca, če ne bo šlo drugače, boš moral pomagati. Kakor si ozdravil mene in Bernardka, bi mogoče še graščaka,« je končal Košana in pogladil malega po laseh.

Tonca se je zamislil. Graščaka da bi ozdravil? Kako more Košana kaj takega želeti! Očeta mu je zaprl v najhujšo ječo, kjer je umrl, njega je preganjal, da je moral postati ropar, in bi ga bili tudi ubili, če bi ne bil pes letel za zajcem, Graparja je že spravil v ječo in mu vzel zlatnik, drugi ljudje pa so tudi že dosti pretrpeli in so vsi veseli, da gnije in ga črvi jedo pri živem telesu ...

»Nak, graščak ne zasluži usmiljenja! Saj je vaš sovražnik!« je odvrnil Tonca in grdo pogledal, kakor bi bil pred njim graščak in bi mu hotel tako pokazati, da ga ne mara in mu zato tudi ne bo nič pomagal.

»Res je sovražnik, Tonca, a Bog nam zapoveduje, da moramo tudi sovražnike ljubiti in jim odpustiti, če nam kaj hudega storé. Tako so me poučili gospod pri fari, ko sem šel zadnjič in plačal mašo za rajnkega očeta in sem trdo govoril o graščaku.« 

»Če Bog tako zapoveduje, potem bom že pomagal,« se je vdal Tonca, ki ga je Košana nato odložil in šel po svojem delu. Za njim je odšla tudi žena in dečka sta ostala sama.

»Ali si videl pisarja, ko si bil v gradu?« je vprašal Bernardek malega prijatelja.

»Ne,« mu je povedal.

In je bilo Bernardku žal, da ga ni videl in mu ne more povedati, kake bukve ima. Drugih bukev ni videl razen tistih debelih, ki jih v cerkvi prenašajo z ene strani oltarja na drugo in bere gospod iz njih in o velikih praznikih tudi poje. Pa so take besede, da jih nobeden ne razume. Ali dela pisar take bukve, ko jih ima toliko po policah? In piše! Kako se to dela? Doslej je vedel pač, da se češplje pišejo, da se grozdje piše, ko začenja zoreti, o kakšnem drugačnem pisanju še ni slišal.

Tudi Tonca ni še nič takega slišal. Tonca celo bukev, o kakršnih je govoril Bernardek, ni videl. Samo take bukve, ki so rastle doma za hišo in v gozdu in rastejo tudi v gmajni, kjer z Bernardkom paseta, samo take bukve je videl in jih pozna. Ali take prenašajo v cerkvi in bere gospod z njih žir in je vesel in poje? Pa žir ni dober, medenke so boljše. Zakaj ne prenašajo rajši hrušk?

Bernardek se je smejal in mu začel razlagati, kakšne so bukve v cerkvi: da nimajo žira ne vej in ne debla, da so kakor lepo odrezan kos debelega črnega ploha, kadar so zaprte, a ko se odprejo, so bele in imajo liste, ki jih gospod obrača. Na teh listih, ki so drugačni kakor na drevju, so črna in rdeča znamenja, ki jih gospod pozna in ve, kaj pomenijo. In ko govori njih pomen, pravijo, da bere. Tudi lepe podobe so na listih. Ko je bil pri maši blizu oltarja, je gledal in vse to videl. Tako ve, kaj se pravi brati, a kako se piše in kaj je to, še ne ve. Zato mu je žal, da ni videl Tonca pisarja pri njegovih bukvah in pisanju, da bi mu povedal, kako dela.

Tudi Toncu je žal, še bolj žal ko Bernardku, ki že nekaj ve in razume o bukvah, on pa še nič, prav nič, čeprav mu je Bernardek razložil.

10.[uredi]

Tiste dni, ko je Košana čakal, da mu grajski pisar sporoči, kako je opravil pri graščaku, je že izgubil sleherno upanje, da bi mogel Bernardek v šole.

Pa se je primerilo, da je srečal gospoda nunca, ki se je vračal z gradu.

»Hvaljen Jezus!« je pozdravil Košana.

»Amen na veke,« je odzdravil gospod in se ustavil.

»Hvala Bogu, lepo jesen imamo,« je menil Košana, da je kaj rekel.

»Lepo,« je pritrdil gospod in še vprašal, če je v vasi kaj novega.

Košana je povedal, da ni nič novega.

»Kaj, to ni nič novega, da misliš sina poslati v šole? Grajski pisar mi je povedal,« je bil gospod kakor užaljen.

»Mislim že, a ne vem, kako bo,« se je opravičeval Košana, ki je čutil iz gospodovih besed, da mu je zameril.

»Si nisi upal, seve, snedel bi te! Ali rajtaš, da bi ti sina kar tako sprejeli v šole, tudi če bi ti grad dovolil? K meni bi moral priti po krstno pisanje in Bernardek bi moral tudi že znati kaj brati in pisati,« je bil gospod še hud.

»Naj ne zamerijo, gospod,« je prosil Košana, »če bi pa zdaj pomagali ...«

»Pisar mi je povedal, da ne mara graščak nič slišati o tvoji prošnji. Pa graščak tako ne bo dolgo. Ko umre, dobimo mogoče boljšega. Veš kaj, če ima Bernardek veselje, da bi se kaj naučil, naj prihaja k meni. Ga vzamem jaz nekaj časa v šolo!« je končal gospod.

Kaj takega Košana ni pričakoval. Lepo se je zahvalil gospodu, ki je krenil nato v nasprotno smer proti fari.

Bernardek je bil ves srečen. Drugi dan je že šel h gospodu.

Gospod je hodil po trati pred župniščem, bral iz majhnih črnih bukev, jih vsakotoliko zaprl in šepetaje molil.

Menda sta hkrati drug drugega zagledala, a gospod je prvi spregovoril.

»Oho, naš šolar!« je rekel. »Kar bliže, kar bliže!« 

In Bernardek se je boječe približal in pozdravil.

»Truden si, tja na klop pod hruško sedi in počakaj, da odmolim. Potem začneva,« mu je velel gospod.

Bernardek je šel in sedel ter gledal gospoda in ujel, ko je bil bolj glasen, da moli tako kakor v cerkvi, kadar bere ali poje iz tistih velikih bukev, ki jih prenašajo z ene strani oltarja na drugo ...

»Deo gratias!« je rekel gospod, ko je končal.

In potem sta šla v hišo in sta sedla za mizo, kjer je imel gospod že pripravljene drobne bukve, papir in v nizki, trebušasti steklenici neko črno tekočino in zraven več velikih peres, ki so bila v spodnjem koncu pošev odrezana in precepljena.

»In nomine Domini, pa začniva, Bernardek,« je dejal gospod, pomaknil pred dečka odprte bukve in ga začel uvajati v skrivnost črk. Bernardek je bil bistre glave in si je hitro zapomnil črko za črko, da se je gospod kar čudil in bil zadovoljen. Z besedami je šlo teže. Bernardek jih je pač bral, a jih ni razumel. Bile so latinske besede, kakor je povedal gospod, ki mu jih je tolmačil s slovenskimi. Ko se je zdelo gospodu, da je za prvič dovolj, je vzel pero, ga pomočil v tisto črno tekočino in začel na papir prenašati vse, kar sta se prej učila iz bukev. K latinskim besedam je dostavljal tudi slovenske.

»To boš vzel s sabo, da boš doma ponavljal. Vsakokrat ti bom prepisal, dokler ne boš znal sam pisati,« mu je povedal, ko mu je dal papir, ki naj ga lepo spravi. In še je šel gospod in prinesel hleb kruha in jabolk in sta jedla in še govorila. Da so šole drage, je rekel gospod. Bernardek je pa rekel, da ima oče dosti denarja. Gospod se je začudil. Pa je Bernardek povedal, da ga je Tonca iz korenja napravil. Gospod se je zasmejal in menil, da tak denar nič ne zaleže. In spet Bernardek, da je denar pravi, da je zlat in da prinese enega gospodu. Oče da ga bo rad dal, ker ga ima toliko. Gospod se je kar naprej smejal zlatemu denarju in Bernardkovi veri, zakaj, da bi imel reven kmet v takih časih zlatnike, ne, kaj takega more verjeti le otrok, ki ne ve, kaj je denar.

»Tako, zdaj pojdi. Jutri in vsak dan potem pridi ob takem času. Glavo imaš, sem videl. Če ima še oče denar, a ne iz korenja, potem bo že šlo!« je rekel gospod in Bernardek je odšel.

Ko je prišel do doma, ni postal kakor pred župniščem; kakor bi treščilo, je planil v hišo in v izbo.

»Vsak dan bom hodil h gospodu!« je bilo prvo, kar je zmagoslavno povedal, potem pa je razgrnil na mizo papir, da pokaže znamenja, ki jih že zna brati. Oče in mati sta pristopila k mizi in gledala, Tonca pa je splezal po Bernardku na klop in potem še na mizo, da je mogel videti čudne stvari, o katerih sta z Bernardkom že tolikrat govorila, a jih nista razumela.

In čudili so se oče, mati in Tonca.

»Dobro glavo imaš,« je menil oče.

»Tudi gospod so tako rekli,« je bil Bernardek ponosen.

»Bog daj, da bi mogel v šole,« je želela mati, ki je že v duhu videla sina pred oltarjem.

Pa je Bernardek z gospodovimi besedami povedal, da bo že šlo, če ima oče denar, a ne takega iz korenja.

»Ali ni pravi?« je vprašal hitro Tonca.

»Mar si gospodu kaj govoril o naših zlatnikih?« ni bilo očetu prav.

Bernardek je povedal vse, kar sta govorila z gospodom, in še, da je obljubil gospodu zlatnik.

»Saj mi ga daste, oče, da bodo gospod videli, da je pravi?« je h koncu zaprosil in umolknil.

»Lahko bi bil molčal o denarju,« ga je pokaral oče. Bal se je gospodovih črnih bukev, če ni v njih takih čarov in zagovorov, s katerimi bi zlatnike spet spremenil v korenje. In je odprl skrinjo, da bi se znova prepričal, kako je z zlatim denarjem. Še vedno je zlato žvenketalo, ko ga je vzel v pest in ga je spet spustil na dno. In je obljubil sinu, da mu dá zlatnik, katerega naj gospod kar zase obdrži, ker ga bo učil ...

Potem pa sta se Bernardek in Tonca učila. Bernardek je bil kakor gospod, Tonca pa kakor Bernardek. In je kmalu gospod, ki je bil Bernardek, ugotovil, da ima Bernardek, ki je bil Tonca, dobro glavo. Vse si je zapomnil in je bil vesel, da zna tudi že brati. In ko sta se naučila brati, je hotel Bernardek, pravi Bernardek, poskusiti še s pisanjem. Poiskala sta pred hišo kokošjih peres in Bernardek jih je obrezal, kakor je videl pri gospodu. Ko so bila peresa pripravljena, je šel k ognjišču, vzel nekaj oglja, ga stolkel v prah in ga del v majhen lonček in dolil vode ter mešal in mešal, a ko je pomočil pero, je videl, da je voda ostala voda ... Tonca je bil tudi vzel oglje in ko je prišel za mizo, je odkril veliko skrivnost. Z ogljem je šel po beli javorovi mizi in oba sta zastrmela: oglje je pisalo. In potem je Bernardek popisal vso mizo in ker je bil prepričan, da so se mu vse črke posrečile, je bil vesel in poklical očeta in mater, naj gresta gledat, kako zna tudi pisati. Mati je bila vsa iz sebe, ko je videla, kako ji je sin pomazal mizo, in je šla po toplo vodo in cunjo in pri priči zbrisala vso pisano učenost. Bernardek in Tonca nista mogla razumeti materine jeze, oče jo je. Nič ni rekel. Šel je iz sobe in čez nekaj časa se je vrnil in prinesel dve tanki črni skrili, s kakršnimi so imeli pokrito streho, pa še dva podolgovata kamenčka.

»Tu imata, da ne bosta mazala materi mize,« je rekel in povedal, da se na take skrili lahko s kamenčkom belo piše.

In Bernardek in Tonca sta takoj poskusila in sta videla, da je res. In sta bila vesela in sta pisala in brisala, da je bilo kaj.

In potem Toncu drugi dan in tudi pozneje ni bilo več dolg čas, ko je odšel Bernardek h gospodu in je bil sam doma. Pisal je in pisal kar na obe skrili in na obe strani in bil pri tem tako zamišljen, kakor bi bil pozabil na ves svet, kolikor ga je poznal, in bi bil že pravi učenjak ...


11.[uredi]

»Tonca, zdaj se pa pripravi, v grad morava. Pisar je poslal pome. Graščak bi nemara rad ozdravel,« je prišel Košana izpred hiše v izbo.

Tonca je pustil pisanje.

»Kdaj pojdeva?« je vprašal.

»Jaz se brž pripravim,« je rekel Košana.

»Pa Tonca bo treba tudi umiti in lepo počesati!« je zaklicala Košanka iz kuhinje, v katero so bila vrata priprta.

In je prišla Košanka z vodo v izbo, da bi Tonca umila.

»Kje pa je?« je vprašala, ko ga ni nikjer zapazila.

»Za pečjo,« je povedal mož.

»Pa ga ni,« je povedala, ko je pogledala za zapeček.

»Tonca, kje si?« sta vprašala mož in žena obenem.

»Tukaj sem, za pečjo sem, hihihihi ...« se je oglasil Tonca in se veselo zasmejal.

»Sveti križ božji, kako naj te pa zdaj umijem in počešem, da boš lep, ko te ne vidim,« je vzkliknila Košanka.

»Hahaha, saj ga tudi drugi ne bodo videli in tako ni treba, da bi ga umila. Tonca že ve, kako je treba iti v grad, da bo prav!« je bil mož zadovoljen.

Košana se je bil napravil in stopil k peči ter z roko iskal Tonca, da bi ga vzel v naročje in z njim odšel.

»Na, pa sem te le dobil, ko vem, da si. Graščak te ne bo dobil, ko ne ve nič o tebi, hahaha ...« je bil Košana zadovoljen in odšel s Toncem.

Med potjo sta se Košana in Tonca še dodobra zmenila, kako bosta v gradu nastopila. Ko sta se bližala Graparjevi hiši, je Košana pomislil, da bi nemara bilo dobro, če bi šel Grapar z njima. Ako bi graščak hotel vedeti, kako je rajnki oče naročil zaradi Bernardkovega šolanja, bi mogel samo Grapar govoriti. ln povedal je Toncu, kako misli, in Tonca je bil zadovoljen in sta se ustavila pred hišo in Košana je poklical Graparja in mu povedal, kako in kaj.

Grapar se je hitro napravil in potem so šli.

Pisar je oba moža prijazno sprejel.

In potem je povedal pisar, kar je Košana že vedel izza tistega dne, ko se je srečal z gospodom, in še, da je graščak potem večkrat sam s seboj kričal, da se tudi mrtvih tlačanov ne boji. Pa da so bolečine vedno huje pritiskale, da sta mu odpadli že obe roki do zapestja in da mu tudi noge gnijejo.

»Pa je zadnje dni in noči prerjovel in pretulil, da nas je bilo v gradu groza. Vse da napravi, je obljubljal, samo da bi mu kdo pomagal. Zato sem poslal marenj, da pridi,« je končal pisar.

In potem jih je peljal pisar h graščaku.

Potrkal je na lepo izrezljana vrata in od znotraj so zaslišali zamolkel glas. Vstopili so.

Košana in Grapar sta obstala in oba in še Tonca so se čudili, ko so zagledali na mehkem sedežu naslonjaču za mizo graščaka. Shujšan je bil, da ga ni bilo spoznati. Tonca je gledal, kako lepo sobo ima graščak

Tu je videl po stenah podobe, ki so bile še mnogo lepše kakor po hodnikih. Najbolj se mu je zdela lepa podoba, s katere ga je gledala tako prijazno in milo lepo oblečena žena. Spomnil se je, kaj je slišal praviti o graščakovi ženi, ki je umrla ali kaj, in je sklepal, da je podoba graščakinje. Zraven je bila druga podoba. V njej je spoznal graščaka, ki ni bil onemu tam spodaj skoraj nic več podoben. In še je videl Tonca po stenah meče in nože in še drugo orožje, kateremu ni vedel imena ...

Pisar se je približal graščaku, se mu globoko priklonil in ponižno povedal, da je prišel Košana iz Srednje vasi in z njim Grapar, če bi gnadljivi gospod grof hotel vedeti, kako je bilo s tistim naročilom ...

Graščak je nekaj zarenčal in pisar je odstopil in ukazal Košanu, naj stopi bliže h grofu. Košana se ni nič bal.

»Gnadljivi gospod grof,« je začel, kakor je slišal pisarja, »prišel sem, kakor ste želeli. Če mi dovolite, da pošljem lahko sina v šole, ozdravite.« 

»Kako moreš to reči?« ga je vprašal mrmraje graščak in očividno premagoval bolečine.

»Morem,« je odvrnil Košana kratko.

»Kdo ti je to povedal?« je hotel vedeti graščak.

»Božja volja je, da vem,« se je izmaknil Košana.

»Ali oče?« je vprašal graščak in tako čudno razvlekel obraz, kakor bi z odporom moral gledati nekaj groznega. Košana je molčal.

»Ali veš tudi ti, Grapar?« se je obrnil k drugemu tlačanu.

»Gnadljivi gospod, vem in ne vem, a je bolje, če ne povem, ker drugače bi vam ne bilo mogoče pomagati,« je zvito odgovoril Grapar. Pisar, ki je stal ob strani, ni mogel verjeti, da graščak tako prizanesljivo govori s tlačanoma.

»Dovolim, da pošlješ sina v šole, a dokler ne ozdravim, ga ne smeš poslati od doma,« je nato rekel graščak Košanu.

»Kaj pa, gnadljivi gospod grof, če pri priči ozdravite?« je vprašal Košana.

»Potem ga odpelji še danes, če hočeš!« je odvrnil graščak.

»Pa naj bi, gnadljivi gospod grof, to vaš gospod pisar zapisal, da bi oni to podpisali in bo držalo,« je hotel Košana.

»Ne morem podpisati!« je graščak vzkipel, ker je mislil, da ga tlačan draži in se mu posmehuje.

»Zdaj ne, pa potem, ko ozdravite. In to bo lahko, preden pojdeva z Graparjem z gradu,« je menil Košana.

»Pisar, pripravi papir in zapiši, kar sem govoril!« je ukazal graščak.

Pisar se je poklonil in odhitel iz sobe.

»Ti pa si zapomni,« je nadaljeval graščak Košanu, »če se iz mene norčuješ, se ti bo godilo še huje kakor tvojemu očetu zaradi tistega krajcarja!« 

Košana se je približal graščaku in mu rekel, naj mu da levo roko.

»Levo? Zakaj levo?« se je upiral graščak.

»Zato, ker tako hočem,« je dejal Košana.

In graščak jo je moral dati. Obvezano je imel, da bi se ne videla ostudna rana. Košana se je delal, kakor da ne more obveze odvezati, in je namignil Graparju, naj pomaga. Graščak je voljno držal in ni ugovarjal. Tonca se je tedaj previdno pripognil in kanil na rano kapljico čarodejne tekočine in želel, naj leva roka ozdravi.

»Tako, gnadljivi gospod grof, zdaj boste videli!« je rekel Košana, ki je opazil kapljico, katere graščak ni ne videl ne čutil.

Pisar se je vrnil in sedel za mizo.

»Piši, piši, kar sem govoril! Glej, glej, leva roka je še cela. Prav taka je, kakor je bila pred boleznijo!« je graščak veselo zaklical in gledal roko in jo na vse načine pregibal, da bi se prepričal, če je res ozdravljena. Pisar je pisal in strmel.

»Zdaj pa še desno in še noge!« je prosil graščak, nič več dvomeč, da mu jih ne bi Košana ozdravil.

»Gnadljivi gospod grof,« mu je odgovoril Košana, »zdaj vidite, da je res, kar sem vam pravil. Če pa hočete, da boste popolnoma ozdraveli, mora pisar še nekaj drugega napisati!« 

»Vse napiše, kar povej, kaj želiš!« je bil graščak pripravljen.

»Potem naj gospod pisar zapišejo tako, da gnadljivi gospod grof ukazujejo in potrjujejo, da od tega dne naprej za zmeraj ne bova ne jaz in ne Grapar več tlačana in da sva samosvoja kmeta in taka ostaneva in tudi naši otroci in otrok otroci, dokler bo najin rod živel. In še to naj zapišejo, da zmanjšajo gnadljivi gospod grof tlako in desetino vsem kmetom, ki spadajo pod grad, za tri dele. ln še to. Nekega Tonca, ki je čevljarjev iz druge doline, poznam. Če bi hotel kdaj živeti v Srednji vasi, naj bi se tudi naselil s starši kakor samosvoj kmet.«

Košana je povedal, kaj želi. Grapar je z veseljem v srcu poslušal in ugibal, kako bo, Tonca se je kar začudil, ko ga je Bernardkov oče imenoval, pisar je pisal, graščak je pa mrko gledal.

»To so tvoje želje?« je trdo vprašal.

»To so, gnadljivi gospod!« je odgovoril Košana.

»In če bi zdaj poklical biriče in vaju ukazal zapreti!« je grozeče nadaljeval graščak.

»Potem ne ozdravite,« je mirno vrnil Košana.

Graščak se je zdrznil in spet pogledal na zdravo roko.

»Pa še to naj napišejo, gospod pisar,« se je spomnil Košana, »da gnadljivi gospod grof obljubljajo pri svojem zdravju, da bodo posihmal zmeraj s kmeti dobri in lepo z njimi ravnali.« 

»Kaj?« je zarjovel graščak.

Tonca je bil vesel, ko je slišal to Košanovo zahtevo, in si jo je zapomnil, da jo vplete v svojo željo, če bi graščak popustil in se vdal.

»Tako in nič drugače, gnadljivi gospod grof. Saj sem dosti dober, da vam hočem pomagati, ko ste vi tako hudo ravnali z mojim očetom in še z drugimi, tudi z Graparjem. Kako naj vam pomagam, če pa že zdaj grozite, ko še niste zdravi? In kaj bi bilo z nami, če bi spet zdravi mogli iz gradu?« se Košana ni ustrašil.

Graščak je molčal, kakor da se bori sam s seboj ob besedah, katerih si ne bi bil prejšnje čase nihče upal govoriti pred njim. In zdaj jih je moral poslušati in mirno prenesti. »Pisar, ali si zapisal tudi zadnje?« je vprašal.

»Sem, gnadljivi gospod grof,« se je poklonil izza mize pisar.

In graščak je iztegnil desno roko kakor prej levo in vpričo pisarja sta jo Košana in Grapar odvezala in še je šel Košana s svojo preko rane, ko je ugledal na nji kapljico.

»Tudi desna bo zdaj dobra!« je rekel in je ni več zavezal.

Graščak jo je odmaknil in jo gledal, kakor so jo gledali vsi. ln vsi so videli, kako se rana suši in kako zapestje raste v dlan in prste prav do nohtov. In kakor prej levico tako je zdaj graščak pregibal desnico in si ju nazadnje zadovoljno pomel in rekel:

»Nič se ne kesam, da sem se dal pregovoriti. Vse je zapisano, kar si želel, Košana. Zdaj mi pa še noge ozdravi!« 

»Zdaj imajo desno zdravo, gnadljivi gospod grof, in lahko podpišejo, kar je zapisano,« je opomnil Košana.

In graščak se je moral vdati. Pisar mu je prinesel papir in pero in je podpisal.

»Zdaj naj pa pisar preberejo, kar je zapisano!« je želel Košana.

In pisar je bral in Košana in Grapar sta poslušala in prikimovala.

Vse je bilo tako zapisano, kakor je Košana govoril.

»Zdaj pa naj dajo pisanje meni,« je rekel Košana pisarju.

Pisar je pogledal graščaka in ko mu je ta dal znamenje z roko, je izročil pisanje Košanu, ki je pa še pripomnil, da morajo prav tako zapisati tudi v grajske bukve. Da bo sin, ko bo duhovnik, prišel na grad in pogledal, če so res napisali.

»Kar zanesi se!« je dejal graščak.

In potem so graščaku ozdravili še noge in ko je stopil nanje in je mislil pisar, da bo planil nad oba kmeta, se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval. Obema je dal roko in ko je Graparju vrnil še zlatnik, ju je povabil s pisarjem v obednico in ju je pogostil, kakor da so si že od davna najboljši prijatelji.


12.[uredi]

Ljudje so pospravljali zadnje jesenske pridelke. Megle so se vlačile ob gorah in legale na polja. Vrane so v velikih jatah priletale na njive in travnike, stikale za hrano in kadar je katera opazila kakšno nevarnost in vzletela, so druge za trenutek postale in se nato tudi dvignile ter se spustile na to ali ono drevo, ki je kakor gorelo v svojem orumenelem listju sredi polja.

Top top, top top, top top ...

Vrane so vzletele in zakrakale, kakor bi vso okolico opozarjale na nevarnost.

Ljudje na njivah so se vzravnali in pogledali proti gradu. Kdo jezdi z gradu, jih je imelo.

Izmed drevja je po grajski poti pritopotal vranec in na njem — graščak.

Ali vidijo prav?

»Graščak?« 

»Graščak!« 

Groza je spreletela ljudi. Vrane krakajo in se derejo.

»Umrl je!« 

»Spomin!« 

»Vica se že prvo uro, preden se mu je shladilo truplo!« 

Ljudje se pokrižujejo.

Vranec pritopota v polje. Ljudje iz navade, a strahoma pozdravljajo in izpod čela opazujejo graščaka. Roke ima zdrave in v eni drži vajeti, v drugi bič, s katerim jih je tolikokrat na svojih pojezdih oplazil. Noge ima v visokih škornjih in z ostrogami vzpodbada konja. Seve, po smrti se ne pokaže z odgnitimi rokami in nogami ... V obraz ni kar nič hud. Smeji se. Ali ne trpi, ali se ne vica, kakor je zaslužil? O, saj tudi govori. Tam pri onih se je ustavil. Nič ni zamahnil z bičem. Tudi ljudje se smejejo. Kako, da se ga ne bojijo?

Konj z graščakom odtopota proti fari.

»Saj je živ,« gre med ljudmi.

»Da je ozdravel?« se začudeno vprašujejo.

»Ni ga spoznati. Ves drugačen je, prijazen, ljubezniv,« pripovedujejo tisti, katere je ogovoril in so z njim govorili.

»Bolezen ga je spremenila. Bog daj, da bi tak ostal!« želijo drugi. In je šlo potem po vasi od hiše do hiše, da je graščak ozdravel in da je zdaj tudi on prijazen, kakor je valpet in biriči izza poletja ... In potem je bilo treba odrajtati desetino.

Potrti, žalostni so hodili ljudje v grad, vračali so se veseli, celo peli in vriskali so.

»Še se godijo čudeži!« so bili prepričani in se čudili, ko so v gradu obdržali samo tretji del od tega, kar so prinesli.

Košanovi in Tonca in Grapar se niso čudili, samo veseli so bili.

Pa so prišli Košanovi kmalu potem v zadrego.

Tudi gospod, gospod fajmošter se je čudil. Čudil se je tisti dan, ko je bil odšel Bernardek in je potem na vrtu pobiral jabolka in je prijahal v vas graščak. Pred vrtom je ustavil konja in ga prvi pozdravil.

»Kako se uči fantek?« je vprašal s konja.

»Dobro, gospod grof,« mu je odgovoril in pustil jabolka in stopil k ograji, da bi grofu priporočil Bernardka, da bi smel v šole.

»Potem je pa prav, da ga da Košana v šole,« je menil grof, preden je mogel gospod prositi.

»Prav, prav, samo če bi smel, gospod grof,« je gospod narahlo poskusil s prošnjo.

»Saj mu nihče ne brani. Le dobro ga pripravite, gospod župnik!« je dejal graščak, pozdravil in vzpodbodel konja.

Takrat se je čudil gospod in drugi dan vesel povedal Bernardku, da bo smel v šole. Bernardek je rekel, da že ve, da mu je oče povedal, ki je bil v gradu in je ozdravil graščaka. Gospod je majal z glavo in se čudil. Potem je prišla nedelja in gospod se je spet čudil. Trideset let je že pasel duše v tem kraju in vseh trideset let ni videl graščaka v cerkvi. Pa je tisto nedeljo prišel in je lepo klečal v grajski klopi, kjer je prejšnje čase klečala vedno samo grajska gospa.

In po maši! Gospod kar ni mogel verjeti. Graščak je prišel v župnišče in je plačal za mašo za rajnko gospo in še za rajnkega Košana.

»Tisti krajcar me peče, čeprav sem zanj že hudo trpel. Rajnki mi je odpustil, njegov sin me je ozdravil, ko ni bilo nobene pomoči več,« je povedal in priznal graščak.

Vsemu temu se je stari fajmošter čudil in zato je tudi sklenil, da stopi h Košanovim v Srednjo vas in poizve, kako je bilo z graščakovim ozdravljenjem.

In je res stopil in se nepričakovan oglasil pri Košanovih, ki so prišli zato v zadrego.

Vsi so bili v izbi, ko so zagledali skozi okno, da prihaja gospod.

»Gospod, gospod!« je zaklical Bernardek, ki ga je prvi zagledal.

»Joj, pa ne da gre k nam!« je bila mati vsa iz sebe in brž začela pospravljati, da bi bilo v izbi vse lepo in pri kraju, če bi res prišel.

In so vsi gledali, ali zavije s poti na stezo, ki drži k hiši.

In je zavil.

»Res gre k nam,« je ugotovil Košana. »Sitno je! Bernardek, pa bi povedal, da gospod pridejo! Pripravili bi se ... Tonca bi se moral pripraviti ...« 

»Nič mi niso rekli,« je odgovoril Bernardek, Tonca pa ni razumel, kaj naj bi se bilo treba pripraviti.

»Kako naj se pripravim?« je vprašal.

»Neviden bi moral postati,« je povedal Košana, kaj bi želel, da se reši zadrege.

»Potem bi me gospod ne videli in ne mogel bi govoriti z njimi,« se je Tonca našobil.

Košana ni utegnil več govoriti, zakaj gospod je že stopil v hišo in se oglasil v veži.

»Kje pa ste, kje pa ste?« je spraševal.

Košanka je hitro odprla vrata iz izbe in mu šla naproti, mož pa je stopil samo v vrata in zaklical:

»Tu smo, gospod. Kar noter vstopite!« 

In je gospod vstopil, Košanka se je začela opravičevati, da je vse narobe in je še s predpasnikom obrisala klop, kamor naj bi gospod sedel.

Bernardek je lepo pozdravil in za njim se je oglasil Tonca kakor odmev.

»O, o, o ... To je tisti Tonca, o katerem mi je pravil Bernardek? Saj je povedal, da je majhen, a da je tako majhen, si nisem mislil,« je veljala prva gospodova pozornost Toncu, ob čemer je Košanova zadrega še bolj rastla.

»Da, to je Tonca, gospod. Majhen je, pa je bister!« je rekel Košana, ker je moral nekaj reči.

»Piccolo homo, grande canaglia, hohoho ...« se je zahahljal gospod, ne da bi se še kaj zmenil za Tonca.

Sedel je na klop.

»Prišel sem, Košana, da mi poveste, kako je bilo v gradu, ko je graščak ozdravel, pa še, da se pomenimo, kdaj naj bi odpeljali Bernardka v šole,« je gospod nato povedal, zakaj je prišel.

In Košana je začel pripovedovati od kraja do konca. Vse je povedal po resnici in pravici, samo ko je govoril o Toncu, se mu je zatikalo in ni vedel, ali bi s pravo besedo na dan ali ne. Pa je le.

Vsi so ga poslušali, a Košana sam in žena in Bernardek in Tonca so gledali gospoda in vse je zaskrbelo, ko je gospod začel majati z glavo in ostro pogledal Tonca.

»Tako, tako?« je rekel gospod, ko je Košana končal. In je vstal in spet gledal Tonca in potem pogledal Košana in Košanko. »Hm, hm ...« je še majal z glavo, nato pa se odkašljal in odločno rekel: »Košana, pri vsem tem nekaj ni v redu!« 

»Kako mislijo, gospod?« je boječe vprašal Košana.

»Tako mislim: ali je ta Tonca božje delo ali je hudičeva utvara.« Vsi so prestrašeno pogledali in prebledeli ob tej gospodovi besedi in molčali in čakali, kaj še pride.

»Tonca,« je nato trdo ukazal gospod, »zdaj pa pokaži, kako znaš postati neviden!« 

Tonca ni hotel. Bal se je za svoje kapljice in zato ni hotel. Gospod bi mu jih vzel. Kako naj potem ljudem pomaga? Nihče jih še ni videl, nikomur jih ni pokazal, nihče ne ve še o njih, zakaj bi moral vedeti gospod? Saj bi se že napravil nevidnega, a zdaj, ko vsi gledajo vanj in bi videli stekleničico, ne! Če se postavijo na glavo, ne! Rajši se izmuzne iz izbe in zunaj se napravi nevidnega in se vrne domov. Pa potem ne bi mogel v mesto, kamor pojde Bernardek. In tudi nič ne bi se mogel več učiti. In šole morajo biti nekaj posebnega, ko so samo v mestu. Ne, domov še ne pojde. Si bo že kako pomagal, prisiliti pa ga ne morejo, da bi postal neviden.

Košana, Košanka in Bernardek so ga prosili, naj posluša gospoda.

Tonca ne in ne.

»Vidite, duhovnega gospoda ne posluša! To ni božje, hudičeva utvara je!« je bil gospod hud in obraz mu je postal kar mračen.

»O gospod, saj moli!« je povedala Košanka, da ovrže gospodovo trditev.

»Moli, moli,« je nejevoljno zagodrnjal gospod, »pretvarja se, da slepi ljudi!« 

In je napravil gospod križ nad Toncem in nekaj govoril, česar niso razumeli ...

In takrat so se vsi prekrižali in tudi Tonca.

»Vidijo,« je dejal Košana, »kako se zna lepo pokrižati. Predober je, da bi bil to, kar mislijo.« 

Zdaj je bil pa gospod v zadregi. Res, pokrižal se je. Hudičeva utvara ne bo. Hudič beži pred križem, če pred drugim ne, Hm ... hm ... In samo dobro dela ljudem ... Košana in Bernardka je ozdravil, Graparja rešil, graščaka kaznoval in mu pomagal, ko je dal besedo in pisanje, da bo boljši, in ga je res spremenil, in še z denarjem pomaga ljudem ... Z denarjem ... Hm, če bi ne bilo denarja! Denar je hudičeva iznajdba. Koliko gorja je že prinesel! To, to!

In je gospod po tem premišljevanju spet spregovoril, a ne več tako trdo.

»Naj bo že kakorkoli,« je rekel, »če obdržite Tonca pri hiši, glejte, da mi poveste, ako bi kdaj opazili kaj takega, kar bi ne bilo prav in bi bilo proti božji volji. To z denarjem tudi ni vse tako, da bi človek ne mislil kaj takega, kar je vse prej kot božje ...« 

»Saj je Bog ustvaril sonce in korenje in če Bog hoče, lahko vsak napravi iz sončnih kolobarčkov in iz korenja zlatnike!« se je na lepem oglasil s svojo modrostjo Tonca, da so se vsi zasmejali, tudi gospod, ki se je nato popolnoma pomiril, zakaj ob njegovih besedah se je spomnil besed iz sv. pisma: Iz ust otrok in dojencev si sebi pripravil hvalo ...

In gospod se je sklonil nad mizo, iztegnil roko, potrepljal Tonca po rami in ga še pobožal ter rekel:

»Prav si povedal, Tonca, prav. Res, Bog more vse in dopusti tudi take stvari, ki jih mi ubogi ljudje ne moremo razumeti. Kar lepo priden bodi, pa bo Bog nemara kdaj hotel, da tudi ti zrasteš in boš kakor drugi otroci.« 

Tonca je bil vesel gospodovega priznanja in njegove prijaznosti in tudi Košanovi so se oddahnili in niso bili več v zadregi.

»Zdaj pa se moramo pogovoriti glede šole,« je nadaljeval gospod, ko se je obrnil h Košanu in Košanki in je povedal, da pojde o vseh svetih v mesto in da bi tedaj vzel s sabo Bernardka. »Seveda, dobro bi bilo, če bi šel tudi ti, da boš vedel, kje imaš sina, ako bi ga hotel pozneje kdaj obiskati.« je končal gospod.

»Pojdem,« je dejal Košana. »Tudi zato, ker bo moral vzeti kaj s sabo in ne bo mogel sam nositi. Kar tako ga ne bomo poslali od doma.« 

»In jaz bi tudi rad šel z Bernardkom,« se je oglasil Tonca.

Gospod se je zasmejal in menil, da tako majhnih ne sprejmejo v šole in da so šole težke.

Tonca je bil poparjen in se ni več oglasil, dokler ni gospod odšel. Ves čas je mislil, kako bo Bernardek srečen, in ga je blagroval, da je velik in da more v šole. Kaj, če bi Bog zdaj hotel, da bi zrastel? Na to še ni doslej mislil. Gospod ga je spomnil. S kapljicami bo poskusil in želel, da zraste. Potem bo velik kakor Bernardek in pojde lahko v šole. Nihče mu ne bo branil ...

In je Tonca še tisti dan poskusil in na vso moč želel, da bi zrastel in bil velik. Čakal je in čakal in hodil k Bernardku, se postavljal vštric njega in gledal, do kam mu seže. Pa se ni premaknil. Do kolena mu je bil in nič več in je bil žalosten.

Pa ga je žalost tudi še tisti dan minila. Košana mu je obljubil, da ga vzame s sabo v mesto in da lahko ostane pri Bernardku, ako bo hotel in bo mogel biti neviden ...

In potem so se Bernardku in Toncu dnevi vlekli in vlekli in nista mogla pričakati vseh svetih.


Tretji del.[uredi]

1.[uredi]

Graščak ni mogel pozabiti čudežnega ozdravljenja. Kadarkoli je mislil na grozno trpljenje, ki ga je prestajal, ko so mu odgnile roke do zapestja in noge do členkov, se mu je zdelo, kakor bi sanjal, da je spet zdrav. Vesel je bil novega zdravja in nič mu ni bilo žal, da je izpolnil Košanove pogoje.

»Nič zato, če sta zdaj Košana in Grapar svobodna kmeta in da sem drugim omilil tlako in desetino, samo da sem spet zdrav! Srečen sem zdaj in zadovoljen in grajsko gospodarstvo tudi nič ne trpi. Vse gre lepo in gladko, sproti se množi blagostanje, nobenih neprilik ni več, odkar sem postal drug človek. Zdaj vidim, kako je res, da en krivičen vinar deset pravičnih sne ...« 

Misel o krivičnem vinarju ga je zabolela. Spomnil se je na Košanovega očeta, kako je moral zaradi enega samega krajcarja, ki mu ga je zmanjkalo, pretrpeti v grajski ječi grozno smrt.

»Ali nisem poravnal svojega dolga?« je skušal pomiriti vest. »Saj je njegov sin, ki me je ozdravil, zdaj svoboden in vnuk sme tudi v šole, kakor je želel rajni.« 

Pa mu vest le ni dala miru. S krivičnim vinarjem se je oglašala dan za dnem, odkar se je bil nanj spomnil. Bolj ko je hotel pozabiti nanj, glasneje jo je slišal in kamor je pogledal, se mu je zdelo, da vidi same krajcarje, ki so krvavi.

Stari grajski pisar je opazil, da grofa nekaj grize in mori. Nič več ni govoril z njim tako prijazno kakor prve mesece po ozdravljenju in mož z gosjim peresom se je bal, da ni grofu žal, ker je podložnikom toliko popustil. In še se je bal, da bi se izkazal pregovor o stari navadi, ki je železna srajca.

»Zatiranja in neusmiljenosti ne more pozabiti — spet bo pel bič, spet se bo polnila grajska ječa,« je sklepal pisar in bil žalosten, zakaj kmete je imel rad in jim ne bi priželel, da bi se valpet in biriči še kdaj znašali nad njimi kakor prejšnje čase.

Pisar se je motil.

Lepega jesenskega dne je stopil graščak v kancelijo. Pisar je vstal, se ponižno priklonil in pozdravil svojega gospoda ter stoje čakal, kaj zapove grofovska gnada.

»Sedite, pisar, sedite!« je rekel graščak in še sam sedel na lepo izrezljano in poblazinjeno stolico, ki je bila v pisarni samo zanj pripravljena. »Prišel sem, da se z vami nekaj posebnega pomenim,« je začel grof.

»Prosim, prosim, Vaša gnada!« je bil pisar pripravljen poslušati gospoda in je z začudeno radovednostjo čakal, kaj mu pove.

»Stari ste, pisar,« je povzel grof — pisar se je zdrznil in se oprijel z obema rokama mize, zakaj bilo mu je, kakor bi bil to uvod v obsodbo, da ni več za delo in da ga odpušča.

»Ni še take sile, Vaša gnada,« je drhte pripomnil, »roka je še gibčna in nič se mi ne trese. Pisavo imam še vedno prav tako kakor pred tridesetimi leti, ko so me vaš gospod oče rajni gnadljivi grof vzeli v službo.« 

Graščak je razumel pisarjev strah, pa se je nasmehnil, vstal, stopil k njemu ter ga potrepljal po rami:

»Nič se ne bojte, pisar! Nisem prišel, da bi vas odpuščal iz službe zaradi vaše starosti. Stari ste, sem rekel in hotel sem s tem samo poudariti, kar sem že v mladih letih tolikokrat slišal, da je starost — modrost. To ste mi vi že dostikrat dokazali, ko ste mi vedno le najboljše svetovali, le da vas nisem maral prejšnje čase vedno poslušati ...«

»O, Vaša gnada!« se je branil pisar grofovega priznanja.

»Da, nisem vas maral poslušati, delal sem po svoji glavi, bil trd in neusmiljen, dokler me ni zadela pravična kazen z groznim trpljenjem, ko sem moral gledati, kako pri živem telesu gnijem,« je nadaljeval grof in hodil po kanceliji od stene do stene, držeč roke na hrbtu. »Zdaj bi bilo vse v redu in prav, samo če bi me vest ne pekla ...« 

»Zakaj pa, Vaša gnada, ako smem vprašati? Saj ste vse tako lepo poravnali!« je segel pisar v besedo grofu, da bi ga potolažil.

»Vse lepo poravnal? Dà, tudi jaz sem tako mislil in skušal pomiriti vest, a se ne dá. Veste, tisti krajcar, ki ga rajnki Košana ni mogel plačati, me zadnje čase neznansko preganja. Nič ne vem, kaj naj bi napravil, da bi prišel do miru. Ali bi mi mogli kaj svetovati?« je obstal grof pred pisarjem.

Pisar je podprl glavo, majal z njo in se zamislil.

Trikrat bi bil grof premeril kancelijo od stene do stene, ako ne bi stal pred pisarjem in čakal, kaj mu odgovori.

»No?« je vprašal, ko je pisar odmaknil roko na mizo, dvignil glavo in ga pogledal.

»Če ne bi zamerili, Vaša gnada, tako bi mislil in tako bi svetoval, ako je oni krajcar kriv, da vas vest peče. Stari Košana je zaradi krajcarja moral umreti —kaj, ako bi pa vi zdaj omogočili z denarjem izpolniti njegovo posmrtno naročilo in pomagali njegovemu vnuku do lepšega življenja, ki ga dajo — šole ...« 

»Saj sem dovolil, da smejo dati Bernardka, ali kako je že vnuku ime, v mesto šolat,« je grof odvrnil pisarju.

»Že, že,« je pripomnil pisar ponižno, »a šolanje stane, za šolanje je treba denarja. Šole se vlečejo in ne vem, če bo Košana zmogel plačevanje, čeprav je zdaj svoboden kmet.«

»Z drugo besedo: svetovati mi hočete, naj bi jaz vzdrževal Košanovega šolarja?« je vprašal grof.

»Dà, Vaša gnada, to bi vam svetoval. Zdaj imajo novi menihi v mestu svoj kolegium in vse hvali njihov konvikt in šolo. Po plačilu ločijo tri vrste šolarjev: bogate, srednje in ubožne. Bogati — komenzales jim pravijo — plačajo na leto osemdeset, srednji ali kolegiales trideset manj, ubožni so pa kolegiales stipendiati ali alumni in jih vzdržujejo dobrotniki s štipendijami ali ustanovami, ki naj znesejo vsaj dvajset goldinarjev na leto. Če bi se Vaši gnadi ne zdelo preveč, bi svetoval, da bi se odločili za stipendiata,« je končal pisar s svojim nasvetom in pojasnilom.

»Dobro,« se je odločil grof.

In potem je moral pisar pisati.

Pisal je pismo na nove menihe v mestu. V pismu je v grofovem imenu povedal, da bo grof vsa leta šolanja vzdrževal Bernardka, sina svobodnega kmeta Košana iz Srednje vasi, kot stipendiata, ako se bo pridno učil in pokazal, da je vreden take podpore. Glede poklica pa je bila izražena še želja, da bi postal alumnus duhovnik.

»To pa zato napišimo, da se naš šolar ne premisli in da izpolni, kar je naročil očetu ded,« je omenil grof in še povedal, da bi rad kot patron fare doživel čas, ko bi mogel predlagati Bernarda po končanih šolah za župnika v domačem kraju, ako bi mu dotlej pripravil stari gospod s svojim odhodom na oni svet mesto ...

Ko je omenil grof starega gospoda in je še podpisal listino, je menil pisar, da bi bilo dobro, če bi tudi župnik potrdil pisanje, da bo bolj držalo, ko pojde v roke redovnim gospodom.

Grof je bil zadovoljen in je poklical hlapca, ki je na iskrem konju odnesel pismo k župniku, da ga podpiše.

Župnik se je nemalo čudil, ko je bral pismo. Podpisal ga je in izročil hlapcu, ki se je v brzem diru vrnil na grad in našel grofa še v kanceliji pri pisarju.

»Kaj je rekel župnik?« je vprašal grof hlapca.

»Veseli so bili, Vaša gnada,« je povedal hlapec, se poklonil in odšel. Seveda, župnik hlapcu ni pripovedoval, da Košanovi lahko zmorejo sami stroške, ko jih je založil Tonca z zlatniki iz korenja. Nikomur ni tega povedal, tudi graščaku ne. In mu ne bo. Bolj prav je, da dobijo menihi graščakov denar za plačilo, kakor zlatnike, ki so čudnega kova malega Tonca iz lonca. Kdo ve, koliko časa vzdržijo čar in ali se lepega dne ne spremenijo spet v korenje? Potem bi z Bernardkovim šolanjem bilo konec. Ob grofovih goldinarjih se bo nemoteno in brez skrbi šolal ...

Ko je odšel hlapec, je dejal grof pisarju:

»Tako, zdaj bi bila ta zadeva doma urejena. Kaj pa v mestu? Ali ne bi kazalo, da bi tudi pri novih menihih vse uredili, preden se začnejo šole? Košana sam si ne bo znal pomagati, ko se v mestu ne spozna in ne ve, kje bi potrkal in na koga naj bi se obrnil. Mislim, da bi bilo prav, če bi vi svoje stare kosti še enkrat preizkusili na konju do mesta, kjer bi stopili s tem pismom v kolegium in še tam vse uredili!« 

»Rad, Vaša gnada!« je bil pripravljen pisar ter še menil, da mu ječa ne bo škodila in da pokaže tudi na konju, kako se čuti še mladega ...

In je pisar res še tisti dan odjezdil s pismom v mesto in vse uredil pri novih menihih, da sprejmejo z novim šolskim letom po Vseh svetih Bernardka v svoj zavod in šolo. Ko se je vračal iz mesta, se je spotoma oglasil pri Košanovih in povedal, kako gnadljiv je grof, ki je poskrbel za Bernardka in njegovo šolanje pri novih menihih ali jezuitarjih, ki so sila učeni gospodje.

Košana in Košanka sta se zavzela ob tej novici in se pomenljivo spogledala. Govoriti nista mogla in sta si tako povedala, da je prav, če bo grof skrbel za šolanje, samo Tonca in njegovega denarja da ne smeta izdati.

»Pa bi malo stopili s konja, gospod pisar, in se pri nas odpočili!« je vabil Košana.

»Saj res, gospod pisar!« je prosila Košanka in že stopila v hišo, kakor bi bila v zadregi, da je v njej vse narobe in da pospravi, preden bi pisar vstopil. Pa ni bilo v hiši prav nič narobe, samo skrbelo jo je, kaj bi rekel grajski mož, ko bi videl, da imata poleg Bernardka še Tonca, o katerem niso v gradu nič vedeli.

Oba je našla za mizo. Ne, prav za prav ne, ker za mizo je sedel samo Bernardek in glasno bral iz knjige, ki jo je imel pred seboj. Tonca je ležal na mizi, kakor je bil dolg in širok, podpiral glavo z rokami, ki jih je oslonil na komolce, in strmel v Bernardkovo knjigo ter z odprtimi usti poslušal učenega prijatelja.

»Grajski pisar so zunaj in oče so jih povabili v hišo,« je povedala mati.

Bernardek je pustil knjigo in planil izza mize pred hišo.

»Tudi jaz grem ven!« je zaklical Tonca z mize.

»Ne, Tonca, ti ostani kar tukaj! Pisar te ne smejo videti. Povedali bi grofu in grof bi te potem nemara kar vzeli. Kdo ve, kaj bi se potem zgodilo? Zgovoren si, pa bi še povedal, da si ti ozdravil grofa. Grof bi se razsrdili in spet bi nam bilo gorje. Oče bi morali v ječo in Bernardek ne bi smel več misliti na šole! ...

Tonca je razumel materino skrb in ni silil več pred hišo. Potuhnil se je, kakor da je zadovoljen, a ko je Košanka šla iz izbe, se je brž napravil s kapljicami iz male stekleničice nevidnega.

»Tako,« je rekel moško, »zdaj pa tudi jaz lahko grem pred hišo, ko me pisar ne bo mogel videti!« 

Neviden se je spustil z mize, se oprijel zunaj Košanke za krilo in molče gledal pisarja na konju in ga poslušal, ko je Bernardku pripovedoval, kako je v mestu pri novih menihih, kamor bo moral kmalu iti.

»Zdaj sem pa vse povedal, kar je potrebno, da veste. O Vseh svetih morata na pot in potem — Bog daj srečo, da bi se Bernardek lepo učil!« je še rekel pisar, pomahal z roko in obenem vzpodbodel konja, ki se je spustil v dir proti gradu.

Vsi so gledali izpred hiše za njim, tudi nevidni Tonca.

Ko je pisar s konjem izginil v smrečju pod gradom, se je prvi oglasil Tonca in vprašal:

»Zakaj pa ni prišel pisar v izbo? Saj ste rekli, da pride!« 

»Glej, glej, tudi ti si tukaj, Tonca nevidni? Hitro si se prelevil. Veš, zaradi tebe nisem silil gospoda v hišo, ko ni na prvo vabilo razjahal,« je povedal malemu radovednežu Košana, a Tonca ni bil zadovoljen. Vedeti je hotel, zakaj je prišel pisar k njim in kakšne novice je prinesel.

Medtem ko so šli v hišo, se je Tonca napravil spet vidnega in videli so, kako je postal žalosten, ko je izvedel, da bo Bernardek hodil v šole za graščakove zlatnike.

»Ali moji niso pravi in toliko vredni kakor graščakovi?« je vprašal.

»Seveda so,« ga je potolažil Košana, »a izdati nisem maral, da imamo sami denar. Previdnost, dragi moj Tonca, nikdar ne škoduje. To si zapomnita oba z Bernardkom in ne bo vama žal, če se bosta po tem ravnala. Tvoji zlatniki nam bodo pa še vedno pray prišli, saj je toliko potreb in človek ne ve, kaj ga čaka. Bolje je drži ga ko lovi ga. Za denar to zlasti velja, ko ga navadno nikdar ni dovolj, posebno pa tedaj, kadar ga potrebuješ!« 

Po teh besedah ni bil Tonca več žalosten. Vesel je bil, da sta graščak in pisar vse tako modro uredila, da Košanu ne bo treba izdajati za šole njegovih zlatnikov, ko jih bo še drugače potreboval. Od veselja je pa kar poskakoval, ko so mu vnovič obljubili, da bo smel kljub temu z Bernardkom v mesto, čeprav bo zanj grof plačeval. — —

Pisar je poročal tudi grofu, kako je opravil v mestu.

In grof je doživel novo čudo: vest je potihnila in ga ni več pekla s spominom na krajcar, za katerega je moral Bernardkov ded umreti grozne smrti v grajski ječi ...


2.[uredi]

V mesto je pot dolga.

Pri Košanovih so vstali navsezgodaj, in ko je zvonilo jutranjico, so že pozajtrkovali in se poslavljali. Oče je bil resen, mati ni mogla prikriti žalosti, ki ji jo je budila skrb za sina. Tudi Bernardku so silile solze v oči. Do zadnjega je težko čakal dneva, ko bi odšel v mesto, ob slovesu pa mu je bilo težko. Bojazen pred tujim svetom in neznanimi učenimi menihi se mu je budila v srcu. Kako ga bodo sprejeli, kako bodo ravnali z njim, ki je s kmetov, ga je skrbelo in še, ali se bo res mogel postaviti s svojim znanjem. Gospod župnik ga je pač hvalil, da ima bistro glavo, zatrjeval mu je, da sta se toliko naučila, kolikor bi v mestu v enem letu ne pridobil — a gospod je dober, nemara mu je le zaradi lepšega tako govoril, da mu ne upade pogum in ne izgubi veselja do učenja. In še dolgo pismo je dal gospod očetu, ko sta bila pri njem, in je rekel, da zdaj gresta lahko sama v mesto, ko je grajski pisar vse uredil. Pismo je po latinsko pisano. Prebral mu ga je, gospod in se smejal. Če zna že toliko latinščine, da razume, kaj piše, ga je vprašal. Zardel je in priznal, da vsega ne razume. Samo toliko je razumel, da piše gospod o njem, da ga hvali, kako se je pridno učil, da obvlada »materiam infimae classis grammatices« — snov prvega razreda slovnice. O, če bi vedel, da se mu bodo smejali, da se bodo mestni šolarji iz njega norčevali, ko se ne bo znal tako obnašati, kakor je navada v mestu, da ga bodo postrani gledali, ker bo kmečko oblečen in obut, in da ga bodo oponašali, ker ne bo znal drugače govoriti ko po domače — o, če bi to vedel, še zdaj bi se premislil in ostal rajši doma. Ko se je pri ujcih in ujnah, pri stricih in strinah in botru in botri poslavljal, so ga vsi blagrovali, da gre v mesto, kjer je tako lepo. Ob slovesu pa se mu je ob mislih in skrbeh, katerih prej ni poznal, le zazdelo, da je doma najlepše, da bi očetove hiše ne smel zapustiti in tudi polj in njiv in pašnikov in gozdov domačih ne. Dom je samo eden in vesoljni svet nima kraja, ki bi ti ga nadomestil, se je spomnil, da je bral v latinskih bukvah. Takrat mu to ni šlo v glavo, zdaj je resnico latinske modrosti doumeval in prvič je občutil v srcu pravo bridkost.

Tako so bili oče, mati in sin ob slovesu žalostni, samo Tonca je bil vesel in nepočakan.

»Jaz pa nisem nič žalosten! Pojdimo, pojdimo!« je priganjal in oči so mu zažarele, ko je Košana oprtal koš, v katerega so bili spravili vse, kar bi Bernardek v mestu potreboval.

»Pa pojdimo v božjem imenu!« je dejal oče.

Tedaj je mati glasno zajokala. Z blagoslovljeno vodo je pokrižala sina, ga objela in poljubila in mu še zadnjič z ljubečo besedo priporočala, naj v mestu ne pozabi na Boga, naj bo priden, da ga bodo vsi radi imeli, in naj nikdar ne pozabi, kaj je prosila duša rajnega starega očeta v grajski ječi.

Bernardek je vse obljubil in so se odpravili.

Tonca je tekel naprej.

Košana in Bernardek sta se mu smejala, še materi je šlo na smeh, ko je videla pritlikavčka, kako se je pognal po stezi izpred hiše.

»Če boš tako hiter, te ne bova mogla dohajati!« se je pošalil Košana.

Tonca je hotel pokazati, da lahko še bolj teče, pa se je pognal, a se je pri priči izkazalo, da gre prevzetnost pred — padcem. Nič ni gledal pod noge, zadel je ob kamen in tako padel, da je kar obležal in zajokal.

»Ali si se udaril?« ga je vprašal Bernardek, ki je prihitel k njemu.

»Ne vem,« je odgovoril in še jokal.

»Seveda si se; nosek si si odrgnil in roke tudi!« je ugotovila mati, ki je tudi pritekla izpred hiše in ga dvignila ter mu obrisala praske.

»Nič hudega ne bo,« je menil oče in še rekel materi, naj mu Tonca položi lepo v koš, odkoder bo lepše videl, kod bodo hodili, in ne bo več nevarnosti, da bi spet padel.

Tonca se ni branil.

V košu je bilo še toliko prostora, da bi v njem lahko stal, sedel ali ležal, kakor bi se mu pač ljubilo. Brž ko je bil v košu, je pozabil na padec, praske in na jok. Z rokami se je oprijel za rob koša, vstajal in počepal in klical materi, ki je stala na kraju nesreče in gledala za njimi: »Ku ... kuk ... ku ... kuk ...« 

»Ti porednež!« mu je zaklicala Košanka in se morala smejati kljub žalosti, ki ji je polnila srce, ko so se bližali ovinku, kjer se je Bernardek še enkrat obrnil in zaklical zbogom ...

Tonca je nehal kukati. Nov svet se mu je odpiral in vse je hotel vedeti. Mogočno Belo vodo, ki je tekla ob cesti, je občudoval in spraševal, odkod priteče in kam hiti, spraševal je, ali pelje v mesto samo ena cesta in skozi koliko vasi pojdejo, kako se imenujejo in ali so povsod taki ljudje, kakršni so v Srednji vasi in tam, kjer je on doma.

Košana mu je odgovarjal, kakor je vedel in znal. Če je bil kratek, Tonca ni bil zadovoljen. Odgovor je porabil za novo vprašanje in tako ni bilo vprašanj ne konca ne kraja.

Ko so tako šli in šli, se je primerilo, da jim je pritekel naproti črn pes. Ustavil se je in začel neznansko lajati. Bernardek se je stisnil k očetu, ki je psu zagrozil s popotno palico. Nič ni pomagalo.

»No, pes, ki laja, ni hud,« je menil oče in nadaljeval s sinom pot, češ črna mrcina bo že nehala in izginila, kamor je namenjena.

Pa jih pes ni pustil. Za njimi je šel in lajal in lajal. Zdelo se mu je, da bi se najrajši zagnal v koš.

Odkar je začel pes lajati, je Tonca prenehal z vprašanji, kakor bi odrezal.

»Ali se ga bojiš?« je zdaj vprašal Košana in čakal odgovora.

Tonca ni bil ne dolg ne kratek.

Pes je ob Košanovem vprašanju začel še bolj divje lajati. Dà, celo v koš se je zaganjal in ga enkrat tako zgrabil s svojimi močnimi zobmi, da je Košana zaustavil. S palico ga je moral oplaziti po zadnjih nogah, da mu jih je izpodnesel in se ga tako rešil.

Tonca je bil še vedno tih, kakor bi ga ne biló v košu.

»Hentajte, to si pa junak, Tonca! Nič ne kričiš, nič ne jočeš in še odgovora ne daš. Res ne vem, ali te še nosim v košu ali pa sem te kje stresel. Počivati bo treba in pogledati, kako je s teboj. Da mi le nisi od strahu umrl! ... Pes pa je nemara tako zlakotovan, da se mu cedijo sline po pogači, ki jo imamo s seboj za popotnjo! Ne, tako trd nisem, da bi se ne usmilil živali. Čakaj, čakaj, Črnin,« je Košana kar po svoje imenoval psa, »če nas spremljaš zato, ker ti diši pogača, jo pa dobiš!« 

Pes je nehal lajati in je začel mahati z repom in prijazno gledati Košana, kakor bi bilà najboljša prijatelja.

»Le odložite, oče, le!« je bil Bernardek zadovoljen, ker ga je pot že utrudila in bi rad počival, česar pa ni maral naravnost povedati.

»Ne, ne!« se je tedaj pritajeno oglasil Tonca iz koša.

»Hvala Bogu, da si le še živ!« je dejal Košana veselo, pes pa je pridvignil ušesa in začel znova lajati in se zaganjati v koš.

»Ne, ne!« je ponovil Tonca z neznanskim strahom, zakaj kar je on vedel, Košana in Bernardek nista vedela. Če bi bil pes navaden pes, bi Tonca ne obmolknil. Nič bi se ga ne bal, še dražil bi ga iz koša in oponašal njegovo lajanje. Pa je pes res Črnin, kakor mu je rekel Košana, Črnin čarovnice Gozdulje! In kjer je Črnin, tam mora biti blizu tudi Gozdulja. Gotovo hodi s hudobo Črninom po svetu in išče njega, Tonca, ki ji je izmaknil stekleničici s čudežnimi kapljicami. Zdaj jih nima več in zato si ne more pomagati, da bi začarala svoje stare noge in bi hitro hodila. Kakor navadna stara žena mora hoditi in zato je zaostala. Hudoba Črnin je pa pes, štiri noge ima in teče in se ne utrudi. Nič ni lačen, njega je zavohal in zato laja. Zgrabil bi ga rad in ga odnesel s stekleničicama vred Gozdulji, da bi lahko spet po svoje čarala in strahovala ljudi. Ne, ne, Košana ne sme odložiti koša!

Pa je Košana le iskal primeren prostor ob cesti, kamor bi oslonil koš, da bi vzel iz njega pogačo.

Tedaj je prištorkljala izza ovinka po cesti upognjena starka. Črnin ji je tekel naproti, lajal je, kakor bi ji hotel nekaj važnega povedati.

»Hov, hov, hov! Tonca, Tonca! Mož, mož, mož! Koš, koš, koš!« je Tonca razumel lajanje in vedel, da mu huda prede. Ako odloži Košana koš, da bi vzel iz njega pogačo, bi črna pasja hudoba že tako gledala, da bi hlastnila po njem in ga odnesla v gobcu kakor divjega zajca. Preden bi se Košana in Bernardek zavedela, kaj se je zgodilo, bi bil Črnin že kdo ve kje. In Gozdulja bi se na ves svoj zoprni glas smejala, klicala Črnina in mu grozila s palico, a le zaradi lepšega. Grožnja bi veljala njemu, Toncu, ker bi vedela, da ga Črnin nese naravnost v gozd v njeno kočo, iz katere bi gotovo ne prišel več živ. O, umrl bi in sodni dan bi bil, na katerega je že pozabil ... Ne, rešiti se mora, zdaj ne bi prišel še rad pred sodbo, ko je napravil nemara še kak greh, čeprav ne ve katerega ... In mesta ne bi videl, če bi ga odnesel Črnin in bi moral umreti v Gozduljini koči! In nikdar ne bi izvedel, kakšne so šole, kamor pelje Košana Bernardka. O, rešiti se mora, rešiti, da bo črna hudoba zastonj cedila sline po njem in se bo morala škrba Gozdulja obrisati pod nosom! ...

In Tonca si je pomagal. Nevidnega se je napravil in še koš je omočil s kapljico iz male stekleničice in želel, da bi bil z vsem, kar je v njem, neviden.

Gozdulja je prištorkljala s psom do Košana in se ustavila.

»Kam, oče, kam?« je prijazno vprašala.

»Sina peljem v mesto,« ji je odgovoril.

»Služit?« je hotela vedeti.

»Ne, v šole gre!« je povedal Košana s poudarkom, ki je razodeval, kako je ponosen, da more tako odgovoriti.

»V šole?« se je zateglo začudila starka, pogledala Bernardka in še vprašala, odkod sta.

»Iz Srednje vasi sva, iz Srednje vasi, če veste, kje je!« 

»Vem, vem. Enkrat sem bilà tam gori, a me ne bo več videla! Hudega grofa imate, ki reveža z bičem in psi nažene. Če ne bi bila imela Črnina s seboj, bi takrat ne bila ostala živa. O, da morejo biti na svetu taki ljudje, ki ne poznajo usmiljenja!« je hinavsko končala Gozdulja in zavila oči.

»Na, ta je pa lepa!« se je oglasil Košana.

»Kaj se je pa zgodilo?« je bilà starka radovedna.

»Vašemu psu sem mislil dati kos pogače. Zavohal jo je in mi ne da miru. Koš mi je hotel strgati s hrbta, tako je zlakotovan ...« 

»Koš s hrbta? Saj ga nimate!« je zazijala ženščina.

»Pa ga je oče imel, še pravkar ga je imel!« se je vmešal v pogovor Bernardek, da bi s svojim pojasnilom potrdil očetovo besedo o pogači, psu in košu.

Košana se je udaril ob čelo in se zasmejal.

»Hahaha, seveda! To je pa spet njegovo delo! ...«

»Pssst! ... Pssst! ... Pssst! ...« se je trikrat oglasilo z grive ob cesti, kamor je menil Košana, da je oslonil koš. Kakor bi sikal razjarjen gad, tako je biló slišati.

Pes je vzrenčal in se zaganjal v grivo kakor pobesnel.

»Čigavo delo, čigavo?« je imelo starko.

»To ...« — Košana ni poznal laži in že se mu je zareklo, a pravočasno je spet zasikalo, da se je le premislil in nadaljeval: »To ... to je napravil kajpada škrat, ki vleče ljudi, da se jim potem smeji! ...« 

Gozdulji so zagorele brljave oči. »To ... to ... Tonca,« ji je šinilo v misel, ker na škrata ni dala, drugi pa razen Tonca z njenimi kapljicami ne bi mogel koša kar na lepem spremeniti v nič, ki se ne vidi. Torej še živi. Ni se spremenil v polha, ki ga je čevljar Tona na medenki ujel v past in končal. Samo da ga je izsledila! Dobiti ga mora v roke živega ali mrtvega, da mu vzame kapljice in si bo spet z njimi po ljubi volji pomagala.

»Tako, tako?« je navidez verjela Košanu. »Pa počakajmo, da škrat spet prinese koš. Tudi jaz sem lačna in bi vas prosila za kos pogače. Dolgo pot sta že napravila, pa počivajmo skupaj! Škrat gotovo ni tako trdega srca kakor vaš grof, da se ne bi usmilil popotnih in lačnih. Dovolj je napravil šale, lahko se bo smejal, mi pa tudi, ko bomo jedli pogačo! ...« 

»Preveč se zamudiva, ako bi čakala na škratovo milost. Do večera morava priti v mesto,« se je izgovarjal Košana.

»Pa brez koša? Gotovo ste naložili vanj, kar bi sin potreboval?« je hotela Gozdulja zadržati očeta in sina, da bi le počasi izvlekla iz njiju vse, o čemer sta previdno molčala.

Košana se ni dal zadržati.

»Pojdiva!« je rekel sinu. »Če sva že ob koš in vse, ne bodiva še ob pamet, da bi se nama potem pedenj škratec še bolj smejal!« 

In je zastavil palico, da bi šla.

Pes, ki se je bil zagnal v grivo in kakor v začaranem krogu tekal sem in tja, odskakoval in se vedno znova zaganjal na isti prostor z nepomirljivim renčanjem in lajanjem, je planil v enem samem skoku na cesto. Postavil se je pred Košana in Bernardka in ju ni pustil z mesta.

»O, moj Črnin se ne da preslepiti,« je rekla starka. »Dokler ne dobi pogače, se ga ne bosta odkrižala!« 

Res se ni dal pes ne zlepa ne zgrda spraviti s pota in oče in sin sta bila v neznanski zadregi. Gozdulja ju je prikrito škodoželjno gledala in da ne bi vzbudila kakega suma, je tudi sama zamahnila s palico nad psom.

»No, no, Črnin, saj morava tudi midva naprej! Pogačo boš doma dobil, no, no!« 

Črnin ni odnehal. Razumel je svojo gospodinjo in je vedel, da pomeni njen »no, no« toliko kot »daj, daj!« In zato je renčal in lajal in se zaganjal v očeta in sina, da se nista mogla ne za korak premakniti.

In tedaj se je zgodilo, da se je pedenj škratec le usmilil Košana, ki tega ni pričakoval in je začudeno pogledal v grivo. Še bolj je zazijala Gozdulja, ki so se ji nakrat pomladile noge, da je pri priči skočila za psom h košu, ki je stal tam, kamor ga je bil oslonil mož iz Srednje vasi. Z eno roko je pridrževala koš, z drugo je pa brskala po njem. Pes je ves nemiren stal ob njej in so ga bile same oči.

»Baba, kaj delaš? Koš je moj!« je vzrojil Košana.

»Hihihi, vem, da je tvoj, a držim ga, da bi ga spet škrat ne potajil, in pogačo iščem, pogačo, ko sva s Črninom tako lačna. Vsaj pogačo bi rada rešila, če se že škratec zmisli, da bi drugo spet izmaknil! ...« je bilà Gozdulja ujedljivo sladka in pretkano zgovorna.

Košana ni vedel napraviti drugega, ko da je tudi sam stopil h košu. Starki je nejevoljno odmaknil roko in segel po pogačo. Ko jo je med drugim blagom iskal, je tipal, če bi kje zadel ob Tonca, a nikjer ga ni začutil. Oddahnil se je in je bil spet dobre volje, zakaj toliko je le presodil, da mora babi nekaj drugega bloditi po glavi in ne pogača.

»Tako,« je rekel, ko je držal pogačo v rokah, »zdaj upam, da se le odkrižam tvojega zlakotovanega psa in še tebe z njim!« 

In je odlomil dva kosa pogače. Lepo se je zapekla pod žerjavico na ognjišču. Nič pepela ni bilo na njej in nič oglja, ko jo je žena skrbno pokrila z zeljnatimi listi. In rumena je bilà ko oni cekini, ki jih hrani doma in je vzel samo dva s seboj na pot. Seve, saj je pa tudi biló tako poletje, da je morala turščica zoreti, kakor še dolgo ne. Dobra turščica dá dobro moko, dobra moka dobro pogačo, če se gospodinja razume na peko kakor njegova doma.

»V božjem imenu, tu imata!« je rekel Košana in dal prvi kos starki, drugega je pa pomolil psu. Gozdulja je vzela, pes pa je pogačo samo povohal, povesil rep, ga stisnil med noge in čudno renčal.

»Bodi pa lačen, mrcina, če ti pogača ne gre!« je dejal Košana, očistil kos, kjer ga je pes povohal, in ga dal Bernardku. »Božjega daru ne bomo zametali!« je menil in oprtal koš.

»Pes ima tudi pamet, zlasti moj,« je opravičevala Gozdulja svojo črno mrcino. »Ve, da bo pogače do mesta premalo, ako bosta tako radodarna. Kaj ne, Črnin?« 

»No, potem je pa prav, si pa delita tvoj kos in Bog vama ga žegnaj, da bi ga imela oba dosti! Zbogom!« 

Kar odsekano se je poslovil Košana in, čudno, starka ni ne ene več golsnila in tudi pes ni več ne renčal ne lajal.

Tiho sta šla oče in sin in mislila vsak svoje, kar pa je biló eno in isto. Kje je Tonca in kaj je z njim, ju je skrbelo, ker se ni toliko časa nič več oglasil. Ko sta prišla že precej daleč po ravni cesti do novega ovinka, se je Bernardek ozrl. Radoveden je bil, kaj je s starko in njenim psom. Videl je, kako je s svojo palico še vedno brskala po grivi, kjer so počivali. In pes je tiščal za palico in kamor jo je postavila, je grebel s prednjima nogama, kakor bi hotel kdo ve kaj izkopati. Ali je starka opazila, da se je ozrl in jo gleda? Vzravnala se je in zagrozila s palico ...

Bernardek je bil zaostal. Ob grožnji se je zbal, da ne bi ženska naščuvala za njim psa, zato je skočil v dir za očetom, ki se je bil že skril za ovinkom. Povedal mu je, kaj je videl, in ugibala sta, da mora biti starka hudobna ženska, če že ne prava coprnica ...

»Coprnica, coprnica!« se je tedaj pred njima oglasil Tonca, ki je ujel njun pogovor. In še je povedal, da jo pozna od doma, njo in njenega psa, črno hudobo. Da je hodila krast njihove medenke, da ga je stresla s hruške in potlačila v vrečo, a da ji je ušel, ko je ni bilo doma. Zdaj da ji ni hotel priti spet v roke, ker bi se mu slabo godilo, ko ve za njene skrivnosti. Nevidnega ni mogla videti ne ona ne njena črna mrcina, a da bi bil bolj varen, si je želel še hitre noge in je prišel do tega mesta, kakor bi trenil.

»To si pa dobro napravil!« ga je pohvalil Košana, se z Bernardkom vred smejal in še menil, da bi biló prav, če bi tudi njima pomagal do hitrih nog, ko sta se toliko zamudila.

Tonca se ni dal dvakrat prositi. Še vedno neviden se je s prstom, ki si ga je omočil v svojo čarovno tekočino, dotaknil njunih nog in želel, da bi bile hitre in se do mesta prav nič ne utrudile.

In že sta oče in sin šla, kakor da imata na nogah peruti. Nič nista čutila trde ceste pod nogami. In tudi Tonca je držal korak z njima. Videla ga nista, a govoril je z njima, kolikor so mogli govoriti, ker v mesto so prišli potem neznansko hitro.


3.[uredi]

Črnin je šel za sledjo, koder sta prišla Košana in Bernardek. Vsako toliko se je ustavil in pogledal, kje je gospodinja. Ako je ni videl, je počakal, da se je prikazala na cesti, ali pa ji je tekel naproti, se ji dobrikal, in ko ga je pohvalila, da je priden, je spet tekel pred njo. Tako sta hodila in hodila in prišla do razpotja, ko se je sonce že nagnilo in so rastle sence, da se je videla Gozdulja pred seboj na cesti neznansko velika. Pot na levo je hitela med gorami v stransko dolino, kjer je v temnem gozdu nad vasjo domovala čarovnica s svojim psom, cesta na desno pa je vodila v Srednjo vas.

»Domov greva, Črnin, domov!« je zaklicala psu, ko je videla, da teče po cesti proti Srednji vasi.

Pes je obstal, kakor bi pomišljal, ali naj posluša in se vrne. Pa se ni. Znova se je pognal po cesti, s katere je zavil na stezo in se začel oglašati, kakor bi bil zajcu za petami.

Tedaj se je Gozdulji posvetilo.

»Prav imaš, Črnin, prav! Nič ne greva nocoj domov, v Srednjo vas je treba stopiti. Ti pojdeš za sledjo, jaz pa za teboj in tako prideva v tisto hišo, iz katere je oče peljal sina v šole. Lepše priložnosti bi si ne mogla izbrati, da izvem, kar bi rada. Mati je sama doma. Prosila jo bom za prenočišče in potem se bova menili. Beseda dá besedo in kar na lepem jo speljem, da mi bo vse zaupala. Dober nos imaš, Črnin, a moj tudi dobro voha, hihihi! ... Če je tisto s košem res Tonca napravil, potem se ni iz moje koče prav gotovo nikamor drugam zatekel ko k tem ljudem. Dobim ga, dobim, o, in preljube kapljice v obeh stekleničicah tudi, če jih ni kradljivi krotež že nemarno porabil po svoji neumni bobovi pameti!« 

Tako se je premislila Gozdulja in krenila za psom na cesto proti Srednji vasi in spotoma predla svoj načrt.

Črnin je bil prišel po stezi na ono mesto, kjer se je Tonca spotaknil in padel ter se odrgnil. Nemara je ovohal kako kapljico krvi ali kaj, da je odskočil in bil čez trenutek spet na cesti.

»Hov, hov, hov, ne domov, ne domov!« je zalajal.

»Ne, ne, saj grem s teboj!« mu je odgovorila Gozdulja, ki je štorkljala s palico po cesti in se bližala stezi, katere ne bi niti opazila in bi šla mimo, ako je ne bi nanjo opozoril Črnin.

Pes poslej ni več tekel. Tik pred starko je šel in jo tiho poslušal, ko mu je dopovedovala, da ne bo smel z njo v hišo, kamor je namenjena, ker bo v Srednji vasi navadna beračica, ki ne sme imeti psa, ako hoče, da jo sprejmejo pod streho. In še mu je zabičevala, naj se nič ne kaže ljudem. Ko zagledata prve hiše, naj ostane lepo v grmovju in naj prebije noč, kakor ve in zna. Zjutraj naj pa zalaja, da bo vedela, kje je.

»Si razumel?« je obstala, ko je zagledala prvo hišo, ki je bilà Košanova.

Kdaj je ni še razumel? Seveda jo je, a to pot je delal le po svoji pasji pameti. Po sledi je šel prav do Košanove hiše, tam trenutek postal, potem se pa pohuljeno zavlekel v grmovje.

»Aha, zdaj pa ne morem več zgrešiti,« je bila Gozdulja zadovoljna in se vzdihovaje bližala hiši.

Košanka je prav takrat prišla z molznjakom iz hleva.

»Oh, oh, oh, da sem se le privlekla spet do ljudi. Koraka naprej ne bi več mogla. Dober večer, mati! Saj se me usmilite in me vzamete čez noč pod streho? V mestu sem bila, v mestu, da bi kaj naprosila, a vam povem, da so ljudje tam doli trdi. Več ko imajo, manj dajo, oh, oh, oh. Kmetje so boljši. Čeprav jim grajski toliko vzamejo, vendar ne odganjajo reveža izpred praga. Usmilijo se ga in mu od svoje revščine dajo, kolikor utrpijo ... Ne, v mesto pa ne pojdem več, rajši naj me lakota pobere. Oh, oh, oh, gorje staremu človeku, ki nima svojih in mora od hiše do hiše! ...« 

Gozdulja je dosegla, kar je hotela. Košanki se je smilila. Povabila jo je v hišo, kjer je sedla za ognjišče, potaknila sama ogenj in se narejeno tresla od mraza ter si grela roke.

»Res je že mraz pritisnil, zlasti pod večer se pozna, da gremo v zimo,« je rekla Košanka, ki je iz molznjaka precejala mleko v skledo. »Le pogrejte se, dokler ne zavrem mleka, ki ga bova jedli s kašo. Opoldne sem je preveč skuhala, pa je ostala, ker sem sama doma.« 

»Sama doma? Kaj pa mož in otroci?« se je začudila Gozdulja.

»Mož, otrok in naš mali, o, saj ste jih spotoma gotovo srečali! V mesto so šli. Sina je peljal v šole,« je povedala Košanka, ki ni slutila, kako navaja ženski vodo na mlin.

»Če sta bila tista dva, seveda sem jih srečala. Še kos pogače mi je dal oče, ki ga je spremljal sin. Moram reči, pogača je bilà prav dobra. Take že zdavnaj nisem jedla. Nič ne de, da sem morala čakati nanjo, mi je pa potem toliko bolj teknila. Veste, ko mi je mož hotel dati pogače, je videl, da mu je na lepem zginil koš s hrbta. Ne v nebo ne v zemljo ga ni biló ...« je Gozdulja hitela praviti.

Košanka se je zasmejala.

»Nič ne lažem, prav res je biló tako,« je zatrjevala Gozdulja, ki je nalašč razumela Košankin smeh, kakor da ne veruje njenemu pripovedovanju.

»Saj, saj! Naš mali Tonca večkrat tako napravi, da se mu mora človek smejati. Gotovo se je med potjo napravil nevidnega, pa še koš! O, to je čuden otrok, kadar le hoče, se lahko spremeni v nič! ...« 

»Tonca?« je hlastnila Gozdulja po Košankini besedi kakor pes na mastno kost.

Košanka se je ob Gozduljinem vprašanju kar zdrznila. Iz njenega glasu je čutila, da nekaj ni prav. Žal ji je biló, da je malega sploh omenila, a kaj, ko je bilo njegovo ime izgovorjeno, si ni mogla več pomagati.

»Ali ga niste videli?« je vprašala. »Kako pa ste prišli do pogače?« 

»Nič ga nisem videla. Tudi vedela nisem nič o njem. Kar na lepem smo zagledali koš v grivi, o Toncu pa ni bilo ne duha ne sluha. Vaš mož in sin pa mi nista tudi nič povedala. O, to pa mora biti res čuden otrok! Koliko je star, ali bo tudi hodil v šole?« je hotela vedeti beračica.

Medtem je zavrelo mleko in ko sta večerjali, je Košanka povedala, da ne ve, če Tonca ostane v mestu, o njegovi starosti pa je previdno molčala in zaobrnila pogovor na druge stvari. Kako je biló z letino tam na oni strani, kaj je bolje obrodilo, kako se ljudem godi, ko so pod cerkveno gosposko in ne pod graščaki. Gozdulja je odgovarjala, a ni kazala nič več prejšnje živahnosti. Zehala je in se delala zaspano. Od trenutka do trenutka je kar kinknila z glavo in kaj rekla, kar ni imelo ne glave ne repa in se ni prav nič ujemalo s pogovorom.

»Toži se vam,« je rekla Košanka. »Mislila sem, da bi še skupaj zmolili rožni venec, a ker ste tako zdelani, opravite pa sami večerno molitev, ko ležete v čumnati!« 

Gozdulja ni marala v čumnato. Da bo za ognjiščem zanjo dobro, samo da je pod streho, je rekla. In da se odpravi, čim se zazori, ker ima še dolgo pot do doma.

Košanka ji ni prigovarjala, samo potaknila je še ogenj, da bi starke ponoči ne zeblo, potem pa ji je voščila lahko noč in odšla v izbo, odkoder je Gozdulja slišala, kako moli. Rožni venec je molila in ko ga je končala, je še dostavljala dolgo vrsto prošenj. Za moža je še molila in za Bernardka, da bi ga sveti Duh razsvetljeval in da bi mu sveta Katarina izprosila um in pravo pamet, da bi se dobro učil, in še Tonca ni pozabila priporočiti njegovemu patronu, ki ima trinajst milosti.

Gozdulja ni bila nič več zaspana. Napeto je poslušala Košanko in ko je slišala, kako priporoča Tonco, so se ji razvlekle ustnice v strupen posmeh in ob žaru ognja so se ji oči kar bliskale. Dovolj je izvedela, nič ji ne bo težko lepega dne s Črninom ugrabiti Tonca, ki se bo gotovo s Košanom vrnil iz mesta. Vseh trinajst milosti njegovega patrona mu ne bo pomagalo, da bi ji še drugič ušel, ko bo v njenih rokah. Če ne bi šlo drugače, bo stopila k Tonu in Poloni in jima povedala, da se Tonca le ni spremenil v polha, da še živi, v Srednjo vas da se je zatekel h Košanovim, kjer ga najdeta. Ako bi ga jima ne hoteli dati, naj stopita na grad, da bo graščak, čeprav je hud, že toliko pravičen in bo razsodil, da morajo otroka vrniti. Ako pa le ostane v mestu? K menihom bi si sama ne upala, s Črninom bi pa ne mogla. Menihi imajo črne šole in njihova hiša je gotovo z vsemi blagoslovi blagoslovljena, da bi se je Črnin že od daleč ognil. Pa naj bi šla Tona in Polona v mesto in tam vse povedala. Menihi bi ju poslušali in bi spoznali, da s Toncem ni vse v redu. Iz črnih bukev bi brali in Tonca bi postal spet to, kar je bil, preden se je na tiho nedeljo oglasil pri Poloni oni popotnik, ki je s svojo besedo hotel tudi njo spreobrniti, a se ni dala ... Bob bi postal spet Tonca, čisto navaden bob ... A kaj bi bilo z njenimi kapljicami v obeh stekleničicah? ... Ne, Tona in Polona ne smeta v mesto. Samo v Srednjo vas naj prideta! Če bi sama nič ne opravila, potem bi prišla spet se ona s Črninom, ki bi že vedel, kaj je treba napraviti ...

Ogenj se je bil pogasil, samo še žerjavica je tlela. Gozduljo je končno res premagal zaspanec in sama ni vedela, kdaj se je ob svojih mislih in ugibanjih zgubila v sen, iz katerega jo je zbudilo praskanje po vratih. Bil je Črnin, ki jo je prišel budit. Gozdulja je poznala svojega psa in se ni obotavljala. Vstala je izza ognjišča, previdno odmaknila zapah in odprla vrata, pred katerimi jo je čakala njena črna hudoba.

»Aha, dan si zavohal, Črninček, pa ne bi rad, da bi me zbudilo jutranje lajanje bronastih psov, ki jih ne moreš slišati. O, nič se ne boj, saj sodim, da je tako zgodaj, da naju ne bodo motili na poti. Preden se oglasijo, bova že na varnem v svoji koči, kjer ni sledu božjega in se počutiš najbolje, hihihi! ... Vidiš, če bi me Tonca ne prekanil, bi tudi meni ne biló treba hoditi po hišah, kjer diši po blagoslovljeni vodi. O, zakaj se nisva drugače zmenila, ko si se priklatil k meni! Več stekleničic bi moral prinesti, več! Zdaj jih ne moreš, ker moraš ostati pes, dokler mi je usojeno živeti ... Preden pojdeva iz koče v gozdu za vedno, boš pa le moral še nekaj pomagati! Vidiš, tu imajo tistega Tonca, ki je nama ušel in si ga včeraj ovohal na cesti. Spet je naju preslepil. Ni se vrnil v Srednjo vas, v mesto je šel. Gotovo ti je s kapljicami zabrisal sled, da me nisi peljal za njim ...«

Črnin je zarenčal, kakor bi hotel potrditi, da res ni biló proti mestu nobene sledi Tončevih stopinj in da ga tudi po zraku na južno stran ni vohal. Ob renčanju, ki ga je Gozdulja razumela, so se splašile na latah pod streho kokoši in začele v zboru prestrašeno kokodakati, da bi oznanile gospodinji nevarnost, ki jim preti.

Gozdulja je samo pogledala Črnina in pri priči je utihnil.

Tudi kokoši so se pomirile, ko sta se oddaljila od hiše in izginila v gošči.

»Da, kaj sem hotela reči?« je povzela Gozdulja, ko sta bila izven nevarnosti in prišla na stezo, ki je vodila skozi gozd mimo votline, v kateri je bil našel Tonca na svojem begu Bernardkovega očeta kot poglavarja roparjev in ga ozdravil. »Da, Tonca mi moraš spraviti spet v roke, če je v tebi še kaj peklenskega! ...« 

Črnin je zalajal, da je odmevalo od sten in robov, kakor da sta gozd in gora polna samih peklenščkov ...


4.[uredi]

Diarium Bernardi, alumni in Collegio patrum Societatis Jesu.

Tako je naslovil Bernardek, gojenec v zavodu očetov družbe Jezusove, svoj dnevnik, ki ga je vsak dan sproti pisal, kakor je videl, da delajo tudi drugi njegovi tovariši. Spočetka bili njegovi zapiski sila preprosti. Za vse, kar je videl in doživel, mu je primanjkovalo latinskih besed. Tudi vezati jih ni znal in bal se je, da bi ne biló preveč napak v njegovem pisanju. Zato je dnevnik skrbno skrival. Za ves svet ne bi maral, da bi ga dobil v roke kak prefekt, še manj pa njegovi učeni profesorji ali celo sam pater rektor.

Svoj strah in svojo skrb je zaupal Toncu, ki je neviden živel z njim in ob njem, kadar se mu ni zljubilo, da bi hodil svoja posebna pota.

Tonca mu je pregnal skrb in strah.

Vse, česar bi patri prefekti, profesorji in rektor ne smeli brati, da ne bi izvedeli za Bernardkove skrivnosti, je biló v dnevniku zanje nevidno. Tudi sošolci, ki so mu včasih iz radovednosti izmaknili dnevnik, niso našli v njem nič takega, da bi se mu mogli smejati, in tudi nič takega, da bi ga mogel kdo tožiti ...

Dnevnik je začel Bernardek pisati o božiču, ko niso imeli pouka, a vendar ni smel domov, kakor so šli drugi, ki so bili iz mesta ali iz bližnjih krajev. Ta čas, so mu rekli, da bolje uporabi, če se bo pridno učil in ponavljal, kar so v dveh mesecih predelali v šoli.

Tako je ostal Bernardek svoje prve počitnice v zavodu, se učil, ponavljal in pisal, kaj je doživel prva dva meseca v mestu in zavodu. Tonca je sedel neviden na mizi in mu gledal pod pero. Sproti je vse bral in razumel, zakaj kar je slišal v šoli, ki je ni z Bernardkom nikdar zamudil, si je vse zapomnil in ni s svojim znanjem prav nič zaostajal za drugimi. Seveda, svojega znanja ni mogel pokazati, ker ga ni nihče videl, da bi ga izpraševal. In v zapisnikih ga tudi niso imeli nikjer. Ergo: Quod non est in actis, non est in mundo, je vedel Tonca iz latinščine; da ga ni na svetu, ker nimajo zapisanega. O, saj pri učenih gospodih profesorjih celo zapisanih ni na svetu, vsaj v razredu ne. Nekaterih nikdar ne pokličejo. In mestni prebrisanci so si izmislili še poseben experimentum, ki se jim je posrečil in ga ponavljajo. Ni biló v njihovem razredu, v retoriki je biló, kakor je slišal z Bernardkom. Sila učenega profesorja imajo, ki si šolarjev po zunanjosti ne more zapomniti. Kadar koga pokliče, ki ni pripravljen, vstane in pove, da ga ni. In profesor pokliče drugega. Ako tudi ta ni pripravljen, sune soseda, ki ve, da zna. ln sosed odgovarja za vprašanega.

»Bene, bene, optime — dobro, dobro, prav dobro,« pritrjuje profesor odgovorom in veli končno s prijazno zadovoljnim glasom »Sedeas!« In vprašani, ki ni bil vprašan, a je odgovarjal, sede in šolarji se muzajo.

Tako je kdo nekaj, kar ni, čeprav je zapisan. Če ni zapisan, pa je čudno, da ne more biti nekaj, kar je.

Tonca je bil zadovoljen, da ni bil zapisan, ker tako je bil šolar, čeprav ni bil, kar bi ne mogel biti, če bi ga imeli zapisanega. Sploh bi ga ne zapisali, če bi vedeli, da je in da je tak, kakršen je. Pognali bi ga iz kolegija in ne mogel bi se z Bernardkom učiti. Ali pa bi napravili še kaj hujšega z njim. Mogoče bi ga celo v nič spremenili, ko so tako učeni, in potem bi ga res ne bilo na svetu. Tako pa je in je vesel, da je. Vsak dan sliši kaj novega, vsak dan več zna in ve in sproti lahko bere Bernardkov dnevnik. Bernardkov dnevnik je prav za prav tudi njegov dnevnik. Bernardek si res ni upal njegovega imena zapisati in ne njegovih doživljajev. Pa je potem le vse lepo popisal, kako je z njim, ko sta se zmenila za nevidno pisavo. Samo tako sta uredila, da navidezno prazen prostor v dnevniku ni bil sumljiv ...

Bernardek je torej pisal dnevnik, Tonca pa je sedel neviden na mizi, mu gledal pod pero in bral. Bernardek je pisal lepo, kakor tiskano. Tako, kakor je videl v starih bukvah, ki so jih jim pokazali. Stare bukve so samo pisali. Menihi so jih pisali, ker tiskati knjig prejšnje čase niso znali. Pa so bile pisane knjige lepše kakor tiskane. Menihi namreč niso znali samo lepo pisati, tudi risati in slikati so znali, da so bile njihove bukve res pisane: začetne črke vsakega poglavja so bile zlate in ob njih podobe in rože in prečudne živali, kakršnih Tonca še ni videl. In Bog in svetniki so se kakor sprehajali ob črnih vrstah na velikih straneh. Bernardek ni znal risati, tudi zlate barve ni imel in ne drugih, samo v črnilo je pomakal gosje pero. Prvo besedo na vsaki strani je pa le izpisal z velikimi črkami, kar naj bi dalo njegovemu dnevniku videz starega manuskripta, kakor so z roko pisane knjige imenovali.

Tonca je bral Bernardkov latinski tekst, ki se mu je prevajal v mislih v slovensko besedilo:

V BOŽJEM IMENU začenjam pisati svoj dnevnik. Bog daj, da bi mi bilo vse, kar bom napisal, kdaj v veselje.

Zadnji dan meseca oktobra me je pripeljal oče v mesto. Mesta dotlej še nikdar nisem videl. Ko sem ga zagledal, sem se močno čudil. Mesto je obzidano. Oče mi je povedal, da je zato obzidano, da se ubrani sovražnikov, ako bi prišli nadenj z vojsko. Zdaj da so najhujši sovražniki Turki. Nihče ne ve, kdaj prihrumijo v deželo. Vedno morajo biti pripravljeni, da jih odbijejo. Zato pa so ob mestnih vratih noč in dan straže. Nas straže niso zadrževale. Ko je oče povedal, da me pelje v šole, so ga stražniki še poučili, kod naj greva, da prideva prav.

Po mestu sem gledal na desno in levo. Po cesti ni bilo nič kamenja. Če bi ga iskal, bi ga ne našel. Le s čim se otroci kamenjajo, ako se sprejo? Tako sem se spraševal. In hiše se na obeh straneh držijo druga druge in so visoke in lepe. Pri tleh so vsa okna napolnjena z najrazličnejšim blagom. Oče mi je povedal, da so to trgovine. Na več krajih se ceste ali ulice razširijo v velik prostor. Takemu prostoru pravijo trg. Na enem takem trgu sem videl čuden studenec. Okrogle stopnice ima in okroglo kamnito korito. Sredi korita stoji velik kamnit mož. Ves bradat je in skoraj nag. V rokah drži velike vile s tremi roglji. Okoli njega so v štiri strani obrnjene štiri ženske, ki imajo namesto nog ribji rep. V rokah drži vsaka nekak lonec — amfora mu pravijo — in iz njega teče voda.

Oće se je obrnil tam na desno proti veliki hiši, zraven katere je stala velika, še nova cerkev.

NAD VRATI v veliko hišo je bilo JEZUSOVO ime. IHS je bilo zapisano z zlatimi črkami. Vrata so bila zaprta. Oče dolgo ni vedel, kaj bi napravil. Pa je tedaj prišel do vrat tudi neki deček moje starosti. Potegnil je za vrv, spleteno iz žice. Toliko da je potegnil, je od znotraj zazvonilo in vrata so se sama odprla. Oče je vprašal dečka, če so v tej hiši novi menihi, ki imajo šole. Da so, je povedal. In šla sva v veliko vežo, od koder se je videlo na veliko dvorišče. Po dvorišču se je podilo toliko dečkov, kolikor jih ni v vsej Srednji vasi vseh skupaj. In med njimi sta bila dva gospoda, ki sta bila tako oblečena kakor naš župnik. Ali so taki novi menihi? sem pomislil. Poznal sem samo take menihe, ki so hodili tudi v Srednjo vas in prosili miloščine. Ti so bili v rjavih haljah, prepasani z belo vrvjo, za katero so nosili rožni venec.

Ko je eden izmed tistih dveh gospodov na dvorišču opazil mene in očeta, je prišel k nama.

»Hvaljen JEZUS,« sva ga pozdravila in je odzdravil in bil zelo prijazen.

Oče je povedal, da me je pripeljal v šole in je dal gospodu župnikovo pismo. In gospod je rekel, naj greva z njim. K patru rektorju da moramo. In smo šli po stopnicah in prišli na dolg hodnik, ki je imel oboke in stebre, in se je z njega videlo na dvorišče. Dečki na dvorišču so gledali na hodnik. Smejali so se. Gotovo so se smejali mojemu očetu, ki je še vedno nosil na hrbtu koš.

»Tako,« je rekel prijazni gospod, ko smo prišli do nekih vrat. »Tu odložite koš in potem kar za mano k patru rektorju!« 

Oče je šel naprej, jaz boječe za njim. Srce mi je neznansko bilo.

Pater REKTOR je že prebral župnikovo pismo, ko sva z očetom vstopila v njegovo sobo. Tudi on je bil prijazen. Po naše je govoril in povedal, da je gledé mene vse v redu, da me imajo že zapisanega. Da sta že vse uredila z gospodom grajskim pisarjem, ki je prinesel grofovo pisanje. Oče se je zahvalil in me priporočil patru rektorju.

Potem sva morala z očetom spet iti za prijaznim gospodom, ki je naju pripeljal k rektorju. Oče je oprtal koš in gospod je naju odpeljal po drugih stopnicah. In smo prišli še više in po dolgem hodniku v prostor, kjer so imeli ob stenah police. Police so bile razdeljene na predale. Vsi predali so bili polni blaga, kakor bi ga prodajali. Pa ga niso prodajali. Tu so imeli spravljeno šolarji svojo obleko in perilo. Tudi moje sta oče in gospod zložila na polico, ki je bilà še prazna.

In potem je naju peljal gospod v velik prostor, kjer je bilà postelja pri postelji.

»Tu je dormitorium ali spalnica,« je povedal in mi pokazal, katera postelja bo moja.

Potem smo šli spet po drugi strani po stopnicah, prišli spet na drug hodnik ali koridor, kakor je rekel gospod, in šli mimo mnogih vrat. Na vsakih vratih je biló kaj napisanega. Zdaj vem, da ima vsak pater na vratih svoje sobe napisano ime in priimek. In tako smo prišli tudi do vrat, nad katerimi je bila okrogla črna tabla z belim napisom: »Aula studiorum«. Gospod je odprl vrata in z očetom sva šla za njim. Prišla sva v veliko, dolgo sobo, v kateri so bile same mize in za njimi stolice. V spodnjem koncu je bil nekoliko višji prostor in na njem posebne vrste miza, od koder bi se moglo videti po vsej veliki izbi. Na steni nad to mizo je bil velik križ, okoli po stenah pa podobe svetnikov.

»Tukaj se naši šolarji učijo,« je povedal gospod. »Tudi vaš Bernardek se bo tu učil,« je še rekel očetu in naju peljal k neki mizi.

»Vidiš, tu bo tvoj prostor,« je potem rekel meni in odprl še predal ter povedal, da bom imel v njem svoje šolske bukve in zvezke.

KO SMO prišli iz učilnice, smo šli mimo dvojih vrat. Nad prvimi je bila črna tabla z napisom PHILOSOPHIA, nad drugimi pa THEOLOGIA.

»Če boš priden, prideš čez štiri leta v filozofijo, potem pa v teologijo, ako si res izbereš duhovniški poklic,« mi je rekel prijazni gospod.

In potem smo prišli v pritličje. Tudi v pritličju so vrata pri vratih. Nad prvimi sem bral REFECTORIUM. Gospod je videl, da bi rad vedel, kaj je za temi vrati. Odprl jih je. Spet same mize, a na njih ni bilo bukev. Posoda je bilà, sklede in krožniki in žlice in vilice. Vse je biló lepo razvrščeno. Gospod je povedal po naše, da je to jedilnica in da že pripravljajo za večerjo. Tudi tu mi je pokazal prostor, kjer sedaj vedno sedim, ko pridemo k zajtrku, kosilu in večerji.

In potem smo šli še mimo peterih vrat, nad katerimi sem po vrsti bral: RHETORICA, SYNTAXIS SUPERIOR, SYNTAXIS INFERIOR, GRAMMATICA SUPERIOR, GRAMMATICA INFERIOR in še CLASSIS INFIMA GRAMMATICES.

»To so naše šole, skozi katere boš moral,« je pojasnil gospod. »Iz najnižjega razreda, v katerem se učijo začetniki, prideš v drugi slovnični razred, potem v tretji ali višji slovnični razred, nato bo treba skozi dva razreda sintakse, v katerih slovnica ne sme delati več nikakih težav in morajo šolarji brati in prestavljati že latinske in grške pisatelje in tudi sami sestavljati naloge. Če premagajo te težave, pridejo v retoriko, ki ji pravijo tudi humanitas in tudi poetika. V tem razredu se učijo govorništva in drugih vednosti, ki jih morajo vsi učeni ljudje znati. Od tod pa prideš v filozofijo, kjer se boš učil prave modrosti, in potem v teologijo, kjer se učijo božje vede.« 

Tako je povedal prijazni gospod in prišli smo spet v vežo onstran dvorišča, kjer se je oče poslovil.

JAZ sem stopil še za njim prav do vrat. Tam mi je priporočil, naj bom priden in tudi Tonca naj bo priden. To zadnje je pristavil bolj tiho.

»Bom, bom!« se je tedaj oglasil pri tleh Tonca. »Saj sem bil priden vso pot in ves čas, odkar smo prišli v mesto, nisem črhnil. Tudi pri novih menihih ne. O, saj vem, da moram molčati, ker me ne vidijo. Zdaj vem vse, kje bova z Bernardkom. Lepo bo, lepše kakor pri vas v Srednji vasi. Pa mater doma pozdravite in ji povejte, da se dolgo ne bomo več videli. Dokler ne postane Bernardek gospod. Vse šole mora napraviti, drugače ne bova več prijatelja ...« 

Jaz sem ta čas molčal in če je kdo kaj slišal, je mislil, da jaz govorim. Pa mislim, da ni nihče nič slišal, ker je Tonca bolj šepetal ko govoril.

Ko je oče odšel, sem postal močno žalosten. Nič ni pomagalo, da mi je Tonca splezal na ramo in mi šepetal v uho ter me tolažil.

V INFIMO, v najnižji razred, mi ni treba hoditi. Tretji dan meseca novembra so me izpraševali, kaj znam. Vse sem gladko odgovarjal in so bili z menoj zadovoljni. Pohvalili so me in rekli, da sem dober za classis grammatices inferioris — za drugi razred.

Tonca, ki je poslušal vprašanja in odgovore, je bil tudi zadovoljen, ker si je vprašanja in odgovore sproti zapomnil.

V RAZREDU nas je dvajset. Mene je gospod župnik res dosti naučil. Nič manj ne znam kakor drugi. Še več. Zjutraj ob šesti vstanemo in ko opravimo jutranjo molitev in smo vsi skupaj v hišni kapeli pri maši, imamo po zajtrku dve uri slovnice, potem ob deveti latinsko branje, ki nam ga pater lepo razlaga, da moramo vsi razumeti. Po tej uri se sami učimo in ob enajsti je kosilo. Pri jedi si mora Tonca sam s svojo nevidnostjo pomagati. Pravi, naj nič ne skrbim, da že poskrbi zase in da ni nikdar tako dobro jedel. Popoldne imamo spet slovnico, potem se učimo lepo pisati in vsak drugi dan je že katekizem. Ob sobotah pa nas v razredu cel dan izprašujejo vso snov, ki smo jo med tednom vzeli in predelali. Zvečer gremo spat ob osmi. Ko že vsi zaspijo, morem šele govoriti s Toncem. Pravi, da mu ni nič dolg čas. Medtem je napravil že nekaj svojih posebnosti. Neviden je smuknil v sobo, kjer se zbirajo patri profesorji. Poslušal jih je, kaj govorijo. Tudi o meni so govorili. Vsi so me hvalili, da sem najpridnejši v razredu. Tako mi je povedal Tonca, pa mu skoraj ne verujem.

Na ljubo Toncu moram še zapisati, da je tudi on priden. Samo jaz da sem pridnejši, pravi, druge pa da bi vse posekal. Toliko da se je že naučil.

ZADNJIČ smo pisali latinsko nalogo. Vsi smo se prej pridno učili, a smo se vendar bali. Zvečer mi je Tonca povedal, da je bil pri profesorju latinščine v njegovi sobi. Videl je, da bere Ezopovo basen o mravlji in kobilici. »To bo primerna naloga, to!« je govoril pater sam s seboj. In je priredil besedilo basni tako, da ni prezrl ne ene same samostalniške in glagolske oblike, ki smo se jih učili in bi jih morali v nalogi zadeti. Ko je pater nalogo sestavil in jo pustil na mizi, je začel hoditi po sobi in molil brevir. In potem je pozvonilo k večerji. Pater je odšel, Tonca pa ostal v njegovi sobi. Ostal je zato, da je nalogo od začetka do konca natančno tako prepisal, kakor jo je pater sestavil. Kako je prišel iz sobe, ki jo je pater za seboj zaprl, ni povedal. Če se lahko napravi nevidnega, more gotovo tudi zaklenjena vrata odpreti. On že ve, kako. Jaz ga ne maram spraševati. Spoznal sem, da svoje čudne skrivnosti nikomur noče izdati. Naj jo le obdrži sam zase, samo da bi jo le dobro in pametno uporabljal kakor doslej, ko ni še nikomur nič škodil razen graščaku, kar pa je tudi obrnil v dobro. Tudi s prepisom Ezopove basni je napravil dobro, čeprav nemara ni biló vse v redu. Sicer pa šolarji pravijo, da slepariti pri nalogah ni greh. In so zadovoljni, če morejo sleparili, in se bahajo, ako jih profesor ni zalotil. Jaz prav za prav nisem sleparil. Besedila, ki mi ga je dal Tonca, sem se naučil na pamet in potem sem pisal tako hitro, da sem že končal, ko so se drugi mučili ob prvih stavkih. Ko je prinesel pater drugo uro naloge, je bilà moja brez vsake napake. Pater me je pohvalil in me postavil za zgled drugim. Takrat sem zardel in bil v zadregi. Tonca pa vesel. Pritajeno, da sem mogel le jaz slišati, se je smejal in mi še neviden stiskal roko, kakor bi hotel reči: Dobro sva napravila! Potem mi je pa šepnil: »Nič se ne boj, tako ti bom še večkrat pomagal! ...«

Tako je pisal Bernardek dnevnik, ki ga je Tonca sproti bral. Do božiča ni biló v njem nič več zanimivega razen zapiska o igri »Theophilus«, ki so jo uprizorili na odru v veliki dvorani šolarji najvišjih razredov. Dvorana je bila slavnostno okrašena in stolice so bile lepo v vrsti razpostavljene. Spredaj so bili posebni stoli, prevlečeni z baržunom. Na njih so sedeli poleg patrov sami visoki gospodje in gospe iz mesta. Na navadnih stolicah so bili povabljeni starši mestnih šolarjev, zadaj so bile pa klopi, kjer so se razvrstili šolarji po velikosti, da so mogli videti na oder.

Bernardek je dobro videl, Tonca pa ne. Zato ni dal miru, dokler ni splezal Bernardku na pleča ter se mu okobalil okoli vratu in se ga držal za glavo, česar seveda nihče ni opazil.

Zastor se je dvignil.

Mlad duhoven je bil v svoji sobi. Sam s seboj je govoril. Jezil se je, da njegove učenosti dovolj ne cenijo, da mora kaplanovati v zapuščeni gorski vasi, ko bi bil lahko v mestu. Ko tako govori, se prikaže Ponižnost, ki mu prigovarja, naj jezo in zagrenjenost premaga in naj potrpi. Ponižen naj bo in naj v zadovoljnosti opravlja svojo službo in naj misli na priliko o povabljenih iz svetega pisma: kdor se povišuje, bo ponižan, kdor se ponižuje, bo povišan.

Teofil, tako je bilo duhovnu ime, je poslušal Ponižnost in začel moliti. Med molitvijo je pa vsakotoliko vzdihnil.

»Glej, glej!« se je tedaj tesneje oklenil Tonca Bernardkove glave in se kar tresel.

Iz vseh štirih kotov na odru so vzrastli ob vzdihih pravi peklenščki. Največji je bil Cenodoxus, duh častihlepja, ki Teofilu toliko časa ni dal miru, dokler ni sedel in začel pisati prošnje, da bi ga prestavili v mesto. Ko je bila prošnja napisana, se je zdelo, kakor bi Cenodoxus s svojimi tovariši duhovi domišljavosti, prevzetnosti in upornosti zlezel v duhovna.

Zastor se je spustil. Vsi so ploskali. Toliko časa so ploskali, da so se izza spuščenega zastora prikazali Teofil in Ponižnost in črni duhovi. Vsi so se smehljali in se poklanjali gledalcem, ki so še bolj ploskali.

Tonca ni ploskal. Bernardek je čutil, da se ga še krepkeje tišči. Bal se je pač, da bi ga črne hudobe zapazile in planile nadenj ...

In potem se je zastor spet dvignil in začelo se je drugo dejanje:

Teofilovo prošnjo so zavrnili in nastavili v mesto nekega njegovega prijatelja, ki je v šolah komaj izdeloval. Teofil je bil zaradi tega ves iz sebe. Zabavljal je in sklenil, da pojde osebno k škofu in mu pove, kakšna krivica se mu godi. Tedaj potrka na vrata in v sobo pride v obnošenem kaftanu star židovski vedeževalec, ki pove Teofilu, da je škof umrl. Ob tej novici Teofil ni mogel premagati svojega častihlepja. Židu je pripovedoval, kako ga zapostavljajo, ko vendar spada v mesto. Žid ga je poslušal in mu povedal, da mu lahko pomaga, če le hoče. Škof da lahko postane, seveda s hudičevo pomočjo. Zapisati da se mora hudiču. Teofil je omahoval, a častihlepje je zmagalo. Privolil je v židovo ponudbo ...

Vse gledalce je prevzela groza, Tonca se je pa, čeprav je bil neviden, še posebej skril in potuhnil za Bernardkovo glavo in samo vsakotoliko izza nje previdno pokukal na oder, kjer se je prikazal sam lucifer v ognjeno-rdečem plašču in z njim manjši zlodej, ki je upognil hrbet, da je na njem podpisal Teofil pogodbo s svojo krvjo. V pogodbi se je odpovedal Bogu in Mariji in tedaj so napolnili sobo peklenščki, ki so zaplesali in tulili svojo zmagoslavno pesem ...

Zastor je spet padel in spet so gledalci ploskali in spet so se prikazali in klanjali Teofil in žid in lucifer in vsi peklenščki. Tonca je skoraj skoprnel od strahu in globoko se oddahnil, ko je vsa ta čudna družba spet izginila za zastorom.

Tretje dejanje je bilo kratko.

V gosposki dvorani je klečal Teofil — škof. Postaral se je bil in neznanska skrb ga je morila. »Vanitas vanitatum — ničemurnost nad ničemurnostjo, vse je ničemurnost razen ljubiti Boga in mu ponižno služiti!« se oglasi Ponižnost, kateri se pridruži Kesanje, ki s svojimi besedami tako prevzame škofa, da je ves skrušen. Pa pride lucifer s svojim spremstvom in se posmehuje Ponižnosti in Kesanju, da nič ne opravita. Smrt da čaka že pred vrati in da bo zdaj zdaj vstopila ... Komaj je to povedal, se vrata odpro in grozna smrt s koso se prikaže. »Marija!« vzkrikne škof in omahne. Tedaj se dvorana razsvetli, Marija se skloni nad Teofila in ga zagrne v svoj nebeški plašč, peklenščki z luciferjem pa so izginili, kakor bi popihal veter in bi jih odnesel ...

Ploskanja ni biló ne konca ne kraja in tudi Tonca je ploskal, čeprav ga ni nihče ne videl ne slišal. Bil je zadovoljen, da so morali oditi peklenščki s praznimi rokami ...

Ko je prišel Bernardek s svojim dnevnikom na tekoče, so božične počitnice minile in njegovi zapiski so bili poslej krajši, zakaj učenja ni hotel zanemarjati.

5.[uredi]

Na Jurjevo, ko je bilo žito po njivah še tako visoko, da se je skrila vrana v njem, in je bukovje ozelenelo in se je oglašala že kukavica, so praznovali v Srednji vasi god farnega patrona. Od vseh strani so prihajali ljudje, da se priporočijo svetemu Juriju, ki je premagal peklenskega zmaja, in ga poprosijo, da bi obvaroval nje, njihovo živino in polje vseh nesreč in nezgod.

Po veliki maši so imeli pri Košanovih obisk.

Čevljar Tona in njegova žena Polona sta prišla tudi na proščenje. Že od vseh svetih sta se pripravljala, da stopita v Srednjo vas in se prepričata, če je res, kar je pravila Gozdulja o Toncu. Pa je biló tisto zimo zapadlo toliko snega, ki se je držal do pomladi, da sta svojo pot odložila do svetega Jurija. In se jima je zdelo tako bolj prav. Ako bi šla prej, bi ju ljudje spraševali, kam gresta in zakaj gresta, in nerodno bi jima biló odgovarjati, da gresta iskat Tonca, katerega so se vaščani le še takrat spomnili, ko so ju hoteli podražiti. Za Jurjevo pa je bila navada, da so hodili v Srednjo vas tudi od njih in nikomur se ni zdelo čudno, ko sta se pridružila drugim častilcem svetega Jurija.

»Glej, glej, kdo sta pa ta dva?« je rekla Košanka možu, ko ju je zagledala in sta se bližala hiši.

Košana, ki je bil odložil pražnjo obleko in jo spravljal, je pogledal skozi okno in skomignil z rameni, češ da ne ve, kdo bi bila.

Ker sta se neznanca le bližala in je biló videti, da gresta k njim, je Košanka stopila na prag in čakala.

Tona in Polona sta obstala pred hišo.

»Bog daj dober dan!« sta pozdravila in še vprašala, če sta prišla prav h Košanovim.

»Prav, prav,« je potrdila Košanka.

In že je začela Polona:

»Veste, prišla sva, da bi poizvedela, če je res naš Tonca pri vas. Tako sva slišala, pa nisva mogla verjeti. Zdaj, ko sva prišla na proščenje, sva pa rekla, da ob tej priložnosti povprašava ...« 

Košanka je bilà v zadregi, a vendar je prijazno povabila oba v hišo, kamor sta stopila za njo.

»Tonca iščeta?« ju je sprejel Košana, ki je ujel Polonine besede, in rekel, naj sedeta.

»Tonca, Tonca,« sta odgovorila in se obenem ozirala po izbi, da bi ga kje zagledala.

»Nič ga ne bosta zagledala in ne najdeta ga, če pretakneta vse kote v hiši, ker ga ni pri nas,« je rekla Košanka, ko je opazila, kako oba zvedavo iščeta z očmi na vse strani.

»To se pravi, če sta nemara vidva Tona in Polona,« je povzel Košana — oba sta pri priči potrdila, da sta, in ga gledala, kaj še pove — »potem, potem ga danes res ne najdeta pri nas in ga ne bosta videla. Če bi bila prišla preteklo poletje ali pa še na jesen, takrat pa bi ga našla tu zdravega in veselega ...« 

»Moj Bog, pa vendar ni umrl?« se je prestrašila Polona.

»Nič ni umrl, vsaj upam, da ni umrl. Od vseh svetih je v mestu, z našim sta v šolah,« jo je pomiril Košana.

»Tako?« se je oglasil Tona. »Potemtakem je pa Gozdulja govorila le resnico.« 

»Gozdulja?« sta vprašala zdaj obenem Košana in Košanka.

»Gozdulja, Gozdulja,« je potrdila Polona in začela na dolgo in široko pripovedovati, kdo je, kakšna je, kako ji je kradla medenke, kako je biló, ko sta dobila Tonca, ki je lepega dne izginil in ga je pomagala s svojim psom Črninom iskati in je potem rekla, da se je spremenil v polha, katerega je Tona v medenki izbezal in ubil. No, in da sta se potem vdala in prebolela izgubo, čeprav je biló njej hudo, a da pozabiti Tonca ni mogla. Večkrat da je sanjala o njem in vsakokrat tako, da je še živ. Pa da je prišla po vseh svêtih Gozdulja in povedala, da Tonca res še živi v Srednji vasi. Sama da ga ni videla, a s Črninom da sta ga zasledila. Zakaj da je prej govorila o polhu, v katerega naj bi se bil Tonca spremenil, ni hotela nič povedati. Tudi o tem je molčala, kako naj bi bil prišel v Srednjo vas.

»Hudirjeva baba, čarovnica je, čarovnica! Tonca se je ni zastonj bal in tista črna hudoba ni zastonj tako lajala in se zaganjala v koš, v katerem sem nesel Tonca, ko sem peljal Bernardka v mesto. O, Tonca je prebrisan! Saj je povedal, da ga je Gozdulja odnesla, a da ji je ušel.« 

»Takooo?« sta se začudila Košanovemu pripovedovanju Tona in Polona.

»Tako, tako,« je nadaljeval Košana in menil, da prav misli, če sodi, da je Tonca coprnici izmaknil kakšne maže ali kaj podobnega, s čimer se more zdaj sam napraviti nevidnega in druge tudi, kakor je njega, ki ga je celo ozdravil. In tudi Bernardka da je ozdravil in še graščaka ...

»Jej, jej, jej ...« se ni mogla načuditi Polona, ki je majala z glavo, tleskala z jezikom in še narahlo ploskala ves čas z rokama. Tudi Tona je majal z glavo in kar ni inogel verjeti, da prav sliši.

Košanka je medtem bilà v kuhinji, kjer je pripravila kosilo, ki ga je za vse štiri prinesla na mizo. Med jedjo je dala še beseda besedo in tudi ona je povedala, kako je prišla Gozdulja k njim in izvlekla iz nje vse, kar je hotela izvedeti o Toncu.

»Sama bi ga rada spet dobila v svoje roke,« je menil Košana.

»O, potem je pa bolje, da ga nimava doma in da ga ni pri vas. V mesto k novim menihom, kjer, pravite, da hodi v šolo, si ne bo upala iti. Duhovnikov in vsega, kar je žegnanega, se ogiba kakor hudič križa. Ne veste, kako je kričala in divjala s svojim psom, ko jo je ogovoril na tiho nedeljo tisti pobožni popotnik, ki je bil gotovo sam Kristus. Zakrknjeno srce je imela in ni hotela poslušati božjega opomina, da bi se poboljšala in začela živeti, kakor Bog zaukaže. Tonca naj se pa le uči, prav mu bo prišlo, kar bo znal,« je bila Polona zadovoljna in dejala, da sam Bog ve, kaj lahko še postane.

»Kaj naj postane, ko vendar kar tako ne bo mogel ostati v šolah, ko šole stanejo, in je še tak, da ga nikjer nič ni in bi ne bil za nobeno službo!« je ugovarjal Tona svoji ženi.

»Kar se šolanja tiče, Tona,« je rekel Košana, »ni treba imeti nobene skrbi. Vesta, če Tonca skrbi za druge in jim pomaga, bo znal tudi sam sebi pomagati in se ne zapusti. Vidita, čeprav ga ni tukaj, tudi vama lahko pomaga!« je pomembno poudaril in stopil izza mize proti skrinji.

»Kako?« sta oba vprašala in gledala za njim.

»Potrpita, kmalu izvesta,« je odgovoril Košana in odprl skrinjo ter segel vanjo.

Košanka se je smehljala, zakaj uganila je, kaj namerava mož.

Res, iz skrinje je izvlekel rejeno mošnjo, jo smejé se položil na mizo, s katere je žena pospravila posodo, in vprašal:

»Kaj je tu notri?« 

»Denar, kajpak, čeprav je čudno, da bi ga pri kmečki hiši toliko imeli!« je menil Tona.

»Uganil si, denar je, a tak denar, kakršnega najbrž svoj živ dan še nisi videl. Iz Tončeve kovačnice je in zato si ga bomo naspol delili! Za nas in za vas ga bo dosti in ne bomo stradali, če bomo tudi roke križem držali!« je govoril Košana, odvezoval mošnjo, jo privzdignil in potem izsul zlatnike na mizo, kjer so prijetno zažvenketali.

»Oooo ...!« sta strmela Tona in Polona.

In ko je Košana preštel zlatnike, jih je polovico odrinil pred Tona in Polono in rekel: »Tako, to je vajino in lepo spravita, kakor spravim jaz svojo polovico spet v mošnjo!« 

Tona in Polona sta se branila, da je preveč, da ne bosta vedela kam s tolikim bogastvom, a Košana ni odnehal in morala sta zlatnike spraviti.

»Samo glejta,« ju je opozorila Košanka, »da jih vama ne zavoha Gozdulja in jih ne spremeni spet v korenje, iz katerega jih je napravil Tonca!« 

»Naj se le kdaj spet prikaže k naši hiši, ji že pokažem, da ne bo vedela, kje se je glava drži!« je stisnil Tona pest in zagrozil.

In potem so še govorili in ugibali, kaj še doživijo z Bernardkom in s Toncem, in šele pozno pod večer so se ločili kot najboljši prijatelji.


6.[uredi]

Tri leta in pol se je premagovala Polona in je vzdržala, več ni mogla, čeprav se ji s Tonom še nikdar ni tako dobro godilo. Vsega je imela, kar je hotela, samo Tonca je pogrešala. Nič več ni mogla vztrpeti brez njega. Če bi ga že ne mogla pripeljati s seboj, vsaj videla bi ga rada po tolikih letih. Ali je še tak, kakršen je bil, ali jo bo še poznal, to jo je imelo. In se je lepega dne odločila, da pojde v mesto.

»Ne nori,« ji je rekel Tona, »pusti otroka, kjer je! Bo že sam prišel, kadar se mu bo zdelo, ako mu je še kaj za naju!« 

Polona ni odnehala.

»In če bi prišli sami Turki, bi me več ne zadržali! Grem in grem, pa če se postaviš na glavo!« je vztrajala.

Tona se ni postavil na glavo. Nič več ni prigovarjal ženi, naj ostane doma, ker jo je poznal. Vedel je, da ne bi imel več ljubega miru, ako bi jo siloma zadržal.

In tako se je zgodilo, da se je Polona pražnje napravila in se napotila v mesto. Veselo je hodila in lahko in zdelo se ji je, da se vse z njo veseli: sonce, ki je zorilo valujoče žito, lastovke v zraku in sleherni ptič, ki se je oglašal v drevju, in še Bela voda, ki je jadrno hitela pod cesto proti mestu.

Hitro je hodila Polona, a pot je bila dolga, kakor bi se vlekla v večnost. Ni bila še na pol poti, ko se je sonce nagnilo. Pohitela je, a le ni prišla nikamor. Pred vsakim ovinkom je upala, da je zadnji in da zagleda mesto, pa je prišel nov ovinek in jih je biló še in še, a mesta še nikjer. Nič ni čutila utrujenosti, samo Tonca je pomilovala, da je revež tako daleč.

In potem je na nekem ovinku obstala, kakor bi ji postale noge iz svinca in bi jih ne mogla premakniti. Pred seboj je zagledala Gozduljo, ki je počasi štorkljala, daleč pred njo pa je šel Črnin.

»Sveti križ božji, kaj naj napravim?« se je vprašala Polona. Neznansko neprijetno ji je biló. Ko jo doteče, ne bo mogla kar tako mimo, kakor bi je ne poznala, z njo pa ne bi šla rada.

Ni ji kazalo drugega, morala se je premakniti.

»Hitro bom šla, kakor da se mi močno mudi. Še pogledam je ne. Nemara ji tako uidem. Če dobro ne vidi, me ne bo spoznala,« je pomislila Polona in pospešila korak ter šla kakor dekle v najlepših letih.

Gozdulja jo je zaslišala. Ustavila se je, se ozrla in gledala, kdo gre za njo tako hitro po cesti.

»O, Polona?« se je začudila Gozdulja, ko se ji je toliko približala, da jo je spoznala. »Kam pa tako hitro, kam? V mesto? K Toncu? Potem pa imava isto pot! Tudi jaz grem v mesto, hihihi ... Dva dni že hodim, a danes le še ne pridem, ko se zdaj zdaj zmrači. Ponoči ni prijetno hoditi. Tudi podnevi je lepše, če ima človek družbo. Kar skupaj hodiva, Polona, kar skupaj! Tudi če bi prišla nocoj v mesto, ne bi nič opravila. Pozno bo in vse bo zaprto. V prvi vasi ob cesti bova prenočili, jutri navsezgodaj pojdeva pa naprej in prideva za poldne v mesto.« 

»Ali je še tako daleč?« je vprašala Polona in upočasnila korak.

»Vprašaš! Dobre pol poti imava za seboj, pa zračunaj, kako daleč je še!« je odgovorila Gozdulja in zadovoljno mežikala, ko je videla, da se je Polona vdala in se ji več ne mudi.

Že jo je srbel jezik, da bi začela vleči iz Polone, kako da se je le odločila iti v mesto, a ni utegnila.

»Jezus, Marija!« je vzkriknila Polona.

»Kaj pa ti je, kaj kričiš?« je obstala Gozdulja in pogledala Polono, ki je prebledela in bilà bela ko zid.

Polona ni odgovorila, samo z roko je kazala zdaj na eno goro, zdaj na drugo in potem še na tretjo ...

»Kresovi!« je prevzelo tudi Gozduljo.

»Turki! Kaj naj začneva, kam naj se obrneva?« je trepetala Polona, se približala Gozdulji in se je oprijela.

»Hihihi ...« se je zasmejala Gozdulja in se delala pogumno, »jaz sem stara in se jih nič ne bojim. Kaj naj počnejo z menoj? Tebe bi pa že pogledali, tebe! V pražnjem si še kar mlada! ... Hm, kaj naj napraviva? Kdo ve, kje so še Turki! Kolikokrat so že goreli kresovi po teh naših gorah, Turkov pa le ni biló od nikoder. Nemara jih tudi zdaj ne bo. Pri prvi hiši se ustaviva in prenočiva. Tam nama bodo že povedali, ali naj greva naprej ali naj se vrneva.« 

In sta šli in prišli do prve hiše ob cesti, a hiša je bilà prazna, kakor bi vsi izumrli. Tudi hlev je bil prazen. Črnin je vohal vseokoli, pa le ni izvohal ne enega živega bitja.

»Iz strahu pred Turki so se umaknili z vsem, kar so imeli, na varno kam v goro! Medve ne moreva za njimi, tudi naprej ne kaže, da bi šli, ko se je že zmračilo. Kar tu prenočiva! Nikogar ni treba prositi, ko je odprto. In nikomur ne bova v nadlego, hihihi ... Strah ima velike oči in vidi že ob prvih kresovih Turke! Nič se ne boj, Polona, nič! Lepo bova spali in še v sanjah naju ne bodo preganjali Turki!« 

Tako je govorila Gozdulja in tolažila Polono, ki ob tej tolažbi le ni mogla zaspati. Molila je in bedela, ko je njena škrbava sopotnica že davno spala. Nakrat je začel Črnin zunaj pred hišo, kjer je moral stražiti, neznansko lajati. Polona je skočila k oknu, ga odstrla in odprla in se zgrozila. Dolina proti mestu je bilà vsa ožarjena in južni veter je prinašal smrad po dimu.

»Gozdulja, Gozdulja! Turki, Turki!« 

Ob Poloninih prestrašenih klicih se je Gozdulja zbudila iz trdnega sna, zazehala in vprašala, če se že dani.

»Gori, gori, ne dani! Gotovo Turki požigajo, koder gredo. Vstani, Gozdulja, vstani, da se kam skrijeva!« je bilà: Polona vsa iz sebe in begala po hiši, da bi iztaknila kje kakšen kot, kamor bi se zatekla. Po cesti se je zaslišal konjski topot.

Gozdulja se je zbala za Črnina in mu odprla. Črna hudoba ni marala v hišo, zakaj turški jezdeci so se prav tedaj približali in ustavili konje. Pes se je zaganjal vanje, dokler ni prvi jezdec potegnil krive sablje in zamahnil po njem. Gozdulja ni mislila več na svoje življenje. Psa je hotela rešiti in je planila kakor zbesnela na cesto.

Tedaj se je Polona prekrižala.

Jezdec je bil odsekal psu glavo, da se je zakotalila pred Gozduljo, in potem mahnil še po njej, da je kriknila in bilà mrtva. Tisti trenutek se je pasja glava prikotalila spet k svojemu trupu, se spet zrastla z njim in Črnin je tako zalajal, da je šlo skozi kosti in mozeg, zgrabil mrtvo Gozduljo in izginil z njo, kakor bi se vdrl v zemljo ...

Ali so jezdeci to opazili ali kaj, pognali so konje in Polona je ostala sama in bilà rešena.

Ne dolgo. Za jezdeci se je privalila po cesti neznanska turška vojska in ko so prvi turški pešci prišli do hiše, so vdrli vanjo. Ko niso našli nič drugega ko Polono, so revo zvezali in jo vrgli na prvi voz, hišo pa zažgali ...

V divjem kriku je šla turška vojska navzgor po dolini ob Beli vodi, vsa željna nadaljnjega prelivanja džavrske krvi. Pa so svoj pohod bridko plačali. Ko so se začeli valiti pod strmim robom, se je usula nanje skalnata toča, ki jih je pobila toliko, da so njihova trupla zajezila Belo vodo. Paša je moral samo gledati in čakati, kdaj zmanjka džavrom skal. Tik pod steno se je tiščal in sklenil, da ne bo nikdar več pridrl v to dolino. In da bo držal svoj sklep, je zasekal v rob — džavrski križ ...

Kristjanom je končno res zmanjkalo skal in paša je v divjem begu z ostanki svoje vojske poiskal najkrajšo pot iz dežele ...

Čevljar Tona je čakal, kdaj se vrne Polona. Žene ni bilo in ni bilo. Začelo ga je skrbeti. Ni mu kazalo drugega, kakor da se je napravil in jo šel iskat. Spotoma mu je padlo v glavo, da se je nemara zadržala kaj pri Košanovih v Srednji vasi. »Kako novico iz mesta jim je nesla, pa se je pri njih ustavila in ne zna domov,« je pomislil in šel naprej v Srednjo vas.

Košanovi niso vedeli o Poloni nič, pri njih da je ni biló. Če je šla na pot tisti dan, ko so potem pridrli po dolini Turki, ni mogla seveda pri njih nikogar najti. Vsi vaščani so se zatekli v grad, ki bi ga bili z grofom branili, a ni biló potrebno, ker je turška vojska zavila po Spodnji grapi ...

Tona je bil ves zmeden. Pravil je, kako je branil ženi v mesto, a da ga ni marala poslušati. O Turkih tam za gorami da niso še nič slišali, a Polona da jih je omenila. »Da je sami Turki ne zadržijo,« je rekla in šla. »Na, zdaj so jo nemara res zadržali, če ji niso kaj hujšega napravili!« je sprožil končno svojo slutnjo, ki se mu je vzbudila ob Košanovem pripovedovanju.

»O ti reva, gorje ji, če se jim ni umaknila in so jo dobili v roke! Nikdar več ne bo videla naših krajev!« je pomilovala Košanka Polono in si s predpasnikom otrla solze.

Košana je menil, da ne pomagajo zdaj nič ne solze ne besede in ne prazno ugibanje, da je treba najprej v mesto in tam izvedeti, ali je Polona bila pri Toncu ali ne. In še se je ponudil Tonu, da mu bo pomagal. Da ni bil že dolgo v mestu, je rekel, in da je tako mislil te dni, da bi pogledal, kako je z Bernardom — Bernardek mu niso več pravili, ker je že odrastel — in kaj počenja Tonca. Šel da bi že, a da ga je zadrževalo delo. Zdaj pa da ne bo več odlašal, ker ga skrbi, kako je biló v mestu, ko so pridrli Turki. Mesto da je sicer utrjeno in vedno pripravljeno za obrambo, a vendar sila da je le sila, ki zmore tudi zidove ... Sicer da se tolaži s Toncem, ki da je gotovo pomagal Bernardu in še menihom, ako so bili v nevarnosti ...

»Potemtakem pa ni treba meni v mesto, če greš ti, ki boš več opravil in izvedel kakor jaz. V mestu nisem bil še nikdar in se ne bi v njem spoznal. Ne vedel bi se kam obrniti,« se je oddahnil Tona.

»V mesto ti res ni treba, a tam doli po Spodnji grapi le povprašaj, če so Polono kje kaj videli,« je svetoval Košana in se začel napravljati na pot, govoreč ženi, kaj naj ta čas dela, ko bo on zdoma, in naj je ne skrbi, če se ne bi tako kmalu vrnil ...

In moža sta odšla. Do Spodnje grape sta hodila skupaj, tam pa sta se ločila. Tona je zavil na levo po grapi, Košana naravnost proti mestu. Ko je prišel do one hiše, kjer sta Polona in Gozdulja prenočevali, je našel ob pogorišču ljudi, ki so hiteli popravljati požgani dom. Ti so pripovedovali, kako so se iz vse srenje zbrali na robu nad cesto, odkoder so valili skale in pokončali toliko Turkov, kolikor bi jih še oboroženi vojščaki ne mogli. O Poloni, po kateri je vprašal in jo opisal, kakšna je, niso nič vedeli. Samo neko ruto da so našli nedaleč od hiše in mu jo pokazali. Bilà je Polonina ruta, prav tista, ki jo je imela na glavi, ko je prišla o svetem Juriju v Srednjo vas.

»Pa jo vzemite,« so rekli Košanu, »in jo obdržite za spomin, ker Polone gotovo ne boste več videli!« 

Košana je obdržal ruto in šel svojo pot. Po vsem tem je bil tudi on prepričan, da Polona ni prišla v mesto, da so jo morali tod nekod zajeti Turki, ki so jo gotovo odvlekli s seboj ...

*

Mesto je še stalo in ni nič trpelo. Meščani so bili ob turškem napadu pač prestrašeni, a ko so Turki uvideli, da ob močnih utrdbah nič ne opravijo, so kar sredi noči izginili. Vsi odrasli šolarji, ki so bili že sposobni za orožje, so morali takrat na obzidje. Tudi Bernard je bil med njimi in z njim nevidni Tonca, ki se je potem bahal, da je on pregnal Turke. Kako jih je pregnal, ni povedal Bernardu in tudi Košanu ne, ko so sedeli v preprosti krčmi, kamor so zahajali kmečki ljudje, kadar so se mudili ob semanjih dneh v mestu.

Košana je bil previden. Ko je prišel v mesto, je stopil najprej k novim menihom, povprašal po Bernardu, ki so ga pohvalili in povedali, da tako pridnega šolarja še niso imeli, da ga je lahko vesel, ko bo že čez leto pel novo mašo. In je bil Košana res vesel in je še poprosil, če bi dovolili sinu, da bi smel z njim v mesto. Ne samo s sinom, tudi s Toncem bi rad nemoteno govoril, zato je prosil. In so mu dovolili, samo do večera naj bi se Bernard vrnil, ker imajo take predpise.

Tako so prišli v krčmo, kjer je Košana izvedel, kako je biló s Turki, in se je Tonca po dolgem času napravil spet vidnega. V krčmi ni biló drugih ljudi in Toncu se ni bilo treba skrivati. Krčmar in krčmarica sta se pač začudila in se smejala pritlikavčku, a ko je Košana povedal, da je tak prišel na svet in da se v rasti nikamor ne zgane, sta pomilovala očeta in otroka, potem se pa nista več zmenila zanje, razen ko je bilo treba prinesti še kaj na mizo.

Ko so se pomenili o Turkih in še to in ono, iz česar je Košana izvedel, kako se je sin učil, kako mu je Tonca neštetokrat pomagal, da je šlo vedno gladko in brez težav, je končno še povprašal, če je bilà Polona ta čas kaj v mestu in ju obiskala. Da je ni biló sta povedala oba, Bernard in Tonca. In potem je Košana pravil, kako sta bila Tona in Polona pred leti pri njih, kako je prejšnji dan prišel Tona iskat Polono, ki je odšla v mesto k Toncu, a je od nikoder ni.

»Ali so jo Turki ujeli in vzeli s seboj?« je vprašal Tonca in se začel jokati.

»Nič ne vemo, a več ko gotovo bo kaj takega,« je odgovoril Košana in izvlekel iz malhe ruto, jo razgrnil pred Toncem ter ga vprašal, če jo je že kje videl.

»O, seveda sem jo! Mati Polona jo je nosila ob nedeljah in praznikih!« je vzkliknil Tonca in želel vedeti, kje jo je Košana dobil.

In Košana je povedal in še rekel Toncu, da bo moral tudi on pomagati iskati mater, ker da jo sicer težko najdejo, ako je sploh še živa. Sam da se je že med potjo mislil vrniti, ko so mu pri onem pogorišču dali Polonino ruto, da bi s Tonom šla za Turki, a da se je premislil in računal, da bo s Toncem več opravil ko s Tonom.

»To se pravi, da hočete zdaj s Toncem za Turki?« je dejal Bernard in je biló iz njegovega vprašanja čutiti, da mu ni prav. Bal se je za očeta, a tudi po Toncu bi mu biló dolg čas. Pogrešal bi ga, čeprav zdaj ne potrebuje njegove pomoči, ki ga je rešila prejšnja leta tolikokrat iz raznih zadreg in težav, kar je sproti popisal v svojem dnevniku.

Nič ni pomagalo Bernardu, da mu ni bilo prav. Oče je ostal pri svojem sklepu, češ da se mora izkazati hvaležnega za vse, kar jim je napravil Tonca dobrega. Tonca je pa kar priganjal Košana, da bi vstala in šla.

Ker se je začelo mračiti, je Košana plačal ceho in so res šli: Bernard v kolegij, onadva pa iz mesta. Tonca seveda v Košanovem naročju, ker sicer ne bi prišla nikamor.

Pred mestom je Tonca napravil svoje. Najprej je postal spet neviden, potem pa je omočil Košanovo palico s tekočino iz večje stekleničice in želel, naj postane konj, ki naj pojde kakor veter, ako bo treba, in še, naj ju nese naravnost za Turki.

Kar je želel Tonca, se je pri priči zgodilo.

Preden se je Košana prav zavedel, ni več držal palice v rokah, temveč lepega konja za brzdo.

»Hoho, Tonca, to si pa dobro napravil! Zdaj se mi pa daj v roke, da te posadim na konja in ga potem še jaz zajašem!« 

In se je pripognil in ko je začutil na rokah Tonca, ki ga ni videl, ga je posadil na konja in se pognal potem še sam v sedlo, tlesknil dvakrat, trikrat in konj je zdirjal in šel kakor veter naravnost v dolino Bele vode in po njej do Spodnje grape, v katero je sam zavil in se nekako unesel. Tedaj se je Košana spomnil na Polonino ruto, Toncu jo je dal, naj si jo zaveže okoli vratu, da bo plapolala v vetru kakor prapor in jima nemara še prav služila. Toncu se je zdelo, da gre konj prepočasi, pa je rekel Košanu, naj ga spet požene. Košana je tlesknil enkrat in konj se je pognal, tlesknil je drugič in konj je šel v dir kakor grajski, ko ga je grof najbolj poganjal, tlesknil je tretjič in konj je šel spet kakor veter ...

* * *

Čevljar Tona se je vrnil brez Polone, čeprav je šel še čez mejo v sosedno deželo. Vračajoč se, se je spet oglasil pri Košanovih, da bi izvedel, če je prinesel Košana kakšno novico iz mesta. Novice ni biló druge, razen da je bila Košanka vsa v skrbeh za moža, ko le ni pričakovala, da se bo mudil tako dolgo zdoma.

»Da niso še njega Turki zajeli!« se je bala.

»Saj ga niso pozabili v mestu, da bi se vračali ponj!« se je pošalil Tona in se napotil proti domu po stezi skozi gozd, koder sta se takrat o svetem Juriju vračala s Polono.

»Hm, kaj pa če bi le stopil h Gozdulji, ki tudi hodi po svetu?« se je spomnil, ko se je bližal kraju, kjer je imela kočo. Upal je, da bi mu starka nemara vedela kaj povedati o Poloni.

Pa ni našel Tona ne Gozdulje ne njene koče. Čudno je gledal in ni vedel, ali je zašel ali kaj. Pa je tedaj zazvonilo v domači vasi, po čemer je spoznal, da ni zgrešil poti in da se je moralo tudi Gozdulji zgoditi nekaj nenavadnega.

»Da ni le vrag odnesel nje in njene koče!« mu je šinilo v glavo in jo je hitro mahnil proti vasi ...

7.[uredi]

Bernardu je biló po Toncu dolg čas. Prve dni se kar privaditi ni mogel, da ga nima ob strani. Pet let mu je bil kakor nekak angel varuh, pa ga zdaj ni in ni. Minil je teden, šel je drugi, mesec se je obrnil, v dnevnik pa še vedno ni mogel zapisati kaj novega o Toncu. In je začel potem misliti, da sta se oče in Tonca gotovo že vrnila, pa da Tona in Polona, če sta jo z očetom našla in rešila, ne pustita malega več v mesto. S to mislijo se je sprijaznil in samo še čakal, da mu Tonca, ko vendar zna pisati, kako po kom sporoči, kaj vse sta z očetom doživela. Meseci so potekali. Bernard ni utegnil več misliti ne na Tonca in ne na dom, zakaj bil je že v teologiji in njegovo šolanje je šlo h koncu.

Nekega dne, ko ni najmanj mislil, da bi ga kdo obiskal in motil sredi obilnega učenja in pripravljanja za zadnje izpite, so ga poklicali, naj gre v govorilnico.

Nemalo se je začudil, ko je odprl vrata in zagledal v govorilnici — grajskega pisarja.

»Čudite se, gospod Bernard, kaj je mene prineslo v mesto?« je pisar začel, ko sta se pozdravila, in povedal, da ga je poslal grof. Poravnal da je pri rektorju zadnji prispevek za njegovo šolanje in da mu čestita, ker se je tako pridno učil. Rektor da ga je pohvalil in omenil, da morajo biti ne samo domači, temveč vsi iz Srednje vasi graščaku hvaležni, ko bodo že to leto doživeli prvo novo mašo.

»Dà, ako Bog dá, jo bom pel za Marijin praznik sredi avgusta na Skalni gori v novi Marijini cerkvi,« je ponižno povedal Bernard.

»Upajmo, da se dotlej oče le vrne ...«

»Kaj, ga še ni?« je Bernard prebledel.

In je pisar povedal, da ga še ni. On da dolgo ni vedel nič o tem, da bi bil šel Košana za Turki iskat neko Polono iz sosedne doline. Pred kratkim da je izvedel. Župnik je bil po opravkih na gradu, pa da sta govorila. Prav o njem da sta govorila, kako hitro so šla leta študij, dà. In potem da je župnik povedal novico, ki je bilà že stara, in se je čudil, da ni prišla še na grad. Pa ne samo to. Da je tudi mati od dela in žalosti zbolela, da je povedal in da so jo prevideli ...

»Mater, mojo mater?« 

Bernardu se je zameglilo pred očmi in mu je biló, kakor bi mu bil kdo zabodel nož v srce.

»Saj je zdaj vse dobro, gospod Bernard, nič naj vas ne skrbi! Bog in trdna narava sta pomagala. Mati je spet zdrava, samo za očetom joče in žaluje, ker se boji, da so ga Turki pobili, dà. Drugače je vse v redu doma, Graparjevi pomagajo in včasih pride še čevljar Tona, ki hodi spraševat po ženi. Dà, in mati vas prosi, gospod Bernard, da bi molili za očeta, da bi se vrnil živ in zdrav. Dà, in še tega ne smem pozabiti: gospod župnik vas pozdravlja in pravi, da vas te novice ne motijo pri učenju, da je že božja volja, da morate okusiti tudi nekaj grenkosti, ko je šlo doslej vse tako lepo brez težav in neprijetnosti, dà.« 

Pisar je vstal izza mize, češ da je gospoda Bernarda že preveč zadržal in da ve, kako je čas dragocen, ko se mora studiosus pripravljati za izpite. Želel je Bemardu tudi pri zadnjih izpitih najboljši uspeh in izrazil upanje, da se bosta videla po novi maši kaj na gradu, kamor gotovo pride, da se graščaku zahvali in priporoči.

Tudi Bernard je vstal in dal pisarju roko. Nič da ga ni zadržal, da ga je bil vesel, le da takih žalostnih novic ni pričakoval. Naj pozdravi mater in naj jo potolaži, kakor ve in more, on da bo že molil. In za Rožnico naj se pripravijo, da pridejo na Skalno goro. In gospoda župnika naj pozdravi in tudi gospoda grofa, ki mu je hvaležen in moli vsak dan zanj. Da bo prvo mašo, ko se vrne domov, bral v grajski kapeli, ako bo gospodu grofu prav. In takrat da se mu zahvali za vse. Tako da je že večkrat mislil in da bo tako tudi napravil.

»Prav, prav, gospod Bernard!« je bil stari grajski pisar vesel in je še ponovno stisnil studiosu roko, ko ga je spremil do glavnih vrat, kjer sta se poslovila kakor oče in sin ...

Tisti dan se Bernard ni mogel več učiti. Poskusil je, a ni šlo. Misli so mu bile doma pri materi, potem pa iskale očeta. Šle so za njim in Toncem po vseh deželah in mestih, o katerih se je učil v šolah, prav notri v globoko Turčijo. Vse grozne zgodbe o Turkih in njihovih ujetnikih so mu prihajale v spomin. Tudi tista o kralju Matjažu v turški vozi, iz katere ga je rešila turškega carja mlajša hči, kakor je slišal peti v otroških letih doma. Takrat se mu je zamalo zdelo, da je rešila carjeva hči kralja Matjaža. Želel je, da bi on tedaj živel in bil junak. Pripasal bi sabljo v kačjem strupu kaljeno, ki bi švigala plamen, ko bi jo vihtel, se zagnal na konja in oddrvel reševat kralja ... Še se spominja, oče se je smejal, ko mu je povedal, kaj mu ni všeč. Da ni še vseh dni konec, mu je rekel, in da se kdaj še lahko izkaže, ako ga ne mine želja po junaštvu ... Ne, zdaj bi si z mečem ne upal na pot, vsaj sam ne, ko je videl, kakšni so Turki. V potujočega pevca preoblečeni šolar bi pa šel. Od mesta do mesta bi hodil po Turčiji in prišel v samo prestolno mesto in bi tako pel, da bi ga hotel slišati sam sultan. In bi zapel sultanu, kakor ni dotlej še nikjer, čeprav bi na vsej dolgi poti ne pel druge pesmi.


Tam gori na Slovenskem
je lepa, lepa vas,
v tej lepi, lepi vasi
doma sem revež jaz.

Doma se joče mati,
je daleč oče ujet,
sin vzel sem v roke lutnjo
in k njemu iščem sled.

Tolíko časa pel bom
in v strune bom igral,
da bom očeta našel
in ga domov peljàl.

In z nama se povrne
spet sreča v lepo vas
tam gori na Slovenskem,
kjer mati čaka nas ...


Tako bi pel; vso žalost in hrepenenje bi izlil v svoj glas in strune bi jokale in prosile, da bi se sultanu omečilo srce in bi ga vprašal, s čim naj mu poplača pesem, ki ga je tako ganila. In bi prosil, naj izpusti očeta iz ječe. In sultan bi ga uslišal. Poveljnikom vseh ječ v vseh mestih svojega cesarstva bi poslal pisanje — ferman, naj izpustijo takega in takega moža, ki so ga takrat in takrat zajeli. V prestolno cesarsko mesto naj ga pripeljejo, kjer ga čaka sin, ki si je pridobil sultanovo naklonjenost ...

Prijatelj sosed je zapazil, kako sloni Bernard ob pultu, si podpira glavo ob odprti knjigi, v kateri pa ni obrnil ne enega lista ves čas, odkar se je vrnil v učilnico. Stopil je k njemu in ga zdramil iz zamišljenosti.

»Kaj ti je?« ga je vprašal.

In Bernard mu je povedal, kaj je izvedel in kaj misli.

»Pa zdaj, ko si pred ordinacijo, pred posvečenjem, da bi šel na tako pot? Ali se ti ne zdi škoda? In še to: ako se je posrečilo temu in onemu rešiti koga s pesmijo iz ječe, kakor smo slišali in tudi brali, ali misliš, da se bo tudi tebi?« 

»Poskusil bi, za očeta sem pripravljen žrtvovati vse,« je odgovoril Bernard. — —

Sosed ni mogel zamolčati, kaj tare Bernarda. Preden je bilo konec študija, so vedeli že vsi v učilnici o Bernardovi nameri. Tudi rektor je izvedel. Poklical ga je k sebi in mu s tehtnimi razlogi dokazal, da bi biló nespametno, ako bi tvegal tako pustolovščino. Edino sredstvo, ki more očetu pomagati, da je molitev, ki prebije železna vrata.

In Bernard je odšel od rektorja naravnost v hišno kapelo in je molil in molil in čutil vedno bolj trdno zaupanje, da ga bo Bog uslišal in rešil očeta in še Tonca, ki je tako dober otrok ...


8.[uredi]

Biló je na večer pred Marijinim vnebovzetjem. V Srednji vasi je odzvonilo delopust, a ljudi ni biló nikjer, da bi se vračali s polja. Vse je biló tiho, le zdaj pa zdaj je zapel tu in tam petelin. Na pologu onstran vasi, od koder se popotnemu odpre pogled na grad in dolino, sta se pojavila na cesti mož in. žena. Mož je imel popotno palico v rokah, si pogladil gosto brado in od veselja so mu vzžarele oči, ko je obstal in gledal po dolini.

»Hvala Bogu,« je rekel, »zdaj smo doma!«

»Si ... si ... si ...!« se je tedaj oglasil od daleč Košanov petelin, kakor bi pritrdil.

Žena, ki je nosila v naročju otroka, je razumela petelina drugače.

»Ali veš, kaj poje petelin?« je vprašala.

»Ne,« je odgovoril mali.


»Petelinček lepo poje
od veselja nebeškega,
jutri bo Velika maša,
bo Marija v nebesa šla!« 


je žena s pesmijo pojasnila otroku in mu jo morala še enkrat zapeti, da jo je ujel in jo potem sam kar naprej ponavljal s svojim drobnim glaskom, ki je bil tako prijeten, da sta ga žena in mož smehljaje se poslušala in molčé nadaljevala pot.

Pot se je spuščala v ovinkih nizdol k večjemu potoku, šla čez most in se potem vzpenjala po klancu do ravnega polja, po katerem je hitela v vas in se cepila med hišami na desno in levo.

Popotna z otrokom sta prišla do mežnarije.

»Ho, mežnar, delopust si odzvonil, kje so pa ljudje, da ni nikogar videti?« je zaklical popotni, ko je zagledal moža s ključi v rokah, ki se je pravkar vrnil tam od cerkve in postal pred hišo.

»Po glasu se mi zdiš znan, po zunanjosti te pa ne poznam,« je odvrnil mežnar, ne da bi popotnemu odgovoril.

»Hahahaha ... Kaj sem se res toliko spremenil? Potemtakem me še žena ne bo poznala!« je bil popotni dobre volje in tudi mati in otrok sta se smejala.

Mežnar ni bil več v dvomu.

»Križ božji! Košana? Kod si se pa vzel?« je segel popotnemu v roko, mu jo stresel in začudeno gledal zdaj njega zdaj žensko z otrokom.

»Iz Turčije, mežnar, iz Turčije! Saj si slišal, ko me ni biló toliko časa, da sem šel iskat tole Polono, ki je žena tistega čevljarja Tona tam izza hribov in so jo ugrabili Turki. Hudo je biló, hudo! No, zdaj smo pa srečno nazaj z njo in otrokom ... Kaj pa pri nas doma?« bi rad vedel Košana.

»Danes te nihče ne čaka, zaprto dobiš!« 

»Kje pa je žena?«

»Je ni doma. Mislim, da te sploh ni več pričakovala, reva. Toliko časa te je čakala in žalovala po tebi, da je zbolela in bilà z eno nogo že na drugem svetu. Danes je pa šla ...« 

»Umrla?« je segel Košana mežnarju v besedo, preden je povedal do konca.

»Ne, ne, na Skalno goro je šla, kamor pojdeta nemara tudi vidva, kakor je šla skoraj vsa Srednja vas z župnikom vred. Jutri bomo morali iti v sosedno faro, če bomo hoteli biti pri maši.« 

»Preveč sva trudna, Polona, da bi še midva romala na Skalno goro, kaj?« se je obrnil Košana k Poloni, ki mu je pritrdila ter menila, da jima Bog ne bo zameril, če se zahvalita Mariji za njen praznik v sosedni fari, kamor bosta lahko šla, ko se čez noč spočijeta.

Mežnar se je muzal in ko je Polona končala, je vprašal:

»Ali boš tudi potem truden, Košana, če ti povem, da bo jutri na Skalni gori nova maša, ki jo bo pel vaš Bernard?« 

Košana je od prevelike sreče kar onemel, Polona se je zavzela, otrok v njenem naročju, ki je bil sam Tonca, pa je zaklical:

»O, potem pa ne bomo trudni! Še nocoj, še nocoj pojdemo na Skalno goro! Bernardove nove maše ne smemo zamuditi! Če sta vidva trudna, jaz nisem. Pojdem pa sam!« 

»Vsi trije pojdemo, vsi trije, Tonca! Nam bo že Bog pomagal, da napravimo še to pot, ko smo zmogli tako dolgo iz Turčije do doma!« se je oglasil zdaj Košana. V njegovih besedah je bilo veselje in trdno zaupanje v božjo pomoč.

Tonca je kakor zavriskal.

Ne, take novice da ob svojem povratku ni pričakoval, je še povedal Košana mežnarju, se mu zahvalil zanjo in odšel s Polono in Toncem proti domu. Spotoma je sam zase ugibal, da mora biti pri Graparjevih le kdo doma, da oskrbuje živino tudi pri njih. Mislil je stopiti tja, a je preudaril, da ne kaže, ker bi se predolgo zamudil. Pripovedovati bi moral na dolgo in široko od konca do kraja, kaj je doživel na svoji poti. Za to da je še čas, glede živine pa da je že gotovo žena vse naročila, preden je odšla na Skalno goro. Le če je pustila pod tnalom pred hišo ključ, sicer bo le moral stopiti h Graparju, ker bi drugače ne mogel po tolikem času v lastni dom.

Tonca ni maral biti več v Poloninem naročju. Ko so zavili s ceste na stezo, ki je šla ob kolovozu proti Košanovi hiši, ga je morala postaviti na tla. In jo je ubral proti hiši, kar so ga nesle noge, da bi bil prvi doma, kakor je rekel. Košana in Polona sta se smehljala njegovi urnosti in šla nalašč počasneje, da bi bil bolj vesel, ko bi se potem postavljal, koliko prej je prišel.

Pa se ni prav nič postavljal.

Tam izza gabrove meje se je vrnil brez sape, se oprijel Košana in Polone in začel pripovedovati, da so vrata odprta, v njih pa da stoji neznan mož, ki mora biti romar, ker ima v rokah popotno palico, kakršno imajo romarji. Sem proti stezi da gleda, kakor bi vedel, da prihajajo. Da ne more biti hud, ker se mu je nasmehnil, a vendar da se mu ni upal približati, ker da ga ne pozna. Vsaj spominja se ne, da bi bil že kdaj pri Košanovih. Tudi v mestu in drugod da ga ni še videl nikdar.

»Pač,« se je popravil, »tak je, kakor bi se vzel s podobe, ki jo imajo novi menihi v hišni kapeli. Samo ovčke nima za vratom in tudi okoli njega in za njim ni nič ovc!«

»No, boš pa ti ovčka, ki jo bo nosil za vratom na Skalno goro, ako je romar, midva bova pa ovci, ki pojdeva za njim,« se je pošalil Košana in stopil hitreje, da bi videl, kdo je tujec.

Polona je molčala, zakaj ob Tončevih besedah jo je prevzela čudna slutnja, ki se je ni upala razodeti.

»Da, On je, On!« je veselo zapelo v Poloninem srcu, ko ga je zagledala, kako je stopil s praga Košanu naproti in ga z mehkim, božajočim glasom v božjem imenu pozdravil.

»Romar sem in na Skalno goro sem namenjen. Pot me je privedla tod mimo in sem tukaj potrkal in dobra žena mi je odprla. Pripravljena je bila na veselo pot, čeprav je bila žalostna. Z možem bi šla rada na sinovo novo mašo, a moža ni biló. Mudilo se ji je in je izročila vse meni v varstvo ... Tudi moža ... Pripeljem naj ga za njo, je prosila, da bo veselje popolno ... In zdaj si prišel, gospodar, in pojdemo ...« 

»Pojdemo,« je rekel voljno Košana in nič se mu ni zdelo potrebno, da bi še kaj vprašal.

Polona se je s svetim strahom približala, zakaj iz romarjevih oči je lila taka miloba, kakor bi govorile, da bo poživil vse, ki so utrujeni in pridejo k njemu ...

»Pojdemo, pojdemo!« se je glasno ojunačil Tonca in se postavil pred neznanega moža in ga gledal.

»Ta je pa tvoj!« je pogladil romar Tonca po kodrasti glavi in se smehljaje obrnil k Poloni.

»Da, tega mi je Bog dal,« je pritrdila in hotela poklekniti, da bi mu poljubila noge in mu tako pokazala, da ga je prepoznala in mu je hvaležna, a romar ji je videl v srce in je preprečil njeno namero. Z eno roko je prijel njo, z drugo pa Tonca in so šli za Košanom, ki jih je klical v hišo. Pred pragom je Tonca izpustil romarjevo roko. Zagledal je njegovo palico, ki jo je bil oslonil na steno in jo tam pustil, ko je stopil prihajajočim naproti.

»Prevelika je zate, zrasti boš še moral!« je rekel Toncu romar, se nasmehnil in ujel ob teh besedah Polonin proseči pogled.

Tonca je prijel palico z obema rokama, a je ni mogel premakniti.

»Težka je!« 

»Da, težka je!« je potrdil romar, prijel palico in stopili so v hišo, kjer je čakal Košana s hlebom kruha na mizi, ki ga je romar blagoslovil. In so jedli in se okrepčali in se potem nemudoma odpravili in šli in romali na Skalno goro ...


9.[uredi]

Nocoj ni bilo noči!« je kakor zase ugotovil Tonca, ko je vstajala zlata zarja izza Skalne gore, s katere je v mlado jutro veselo pritrkovalo, kakor bi bili prišli sami angeli iz nebes in bi se oglašale njihove cimbale, da počastijo Marijo, ki jo čakajo rajske višave. In je pomislil Tonca, da zato ni bilo noči, ker so v nebesih pričakovali Mater božjo in so bila na stežaj odprta in so zbori angelov plavali na zemljo in, svetli kakor so, razsvetljevali temo. Romar je moral to vedeti, zato je vso pot molil. Očenaš je molil in vsi trije so molili za njim. Ne romar ne Košana in ne mati Polona niso spregovorili druge besede in tudi njemu ni prišlo na misel, da bi kaj drugega govoril. Tudi mislil ni nič drugega, še na Bernarda ne. Samo romarja je poslušal, kako lepo moli, in pazil, da ne zamudi s Košanom in materjo prositi: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega ... In pot ni bilà prav nič dolga in nič ni truden, čeprav je moral hoditi. Morda pa zato ni truden, ker ga je peljal romar. Nekaj časa se ga je držal za roko, nekaj časa pa njegove palice ...

»Saj res, kar nič ni bilo noči!« sta dala Košana in Polona Toncu prav, ko sta se ob njegovi besedi šele ovedela, da je bilà vsa pot svetla.

»Kdor hodi v luči, ne pozna teme,« je spregovoril romar in obema je bilo, da bi se od veselja do solz razjokala.

To je biló ob vznožju Skalne gore, kjer že niso bili nič več sami. Od vseh strani so prihajali ljudje in se v nepretrgani vrsti vzpenjali drug za drugim po stezi k Mariji v njeno svetišče. Bili so stari in mladi, možje in žene, očetje in matere in otroci. Dohitevali in prehitevali so se in se med molitvijo pozdravljali. Otroke, ki so med grmovjem hoteli druge prehiteti, so klicale matere na stezo. Da ni varno hoditi med grmičjem in pod drevjem, ker da so ta dan vsi modrasi zunaj po drevju in grmih, ker da ne morejo prestati na zemlji, kjer je Marija premagala peklensko kačo.

Tonca je slišal tak opomin in ker se je bal kač, ga je biló strah hoditi tudi po stezi, ob kateri je rastlo grmičje in drevje.

Polona se je pripognila, da bi ga vzela v naročje in nesla.

»O, naj hodi,« je rekel romar, »večje zasluženje bo imel. Ali ne veš, da mu bo sam Bog stopinje štel?« 

Polona je poslušala romarja in Tonca je moral hoditi. Držal se je romarja, ki bi s svojo palico gotovo ubil ali vsaj pregnal vsako kačo, ki bi ga hotela pičiti ...

Pot na goro se je vlekla in vlekla. Ne samo Toncu, tudi Košanu in Poloni se je zdela neznansko dolga, daljša ko od Srednje vasi do vznožja. Pa se niso pritoževali, niso godrnjali. Vdano so prenašali vse težave in se veselo oddahnili, ko so prišli na vrh, kjer je bilà zbrana že velika množica ljudi, ki niso mogli v cerkev in so pred njo čakali, kdaj pride novomašnik s svojim spremstvom iz romarske hiše.

Zvonovi so slovesno zazvonili.

»Že gredo!« je zašumelo med množico, ki se je razdelila, da je napravila prostor in pot od vrat romarske hiše do cerkve.

Romar, Košana, Polona in Tonca so obstali v ospredju živega zidu ljudi blizu cerkvenih vrat. S solzami v očeh je gledal Košana novomašniški sprevod, ki se je bližal. Tudi Poloni so se rosile oči. Toncu pa ne. Veselo je gledal in ugibal, ali ga bo Bernardek opazil. Poklicati ga seveda ne bo smel, da bi ga opozoril nase, na očeta in na mater Polono, ki ga drži v naročju. Ali vidi, ga izprašuje mati. Seveda vidi. Najprej gredo po dva in dva duhovniki. Mlajši so spred, iz kolegija so, pozna jih. Potem so štirje starejši. Tudi župnik iz Srednje vasi je med njimi. In potem gre Bernardek. Lep, bel mašni plašč ima, ki je z zlatom pretkan. V rokah drži križ, ki je okrašen s pšenico. Bled je in samo v križ gleda. Z njim gre njegov prijatelj tudi v mašnem plašču. Pozna ga. Z Bernardkom je sedel vsa leta v isti klopi ... O, in za Bernardkom gre Košanka in z njo njegov oče Tona, za njima Graparjevi, potem grajski pisar in ...

Tonca ni utegnil več naštevati, sprevod je prišel do cerkve, orgle so zabučale in pozdravljale novomašnika, ki ni trenil z očmi s križa in vstopil za duhovniškimi svati v božji hram. Kako se je tedaj zgodilo, niso vedeli ne Košana ne Polona in ne Tonca. Košana se je pridružil ženi, ki ga je veselo pogledala in še bolj sklenila roke. In Polona je stopila k Tonu, romar pa ji je vzel Tonca in se z njim uvrstil med svate, da ne bi bil sam. Svatje za njimi so se spogledovali. Košana so prepoznali in da je ona žena, ki gre zdaj s Tonom, Polona, so uganili, a kdo je romar z onim mladeničem, ki ni nič manjši od njega, so zaman ugibali. — — —

Po pridigi srednjevaškega župnika, ki je govoril o božji previdnosti, katera je na nedoumljiv način poklicala novega delavca v vinograd Gospodov, je novomašnik pristopil k oltarju božjemu.

Košanki in Košanu se je topilo srce od nepopisne sreče in veselja, ko sta gledala in poslušala sina, in vsi, ki so ga poznali ali ne, so bili ginjeni in blagrovali njega in očeta in mater. Tudi Tonca je bil ginjen. Tako ginjen je bil, da ni mogel zadržati solz. In ko je pozvonilo k povzdigovanju in je zavladal v cerkvi svet, skrivnosten mir, je videl skozi solze, kako je romar ob njem vstal in se ves svetel bližal oltarju in v njem kakor izginil ...

Bernardek je dvignil sveto hostijo.

Trikrat so zapeli zvončki, trikrat se je potrkal Tonca na prsi in z gorečo pobožnostjo pravil Jezusu, da veruje in upa vanj in da ga nad vse ljubi.

Bernardek je povzdignil kelih s presveto Rešnjo Krvjo.

Spet so zapeli zvončki in spet se je Tonca trikrat potrkal na prsi, iz katerih mu je kipelo, da Jezusu živi, da njemu umrje in da je njegov živ in mrtev.

Ko je Tonca po povzdigovanju vstal, je opazil, kar so videli že prej vsi, ki so bili za njim. Nič več ni bil majhen. Vzrastel je in bil velik kakor drugi, ki so stali ob njem. Najrajši bi na glas zaklical in povedal vsem, kaj se je zgodilo, tako je bil vesel. Ali ni rekel romar pred Košanovo hišo, ko je hotel vzeti njegovo težko palico, da bo moral še zrasti? Romar, romar je moral biti sam Bog. To je bil gotovo tisti romar, ki je prišel k njim na tiho nedeljo ... Sam Kristus je bil, ki zmore vse ... O, zdaj razume tudi tisto, kako je biló s konjem v Turčiji, ko sta s Košanom oba nevidna jezdila skozi turško mesto in je samo materina ruta vihrala nad njegovim hrbtom. Tam pred neko hišo je zaustavil konja neki berač. »Polona, Polona!« je začel klicati, dokler se ni prikazala mati, kateri je pokazal ruto in jo vprašal, če je njena. In mati je spoznala ruto in je stopila h konju, da bi jo vzela. Pa jo je tedaj prijel nevidni Košana in jo potegnil na konja. Še zakričati ni mogla, tako je bila prestrašena. In berač, ki se je tako dobrohotno smehljal, je potem izpustil konja in napravil nad njim križ. Ko se je konj obrnil in zdirjal, se je on, Tonca, ozrl, a berača ni več videl, pač pa je zagledal turške konje, ki so jih divji jezdeci podili za njimi. Prav do velike reke so jih zasledovali in že bi jih bili dohiteli, če ne bi njihov konj kar prhnil preko vode, kjer je pa izginil in je držal Košana spet v rokah popotno palico in bil viden kakor on. Mati Polona se ni mogla prenačuditi in je hvalila Boga, da sta jo rešila. Daleč od doma so bili ob tisti veliki vodi in spet si je hotel pomagati s kapljicami iz obeh stekleničic, a ne manjše ne večje ni bilo več ... In tako so morali hoditi in so hodili leto dni ali še več, preden so se vrnili domov in našli pred Košanovo hišo romarja, ki je bil gotovo tisti berač iz Turčije in ni bil nihče drugi ko sam Kristus, ki je pravkar pred povzdigovanjem šel v oltar ...

Vse to je Tonca v trenutku pomislil, ko je opazil, da je vzrastel, in že je pokleknil in klečal do konca maše in se zahvaljeval Bogu, da mu je izkazal toliko milost, ko ga je priklical tako čudežno v življenje in uslišal tudi njegovo skrito željo, da je postal velik ...

Gospod Bernard je postal grajski kaplan v Srednji vasi in ko je umrl stari župnik, se je on preselil v župnišče in skrbel za duše svojih rojakov.

Tonca Tonič, tako se je poslej pisal Tonca iz lonca, pa je prišel na grad za pomočnika staremu pisarju in ko je tudi ta umrl, je sam postal grajski pisar, in grof, ki je ostal do konca svojega življenja dober, ga je imel rad, tako rad, da je podaril njegovim staršem lepo hišico pod grajsko pristavo ob vznožju gradu, Košanovi pa so dobili še enega sina, ki ga je krstil gospod Bernard.

Dà, in gospod Bernard je nadaljeval svoj dnevnik. Najprej je popisal, kako se je vzveselil, ko je po novi maši pozdravil očeta, spoznal Polono, ki je povedala svojo dogodivščino, in še posebej, kako se je začudil in bil vesel, ko je spoznal svojega Tonca, ki se ga Polona in Tona pa tudi njegova mati in oče niso mogli nagledali. In še je potem pisal o Romarju in vseh skrivnostih, ki jih je Tonca samo njemu zaupal. Dnevnik svoje mladosti pa je sklenil tako, kakor je videl in neštetokrat bral v starih bukvah:

O. A. M. D. G. et B. M. V.
Omnia ad maiorem Dei gloriam et Beatae Mariae Virginis — Vse v večjo čast božjo in blažene Device Marije.