Tonči in Benči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ta prave od pet do glave
Tonči in Benči
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kdo še ni videl mlinčka ob potoku? Štiri lopatice so kot štirje jezički. Hitra voda v potoku poganja jezičke: mlinček se vrti in vrti. Jezički se brusijo in voda spregovori. Zdajle pripoveduje tole zgodbo.
Poslušaj zdaj od začetka do kraja, če ti po hlačkah brvinc ne nagaja.
Tonči in Benči rada letita. Nista ptička in ne vozita se z letalom. Torej sta balončka. Milni mehurčki znajo imenitno leteti. Kamor gre veter, tja gresta tudi Tonči in Benči. Tako prideta v daljne kraje, v deveto deželo.
Tam si bosta kupila srajčico, plašč, kapico. Ni važno, če bodo oblačila iz ovčje preje ali iz svile, samo lepo pisana morajo biti.
»Poglej poglej,« vzklikne Tonči, ko s sestrico Benči prideta do pajkove delavnice.V njej tke pajek prelepo blago. Sem pa tja prišije nanj še rosno kapljico. Ti biseri se bleščijo v mavrični barvi.
»Juhuhu, mojster pajekl« vzklikne Benči. »Sprêdi nama obleko: srajčico, kapico in plašč iz svoje čudovite niti.«
»Rad bi oblačila v modri barvi, v pasu pa naj bodo ozka ozka,« je zaprosil Tonči: »Tako me otroci ne bodo več dražili: Tonček - balonček, Tonček – balonček! Saj mi je ime Tonči.«
»Meni se tudi posmehujejo in mi pojejo: Benči se repenči, Benči se repenči! Še meni napravi obleko, da me bo stiskala v pasu,« si zaželi ona.
»Balončki se rodijo lepo okrogli, zato so balončki. Suhi in tanki pa so zobotrebci in mezinci, ki pa ne znajo leteti,« je modroval pajek: »Obleka naredi človeka: balončki pa so najlepši goli!«
Tonči in Benči sta ostala brez besed. Kaj, se bosta zdaj celo življenje klatila naga po svetu, ker sta se rodila trebušna?! Od jeze bi skoraj počila.
Brez oblačil že ne bosta hodila po svetu. Kaj bi se zgodilo, če bi tako naga sedla na trn?! Tudi na gorečo svečko bi lahko naletela.
Našla sta si dvojejamic pod varnim čelom. Zdaj sta tam doma. Bistro gledata v svet izpod lepo počesanih obrvi. Nimata ne srajce ne plašča, zatoju pred soncem in dežjem varujejo trepalnice. Ko bi rada zaspala ali se poredno skrila, pa se pokrijeta z vekami.
Veliko sveta vidita. Včasih pa ne pogledata, kod in kam gredo noge. Takrat se fantek Pavlek spotakne in pade. Pavlekje deček, pri katerem Tonči in Benči opravljata svoj poklic.
»Auuuua,« zakliče, ker se je udaril. »Kaj pa počnejo moje oči, da nič ne vidijo? Nalašč mi nagajajo. Jih bom pa umil!«
In potoči cel potok solz.
Pavlek je namreč junak: kadar boli in teče iz nosa kri, nikoli ne joče, ampak si samo oči umiva.
Tonči in Benči zdaj prav zadovoljno živita, tudi če se je treba kdaj umiti. Čeprav sta okrogla in gola, se jima ni treba nič sramovati in bati. Spogledljiva sta, res. Ampak kakšne pa naj bodo oči, če ne spogledljive!?
Take reči sije treba v kamen zapisati, pravi stric Marko, ko sliši kaj s srečnim koncem. Ampak knjigo iz kamna se v postelji težko bere. Zgodbo bi moral zapisati na veliko rjuho. Tako bi ne bilo treba obračati strani.