Tolaž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolaž
Pesmi (1865)
Anton Umek
Izdano: Celovec: vredništvo Slovenskega glasnika, 1865.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Potres široki svet zaziblje,
Nebó temní oblakov trop,
In grom verší, vihar vse giblje,
Pred strelo pade hrast ko snop.
Pa mine spet nevihte sila,
Pokaže se nebeški zor;
Posije solnčna luč premila,
Ki lepši še, ko pred, je skor.

Glej, dolga suša vse opali,
Da zvéne cvét, zelenja ni,
Studenci teči so nehali,
Pojemlje tožno, kar živi.
Pa dež in rosa z neba pade,
Poživlja spet gore in plan;
Že lepša novi cvet livade,
Peresa viha piš hladán.

Naliv je bistro reko skalil,
Razpel povodenj je čez breg,
Perstí in kamnja v njo navalil,
Zapodil plahe ribe v beg.
Pa sčisti se in v dnu pokaže
Globoko se nebeški žar:
Al solnčna luč, al zvezdne straže,
In brez strahú veslá čolnar.

Od kraja daleč preč mornarju
Valovje morsko berž zdivjá,
Ne vidi solnca, zvezd, — v viharju
Mu žuga smert, ga noč obdá:
Magnetna igla kaže čudna
Prezvesto mu polnočno stran.
Počije se mu roka trudna,
Ko pride miren, jasen dan.

O serce blago! ki zdihuješ,
Ki te britkóst, nemír teží,
Ki malokdaj sladkó miruješ,
"Vse to pri tebi se godí. —
Skelé te rane preboleče,
Al težkih zgub al pa krivic;
Te bije šiba zle nesreče,
Al glas lažnjivih govoric.

Odtegnjeno ti je veselje,
Le solze liti če okó;
Gojiš pravične svete želje,
Pa jih spolniti moč ne bo.
Kar ti najdražega je bilo,
Ti vzel je svet, al vzela smert;
Da radostno bi se počilo,
Ni veselic ti dom odpert!

Celo presvitlo solnce večno
Na hip je skrilo svojo luč;
Obupa misel prenesrečno
Ponuja ti peklenski ključ.
Oh kam, oh kam se bodeš djalo?
Al res pomoči ni za te?
Al solnce bo še posijalo,
In grenko zginilo gorjé?

Ne plaši se, o duša draga!
Le terdno stoj, da mine vse;
Odbila ura ti je blaga,
Pa kmali bo vernila se.
Ti si mornar, in igla čudna, —
Ki kaže ti nebeško stran,
Kjer se počije roka trudna, —
Je vera, ž njo se stavi v bran.

Ne straši se, naj svet razsaja,
Ko strela šviga divja strast;
Suhotnim tlam došlà iz raja
Nebeške mane bode slast.
Vihar zbeži, nebó se zjasni,
Gre suš požar, se zbistri vir;
So skušnje, boji le začasni,
Sijal ti tù in tam bo mir!