To je vojska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
To je vojska
Ivan Podlesnik
Izdano: Slovenec 43/264 (18.11.1915), 1-2.
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod feldvebl Jernejčič je odprl omaro. Iz nje je vzel množico zavitkov ter jih položil na mizo. Jernejčič je duša cele velike pisarne, eden izmed najbolj marljivih in najbolj vestnih. Služi že dvanajst let in meni se zdi, da ker mu ni dano pustiti življenja na bojnem polju, ga bo našla morda smrt v pisarni, sedečega za pisalnim strojem med kupi aktov... Ne želim mu tega.

Poklical me je, da mu pomagam pri protokoliranju zapuščine na bojnih poljih padlih junakov. Denar, slike, pisma, molitveniki, ure, verižice itd., take stvari so pobrali padlim ter jih poslali kadru, da jih odda naprej sorodnikom junakov. Posebno prijetno to delo ni, dasi je včasih zanimivo gledati, kaj vse so nosili vojaki seboj. Tu se najde prestrelena listnica, ki priča, da je šla krogla naravnost v srce vojaka; tam je zanimiva slika mlade žene z otrokom v naročju. Bog ve, kolikokrat so gledale oči padlega na to sliko, in zdaj pa nikoli več.

Celo dopoldne sva opravljala to delo. V roko nama je prišel med drugimi tudi majhen zavitek. V njem je bila srebrna ura z verižico in pa 45 K denarja. Zraven pa je ležal listič, na katerem je stalo napisano ime kadeta Pavla Rupnika. Takrat mi je nekaj pretreslo srce in roka se mi je tresla ko sem protokoliral to boro zapuščino svojega prijatelja, od katerega sem se tako težko ločil tisti zadnji večer tam v Ptuju, predno je odšel poln mlade moči in navdušenja tja gori v Galicijo.

V pisarno je pripel mlad fant vojak.

»Bil sem doma na dopustu pa so mi rekli, da so brali v časopisu, da sem dobil medajlo. Prosim ali je res?«

Gospod feldvebl Jernejčič je odprl zopet omaro in vzel iz nje drug zavitek, v katerem so bile shranjene svetinje bronaste in srebrne, majhne in velike.

Izkazalo se je, da je dobil fant ta majhno srebrno. Ves srečen jo je vtaknil v žep, se zahvalil in se poslovil. Midva z gospodom Jernejčičem sva pa nadaljevala prejšnje delo.

Pri drugi mizi so sestavljali protokole padlih. Monotono, vedno enakomerno je odmeval diktat tovariša tovarišu:

»Padel pri Nadworki — Strel v glavo ... Padel pri Gorlicah. — Strel v trebuh ... Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo ... itd.

Dan za dnem se je vršilo to zapisovanje, toda kup aktov se ni hotel prav nič zmanjšati: ker so prinašali vedno nove. Prav tako so prinašali tudi gospodu feldveblnu vedno nove zavitke, vedno nove akte, tako, da se je mož večkrat prijel za glavo in vzdihnil: »To ne bo končano še deset let ne!«

In res je kazalo tako, ker dan je bil podoben dnevu. Vedno isto:

»Padel je ob Dnjestru. — Ubila ga je granata ... Padel je pri Grodcku. — Strel v srce ...«

Tako je šlo naprej tisti, prejšnji in bo šlo jutrašnji dan. Brez konca.

»Deset vinarjev v gotovini ... slika in molitvenik. — Dvajset kron v gotovini ... listnica s pismi ... rožnivenec ...

Tako sem protokoliral že ure. Ampak tisti dan so bile moje misli samo pri enem, čegar uro in verižico sem imel tisti dan v rokah. Pavel Rupnik! Tako še mlad, tako še poln upov in nad, pa ga je pokrila zemlja poljska.

Tisti večer je imel tudi »Slovenec« poročilo o njegovi smrti. Jaz pa sem ostal doma in napisal pismo za »Mladost« v spomin Pavlu Rupniku. Bil je mrzel jesenski večer. Maršbataljon je bil pripravljen oditi in zato je odmevala pesem po ulicah mesta. Pesem domovine.


Moj fantič je za frajtarja,
pa nima nobenga krajcarja ...


Pesem, ki jo je pel tudi Pavel, ko je korakal nasproti smrti.

Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, ki so mi odmevale odnekod daleč:

... Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo ... Dvajset kron v gotovini. — Molitvenik in slika ... Padel pri Nadworki...

x x x

Bil je moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v .... Sprememba iz enoličnosti pisarniškega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj.

V pisarni je bilo mirno. Pesem peres je šla komaj slišno po sobi. Pesem peres, ki so pisala.

... Padel ob Dnjestru — strel v trebuh ... Vedno enako. Niti na imena onih, o katerih se je pisalo, nisem več pazil. Vsi v pisarni smo se bili že nadadili na to. Samo če je prišlo kaj posebnega, kakšna nenavadna smrt, kakšen nenavaden dogodek, so peresa za trenutek zastala.

Naenkrat pa je zastalo tisto popoldne tudi moje pero, dasi je bil dogodek, ki ga je narekoval tovariš tovarišem povsem navaden, enak stoterim med tisočerimi.

»Kriegsfreiwilliger Ivan Podlesnik, geboren ... Heimatsberechtigt...

Naprej nisem poslušal. Danes se čudim s kakšno mirnostjo sem prenesel to novico, te težke akorde vsakdanje pisarniške pesmi. Tako mi je bilo, kakor da sem gledal zadnje dejanje težke tragedije.

Moj oče! Izmed treh sinov je šel zadnji — prostovoljno — pa je prvi padel in na ta način končal lepo, junaško dolgo pot življenja težkih zmot in mnogih prevar.

Oče, danes si zopet pred menoj tako velik kot si bil pred mnogimi leti, ko sem se komaj zavedal, da si mi oče! Oče, danes so računi med nama poravnani, ker si poplačal svoj zmotni dolg s srčno svojo krvjo kot junak med junaki! Oče, lahko mi je pri srcu, ker z junaškim koncem si nam zapustil to, da bo spomin na te svetel v naših srcih!

Oče, počivaj mirno! Upam, da je pot na in po bojnih poljanah pripravila tvoje srce, da je tvoja duša mirno lahko stopila pred Njega, ki edini ve, da tvoje srce ni bilo tako kot so je slutili nekateri. Oče, kot je bila burna pot tvojega življenja, tako miren bo večni sen na poljskih poljanah. Skoraj bi ti zapel s Kettejem:


Zakaj si pravil, oče mi nekdaj
o svetski sreči, oče? Sen je sen!
Življenje je sovraštvo, večen boj ...

Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
ne želel bi ti spet iz groba ven.
Le spavaj, spavaj, srečni oče moj!

Pesem peres je pela naprej: »Padel
ob Dnjestru — strel v srce ....
Jaz sem se poslovil.

x x x

Peljal sem se proti domovini. Tisti dan je padel sneg na našo gorenjsko zemljo. V železniškem vozu je bilo živahno. Nekateri vojaki-ranjenci so se vozili domov za vedno, nekateri pa na kratke dopuste. Zato je bilo razpoloženje živahno, veselo. Ko smo se peljali proti Kranjski se je oglasila pesem. Pesem domovine.

Med vojaki se je nahajal tudi mož, ki se je peljal tisti dan po celoletni odsotnosti prvič zopet domov na štirinajstdnevni dopust. Ta mož je bil že, ko smo bili še na Štajerski, ves doma. Takole nam je pripovedoval o domu:

»Poldne bo, ko bom šel proti hiši... Otroci me bodo že oddaleč ugledali in pritekli mi bodo nasproti. Pa bo prišla tudi moja žena Katra. Vsa bo začudena, ker niti ne sanja se ji, da bom prišel domov. Prav nič ji nisem pisal. Pa bomo stopili v hišo in Katra me bo vprašala. Prav gotovo me bo takole vprašala:

— Ja, Janez, kaj boš pa jedel, kaj bi pil? Revež, ti si lačen, kaj naj li pripravim? —

Prav takole me bo povprašala. Jaz ji bom pa rekel:

— Katra, jaz nisem prav nič žejen in prav nič lačen, zato mi ni treba prav nič pripravljali. Ampak, Katra, ti se semle k meni vsedi, da te bom gledal.—

Tako ji bom odgovoril in Katra se bo k meni vsedla, otroci pa okrog, jaz jih bom pa gledal, samo gledal, četudi celo popoldne in cel večer ...

Tako je pripovedoval eden, drugi zopet drugače. Vseh misli so bile doma, vsak sam pri svojih. Moje misli pa so bile v dneh, ko se bodo vračali domov — za vedno — tisoči in tisoči. Kakšen velik praznik bo takrat! Vstajenje in vernih duš dan! Žalost in veselje!

Skoraj prepočasi nam je drčal vlak po domovini, pokriti s prvim snegom. Čim bližje smo bili, tem težje mi je bilo v srcu. Peljal sem se mimo kraja, kjer živi moja mati — meni pa ni bilo dano, da bi stopil k nji in ji rekel:

»Mati, tvoj mož je umrl ...«

Zato pa te pozdravljam tem potom, mati. Pozdravljam te kot eden, mimo katerega gre mnogo pogrebov, on pa gleda na — križ.