To vse ljubezen stri
| To vse ljubezen stri Alojzij Pengal |
| |||||||||||
Študent Janez Muha je sedel v svoji zatohli sobici, glavo naslonjeno na roke, in strmel v knjigo, ki je široko odprto ležala pred njim na mizi. Bil je sedmošolec ljubljanske gimnazije, zelo nadebuden mladenič, ki je sicer odkrito sovražil vse lepe vednosti, ki so mu jih vtepali v glavo različni pedagogi, a na tihem oboževal zaljubljene pesnike in celo sam večkrat splezal na strmi Parnas. Janez Muha je bil torej poet. Tako je vsaj trdil njegov ideal Miri, zelo lepo dekle, ki je bilo uslužbeno v neki ljubljanski modni trgovini. Tej je posvečal svoje prvence, vse goreče od prve ljubezni, in opeval jutranjo roso, ki se blišči kot solza v njenih očeh.
Tudi tisti dan je ležal pred njim na odprti knjigi »listi bel«, na katerem je pa bilo že veliko pisarega in mnogo črtanega, kar je pričalo o velikem trudu, ki čaka vsakega človeka, ki se hoče dvigniti iz prozaične vsakdanjosti v višje sfere. Iz kaosa črtanih stavkov in zavrženih rim, je bilo vendar mogoče izluščiti biser prvili dveh verzov:
Mici, ti si kakor roža,
ki jo vetrič lahno boža.
V šoli je bil Janez Muha prvi izmed petero kranjskih fantov, ki so bili po mnenju veščakov že naprej obsojeni, da uživajo še eno leto veselje sedme šole. Tudi je znal izvrstno oponašati svoje predstojnike: profesorja zgodovine, ki je znal umetniško dovršeno pljuvati — od prvih klopi čez kateder naravnost v pljuvalnik, in profesorja grščine, ki je vsak dan pri vstopu v šolsko sobo vrgel s silno močjo in spretnostjo akrobata, iz razdalje štirih korakov, svoj cilinder na žebelj, kjer je kot pribit mirno obvisel. Profesor nemščine, ki mu je v šestem razredu proti koncu šolskega leta v vznešenih besedah zapretil, da ga bo »jahal« toliko časa, dokler ne bo »zletel«, je bil tudi padel v nemilost Janeza Muhe: narisal je bil veliko dirkališče, pregrajeno z visoko ograjo v dva dela; prvi del je bil šesti, drugi sedmi razred. In nad ograjo je plaval v čudovito lepem zaletu Janez Muha, na katerem je jahal profesor nemščine s široko odprtimi in začudenimi očmi, kakor se ne bi mogel dovolj načuditi, da je njegov »mučenec« kljub »jahanju zletel« v sedmi razred.
Toda vrnimo se nazaj v njegovo sobico. Janez Muha je koval pesmico, ki mu pa ni šla ni kaj od rok. Kako bi pa tudi mogel pesniti, če mu lepe poetične misli kalijo tako prozaične težave in nadloge vsakdanjega življenja.
Janez Muha je bil v silno težavnem položaju. Po vogalih ljubljanskih hiš so bilinamreč nabiti veliki plakati, ki so napovedovali plesni večer v maskah, ki se je imel vršiti tisti večer v dvorani Narodnega doma. Tudi Mici je obljubila, da pride. To ga je vse prav veselilo, le nekaj je kot kamen težilo njegovo zaljubljeno srce.
Bil je suh. Suh kot cerkvena miš! Najmanj štirikrat je že obrnil vse žepe, vsakdanje in praznične obleke. Zaman!
Janez Muha je bil sicer sin premožnih kmečkih staršev, a kaj pomaga, ko je pa oče stiskal tistih par krajcarjev. Dajal mu je komaj za najpotrebnejše stvari, in dijak — posebno v višji gimnaziji — ima tako mnogo izdatkov, zlasti v predpustnem času.
Gospodinje ni mogel »napumpati«, ker je bil že itak dolžan cele tri krone. Poleg tega bi ga podvrgla natančnemu izpraševanju: quis? quid? ubi? quibus ausciliis? cur? quomodo? quando? in končno bi mu vkljub vsej dolgi spovedi ničesar ne dala.
Pri sestri, ki je študirala na učiteljišču in živela v nekoliko boljšem gmotnem položaju kot on, je tudi že bil, a ona se bo sama udeležila plesa skupno z njegovim idealom Mici, ki je bila njena neločljiva prijateljica. Torej tudi nič.
Kostum je sicer imel, lepo obleko črnogorskega junaka, a kaj pomaga, če ni denarja.
Janez Muha je bil ves obupan. Zatopil se je v svoje žalostne, grenke misli in mislil…
Nenadoma se mu razjasni obraz, vesel skoči kvišku, da se prekucne stol, na katerem je sedel, in vzklikne: »Heureka, heureka!«
In skočil je k omari, jo odprl in vzel iz nje »Aritmetiko in algebro« in Homerjevo »Odisejo«. Nekaj časa je držal obe knjigi v roki in po dolgem premišljevanju vzdihnil:
»Hm, premalo bo!«
In segel je še enkrat v omaro in privlekel na dan lepo belo srajco. Vse skupaj je potem zavil v papir in se tiho izmuznil iz sobe in še tiše mimo kuhinje na ulico.
Malo težka se mu je zdela pot tja za vodo k ljubljanskim starinaricam, pribežališču dijakov v stiski in sili. A česa mlad človek ne stori vse za svoj ideal! Hitro je korakal po ulici, da ne bi srečal kakega znanca, kar bi mu bilo skrajno neljubo, in je naglo stopil v prvo prodajalno, do katere je prišel. Kupčija je bila hitro sklenjena. Janez je stisnil v roke dve kronci in odhitel na ulico.
»Premalo bo, premalo,« je premišljeval, ko je šel po Starem trgu, a istočasno se je tolažil s besedami: »Bo že!«
In v sladke misli zatopljen je prišel k svoji sestri Angeli.
»Nazdar, Angeljček!«
Tako priliznjeno nagovorjena sestrica ga je temno pogledala, trdno prepričana, da jo bo zopet nadlegoval za denar.
A Janez je sedel k njej, jo vščipnil v roko in vprašal:
»Greš danes zvečer na ples?«
»Seveda grem!«
»Beži, beži, taka goska, pa na ples!«
»Pa tak fant in kavalir brez denarja!«
In tako sta se dražila nekaj časa, dokler ni Janez vprašal:
»Angcljček, tebi je gotovo znano, kakšno masko si je izbrala Mici. Popolnoma sem jo pozabil vprašati!«
Angeline rdeče ustnice so se zakrožile v hudomušen nasmeh.
»Kaj se tudi ti udeležiš plesa?«
»Seveda!«
»Pravzaprav ti ne bi smela povedati, a naj bo!« In sklonila se je k njemu prav do njegovega ušesa in mu tiho razodela vso skrivnost:
»Jaz bom imela belo čepico in Mici zeleno. Po tem naju boš najlažje spoznal.«
»Že dobro, že dobro!« se je zahvaljeval Janez in odhitel na svoje stanovanje.
Janez Muha — tisti večer oblečen kot čvrst črnogorski junak, prepasan s krasnim pasom, ki se je svetil kot zlato, in s črno čepico na glavi, izpod katere je prav izzivalno gledalo v svet par črnih kodrov — se je pozorno ozira! po dvorani in iskml belo in želeno čepico.
Ni dolgo čakal.
Prikazali sta se pri vhodu v dvorano, lepi kot kraljici, in Janez je takoj pohitel k njima. Oh, Mici je bila tako krasna v svoji zeleni čepici. Pri pogledu nanjo je izgubil vso pamet. Njegovo mlado zaljubljeno srce je močno utripalo, ko jo je poprosil za prvi valček in je ona z ljubkim poklonom, s katerim ga je popolnoma očarala, privolila.
Med plesom ji je šepetal na uho tako lepe in sladke stvari, kot bi ji hotel z besedami nadomestiti vse sladkarije, s katerimi ji vsled svojega suhega žepa ni mogel postreči tisti večer. Vendar jo je kot pravi kavalir peljal po končanem plesu k bogato obloženi mizi. A ta Mici — oh, ta Mici je bila tako brezobzirna, tako malo skromna. Izbrala si je veliko in samih dobrih stvari. In jedla je z apetitom, kot da ne bi že tri dni ničesar použila. Mladi Črnogorec jo je s strahom opazoval in še z večjim strahom vprašal prodajalko za račun.
»1 krono 90 vinarjev,« je izračunala prodajalka. Težko so se ločili tisti dve kroni iz Janezovega žepa in žalosten je spravil ostalih deset vinarjev.
»Oh, ta Mici! Tako lepa, tako ljubka in vendar tako — skoraj bi rekel požrešni,« je premišljeval. Kaj naj sedaj napravi? Dva izhoda sta vodila iz te strašne zagate: prvi je bil izhod plesne dvorane, skozi katerega bi prišel domov v posteljo, in drugi — krčevito se je oprijel zadnje rešilne hilke; skleni! je, poprositi sestro, naj mu odpomore.
Našel jo je v dvorani in jo odpeljal v stransko sobo, kjer sta sedla na divan.
»Angeljček, se dobro zabavaš?«
»Dobro,« je tiho odgovorila.
Umolknil je; ni vedel, kako bi začel.
»Angeljček, denarja mi je zmanjkalo,«
»Aha!«
»In — če bi mi ti nekaj posodila!«
»Hm.«
Janez je bil vsled kratkih, dvoumnih odgovorov popolnoma obupan.
»Dva kroni sem imel, a ta Mici, veš, je tako brezobzirna!«
»Kako?«
»Pojedla je naenkrat za dve kroni slaščic, seveda na moj račun.«
»In?«
»No ja, in sedaj sem suh! Angeljček, pomagaj! Vsaj dve kroni!«
Segla je v žep in mu odštela denar.
»Kaj pa ti je, da si tako redkobesedna?«
»Bah — glavobol!«
»Angeljček, ubogi moj srček, kako te imam rad!« je Janez navdušeno vzkliknil, ko je začutil denar v svoji roki, in veselo jo je objel. Oprostila se je njegovega objema in on je z novim pogumom v srcu odšel nazaj v dvorano.
A njegovo veselje ni dolgo trajalo. Po drugem valčku je postala Mici še brezobzirnejša: prizanesla ni celo najfinejšim likerjem, Janezova denarnica se je zopet kmalu popolnoma izpraznila in s strahom je zrl v temno, neprijazno bodočnost.
Tedaj se je srečen slučaj usmilil ubogega Janeza. Gospodična Mici je pričela tožiti, da se ni kaj dobro ne počuti in zaželela si je svežega zraka. To je njemu zelo ugajalo, kajti količina in kakovost zraka se nista prav ni dotikala perečega vprašanja njegove denarnice. Sicer so mu je smilila, vendar ji je tudi nekoliko privoščil, kajti njeno trenutno slabost je smatral za posledico prevelikega zauživanja krepčil.
Odšla sta v prazno stransko sobo, kjer sta sedla k odprtemu oknu.
Janez ni mogel ve krotiti svoje ljubezni. Objel jo je, pritisnil na svoje srce, jo nežno božal po črnih laseh, ki so kukali izpod zelene čepice in jih vroče poljubljal.
»Moja dušica,« je govoril, »življenje moje duše, ljubica mojega srca, luč mojih oči — «
»O Janko, kako si ti neumen!«
Janezu se je zazdelo, kakor bi ga udaril kdo s težkim kladivom po glavi ali polil z mrzlo vodo. Poleg sebe pa je zaslišal vesel smeh, in ko je natančneje pogledal v razkrinkani obraz, je videl, da Mici ni Mici, ampak njegova poredna sestrica Angela.
V splošnem ni imel ta dogodek za Janeza slabih posledic. Njegovo srce se je le nekoliko streznilo.