To ravno polje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
To ravno polje: Pomladni obraz
Anton Koder
Izdano: Slovenski narod 29. april 1875 (8/96), 1–3.
Viri: dLib 96
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kraj veselja, kraj upa, kraj bogate, dolgo gojene nade, to široko polje, o katerem poje narodni pesnik:

»Čez to ravno polje,

Ino čez travnike
Pa gladke so steze,

Po njih moj ljubi gre.«

Da to široko, ravno polje, koliko lepote koliko poezije je v tebi. To pa ve le oni, ki ima srce, čuteče srce za naravo, za pravo lepoto, za svoj dom, sredi ravnega polja.

Ko odleze prvi sneg v zgodnej pomladi, ko pihljajo prvi gorki pihljaji, ko vtrinja zopet zlato solnce mile žarke na nebu, nad tem širokim poljem, vzbudiš se iz zimskega spanja, praznuješ svoje novo rojstvo, svojo veselo alelujo.

Svojo rujavo temno polt o ravno polje, pregrneš potem z zelenim ogrinjalom, mej katerim blišče, kakor zvezde na modrem nebu cvetice, pomladne cvetice, tu gosteje, tam bolj posamezno vsejane, kakor rimska cesta sredi neizmernega obloka. In tedaj se izbudi tudi novo življenje, nova radost tebi ravno široko polje.

Svitel, črn muren pririje zopet iz zimskega spanja na dan, veselit se življenja, veselit se spomladi in svoje borne a čedne hišice — sredi ravnega polja.

In pridna brenčeča čebelica se dvigne tudi iz dolgočasnega uljnaka, se vspne v kviško in preleti visoko mestno ozidje ter plava tja nad to ravno polje, obišče svoje cvetice in jim šepeče s svojim šumenjem: veselo cvetite, prišla je zopet vesela, gorka pomlad!

Belo pisan rumen metulj, ki je dremal do sedaj v svojej zibelki pripetej na tankej niti pod skritim podstrešjem v zavetji hrastovega ali kakega druzega dupla, pretrga ozko odejo, ki ga pokriva, in odjadra tja nad to ravno široko polje. In škrjanec obišče zopet svoje stare brazde, dviga se visoko nad nje v oblake, žvrgoli svojo staro, a večno novo pesen, pesen ljubezni, ter se spušča polagoma zopet na zemljo, tja kjer mu vali zvesta njegova ljubica mladi rod v mehko poslanem gnjezdu — sredi ravnega polja.ž

Zdajci pa se vspe iz bližnjega mesta gruča ljudij, vrsta stanovalcev starih in mladih, pred njimi kopica nedolžnih otrok. In to veselje, ta radost! Raznet paglavec, njegova vrstnica nježna deklica, sedeta tjakaj na meji, kjer zemlja nekoliko visi, iščeta skrivnih murnovih bivališč, oborožena z dolgimi bilkama v roki. In ko najdeta tako luknjico ležeta na obraz, vabita s svojim orožjem in ponavljata skrivnostno čarovne besede:

»Muren, muren prid' iz luknje,

Bova jela bele štruklje,
Na vrat ti denem zlat komat,

Se peljeva tja v beli grad.«

In srečna sta, neizmerno srečna sredi ravnega polja. In tamkaj lep par. Sramežljiva, rudečelična ljubica ob roki plamečega ljubezni, sreče raznetega mladeniča. Kako stopata ponosno, kako šepečeta skrivnostno, kako se pogledujeta zaljubljeno, kako stiskata desnico v desnici, vsaj to je ljubezen, to je prisega, to je razodenje večno zveste ljubezni, vse to — sredi ravnega in širokega polja.

In zopet tam od strani siv oče, reditelj mnogobrojne družine, skrbna mamica, odgojica nježnih veselih otrok.

Glej kako stopata, vtopljena, zamišljena za svojimi ljubčeki, kako vganujeta o sreči, o prihodnjosti zale, uže dorasle hčere, krepkega sina. In mej tem opazita spredaj ljubeč par in vzdihneta: ne bilo bi napačno, ko bi se, ker se ljubita, zavezala, ta mladenič, ta deklica.

O skrb, o prozaično ugibanje o sreči ali nesreči dveh nježnih src — sredi ravnega polja!

Zopet tam, mej najzadnjimi, vpogneni, pogosto kramljajoči ženski — opravljajoči trcijalki. Kako pogledujeti pisano izpod čela tja srečne zaljubljene, vsaj njima nihče ne govori več:

»Podaj mi ljubica roko,

Pod milo pojdeva nebo,
Ker njiva zopet zeleni,

Nad njo škrjanec žvrgoli.«

O zavid, spomin zamujene spomladi, zamujene ljubezni — sredi ravnega polja!

In v nedeljo popóludne po krščanskem nauku se predrami tudi kmetovalec iz svojega zimskega spanja. Nekaj tako veselega, tako milega mu je pri srcu, da stoži se mu po ravnem polji, akoravno je oral, sejal in žel toliko let v potu svojega obraza, skrbno boječ se oziral na temne oblake nad soboj, ki so mu grozili uničiti čestokrat krvavi trud dolzega leta. In vendar to široko, to ravno polje je njegovo veselje, njegov up, njegovo vse.

Kako stopa kmetič vesel s prekrižanimi rokami prvo spomladno nedeljo ob svojem polji. Kako primerja, polaga žulavo desnico na skrbeče čelo in misli in misli prozaične misli, kje bode treba najprvo orati, kod sejati rumeno pšenico, zlat ječmen, rudečo deteljo itd.

O primerjanje, borenje z življenjem, z odljudljeno naravo za košček životarenja — sredi ravnega polja!

In ko:

»Na polje hladna rosa pada,

Po nebu vnema zvezd se žar,
Ljubezen diha zemlja mlada,

Ljubezen diha vsaka stvar.«

Tedaj zagori tudi prvič nekaj skrivnostnega, nekaj tako milega, nemirnega v dekličinem, v mladeničevem srcu. Cele noči vgiblje, vse dni misli, ter ne more umeti Heinejevih besedij:

»Im walde wandle ich und weine,

Die drossel sitzt in der höh,
Sie springt und singt gar feine,

Warum ist mir so weh?« —

Tedaj pa hiti iz tesne sobe, iz vesele druščine, tako tesno mu je v njej, neko nepopisljivo hrepenenje ga žene tja, sredi ravnega polja, kjer cvetó prve cvetice, kjer pojó veseli skrjanci večno novo pesen ljubezni, kjer sije solnce, svetlo solnce tako jasno in stoprv tu sredi ravnega, širokega polja izpozna, da ljubi njeno, njegovo srce, da je prišla pomlad njegovi ljubezni, njegovemu srcu.

In to je najsrečnejši, najsvetejši čas, čas prve ljubezni, ki se ne vrne nikdar več, ljubezni:

»sredi ravnega polja.«

Liberius.