Tombstone

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tombstone.
Tragi-komična zgodba iz amerikanskega jugozapada. Posnel Kajtimar
Izdano: Amerikanski Slovenec 1. februar 1901 (10/7), 6
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tombstone (izg. tumston), po slovensko nagrobni kamen, je majhno amerikansko mesto, katerega mnogo zemljepiscev ne bode poznalo, vkljub temu, da je središče okraja, ki je morebiti trikrat večji ko kranjska dežela. Seveda se njih prebivalstvo ne more meriti potem, kajti Kranjsko šteje primeroma več duš na vsak kvadratni seženj kakor pa Cochise county v Arizoni na kvadratno miljo. Mesto samo ni še staro več ko kakih dvajset let in tudi prostor, na katerem stoji ne more biti poznan več ko četrt stoletja, a isto ima to posebnost, da je pomrlo tamkaj že desetkrat več ljudij kakor pa jih je bilo rojenih; samo ob sebi je umevno, da je večina iz med teh umrla kar v škornjih.

Že svoje ime je dobilo vsled nekega takega tragičnega dogodka — ki je tudi vstanovna povest Tombstone-ova.

Vsako staro evropsko mesto — Rim, Atene, Oglej, Emona — sedanja Ljubljana — ima svojo vstanovno pripovedko, čemu bi tedaj tudi to mlado amerikansko mesto ne imelo svoje? Vstanovljenje Tombstone-a sega nazaj v sedemdeseta leta kar pomeni za zapadna ameriška mesta skoro isto, kakor celo tisočletje za evropska. Tudi Tombstone je imel svojega Romula in Rema in kdo ve ako ne bo ta postal v bodočnosti bolj znamenit, kakor pa ona najdenčka ob bregu Tibere, ki se že prištevata bajkam.

Vstanovitelj Tombstone-a se je imenoval Missouri Jack in je v resnici živel; po svojem poklicu je bil on desperado ali pustolovec. O njegovi družini ni znanega ničesar, a gotovo je morala obstati iz vsakovrstne zmesi, ki se nahaja po Združenih državah — Anglosaksov, kanadskih Francozov, raznih Evropejcev in zamorcev. Junak naše zgodbe je bil šest čevljev in dva palca visok, klel je prav pravilno, govoril ni do cela gramatično; da ni pisal ortografično, je vzrok kratkomalo ta, da pisati še sploh ni znal. V ostalem je bil on jako duhovit človek, tako duhovit, kakor kak potentat, ki ima moč, da pripravi svoje dvorjane k smehu in jih prisili, da ga občudujejo. Missouri Jack ni bil jeden onih iz leta '49. — kakor so se nazivali pijonirji in zlatoiskalci po Kaliforniji — ampak iz leta '55., to se pravi: prišel je šele leta iz 1855. iz Ozark-gora, kjer ga je želelo videti več šerifov vsled konjske tatvine, v Sacramento, Cal., ter se nemudoma podal v znameniti tabor zlatoiskalcev — Camp Humbug. Ker pa on, kakor kak znameniti mož v sv. pismu, ni hotel delati in ne utegnil prosjačiti, zato se je podal takoj v jedino krčmo taborišča "Rjovečo Divjino", kjer je živel od prostega lunča in kar je sploh priložnost pri igri nanesla. Ni preteklo dolgo ko je postal veliki Missouričan, strah vsega tabora in junak "Rjoveče Divjine". Gorje zlatokopaču, ki se je branil igrati z njim poker; še trikrat bolj gorje pa onemu, ki se mu ni dal oigrati. Jack je imel vsled tega vedno denar in ga tudi hitro trošil.

Nekega dne je stal v pivnici in povabil vso družbo, da naj z njim jednega pije po običajni navadi. Nek nepoznan novinec s košatimi rdečimi lasmi in obrazom polnem velikih peg, ki je stal cel čas premišljeno v kotu, je pristopil bližje in se vstavil med Jackom in jednem njegovih prijateljev.

»Kako ti je ime?« je zagromel nad njim velikan.

Pogleduje ga nekako mrzlo in od strani, je odgovoril tujec obotavljajo: »Moje ime je P. Archibald Brown.«

»P. Archibald — peklo! Tvoje ime je — Ginger, ali slišiš — Ginger!«

Kakor polit pes se oddaljil rdečelasec. Od tedaj naprej ga je vsak nazival Ginger. Kar je bilo najbolj čudno, ga velikan ni mogel trpeti; kadar ga je srečal tedaj so se pričele burke in ako ga je še imel nekoliko v glavi, takrat je streljal pod njegove noge, da je moral ta skakati kakor kak derviš. Nekega dne pa je Ginger kar na nagloma izginil iz tabora.

Jack si je moral tedaj poiskati drug predmet svojega sovraštva, in našel je zmiraj kar je hotel. Koliko ljudij je Missouri Jack končal v Camp Humbug, koliko jih je vsled njega umrlo še v škornjih, to ve le večni sodnik, in ako ni njegov zapisujoči angelj natančno pazil, potem je že mogoče, da se mu bo pri njegovem zadnjem obračunu prištevalo pol ducata umorov premalo!

Po odhodu Gingerjeveru se je Jack do cela izpremenil; najbrže se je kesal, da ni "pegastega rdečekožca" že zdavnaj poslal k njegovim očetom in da mu je pustil odnesti zdravo kožo.

Nek modrijan je nekdaj trdil, da je nekaterim ljudem usojeno usmrtiti kakega gotovega človeka. To je bilo tudi res z Jackom.

P. Archibald Brown, ali Ginger, kakor ga hočemo sedaj imenovati, je bežal daleč proč, da bi všel nevarnemu Missouričanu. Prepotoval vso Kalifornijo, Nevado in Colorado in se slednjič naselil v južnovshodni Arizoni med Indijanci ter kopal po zlatu in srebru. Našel je bogate rudne žile, in to je bila njegova smrt, njegov grob. Glas o Gingerjevi najdbi zlate žile se je hitro raznesel po vsi Kaliforniji, in ker je bil Camp Humbug slučajno že skoro usahnil, se je podalo nekaj srečelovcev proti novem Eldoradu.

Ginger se je bil ravno udobno nastanil, to se pravi, v bližnji naselbini si je poiskal boljšo polovico, koščeno Irko, neznanih let, in si na mesto nomadnega šotora postavil kočo iz brunov. Ker so zlatoiskalci prihajali z vsakim dnevom v okolico, je gospa Ginger odprla gostilno, in njen soprog je postal kmalu njeni najboljši odjemalec. Nekega dne je stal ta pred baro ali pivno mizo in mislil na nič hudega. Zahteval je bil ravnokar že dvajseti "Cocktail" od svoje ženice, ko so se odprla vrata in se začul oster glas: »Jaz si vzamem svojega nemešanega!«

Ubogemu rdečelascu je skoro padel kozarec z roke vsled prestrašenja in zastokal je: »Kdo, za vraga, hoče tebe tukaj?«

»Kaj, mene nočeš? Mene, Fitzgeralda iz Kartage, Missouri Jacka? Pegec, veš kaj govoriš? Glej tukaj — jeden, dva, tri! — napolnil te bom s svincem, da te bo tudi najmočnejši arhangelj imel dovelj nesti v Abrahamovo naročje.« Počili so trije streli, krčmarica za pivno mizo je glasno zakričala, Ginger je vrgel roke kvišku in se zgrudil, velikan pa je vtaknil svoj še kadeči se revolver nazaj v žep, izpil iz pripravljene steklenice kozarec žganja in odšel.

Prihodnega dne je bil Ginger slavnostno pokopan; glavni žalovalec za njim je bil njegov morilec. Ko se je že vzdigal kup prsti nad mrtvecem, pobral je Jack nek blizo tam ležeči stresni šingel ter vkazal jednemu okolu stoječih, ki je bil zmožen pisave, naj zapiše nanj ime "Ginger".

»Be this his tombstone!« — bodi to njegov nagrobni kamen — je dejal ter vtaknil šingel k njegovemu vzglavju. Žalujoča vdova je nadaljevala svojo kupčijo, kakorpreje.

Tudi Missouri Jack je nadaljeval svoje delo, t. j. navdajal je strahom mali tabor; postrelil one, ki mu niso dopadli, ter pričel prav kmalu dvoriti vdovi umorjenega Gingerja. Kaj takega se je že bilo velikokrat primerilo.

Okoli krčme je bilo postavljenih tedaj že kakšnih dvajset koč in ta skupina hiš je zadobila ime Tombstone. In to po vsi pravici, kajti po okolici ni manjkalo nagrobnih kamenov nad mrtveci, katere je podrla Jackova nikdar ne zgrešeča revolverjeva kroglja.

Nekega dne je prišel tjekaj po naključju mlad krošnjar, čegar zibelka je morala gotovo teci v slavnem Kočevju. Poštnemu vozu se je bilo ravno zlomilo kolo in vsled tega je naš mladi Kočevar zašel v krčmo, ker se mu je povedalo, da more jedinole tamkaj najti kaj okrepčil.

»Morem-li tukaj dobiti kosilo?« je vprašal za pivno mizo visečo žalujočo vdovo.

Ta je prikimala in odšla v kuhinjo; vrnila se je pa kmalu z velikim krožnikom fižolove juhe in jedno žlico ter vse skupaj brez namiznega prta in brisače postavila pred začudenega gosta.

Komaj je ta zagledal juho, že je braneče se dvignil svoje roke in zakričal: »Vzemite proč to lužo — kaj pa mislite, da sem — kaj takega pa vendar ne morem jesti!« Missouri Jack je sedel mirno v kotu kajti ravno pred prihodom tega gosta je vdovi vnovič omenil o ženitvi, in v tem sklepu je bil on vstrajen. Ko je slišal krošnjarja vpiti tako močno, pristopil je k mizi, Kočevarju nasproti, ter dejal hladno in resno: »Tujec, svetujem ti kot dober prijatelj, povžij mi to juho!«

»Kdo pa je sploh tvoj dober prijatelj,« se je jezil krošnjar, »nikdar mi še nisi bil predstavljen, jaz te ne poznam; brigaj se za samega sebe!«

»Tujec,« je začal zopet Jack istotako hladno, »ne delej mi nobenih sitnostij in snej juho; Maggie jo je skuhala, in kakor gotovo sem jaz vstrelil njenega moža in jo nameravam ženiti, mi zoper njeno kuhanje ne bo prav nihče zabavljal.«

Mali Kočevar še ni nikoli zašel v jednako družbo; podoben je bil otroku, ki je prvikrat zagledal strupeno kačo, in niti pojma ni imel o preteči nevarnosti, ter je prav srdito zakričal: »Kaj me brigajo tvoje družinske zgodbe, jaz ne maram o tem nič vedeti!«

V tem trenutku je potegnil Jack svoj revolver in dejal popolnoma hladnokrvno: »Majhni možicelj, vkažem ti, da sneš to juho, drugače ti napravim s to rečjo luknjo v trebuh ter jo zlijem vanj.«

Kočevar se je ozrl na velikega oblastneža, in jeden sam pogled njegovega očesa mu je pričal, da on ne misli šale. Pograbil je žlico ter pričel z gnjusom zlivati juho po svojem grlu; Missouričan pa ga je opazoval z zadovoljstvom.

Hkratu je stopil nek drug Kočevarjev potni tovariš v pivnico. »Bi mi li hoteli napravi malo "Cocktaila"?« je dejal približavši se bari.

Jack je stopil k novemu došlecu in mu dejal: »Tvoja pijača je žganje in voda, tudi jaz vzamem isto; a pred vsem daj temu tepcu še jedenkrožnik fižolove juhe, Maggie.«

Ubogemu krošnjarju jo stal že pot na čelu in vzdihnil je britko, a ni se upal več vstavljati.

Velikan je izpil svoje žganje, potem ko je bil preje trknil s kozarcem novega došleca, ter zamrmral: »Tak tumpec kakor ti, naj bi zabavljal zoper to kar Maggie skuha!«

Ko se je zopet obrnil h Kočevarju, prenehal je bil ta ravno za malo časa, a hitro nadaljeval, slišavši ropot samokresa. Ubogi krošnjar si ni mogel drugače pomagati. Kdo bi mu naj bil povedal, da bo moral snesti toliko morje fižolove juhe? Missouričan pa je imel z njim še lepše namene; šest krožnikov in niti jedne žlice manj, se je glasilo njegovo povelje. K sreči pa mu je vendar padlo nekaj v glavo.

»Vstani in plesaj!« Jack je potisnil mizo v kot in zakričal: »Hupla Jip!« Nesrečni Kočevar je hotel zbežati, a grozoviti samokres je bil namerjen nanj.

»Za božjo voljo, plesaj,« je zavpila krčmarica, »drugače si mrtev!«

Ko se je krošnjar še obotavljal, počil je strel, s katerim ga je hotel Jack ostrašiti, in ubožec je začel plesati z navdušenostjo, katere bi mu nihče ne bil pripisaval.

Jack je imel vse polno smehu s Kočevarjem in je ravnokar zahteval zanj še jeden krožnik fižolove juhe, ko so se hipoma prikazali trije možje z Winchester-puškami.

»Roke kvišku!« je zavkazal prvi Jacku.

Ta je spoznal v svojem nasprotniku šerifa iz Missouri, a bodisi, da je bil njegov cilj negotov ali da ga je zmotil plesalec, zgrešil je bil strel; v prihodnjem trenutku pa se je zgrudil na tla, prevrtan od treh krogelj. Vstanovitelj Tombstona je šel po svoje plačilo, spehani Kočevar je padel v nezavest in prestrašena krčmarica je izgubila svojega snubača.