Tobak (Vinko Möderndorfer)

Tobak

Pravijo, da so prinesli tobak k nam iz Amerike, a to ni res. Rastlino je pri nas zasadil sam Peklenšček že mnogo prej. Živel je velik siromak. Imel je ženo in kopico otrok. Prebivali so v bajti, ki je bila tako razmajana, da je družinica bivala bolj pod milim nebom kakor pod streho. Pa se je prikazal nekoč siromaku Rogač in revež je z njim začel pogovor. Beseda je dala besedo, napravila sta kupčijo. Rogač je sezidal siromaku velik grad z lepim vrtom in mu navrgel še vrečo cekinov. Za to darilo se je siromak zavezal, da točno po treh letih pove Rogaču ime rastline, ki jo je imel Nepridiprav s seboj in ki jo je vsadil v sredino vrta. Ce pa ne bi ob določenem času vedel imena te rastline, bi vsa družina pripadla Rogaču. Bivši siromak, zdaj graščak, je prvo leto prav imenitno živel. Kdor je prišel v ta kraj, bodisi reven, bodisi bogat, grd ali lep, je bil njegov gost, dokler je hotel. Vsakemu je graščak pokazal tudi neznano rastlino, da bi ji določil ime. Pa ga ni nihče vedel. V drugem letu je graščak povabil učenjake vsega sveta in jim obljubil bogato plačilo, če mu povedo ime čudne rastline, ki je bujno poganjala sredi graščinskega vrta. Nobeden ni vedel zanj. Prihajali so dan za dnem in se gostili, a odhajali so, ne da bi gospodarju povedali ime. Vabil je tudi domačine, stare očance in domače vrače, ki so poznali marsikatero rastlino. Tudi ti so ugibali: »Podobna je srpovju, ampak ni.« Že je minevalo tretje leto in kazalo je, da bo graščak večji siromak kakor svoje dni. Zapustiti bo moral grad, živeti spet v revščini in Rogač si bo prisvojil njegovo dušo in telo. V stiski je obesil na gradu črno zastavo. Zadnji dan tretjega leta je prišla mimo popotna ženica in vprašala gospo¬darja, za kom žaluje, da ima obešeno črno zastavo. Graščak ji je povedal, kaj ga čaka. Ženica pa ga je potolažila, da bo že vse prav. On naj se samo skrije za steber ob vhodu in tam počaka Rogača. Komaj se je bil gospodar stisnil za steber, že je pridrdrala po cesti kočija s tremi pari iskrih vrancev. Videti je bilo, da prihajajo iz samega pekla. Ženska je tedaj počepnila na neznano rastlino sredi vrta in zajavkala, kakor da jo zvija v trebuhu. Rogač je skočil iz kočije, obdelaval s stisnjenimi pestmi čepečo ženo in rjovel: »Zenščina, dol s tobaka!« Tedaj pa je skočil izza stebra gospodar in kot neumen kričal: »Tobak, tobak! To je tobak!« Zasmrdelo je, kočija, vranci in Rogač, vse je takoj izginilo, ženica pa se je zadovoljno hihitala: »Zdi se mi, da tudi tale tobak tako neprijetno diši kakor Rogač s svojimi vranci, z žveplom in ognjem.« Žena do svoje smrti ni več zapustila gostoljubnega gradu in graščak je bil spet srečen. Njegovi gostje pa so zvijali list tobaka v cigare in iz njih vlekli dim. Tako so pri nas ljudje spoznali tobak, ki ga danes toliko pokadijo.