Tonček in Jožek
| Tonček in Jožek. Črtice iz dijaškega življenja Spectabilis |
| |||||||||||||
Druga serija.
[uredi]Ko je odhajal vikar g. Fr. Ogradi iz Celja v Maribor, sta šla k njemu slovó jemat Tonček in Jožek in sta dobila vsak en goldinar; tudi je imel gospod vikar en cilinder, ki je bil sicer starovečen ali še dobro ohranjen, in tistega je hotel pokloniti enemu ali drugemu, Tončku ali Jožku, rekši, da bo še dober cilinder za kakšen pogreb.
Tonček je poskočil za cilindrom, ali ga je Jožek prestrgel, in imel je klobuk že na glavi. Jožek, predno je Tonček, ki je bil bolj počasen, to opazil, tako da se je čisto zastonj pripognil Tonček za cilindrom.
Sledečo nedeljo popoludne vidi opat Vodušek, kako Jožek s cilindrom na glavi veličanstveno stopa izpod opatijskih vrat in vpraša Tončka:
„Ti, Tonček, kdo je pa dal Jožku tako grd cilinderski klobuk?“
„Od gospoda vikara ga je dobil, da ga bo imel, če bo kakšen pogreb.“
„Kaj je kakšen pogreb denes? Jaz bi vendar tudi moral vedeti za pogreb, če bi imeli katerega.“
Tonček ne odgovori nič, ampak pospravlja posodje na stolu, ker je on bil tedničar tisto nedeljo.
„Ti, Tonček, ali bi ti tudi rad nosil cilinder?“ vpraša opat črez en čas.
„Se ve, da bi ga rad imel, ker si ga moram vselej izposoditi, kedar mi ga treba pri pogrebu,“ odgovori žalostno Tonček.
„No, ker si priden ti, Tonček, ti ga bom pa jaz dal,“ reče opat in prinese Tončku cilinder najnovejše mode s škatljo vred.
Tonček je bil čisto srečen pa je nastavil doli v sobi svoj cilinder tako, da ga je moral Jožek precej opaziti. — Ko je Jožek domov prišel, je zares precej opazil nov cilinder na Tončkovej postelji in je vprašal, od kod mu tako lep cilinder.
Ko je zvedel Jožek, kako je Tonček prišel do novega cilindra, je najprej obžaloval, ka nij prepustil Tončku vikarjev staroverski cilinder, zatim je pa napravil ponudbo Tončku, da bosta menjala s cilindri, kar pa se ve da nij šlo.
Ko pride četrtek, in ko sedita Tonček in Jožek v svojej sobi, ter pišeta šolske zadače latinske in grške, stopi v sobo opat v navadnem nizkem klobuku in reče:
„Pokaži no, ti, Jožek, svoj cilinder, bom videl, kako ti stoji.“
Gre Jožek in posadi vikarjev tulec na svojo glavo.
„Zdaj pa še ti, Tonček, pokrij svoj cilinder.“
Ko sta oba, Tonček in Jožek, imela vsak svoj cilinder na glavi, reče opat:
„Zdaj bomo pa šli vsi trije k sv. Miklavžu, bosta pa pozneje opravila posel.“
Spravili so se na pot vsi trije, opat naprej z nizkim klobukom, a za njim Tonček in Jožek s cilindri na glavi mimo župne cerkve napram savinskemu mostu.
„Ljubi moj Tonček, vse ti bom delal po volji, samo mi daj tukaj le mimo gimnazija svoj cilinder, a ti vzemi mojega mej tem na glavo,“ prosi in šepeče Jožek na Tončkovo uho.
„Če mi ga boš na mostu nazaj dal, ti ga posodim.“ odgovori Tonček.
Menjata s cilindri na tihem za opatovim hrbtom Tonček in Jožek; — Jožek se lepo odkrije in nakloni pred nekim oknom nasproti gimnazija in potem gresta mirno dalje tri koračaje za opatom. Na mostu zahteva Tonček svoj cilinder nazaj, ali mu ga Jožek še nehče dati. Tonček je parkrat poskušal sè silo dobiti svoj klobuk nazaj, ali Jožek je vselej odskočil na stran.
Opatu se je sicer dozdevalo, da imata nekaj mej soboj Tonček in Jožek, ali se nij oziral nazaj, ampak še le pred kipom sv. Miklavža onkraj mosta, kjer je kontroliral Tončka in Jožka, da li se bosta odkrila oba pred kipom sv. Miklavža, se je ozrl in videl je, da sta se nenavadno odkrila oba, Tonček in Jožek, ker je vsak svoj cilinder za hrbtom v roki držal, ter si popravljal z drugo roko frizuro na glavi.
Ko prispejo do Kapunovega grada, reče Jožek tiho Tončku:
„Jaz ti dam tvoj cilinder, če mi ga zoprt posodiš mimo gimnazija, ko bomo šli nazaj.“
Tonček mu vse obljubi in dobi svoj cilinder nazaj ravno nad Kapunovim gradom.
Tukaj postoji opat in reče: „Borno se počinoli malo, potem bo pa šel Tonček sam z menoj k sv. Miklavžu, a ti Jožek boš stopil k prof. Orešku in ga boš povabil h kosilu, tudi boš naročil doma jungfer kuharici, da pripravi za dve osobi več kosila, kakor navadno.“ Šel je Jožek z vikarjevim cilindrom na glavi prof. Oreška h kosilu vabit, tudi domov je šel, nego ne mimo gimnazija in mimo tistega okna, pred katerim se je malo prej tako elegantno priklanjal, ampak daleč okolo po ovinkih je prišel v opatijo in je izročil v kuhinji glas, da je treba denes za oba gospoda več pripraviti, ker pride k obedu profesor Orešek.
Ko je prišel opatov rojstni dan 12. januarja, sta v jutro, ko je bilo treba iti v cerkev, oba, Tonček in Jožek, stala na pragu opatijskih vrat v črnej paradi, s cilindri na glavi.
„Kaj je pa to denes za eno znamenje, da sta se oba tako lepo oblekla; kaj bosta oba ministrovala?“
„Se ve da oba, ker je denes vaše milosti rojstni dan.“
To je pa lepo od vaju, to me veseli, zato boste pa oba z menoj kavo pila denes.“
Ko pridejo iz cerkve opat, Tonček in Jožek, in se posedejo okolo mize, opat na čelu, Tonček na desnej, Jožek na levej strani, najde opat pismeno gratulacijo pod kuvertom. Bil je sonet, katerega je sestavil Tonček, a prepisal Jožek. Početna slova, bilo jih je ravno 14, kolikor jih mora imeti vsak sonet, so bila lepo kaligrafički napisana in so zadržavala inicijale: „Matiji Vodušeku“.
Ko pride opat, čitajoč sonet, do zadnje vrste tretje strofe, katera je glasila:
„Še lepših dnij vam solnce zdaj naj sije,“ so ga oblile solze in rekel je: „Moj dragi Tonček in moj dragi Jožek, vama bo pač še lepših dnij solnce sijalo, meni ne več“.
Črez en čas vpraša opat Tončka:
„Kaj bi pa ti, Tonček, najrajši dobil od mene za ta sonet?“
„Jaz bi najrajši kakšno knjigo dobil.“
„Kaj bi pa ti Jožek rad dobil?“
„Jaz bi pa rad dobil nov kravatelc.“
Opat seže po listnico in reče: „Ná, ti, Tonček, to imaš 5 gld., pa si naroči „Zvon“ z Dunaja, Trstenjakovo „Zoro“ uže itak imaš, za pošto ti bom še posebej dal in Konservations-Lexikon boš tudi dobil.“
„Kaj pa misliš ti, Tonček, — nadaljuje opat — koliko bi veljal en lep ovratnik, tak, ki ima barve božjega stolca na sebi?“
„Za 70 krajcarjev se dobi lep pisan ovratnik,“ odgovori Tonček.
„Tu imaš ti, Jožek, 70 krajcarjev za ovratnik, le kupi si lepega, ga boš nosil ob nedeljah, kadar boš cilinder pokril in kadar boš sam hodil po mestu, a ne z menoj.
V kuhinji opatijskej je prakticirala še mlada deklica in asistirala je jungfer kuharici pri kominu; s Tončkom in Jožkom nij imela sicer nič zapovedati, ali si je ipak bila enkrat nekaj zmislila, kaj bo naredila Tončku, ki je večkrat po večerji zginil na ulice celjskega mesta. Ko je tedaj zopet enkrat Tonček, prilastivši si ključ opatijskih vrat, odšel na sprehod ob desetej uri, je ona pozvala Janeza in Janez je velik kamen prinesel pred hišna vrata na notranjej strani.
Ko pride Tonček, odklene vrata, ali jih ne more odpreti. Jožek bi bil v enakem slučaji prek vrat prišel v dvorišče, Tonček je pa šel na trg pred apoteko in si je najel dva fakina, da mu pomagata odriniti kamen izza vrat. — Mej potem se pogajajo glede plačila; Tonček je imel samo dve šestici pri sebi, pa je rekel, da bo dal vsakemu 10 krajcarjev. Če nij težek kamen, sta rekla služnika, ga bova odrinila za 20 krajcarjev, če je pa velik, tedaj dobi vsak 20 krajcarjev.
Poskuša poriniti jeden, poskuša drugi, pa le ne gre; poskušata oba naenkrat, kamen se ne gane. Pride še en služnik in gleda, kaj delata dva njegova tovariša. — „Pojdi no sem, ti, in pomagaj nama vrata odpreti, dobiš od tega-le gospoda 10 krajcarjev.“ Zdaj pristopi še tretji: ho — ruk! kamen se odmakne, vrata se odpró.
Tonček, poznavajoč žalosten stan svojih financij, hitro smukne črez odprta vrata v dvorišče, zapahne vrata, jih zaklene od znotraj za soboj in odide spat.
Tem načinom se je sicer rešil Tonček sitnostij, katere bi bil brž ko ne imel s fakini, ali oni trije niso bili zadovoljni s postopanjem Tončkovim, ampak so začeli kleti zunaj in kamenje metati na opatijska vrata in črez vrata v dvorišče.
Opat se zbudi, odpre okno in vpraša, kaj da imajo doli?
„Enemu študentu smo pomagali vrata odpirati, pa nam je ušel in nič plačal,“ je bil odgovor od zdolej.
„Kateri je pa bil, Tonček ali Jožek?“
„Tega mi ne vemo, ampak vsakemu ima dati 20 kr.“
„No, le tiho, vam bom pa jaz plačal,“ je rekel opat in jim je vrgel denar v papirji, zamotan na ulico.
Sledečega jutra ni bilo nič vprašanja zarad ponočne halabuke.
Osmošolci so bili zaključili enkrat, da bi bilo dobro, ako bi profesorju Hluščeku pobili par šip na oknih; iz ulice bi se to ne dalo lehko storiti brez nevarnosti, pač pa iz opatovega vrta.
Pride deputacija osmošolcev k Tončku, mu razloži stanje stvarij, in Tonček precej privoli, da smejo priti mej večerjo na opatov vrt, da jim bo vrata odprta pustil.
Sledeče jutro dohiti gospod profesor k opatu, prinese tudi en kamen soboj in toži, da so mu okna pobita iz opatije in da je kamen vzet iz opatovih gredic na vrtu.
„Tonček in Jožek, na besedo!“ je bila zapoved.
Prideta Tonček in Jožek, opat vpraša najprej Tončka:
„Ali si ti, Tonček, kamenje metal kam iz vrta?“
„Jaz nijsem!“
„Ta ni bil,“ — reče profesor — „s tem némam nič opraviti, ampak oni le mali je gotovo bil zraven.“
„Kedaj se je to zgodilo,“ vpraša opat.
„Ravno ob 9. uri,“ je odgovoril profesor.
Ti, Tonček, in ti, Jožek, le pojta, vidva nijsta kriva, ker gospod profesor sam pravi, da ti, Tonček, nijsi metal kamenja, a ti, Jožek, ga tudi nijsi metal, ker si ob 9. uri stregel pri večerji.“ Kamenja še pogledati nij hotel opat, rekši, da ni mineralog.
V zvonček, ki je visel nad Tončkovo in Jožkovo sobo in ki je zapel, ako je opat poklical tedničarja, so natrpali Tončkovi sošolci papirja, in ko je opat tistega dné nategnil zvonec, se taisti nij oglasil. Potegnil je še parkrat, pa le nij glasu, niti Jožek, ki je imel priti, se nij prikazal.
Potegne opat za drugo klinko, kije bila napeljana do kuhinje in zvoni; jungfer kuharica gre počasi in pride k opatu.
„Naj grejo pogledat doli, kaj je zvoncu, da se ne oglasi; skoro sem vse potrgal, tako sem vlekel, pa nič se ne oglasi Tončkov in Jožkov zvonček.“
Pride jungfer doli, pokliče Tončka in Jožka, katera sta sedela v svojej sobi ter se uže čudila, da zvonec tako dolgo molči, in vsi trije grejo gledat, kaj je zvoncu. Vidijo, da je poln papirja in se pogledujejo eden druzega: kaj bo zdaj?
Tonček prosi jungfer kuharico, naj pové gospodu opatu, da se je štrengelj v zvoncu odtrgal.
Jungfer pravi, da ne sme lagati, ker bodo gnadlovi gospod prišli gledat.
Jožek teče po klešče, odkine štrengelj iz zvonca in ga položi na tla.
Jungfer gre in pove opatu, kaj se je zgodilo z zvoncem.
Pride opat, gleda, se čudi in reče: „Meni se cela stvar neverjetna zdi, ampak nič ne dé, bom vama kupil nov zvonec, tak, na katerem se ne bo štrengelj tako lehko odtrgal.“
Izmej gostov pri opatovem stolu je bil en župnik iz Galicije, ki nij nikoli nič poklonil niti Tončku niti Jožku. Ko je zopet enkrat bil povabljen k obedu, sta Tonček in Jožek prilila v njegovo vino dobrega vinskega octa.
Po juhi natoči opat svojemu opatu polno čašo in reče: „post jusculum purum! pijte, gospod fajmošter!“ Župnik se nij dal prositi, potegnil je parkrat, potem je postavil čašo na stol in se je stresel. — Opat je pogledal najprej svojega gosta, potem Tončka in Jožka, ali vsi trije so se normalno držali in nič nij opazil.
Še parkratje naganjal opat svojega gosta, naj pije, ali je gospod gost rekel, da mu denes kar nič ne gre v tek vino, da se je najbrž želodec pokvaril en malo.
Pri tej priložnosti sta pač mogla o sreči govoriti Tonček in Jožek, da ju nij zasačil pri hudobiji opat, zavoljo tega bi bila gotovo prišla oba na „veliko besedo“.
Ko je neki večer pričakoval opat osem gostov, sta šla s Tončkom v klet, kjer sta nastavila nov sod vina na levej strani.
Prinese najprej Tonček vina iz starega soda na desnej strani, in ko so gosti uže v dobro voljo prišli, pokliče opat Jožka, ker je Tonček ravno v kuhinji bil, in mu naloži, naj prinese vina iz onega drugega soda.
Jožek gre, in ker nij vedel za oni drugi sod, natoči vina iz starega soda na desnej.
„Zdaj bodo pa poskusili gospodje tega le,“ reče opat in Jožek natoči vsakemu gostu eno malo čašico vina iz onega soda.
„Katero je boljše?“
Prvi pravi: „To le vino v veliki čaši je jako dobro, no to le v mali čaši je znatno boljše.“
Drugemu se zdi vino v velikej čaši boljše, tretjemu tudi, in ker je prepirka o boljšem vinu vedno živahneja nastajala, migne opat Tončku in ga vpraša na tihem: „Iz katerega soda si pa ti, Tonček, prinesel vina?“
„Iz onega na desnej.“
Namigne opat Jožku. „Ti, Jožek, iz katerega soda si pa ti prinesel vina?“
„Iz onega na desnej,“ je bil odgovor.
„Gospodje! zdaj še enkrat pokušajte, katero je boljše,“ veli opat.
Zopet pokušajo po redu in ne morejo se zjediniti v mnenji; tam doli na spodnjem konci sedeč mlad kaplan reče na zadnje: „meni se zdi, da je eno kakor drugo.“
„Meni se tudi tako zdi,“ se nasmeje opat in za njim v koru se smeje celo društvo, še Tonček in Jožek sta se smela smijati na glas, kar jima sicer nij bilo dovoljeno.
Ko je zatim prinesel Tonček vina iz onega soda na levej, je jungfer kuharica poslala na stol „pege“ (Johannisbögen), katere je opat rad namakal v vino.
Vse drugo, kar je ostalo na mizi, sta si smela privoščiti Tonček in Jožek, le opatovih „peg“ se nij smel nikoli dotakniti ni jeden ni drugi, to jim je bilo strogo zabranjeno uže večkrat.
Tisti večer, ko so gospodje tako veseli bili, sta zaključila Tonček in Jožek, da si razdelita pege, kar jih bo ostalo.
Ostalo jih je sedem, vsak je dobil tri in pol.
Ko je po večerji Tonček razpravljal posteljo, ga vpraša opat:
„Ti, Tonček, je li kaj peg ostalo?“
„Je jih ostalo, ali nama jih nij nič ostalo.“
„Kako sta si jih razdelila, ker jih je ostalo sedem?“
„Vsak je dobil tri cele, eno sva si pa razdelila na polovico.“
„Vidim, da sta si dobra in da sta pravična oba, ali pege mi le pustita pri miru prihodnjič, teh sedem naj vama pa bo.“
Razen Tončka in Jožka sta se vrtela in oblizovala okolo opatovega stola, kadar nij bilo gostov, Milan in Mica. Milan je bil pes, Mica je bila mačka. Milan se je še dosti spodobno vedel, nego Mica je bila uže tako razuzdana in prevzetna, da je kar na stol skočila in mijavkala tako dolgo, dokler nij dobila iz opatovih rok kaj za pojesti. Tončku in Jožku nij bilo všeč Micino ponašanje, pa zato sta sklenila, da jo bosta kaznila.
Neki večer, ko ravno nijsta imela druzega posla, prime Jožek Milana, Tonček pa Mico; Jožek drži Milana, ki je bil precej velik pes, a Tonček vzame trak in zveže čvrsto Milanov in Micin rep skupaj, a ko sta bila tako zvezana Milan in Mica, sta šla na dvorišče in tam je lovil Milan Mico in kričala sta oba, vsak po svoje, Milan po pasje, a Mica po mačje.
Opat čuje Milana in Mico ter zakriči črez okno nad Milanom, zakaj ne pusti pri miru Mico; ko le nij miru, zazove opat Milana, a Milan dovleče Mico za rep v opatovo sobo.
Ko opat vidi, kaj se je zgodilo, pokliče jungfer kuharico rekoč: „Jungfer, jungfer, pridite no gori, nesreča se je zgodila, vlovite Milana!“
Jungfer je prišla, pa nij mogla tako hitro vloviti Milana, ker je norel in bezgal po sobi in se je vrtel v kolobaru okolo ter je Mico lovil, pa je nij mogel vloviti. Ko sta nazadnje opat in jungfer vlovila Milana, ga je opat prijel in držal, a jungfer je odrešila Mico.
Ko je to bilo gotovo, je naložil opat Tončku in Jožku, naj precej prideta „na besedo“ oba.
Tonček in Jožek gresta počasi „na besedo“ in dozdeva se jima mej potom, da bo nocoj „velika beseda“.
Ko stopita v predsobo opatovo, Tonček prvi, Jožek drugi, stojita en čas pri vratih; opat pride iz svoje sobe, hodi gor in dol in vidi mu se, da je hude volje, kakor malo kdaj.
Naenkrat postoji in reče:
„Zdaj sem jaz držal Milana in jungfer je odvezala Mico in jaz bi samo to rad zvedel, kateri je poprej držal Milana in kateri je zavezal Mico.“
Ko je to rekel, je odšel nazaj v sobo in nij čakal odgovora.
Tonček in Jožek sta se pogledala plaho jeden druzega in šla sta počasi nazaj v svojo sobo, vesela, da nij bilo tako „hude besede“ nocoj, kakeršne sta si po pravici zaslužila oba.
Profesor Orešek je stanoval v opatovej hiši na Bregu ter je prišel vsakega prvega ob jednajstej uri plačat stanovino in je navadno ostal pri obedu v opatiji.
„Tonček! skoči, skoči, in javi gospé Orešek, da gospod profesor ne pridejo domov k obedu.“
Tonček se je počasi spravljal na pot, ker je vedel, da bode dobil od gospoda profesorja protiven nalog.
Navadno je profesor Orešek dal Tončku z roko znamenje, da naj ne hodi nikamor, in Tonček ga je vselej razumel, ker je vedel, da gospodu profesorju nič ne pokvari pravega teka in da Orešek tudi dva obeda spravi pod streho, če je treba.
Tonček je dobro poznal Oreškove potrebe, pa mu je pri obedu z vsako jestvino po dva- ali trikrat postregel, a profesor Orešek mu je iz hvaležnosti za to daroval lep klobuk, ki je imel zrcalo znotraj.
Ko je Jožek videl zrcalo v klobuku, je precej hotel imeti klobuk in Tonček mu ga je dal pod uvetom, da bode Jožek dva tedna zaporedoma objavljal tedničarske poslove.
Kadar je Jožek z Oreškovim klobukom na glavi hodil za opatom, se je venomer odkrival in gledal se je v zrcalo. Opat je kmalu opazil, da se Jožek odkriva brez potrebe, pa ga je vprašal enkrat, kaj da ima v klobuku, drugikrat mu je celo rekel, da nij nobenega svetnika blizu, da mu se nij treba odkrivati.
Ko so neki dan zopet šli k sv. Miklavžu, opat pa Tonček in Jožek, so srečali profesorja Oreška, kateri je opazil, da nosi njegov klobuk, katerega je poklonil Tončku, Jožek. Vprašal je prof. Orešek Tončka, zakaj je prodal klobuk Jožku, in ko Tonček nij precej odgovora zmogel, je rekel opat:
„Pokaži no, Jožek, kaj imaš v tem klobuku?“
Pokaže Jožek klobuk opatu, a opat, ko vidi klobukovo tajnost, mu ga brž porine nazaj, rekoč: „Pa se zmirom zija v ta oslovski špegelj!“
Tonček se je bil s časom uže tako privadil v opatiji, da je celo z vinom gospodariti začel po svoje.
Ko je neko opoludne nosil steklenico vina iz pivnice na stol, je gledal opat črez okno in opazil je, da drži Tonček z lakti nekaj pod suknjo.
„Ti, Tonček, na, tu imaš eno pismo, vzdigni roki in pristreži ga!“
Tonček nij mogel kvišku vzdigniti rok, ker je pod vsako pazduho imel skrito boteljico vina, nego je, postavivši na klop steklenico, katero je imel v roki, hotel prestreči opatovo pismo.
„Ne tako, kvišku vzdigni roki, kako boš inače prestregel pismo, še na tla ti pade!“
Zdaj je Tonček privlekel eno boteljico izpod ene pazduhe, drugo izpod druge, je obe postavil na klop ter je vzdignil obe roki kvišku in prestregel je pismo.
„Ti, Tonček, za koga pa nosiš to vino?“ vpraša opat.
„Tomazinu (gimn. podvorniku) sem ga hotel dati,“ reče Tonček.
„Tomazinu si ga hotel dati? — no, pa mu ga daj, Tomazin je pošten človek, ali samo eno boteljico mu ga daj, dve bi bili preveč naenkrat.“
Zgodilo se je o vakancah, da je neki ljubljanski dijak prišel v opatijo, a opat je segel v žep in dal je dijaku, kolikor je ravno imel drobnega pri sebi; tudi je naložil Tončku, naj dá dijaku vina in kruha.
Gre Tonček po vina, ali še nij bil natočil, uže zazvoni zvonec. Pride Tonček k opatu in opat ga vpraša, je li uže dal vina gospodu ljubljanskemu dijaku. Tonček pravi, da mu ga še nij dal.
Reče opat: „Glej ti, Tonček, tukaj le na tej mizi mi je pustil tvoj dijak 17 krajcarjev, katerih sem mu dal; zdaj poberi ti, Tonček, te denarje, in postavi pred gospoda dijaka steklenico vina in teh 17 krajcarjev, a čaše mu ne daj.“
Ko pride Tonček v sobo, kjer je dijak čakal na vino, mu pove Tonček, da nij pošteno ravnal z opatom, pri katerem ne vé levica, kaj dá desnica, naj torej gré in prosi opata za oproščenje.
Dijak uvidivši svojo pogreško, gré in stori, kakor mu je rekel Tonček.
Na to reče opat: „Jaz nijsem vedel, da imate vi takso; ampak zdaj bomo brojili.“
Nabroji 17 srebrnih desetic in jih dá dijaku.
Zatim je pogostil Tonček svojega dijaka in spravil ga je v tako voljo, da je dijak še enkrat hotel iti k opatu se zahvalit, ali ga Tonček nij več pustil gor.
Sploh je opat rad imel, če ga je kdo prosil za kako stvar; enkrat je bil Tonček potrl šipo na svojem oknu, ali jo je dal napraviti sam iz svojega budgeta. Opat, ki je bil opazil potrto okno, je čakal, kateri bo prišel prosit, Tonček ali Jožek, nego nij prišel nobeden. Gre opat gledat, in ko vidi, da je steklar popravil okno, se je tako razljutil, da je kar z roko treščil v šipo, ter jo potrl, in zatim je pozval na besedo oba, Tončka in Jožka, pa sta morala oba prositi za novo šipo na oknu.
Dobila sta denar za prejšnjo, katero je Tonček potrl in za drugo, katero je potrl v svojej pravičnej jezi opat.
Ko je opat obolel, sta mu verno stregla Tonček in Jožek. Jožek mu je enkrat dal preveliko porcijo medicine in na to se je opat nasmijal in rekel je:
„Ti, Jožek, me uže menda zelo rad imaš, ker si mi dal toliko arcnij!“
Tonček je čital opatu, kateremu so bile noge odrekle, tako, da nij mogel več hoditi, doli na vrtu neko Ločanovo novelico iz I. tečaja „Zore“; ta pripovedka je bila opata tako ganila, da se je razjokal, potem je pa vse žepe spraznil in je daroval Tončku ves denar, kolikor ga je imet pri sebi — bilo je okolo 40 gold.
Odhranilo se je dokaj dijakov pod opatom Voduškom v celjskej opatiji, ali ne takih, kakor sta bila Tonček in Jožek, takih dveh nij bilo, to je sam opat večkrat rekel — po pravici in po resnici.