Pojdi na vsebino

Tobak (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Tobak
Fran Milčinski
Izdano: Slovenski narod 104 6. maja 1923
Viri: 104
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moja prizadevanja na ledini javne dobrobiti niso ostala neopažena in se mi je oglasilo odposlanstvo, da prosi mojo malenkost za posredovanje. In ni odposlanstvo nazvalo moje malenkosti, marveč jo le sam tako nazivljem, kajti sem sploh jako skromne narave.

Bili so trije fini gospodje in so si še precej odrgnili črevlje, predno so vstopili, četrtega gospoda pa so naslonili v predsobi, mislil sem zato, da jim čuva dežnike in klobuke.

Vprašal sem jih, ali se ne motijo — narodni poslanec, da stanuje naprej okoli vogala onkraj trga na št. 8, ako so namenjeni tja.

Pa so izjavili, Bog ne daj in da nočejo škodovati stvari o poslancih, da se še ne ve ali bodo z vlado ali zoper njo, in potem so mi razodeli, da prihajajo zaradi tobaka.

Tobakarjev v obče ne ljubim. Njih početje ni v skladu z javno dobrobitjo. Veda je neovrženo dokazala, da vsebuje tobak jako škodljive bacile, ime jim je nikotin. Jaz mislim, da so bacili zoper javno dobrobit, iskren državljan bi ne smel imeti stikov z njimi. Jaz na primer ne kadim. In kadar se v družbi kje kade, v treh vodah se umijem, ko pridem domov, in še mi ima perilo ves mesec bridek vonj po tobačnem dimu. in ni treba delati slabih dovtipov, ampak je stvar taka, da se preoblečeni brez obotavljanja, makar sleherni dan, ako mi vzemo staro srajco in polože na stol drugo.

In so tobakarji tudi brezobzirni najrajši puhajo dim človeku naravnost v lice in jim sploh nedostaje treznega preudarka: najprej zakade sobo, da ne vidiš pedi daleč, potem pa tožijo, kako se kadi, in zmerjajo krčmarja.

Toda ko te brat prosi pozabi krivice, poslušaj brata, in sem poslušal odposlanstvo in so mi razodeli, da so ob robu obupa.

Niso tajili, da so grešniki. S to Izjavo so razorožili upravičeno mojo nenaklonjenost in še se mi je rodil up, da zopet najdejo pravo pot.

Rekli so pa, tobak, s kakršnim jih sedaj biča tobačna uprava, da je vendar-le prehuda kazen za njihove grehe. » O Bosna,« so rekli »o Drina«, o Vardar, reke ponosite! Dale ste tobaku svoja imena — nečast dela vašim imenom! Kje si rasel tobak, ki ti pravijo tobak? Za katerim plotom, na katerem groblju ti je tekla zibelka? V vznožju gorenjskih snežnikov leži prijazno mestece, skozi mestece je speljana ozka struga, po strugi se leno pomika mrka moča »šajspoh« ji pravi vrlo prebivalstvo. To ti sodi ime, o tobak izza plota in z groblja in ne Bosna in Drina in Vardar!«

Razgrnili so pred menoj papir, na papirju je bila siva zmes in sem rekel: »To stvar poznam, to je čaj trikrat prekuhan in trikrat presušen. Tak čaj ni dober!«

Vzkliknili so: »Ni čaj! Gorje nam, da je tobak!« Razkazovali so mi in pripovedovali, da so nekdaj bili časi in je bil tobak podoben tobaku. Kako fino je bil rezan, rahlo s tremi prsti si ga dvignil s kupčka, košat šop ti ga je obviselo v ščepu kakor detelja iz koselca. Slast je bila cigareto sukati še večja jo kaditi! Sedanji tobak pa komaj da bi ga moral zajemati z žlico, odspred se ti usiplje iz stročnice in se ti usiplje odvzad, da imaš obleko in usta polna nesnage, srce pa polno bridkosti — to ni prav!

Rekel sem gospodom, da za tobak nisem strokovnjak. Mojemu svetovnemu naziranju, da bi ustrezalo najbolje, Ako bi se država sploh ne ukvarjala s tobakom in negovala zavrženih bacilov. In tudi ne morem gospodi prizanesti očitka — kadar je koncertu konec, v največji gneči si že pahjo cigarete in ogrožajo občinstvu telo in imovino!

Dejali so, da oni trije niso tisti in da niti ne vedo, kaj je to: koncert.

Na to sem resnici na ljubo priznal, da je tobak, ki so ga razložili pred moje oči rezan slabo, ko bi bil lahko dobro. Le poglejmo, sem rekel, na primer ljubljanske zeljarje, kako ugledno ta obrt reže zelje in če se primeri in pride med zelje vmes karkoli tudi to je takisto rezano ugledno.

»O!« so dejali gospodje in so zamižali, uživali so v mislih in prevzela jih je slast. Jaz pa sem se spomnil in sem rekel, ali bi ne kazalo in bi se namignilo tobačni upravi naj da rezati tobak zunaj hiše, morebiti pri naših zeljarjih. Našim zeljarjem ni potresena življenja pot z rožicami radi bodo zaslužili kako paro, kak dinar.

Gospodje so molčali in zrli v tla . To ni bilo vljudno in sem rekel, da nisem užaljen, ako štejejo moj predlog za aboten. Ampak, sem rekel, da imam itak pripravljen drug, dokaj pametnejši predlog, ta predlog je ta, da kajo opuste.

Obupne so dvignili poglede, v očeh jim je tičala nema prošnja, naj jih ne zavržem nebogljenih.

Pa mi jih je bilo žal in sem rekel, da ne vem, od katere so stranke, in naj mi ne zamerijo odkrite besede. Ali trdno sem uverjen, v blagor jim bo na tem svetu in na onem, če se odreko tobaku. Tobak sploh ni užitek. Katekizem ne omenja tobaka ne z besedico . Ako bi bil tobak užitek, gotovo bi bil v katekizmu prepovedan. In še to naj preudarijo, da se nič na svetu ne zgodi brez višje volje. Ako bi nebo hotelo, ni je sile na svetu, katera bi mu ovrla voljo: tobak bi bil dober in predober, pa naj bi uprava sadila in gojila, žela in rezala sam samcati osat! Nebo ve, kaj hoče! Le zaupati je treba v njegovo neskončno modrost, pa slabši tobak ne bo več slab tobak, nego bo prst božji, migljaj z nebes.

Za ječali so: »Umrli bomo!«