Tončič in Martnoševo prase
| Tončič in Martnoševo prase |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
V Sarženti je živela nekoč ženska, imela je sina, ki je bil nekoliko prismuknjen. Bolj malo je ubogal in vse mu je šlo narobe. Uboga žena je vedno kričala nad njim.
Nekega dne ga je poslala v mlin:
- Pa kmalu se vrni, mu je dejala, ne zamujaj se po poti!
Tončič si je zadel vrečo na rame in se je pobral v Bijarč. Ko je prišel v mlin, je odložil vrečo, povprašal, koliko je treba čakati, in se šel kopat v Nadižo. Ko se je lepo naplaval, se je vrnil v mlin.
Mlinar si je že vzel svojo merico, vrečo je bil za vezal in že mlel drugim. Ko si je Tončič zadel moko na rame, je na glas prdnil.
- Kaj je bilo? se mu je zasmejal mlinar. Tončič je zardel in je dejal:
- Ja, nisem jaz kriv, naša mati je kriva, ker kuha sam fižol!
- Ubogi pobič, je dejal mlinar, varuj se, ker če boš še trikrat prdnil, se boš zgrudil mrtev!
Tončič se je nekoliko v strahu vračal domov.
Ko je prišel v Bijarč, je prdnil prvič. Pohitel je in ves zasopel prišel na cesto. Odložil je vrečo in se usedel, da bi se odpočil. Ko si je spet zadel vrečo, je prdnil drugič. Vroče je bilo in Tončič se je tako gnal, da mu je pot kapljal po srajci. Ko je prišel gor na Breza, je prdnil tretjič. Od strahu se je kar sesedel. Vreča je počila in moka se je začela usuvati iz nje. Martnoševo prase, ki se je tam blizu valjalo po blatu, se je približalo in začelo jesti moko in vlačiti vrečo sem ter tja. Ko je Tončič to videl, ga je hotel hudič nesti od jeze in sam pri sebi je godrnjal:
- Ko bi bil jaz, rajnik, le še živ, bi videl, kako bi te obrcal! Takrat je prišla dol njegova mati, in ko je tole čula in videla, je začela vpiti:
- Ti norček, ti, ti bom jaz dala, rajnika, po hrbtu! Prav nič nimaš v tisti butici!
In medtem ko je to govorila, je vzela dolgo šibo in ga začela z njo mazati.