To in ono iz nekdanjega samostana v Kostanjevici

To in ono iz nekdanjega samostana v Kostanjevici M. Silvester

Izdano:	Domovina 8/44-52; 1925
Viri:	dLib 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ah! Kje ste zlata leta mladosti? Brzela ste brez prestanka. Vedno sem si skušal utvarjati, da sem še mlad, toda priti je moralo tudi spoznanje, da se staram. Pološča se me neka prej neznana topost in zamišljenost in slika v zrcalu mi kaže podobo moža, kateremu je življenjska skrb in borba za obstoj začrtala v bličje že marsikatero gubo, glavo pa pobelila z jesensko slano. Toda izgubljeno še ni vse. Ostal mi je še spomin, svež kakor jutranja rosa. Ta spomin mi je pa zategadelj še bolj dragocen, ker se nanaša na tista lepa leta, ko preživlja otroška duša neko tajinstveno dobo, polno blaženosti in bajnih domišljij. In središče tega spomina tvori moja zlata mamica, ki je znala nebogljeni deci tako lepo pripovedovati. Še danes mi zveni v ušesih njen zvonki glas, katerega smo tako radi poslušali, saj je znal pred nas pričarati toliko bajnih slik.

Že dolga leta krije zelena ruša in cvetje majkin hladni grob, ali njene povesti še žijejo med nami, v našem spominu in v naših srcih. Spomin na njene povesti me vedno znova pomlaja. V duhu zopet gledam, kako je nekoč zbrala krog sebe nas, svoje ljubljene piške, in nam jela pripovedovati dolgo storijo o postanku nekdanjega samostana, v katerem smo se rodili in živeli dotlej, dokler nismo sfrčali vsi, drug za drugim v svet, v borbo za življenje.

Da otmem njeno povest pozabljivosti, jo hočem ponoviti, da jo zvedó še drugi. Morda jih bo zanimala, kakor je zanimala tudi mene.

*

«... Ko smo bili zadnjič na robu planote Opatove gore,» je pripovedovala naša zlata mati, «se nam je nudil prelesten razgled preko vse Krške doline, na štajersko-kranjsko gričevje tamkaj do Kuma. Naš očka nam je pokazal pri tej priliki tudi Kamniške planine, ki so se lesketale v severnem ozadju v rožnati boji. In kažoč nam planoto krškega polja je razlagal očka, da je bila ta planota v pradavnih časih žrelo ognjenika, ki je bruhal gorečo lavo, kamenje in pepel. Sčasoma se je umirilo silno delo narave in neurje z gora je rušilo v to velikansko brezno kamenje in pepel. Pa je dobila še voda svojo pot in je nanosila v žrelo še gramoza in šute ter zalila nastalo planoto s svojim mokrim elementom, ker se vsled gorskih grebenov, ki so obdajali to kotlino, ni mogla odtekati k svoji morski domovini. Po dolgih letih pa je vendar preglodal zob časa tam za Brežicami manj odpornejše gričevje, in voda je dobila prost odtok čez hrvatsko planoto. Toda ogenj, katerega je zakrila voda z ogromno plastjo razne navlake, še vedno ne miruje in ravno potresi, ki so nas dramili v zadnjih letih, so nam dali čutiti, da globoko spodaj še tli ...»

«Mamica,» sem se oglasil jaz, ker mi je zlezel strah v kosti in mozeg, «zakaj se pa ne kadi nikjer iz zemlje, če je pod nami še ogenj?»

Pa nam je razložila, da se ne pojavlja ta ogenj po dimu, temveč, da nam pošilja na zemeljsko površje toplo vodo. Toplice na Čatežu, Dolu, pri Dobah, Šmarju itd. leže skoro v eni črti ob robu planote «Krškega polja» in tod poteka tudi tako zvana potresna črta. Našo otročjo bojazen, katero nam je čitala mamica iz široko razprtih oči, je znala hitro ugnati ter jela pripovedovati o ostankih iz nekdanje dobe, katere dobivamo še dandanes pri odkrivanju plasti laporja. Pripovedovala nam je o okamenelih školjkah, ribah, neke vrste jelenov, in nam obljubila, da nas bo peljala na «Štangrabe», kjer se vidijo vse te okamenene priče.

«In ta kraj, kjer stoji naš starodavni samostan,» je nadaljevala, «ni bil obljuden in tako lep kakor je sedaj. Doline in griči so bili poraščeni z gosto šumo, kjer je še neomejeno gospodarila razna divjačina. Jelen, volk, medved in ris so se sprehajali po teh goščavah. Le sem ter tja je zašel v te puste hrastove šume kak kostanjeviški plemič s tropom visokonogih psov, da si poišče svojo žrtev in ohladi svojo lovsko strast. — Nekoč so prišli v ta kraj trije Bogu vdani bosonogi menihi, oblečeni v sive kute, z namenom, da prižgejo ljudem, ki so stanovali ob robu gozdov, luč Kristove vere. Toda ljudstvo je bilo napram novi veri zelo odporno in se ni hotelo odreči Perunu, Dažbogu, Svetovitu in Morani.

Postavili so si menihi na malem gričku, kjer raste danes samotna lipa, svojo cerkvico, (na Gomili) in posvetih Sv. Lovrencu. Njih življenje je bilo jako borno, ker so jih podpirali samo kostanjeviški gospodje (vitezi) in meščani.

Nekoč — bilo je menda okrog l. 1220, — je prišel v Kostanjevico koroški vojvoda Bernard, da utrdi to postojanko kot neko trgovsko središče in odnese dolžni tribut. V tem času se je odpravil vojvoda nekega dne na lov v bližnjo hrastovo šumo. Vodil je s seboj trop psov, ki so kmalu izsledili plemenitega jelena, ter ga jeli besno preganjati. Divji gonji psov je sledil vojvoda z naglimi koraki preko gričev in dolin.

Psi so gnati svojo žrtev v goro in dalje tja v Gorjance. Plemenitaš je uvidel, da psi ne bodo kmalu ustavili jelena in da mu ne bo dana prilika za mojstrski bodljaj z lovskim nožem, s katerim bi na lovski način upihnil luč življenja upehani divjačini. — Vrnil se je in taval nekaj časa po šumi, misleč, da gre v pravi smeri. Toda kmalu je uvidel, da je zašel. Na klic z lovskim rogom ni dobil nikakega odgovora. Že se je nagnilo solnce precej nizko, ko je dospel do potočka, kjer si je ohladil žejo s požirkom mrzle vode. Utrujen od naporne hoje je sedel na mahovita tla kraj studenca in nekoliko zadremal. Toda komaj je zaprl trepalnice, je postalo krog njega jasno in v svetli megli se mu je prikazala podoba Marije, katero je v duhu prosil, da mu pomaga do srečne zmage nad škofom Lambergom, ki je vedno nadlegoval in pustošil njegovo zemljo. — Prikazen mu je obljubila svojo pomoč in mu ukazala, da ji mora sezidati samostan v znak svoje hvaležnosti. V hipu, ko je zginila izpred njegovih oči prikazen, se je vojvoda zdramil. Njegovo začudenje pa baš ni bilo malo, kajti tik pred njim je stal orjaški mož, odet v volčje kože in z veliko gorjačo v rokah. — Prestrašen je skočil vojvoda po konci in zgrabil za svoje kopje, toda orjak mu je dal znamenje, da ne želi nič slabega. Nemo je pokazal vojvodu, naj mu sledi. Šla sta nato vzdolž potoka in ko sta dospela na kraj, kjer stoji današnje zidovje nekdanjega samostana, je orjak obstal, zabil svojo gorjačo z enim samim sunkom v tla, ter dejal vojvodu: ,Tu je mesto, kjer naj stoji oltar Preblažene Device v cerkvi bodočega samostana!'

Pokazal mu je še smer, kod naj hodi vojvoda, da pride iz goščave in najde pot, ki vodi v Kostanjevico. Vitez je pogledal v smer, ki mu jo je pokazal orjak s stegnjeno roko, a se je takoj zopet ozrl nazaj, toda o grčasti postavi ni bilo več ne duha ne sluha.

Vojvoda se je odpravil naprej v dani smeri in kmalu našel pot iz goščave. Ko je dospel na bližnji griček, ga je pozdravil srebrnočist glas iz zvonika Sv. Neže, ki je vabil maloštevilne kristjane k večerni molitvi. — Gozdnega orjaka, ki se je prikazal Bernardu, so pozneje menihi imenovali «vir silvester» in so mu izkazali to čast, da so ga proglasili za nevidnega stražarja samostanskega grba. Tudi so ga kaj radi naslikali na raznih podobah in ga še sedaj ohranjene slike nad portali samostana kažejo kot stražarja.

Bilo je leta 1226., ko je stopil vojvoda Bernard v odločilni boj z grofom in škofom Lambergom. Pred bitko je vojvoda Bernard svečano ponovil že dano obljubo devici Mariji. Bojna sreča mu je bila mila. V krvavem metežu je stri moč in slavo škofa. Bernard pa je hitel domov in spisal ustanovno in darilno pismo, ter ga položil v dveh izvodih na oltar Preblažene v samostanu v Vetrinjah na Koroškem.

S pripravami za zidanje samostana se je takoj pričelo. Toda dovršila se je zgradba šele leta 1234. Seveda še ni obsegala prvotna stavba niti polovice sedanjega obsega. — Ker je bil kraj kakor rečeno slabo obljuden, je bilo treba preskrbeti drugod delovne moči in živino. Menihi, ki so bili poverjeni z zgradbo samostana, so pripeljali seboj več stotin težakov, večinoma Korošcev in Tirolcev, ki niso bili samo dobri delavci, temveč tudi hrabri borci. Slednje je bilo zlasti v tem kraju velike važnosti, ker je bila tačas Kostanjevica zelo blizu meje Ogrov in Turkov.

Kakor pripoveduje ljudska pripovedka, so imeli menihi pri zgradbi obilo težav in raznih neprilik. V ljudstvu živi še danes povest o gorskih vilah, zlih čarovnicah, o Besih in Škratih, ki so v druščini nagajali graditeljem.

Po jarku, ki se razteza od Ravne gore, pod Mirčevim križem, Polomom in Štembuhom je žuborel nekdaj potoček, čist kakor kristal. V tolmunih so švigale gibčne, pestrobojne postrvi in na gladini vode se je zrcalilo nebo. — Pod Štembuhom pa, kjer preide dolinica v divje razrite stene, je tvoril potoček krasne slape. V zgornjem toku mirna voda se je tu penila in se s silo zaletavala v skalovje Čestitk. Še tem bolj divje in peneče pa je padala preko skalovja v Mačkovcu in se je šele umirila, ko je zopet prišla v ravnino. Ob prekrasnem slapu se je nahajala naravna podzemeljska jama in v tej jami se je utaborila trojica zlih čarovnic. Bile so to izobčenke, katere je izključil iz svojega kola zbor gorskih rojenic. V rupah, ki se še danes imenujejo ,Pri peklu', so se pa udomačili Besi in Škrati s svojimi tolstimi polhi.

Nekega dne so se podale čarovnice ob slapu navzdol, hoteč obiskati svojo žlahtnico, ki je bivala v neki votlini v Mačkovcu. Prišedši na rob skale, od koder se odpre očem krasen razgled preko cele doline, so mahoma uzrle jaso, katero so napravili delavci kot prostor za stavbišče. Z največjim začudenjem so gledale na množico ljudi, ki je kopala štore, izravnavala zemeljsko površino, kopala kamenje in dovažala stavbni materijal. Ker so se pravkar mudile po zlih poslih v drugih krajih, jim še ni bilo znano, kaj se počenja v vznožju njih kraljestva. Začudeno so so spogledale in vprašale druga drugo, kaj bi to pomenilo; toda odgovora si niso znale dati. — Najstarejša čarovnica, ki je bila najbolj radovedna, je capnila z nogo ob tla ter se v hipu spremenila v črnega krokarja. Jadrno je zletela v dolino in zoprno hreščeč opazovala početje pridnih težakov, ki so bili docela oznojeni od trdega dela. Zletela je še na prostor, koder so se kopali temelji za bodoči samostan. O groza! Sredi prostora je bilo postavljeno veliko razpelo, pod razpelom pa je klečal starikav menih in opravljal pobožne molitve.

Pogled na razpelo je razdražil v krokarja spremenjeno čarovnico do skrajnosti. S hreščečim glasom se je zagnala v kutarja, hoteč mu izkljuvati oči. Sveta jeza je obšla v molitvi motenega meniha; jadrno je pograbil lok, položil na struno pšico in sprožil v smeri proti gavranu, ki se je hotel ponovno zagnati v prestrašenega meniha. Sprožena pšica je švignila skozi zrak, toda zgrešila je svoj cilj. Čarovnica je hitro uvidela, da bi znala podleči v tem boju z oboroženim kutarjem, zato se je brž obrnila in hrešče odletela k slapu Mačkovca, kjer so jo nestrpno čakale njene sestre. Komaj je sedel krokar na tla, se je spremenil zopet v čarovnico v človeški podobi. V eni sapi je izklepetala vse, kar je videla, in se obenem grozeče ozirala v dolino, od koder je prihajal šum, ki so ga povzročali delavci pri zgradbi.

Sklep čarovnic je bil hitro storjen. Pogovorile so se, da ne pustijo na noben način zrasti stavbe do strehe, pa naj jih stane kar hoče. Sklenile so tudi, da naprosijo za pomoč sosede Bese in Škrate iz ,Pekla'. Preden pa so odšle v posete k Besom in poglavarju Škratov, so še skuhale v piskru točo, ter jo spustile z bliskom in gromom v dolino.

Za pomoč naprošeni zli gorski duhovi so bili hitro pripravljeni pomagati zlim rojenicam, ker so mrzili nauk Križanega z isto srditostjo kakor njih posetnice. Soglašali so s sklepom čarovnic, da ne pusté, da bi se kdaj dogradila stavba, še manj pa, da bi jih kdaj motilo zvonjenje iz cerkvenega zvonika. Že prihodnjo noč, ko je delavstvo v utrujenosti trdno spalo in so samo straže stopale s trdimi koraki krog zasilnih lesenih koč, je prišel na pozorišče trop zlih duhov v spremstvu čarovnic. Tiho kakor bi se nič ne godilo, so razdrli zidovje do tal.

Vsako noč se je to ponavljalo. Prišle so čarovnice in njih pomočniki, ter razdejali vse, kar se je zgradilo čez dan. Obup se je polaščal vseh, ki so imeli posel pri započetem stavbnem delu. Pomisliti morate, dragi otroci, da je bilo tako in enako delo takrat mnogo težavnejše, ker ljudje še niso imeli tistih pripomočkov pri delu, kakor jih imamo danes. Ljudstvo je godrnjalo; prišlo bi gotovo do upora, da se niso bali ljudje srditih hlapcev kostanjeviških vitezov, ki so podpirali menihe na vse načine. — Vsepovsod se je videl samo obup in upor. — Z največjim zadovoljstvom so zrle čarovnice na sad svojega zlobnega početja. Nekega dne, bilo je ravno v času, ko je cvetela praprot, je zalezoval mlad lovec divnega jelena v bližini Mačkovca, da oskrbi menihe in polirje z okusnim mesom. Plemenita žival se mu je odmikala vedno višje in višje, dokler se ni zgubila v gosto zaraščeni goščavi v Čestitkah. Jezilo ga je, da se ni mogel približati jelenu na tako razdaljo, da bi lahko tvegal smrtonosen strel. Utrujen je legel na brežino v gostem grmovju, hoteč se nekoliko odpočiti. Vzel je v roko lok, preizkušal struno in njeno prožnost in pregledaval ostre pšice, če se niso pri plezanju na skalovju skrhale. — Skozi šumenje gorskega vodopada se je tedaj hipoma začulo drsajoče korakanje. Kdo bi mogel biti? V trenutku je imel lovec v rokah pripravljeno orožje. Menil je, da se bliža z vso opreznostjo kaka divjačina potočku, da se tamkaj navžije mrzle vode. Toda kdo opiše lovčevo začudenje, ko zapazi naenkrat onkraj potočka čudne postave. Skozi gost grm je videl, kako se plazijo ob vodi tri ženske odurnih obrazov in odete v umazane cunje; tem mršavim babam pa so sledili črni Škrati in visokorastli Besi ,v zelenih in rdečih hlačah, z enakobarvnimi čepicami na glavah. — Zoprn duh po žveplu in smoli se je jel razširjati po ozki dolinici. Samostanski lovec, čigar srčnosti in hladnokrvnosti so se sicer čudili že marsikateri žlahčiči pri izvrševanju lova na neresca in medveda, je prebledel. Kri mu je zastala v žilah, ker je uvidel, da se nahaja v območju zlih duhov, ki so napravili v dolini že toliko zla. Morda bi postal mirnejši, če bi se bil zavedal, da ga napravlja nevidnega cvetni prah praproti, ki se mu je usul spotoma v opanke in malhe irhastega suknjiča. Mahoma pa se je sam spomnil na ,žegnano' svetinjo, katero mu je podaril nekoč vetrinjski opat in katero je nosil vedno pri sebi. To mu je jelo vračati pogum. Z žarkim pogledom je sledil kretnjam plazečih se postav, ki so se ustavile kraj tolmuna in se začele posvetovati, kaj bodo počele prihodnjo noč. Najstarejša izmed sester čarovnic je vsekakor vodila celo delo, imela je glavno besedo in je razdeljevala vloge razdiralnega posla. Koncem posvetovanja se je stara čarovnica zelo razvnela. Dvignila je roke proti modremu nebu in se hrešče zaklela, da se mora preje posušiti potok in zginiti slap, preden bodo ona in njene sestre odnehale od razdiralnega dela, same pa naj okamenijo v tistem trenutku, ko bi prvič zazvonil zvon v samostanskem zvoniku. Zlobni duhovi so bili veseli, da imajo tako krepko zaslombo v boju proti novi veri, ki se je razširjala po vsej dolini Krškega polja. Krepko so si stisnili roke navzoči sovražniki samostana ter se razšli vsak v svojo smer. Babe čarovnice so se podale v strmino; splezale so po polzkem kamenju v steno in zginile v podzemsko jamo. Besi in Škrati so pa odšli proti ,Peklu'. Ko so dospeli na rob globoke rupe, so poskakali drug za drugim v tmino zevajoče jame.

Lovec, ki je opazoval vse in tudi slišal slehrno besedo zarotniške družbe, je bil vesel, da ga niso izvohali Škrati in da je tako poceni odnesel zdravo kožo. Gorje mu, če bi ga bili zasačili, bog vedi v kako pošast bi ga bili začarali in služiti bi jim moral na veke. Čutil je, da ga je obvarovla velike nevarnosti ,žegnana' svetinja in še nekaj posebnega, česar se pa ni mogel zavedati. — Ko se je uveril, da je zrak čist, se je zmuznil tiho in spretno iz svojega skrivališča, zdrsel po robu strmega klanca v dolino, ter se od tamkaj podal v diru k samostanskemu obzidju. Njegova prva pot je bila, da je poiskal meniha, ki je vodil stavbna dela, ter mu poročal natančno vse, kar je videl in slišal. Častitljivi mož ga je pozorno poslušal in se nato globoko zamislil. Po daljšem premišljevanju se je obrnil k lovcu, in mu zabičal, naj ne črhne o dogodku niti besedice.

Prišla je noč. A ko se je zjutraj zdanilo, so videli delavci zopet svoj trud prejšnjega dne razdejan in sicer natačno tako, kakor je to določila čarovnica na sestanku ob slapu v Čestitkah. Dobremu menihu so se to jutro iskrile oči v radosti. Delavcem se je to sicer nekam čudno zdelo, ker je bil menih, ko je pregledaval delo nočnega razdejanja, vedno jezen in čmeren. Poslal je posebnega sela v Kostanjevico k tamošnjim vitezom s pismom, v katerem jih je prosil, da mu pošljejo v pomoč vse razpoložljive tlačane. Krog 7. ure zjutraj je že mrgolelo na stavbišču vse polno delavcev, ki so pričeli z zidanjem zvonika. Menih je ukazal delavcem, naj delajo s podvojeno silo, samo da zgradijo zvonik v toliko, da bodo vanj lahko obesili zvon. Nešteto rok je podajalo, nosilo in zidalo: zidovje je jelo rasti vedno višje in višje. Delavci si niso dali nobenega počitka in so delali nepretrgoma naprej s silo, ki je lastna samo obupancem.

Sence, ki so padale od solnca, k zatonu se nagibajočega, so postajale vedno daljše. Ko je pa jela zlata krogla zahajati za vodeniškim hribom, so pritrdili zidarji zadnji povprečni tram na skoraj dovršeno zidanje zvonika. Istočasno je pripeljalo četvero volov zvon iz cerkve sv. Neže iz Kostanjevice. Treba je bilo izvršiti še zadnje delo, namreč obesiti zvon na nosilno tramovje v zvoniku. V trenutku so se spuščale iz sveže stavbe vrvi, ki so jele dvigati težki bron vedno višje in višje, dokler se ni zazibal skozi lino v zvonik in našel svojo oporo na hrastovem tramovju.

Hladen mrak se je že jel razprostirati preko jase, ko se je začul iz line srebrnočist glas zvona, ki je oznanjal okolici zmago mučnega dela, zmago nad zlobnimi duhovi in delom čarovnic. Od napornega dela oznojeno ljudstvo je pokleknilo na tla in sklonilo glave v molitvi. Častitljivi menih v beli kuti, s štolo in razpelom, pa je dvignil roke k blagoslovu ter začrtal v zraku znamenje križa. In ko je blagoslovil ljudstvo, je zapel z gorečim glasom zahvalno pesem, čemur se je odzvalo tudi ljudstvo iz stoterih grl. Bil je veličasten trenutek.

Ni še utihnila pesem, ko se je začulo iz sten Mačkovca in Čestitk strašno bučanje. Nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve kakor šibe; strašnemu pišu je sledilo grmenje, kakor bi se podirala gora. S strahom je zrlo ljudstvo v stene Mačkovca, kjer se je rušilo kamenje in skale. Neznano besno tulenje je napolnilo ozračje.

Ljudstvo je vzdrhtelo v grozi. Svojih spon oproščene zemeljske sile in sile pregnanih duhov so se dvigale in padale ter butale ob stene in drevje, uničujoč vse, kar jim je hotelo zastaviti pot. Črn oblak, ki se je dvignil iz besnečega vrtinca, se je jel svetlikati v gorečih bliskih; iskra za iskro se je utrinjala iz oblaka in sikala proti razburkanemu vrtincu, kjer je hrupelo in bučalo kakor v peklenskih mlinih. Zračni vrtinec in črn oblak sta se jela pomikati naprej, vedno gromeč in puščajoč za seboj največje opustošenje. Kraj, ki se zove še danes «Polom», je trpel; trpela pa je tudi Ravna gora in bližnji Gorjanci.

Ko se je pa umaknila divja sila za rob gore, je nastala tišina, kakor da se ni nič zgodilo. Ljudje, ki so bili vajeni gledati od daleč krasni slap v Mačkovcu in prisluškovati njegovemu tajinstvenemu šumljanju, so se znova začudili, ker ga ni bilo več; vzela ga je neznana sila, ki je pravkar divjala v zakletem kotu Mačkovca ...

Na naravo je legla tiha noč, toda ljudje niso mogli zatisniti svojih oči dolgo v noč, ker so se bali maščevanja čarovnic. Šele v zgodnjih jutranjih urah jih je zazibal spanec v nemiren sen. Zjutraj pa, ko so se zopet zbrali k delu, so se čudili, da niso uzrli zopet običajnega razdejanja; trud in delo pretečenega dne je ostal nedotaknjen. Sedaj so šele uvideli, da je zmagal križ nad poganstvom, in so hvalili Križanega za pomoč.

Odslej je napredovalo delo skokoma. Zarana, opoldan in zvečer je oznanjal čisti glas zvona zmago nad slabim in bodril vse ljudi k ljubezni in k dobremu. Nesreče, ki so se prej tako često dogajale, so se skoro docela omejile. Zginila je kuga in mrzlica, a vračalo se je zdravje in veselje.

In kakor pravi še nadalje pripovedka, so prišle iz svojih gorskih zatišij dobre rojenice: določale so mali deci bodočnost in jo čuvale pred nesrečami.

Sedaj so si upali na dan tudi dobri palčki, ker se jim ni bilo več bati zlih Besov in čarovnic. Šli so v dolino med ljudi, ki so se jeli naseljevati po nižje ležečem gričevju, ter obdelovati rodovitno zemljo. Občudovali so delo tlačanov; a nekaj so pa le pogrešali pri njih, namreč trto. Ni šlo v glavo tem dobrim malim možičkom, zakaj bi ne sadili tlačani trte in si privoščili sem ter tja kapljico njenega soka, da se jim razvedri od truda zmračeno čelo. Vrnili so se nekoč v svoje podzemeljsko kraljestvo ter prinesli na dan butare vinskih trt in ko so tlačani v noči mirno spali, so se palčki priplazili k hišam in zasadili v grede pod oknom žlahtne trtne ključe.

Trta je uspevala od leta do leta vedno bolj in bolj. Palčki so bili veseli, ko so videli, da so ljudje vedno vedrejšega lica. A ko so ljudje pridelali čez leta že cele sode žlahtne kapljice, so že jeli srečavati čez mero opojene ljudi. Sedaj so šele uvideli dobri možici, da so se zelo zmotili, ker so pač bili mnenja, da bodo uživali ljudje njih dar zmerno, kakor je to pri njih v navadi, (Vidi se, da so še premalo poznali Dolenjce.) Pozneje so sicer hoteli zatreti to zlo, a njih moč je bila premajhna, kajti ljudje so nasadili trto vsepovsod in v taki meri, da je ni bilo več mogoče zatreti. Pričeli so trositi trtne uši in druge bolezni trt. A ko so jih jeli ljudje zaradi tega početja mrzeti so se palčki užaljeni vrnili v svoje podzemske domove, vhode pa so zazidali s skalami, da jih ne bo vznemirjalo hreščeče kričanje pijancev in javkanje žensk, ki so se jezile nad nasrkanimi možmi.

Gorske palčke baje ljudje še danes čujejo in to zlasti v jesenskem času, kako presipajo v notranjosti gore svoje zaklade, obstoječe iz velikih kupov zlata, srebra in žlahtnih kamenov. Vse to so hoteli nekoč podariti ubogim ljudem, toda sedaj ne bo nič, ker so se palčki razsrdili nad vsemi zemljani in ker se ne marajo več razočarati tako, kakor so se s trtami. Pa mogoče je, da se bo našel še kdaj kak srečnik, da dospe na kak način v njih kraljestvo. Ta nam bo prinesel gotovo zlata in srebra celo mero, če ne bo imel strganih žepov ...

«Kaj se je pa zgodilo z coprnicami v Čestitkah?» smo vprašali skoro enoglasno našo mamico, ki je bila že nekoliko utrujena od dolgega govorjenja.

«Da, kmalu bi vam pozabila povedati najzanimivejše» — je odgovorila naša zlata mati ter nadaljevala:

«Minilo je več mesecev, ko si je zopet upal mladi lovec v bližino Čestitk. — Le z največjo opreznostjo se je bližal skalovju. Prišedši na kraj, kjer je nekoč nehote prisluškoval posvetovanju čarovnic, je našel tamkaj največje razdejanje. Slično kakor v Mačkovcu tudi tu ni več našel ne prelestnih slapov ne bistrega potočka. Križem in v največjem neredu pomešana s skalovjem so ležala strta orjaška debla, razcepljena in razbita. Iz razrite stene pa je zijala črna odprtina, — nekdanje domovanje čarovnic. Osrčil se je lovec in splezal do jame. Moral je pač dolgo gledati, da so se privadile njegove oči temi, ki je vladala v jami. Ko se je nekoliko razgledal, je opazil koncem jame tri nepremične ženske postave. Že jo je hotel odkuriti, a se je istočasno spomnil na dragoceni amulet ki ga je nosil vedno pri sebi. Osrčen je stopil bližje. Njegovo sokolje oko je hitro opazilo, da so čarovnice okamenene in da se mu jih ni treba več bati. Glas zvona jih je doletel ravno v trenutku, ko se je ena izmed čarovnic česala, druga ko je mesila kruh, a tretja ko je vsajala hleb testa v peč. V vseh kotičkih so stali raznovrstni lončki in piskrčki, polni raznih žavb in mazil; iznad stropa so pa viseli svežnji raznega zelišča.

Stikal je lovec še naprej in zadel docela v ozadju jame na hrastovo skrinjo, ki je bila okovana z obroči iz čistega zlata. S pomočjo kopja je odprl pokrov skrinje, v kateri se je nahajalo vse polno zlata in drugih raznih dragocenosti. Nehote in od samega začudenja je izustil besedo: ,Ah!'

A komaj je utihnil jek te besede, ki je votlo odmeval od skalnatih sten, se je pogreznil zaboj v globočino. Na mestu pa, kjer je stala skrinja, je zeval črn prepad ...

Dolgo je še lovec prisluškoval ropotanju pogrezajoče se skrinje. — Lasje so se mu naježili in mrzel znoj mu je pokril njegova senca ob tem dogodku. Jadrno je nato lovec zapustil votlino in splezal preko robovja, vedno se ozirajoč, če mu ne sledi še kaka pošast.

Stopal je tako dalje in povsod, kamor ga je nanesla stopinja, je našel samo razdejanje. Kraj, ki ga še danes nazivajo ,Polom', je tvoril nekdaj šumo s pravcatimi bukovimi orjaki. Tudi to šumo je zapisal blisk in piš poginu. Bister potoček, ki je imel svoj izvir tam nekje pod Ravno goro, je izginil s površja, z njim so pa tudi izginile pestrobojne postrvi.

Pot je nanesla samostanskega lovca tudi v bližino ,Pekla', nekdanjega domovanja razposajenih Besov. Tam, kjer je zijala prej široka in navpična rupa, je bila sedaj zarušena jama, iz katere je pihal ledeno mrzel vzduh.

Ko je dospel lovec v dolino, je pripovedoval vse videno znancem in drugim ljudem. Ob prostem času je romalo v čestitke veliko ljudi, da vidijo na lastne oči okamenele coprnice, lončke in piskrčke. Premeteni lovec je pa zamolčal dogodek o skrinji z zlatom in srebrom in ga je nekoč zaupal samo svoji srčno ljubljeni dečvi v trenutku srčnega ganotja. Ta pa ga je zaupala botri, botra teti in tako dalje, dokler ga nisem izvedela še jaz.

V neki šentjanževi noči, ko je cvetel ta zaklad v Čestitkah z modrikastim plamenom, ga je pričarala na dan neka stara čarovnica iz sosednje vasi in ga zakopala v globoki jami pod studencem v Globočicah. Pri tem delu jo je opazoval oglar, ki je kuhal oglje na Opatovi gori za samostanske kovače ter pral in precejal lug iz bukovega pepela. Mož je bil starikav in mu ni bilo za posvetne zaklade, ker je bral v nekih bukvah zapisano, da na tak način dobljeno zlato nima sreče. Preden pa je umrl, je izročil to na usnje zapisano sporočilo možu, ki ga je zalagal s soljo in moko. — Ker pa ta mož ni znal čitati, je prišel pergament iz rok v roke, dokler ni dospel v posest podjetnega kmeta iz Orehovca, ki je imel tudi ,črne bukve' in je znal zagovarjati tudi hudiča in njegovo žlahto.

Pa je zbral ta kmet krog sebe še nekaj posebno korajžnih mož in napotili so se v goro, da dvignejo zaklad. Bili so oboroženi z lopatami in krampi, vodja pa je nosil v vreči črnega mačka, katerega je skrivaj vzel dobri sosedi iz zapečka.

Ura se je že nagibala na enajsto, ko so zanetili sredi kotline velik ogenj in začeli cvreti črnega mačka. Celo uro so imeli posla, da so spalili mačka tako daleč, da je ostala od njega samo še ena kost. To so namreč potrebovali pri zagovarjanju in dviganju zaklada.

Nastal je molk. In ko je privlekel možak iz svoje malhe črno knjigo, se je polastilo navzočih neko čudno občutje. A ko je začel godrnjati podjetni možak iz črne knjige svoje coprnije in sukati mačjo kost sem ter tja, so se ostali že ozirali, kod bi bila najlepša prilika za prav hiter beg. Ravno ko se je mož sklonil v svojem risu (krog, ki ga potegnejo kopalci zaklada krog sebe, da jim ne more zlobec do živega) in izgovarjal prav krepke izreke, se je začulo na robu kotline šumljanje kakor bi rogovilila tam okrog cela čreda ovac. Najkorajžnejši med možmi je priložil na ogenj sveženj drv; ogenj je vsplapolal in razsvetlil jamo do roba. Glej, na robu kotline, ki je bila poraščena z raznim grmovjem, so se v svitu ognja prikazale pošasti, črne kot oglje in podobne kozlom! V sredini med njimi pa je stala orjaška postava moža v zelenih hlačah in z rdečo čepico na glavi ...

Pri pogledu na te prečudne prikazni so jela klecati kolena vsem možakom in zobje so jim šklepetali od strahu. Vodniku kopalcev zaklada so padle celo črne bukve iz rok in ni imel toliko korajže, da bi jih pobral. — Na robu kotline je tedaj na mah nastalo oglušujoče meketanje in cepetanje z nogami, da se je tresla zemlja. Naenkrat pa se je začul grmeč, a osoren glas: ,Donesi mi vatru!'

To storiti se seveda ni upal nobeden, kajti izstopitev iz ,risa' bi pomenila toliko, kakor izročiti se na milost in nemilost vragu. Pozivi za vatru (ogenj) so se ponavljali vedno groznejše in siloviteje. Strah, ki je navdajal može, pa je dosegel že tudi vrhunec. V tem najkritičnejšem trenutku se je spomnil vodja, da nosi pri sebi za vse primere ,žegnano' vodo. Ravno je ponovil vrag svojo zahtevo z vso grozoto, ko je potegnil možak iz notranje malhe steklenico z blagoslovljeno vodo, odčepnil zamašek in jo krepko zalučal proti poglavarju Škratov, tako da jih je oškropila blagoslovljena voda. Poglavar kozlov je divje zarjul in tolkel z okovanimi nogami ob tla, da se je kar iskrilo. Trenutek nato se je pa spustila vsa čreda s poglavarjem vred v divji dir, da se je lomila goščava pod njimi.

Ubogi kopalci zaklada so si oddahnili — saj so bili skoro bolj mrtvi kakor živi. Vodja kopalcev, ki je bil navidezno še najsrčnejši med navzočimi, je pobral zopet svoje črne bukve in jel zagovarjati vraga in njegovo družbo. Da bi pa nadaljeval ceremonije za dviganje ,šaca', mu niti na misel ni prišlo. V tem je potekla ena ura po polnoči, to je čas, ko zgube zli duhovi in tudi sam hudobec moč nad ljudmi.

Kako so prišli kopalci zaklada domov, o tem molči zgodovina, pač pa so se baje kregale doma ženice, ker se jim je nabral naenkrat kup zlodišečega perila.

Naravno pa se je kmalu razvedela vsa zadeva med ljudstvom in je prišla na uho tudi vaški coprnici. Njeno prvo delo je bilo, da je prestavila ogroženi zaklad pod veliko lipo (sedaj rastejo tam tri mlade lipe) nad samostansko opekarno. Pa se je zopet zljubilo zakladu, da je tudi tu pognal cvet in so ga ,pogruntali' denarja in zlata željni ljudje.

Da ga dvigne, se je zaklel neki junaški krojaček iz Kostanjevice. V zadevo je posvetil še sodruga čevljarja. Kdo bi jima zameril, saj sta bila revna in navidezno junaška, toda v prsih jima je utripalo zajčje srce. Za dviganje ,šaca' sta določila kresno noč. Že spotoma sta si ponovno zabičevala, da ne smeta od polnoči pa do ene ure ziniti niti besede, makar se prikaže sam vražji stric. Ko je manjkalo še pol ure do polnoči, sta že potegnila s kredo običajni ris, notranji prostor v krogu pa poškropila z ,žegnano' vodo. Ravno je tolkla ura v zvoniku farne cerkve polnoč, ko je pridirjala po cesti, ki vodi iz Kostanjevice v grad kočija, in to s tako naglico, da se je kar iskrilo za njo. Krojaček in čevljarček sta se nemo spogledala, prijela za lopate in začela grebsti. Nista pa še vrgla na stran za deset lopat prsti, že je stal pred njima star možiček, grbast in pohabljen ter se je opiral na berglje. Spoštljivo je voščil obema dober večer in vprašal, če sta mogoče videla kočijo, ki je vozila po cesti proti gradu. Moža sta nemo prikimala. Nato je pa starček nekako v strahu vprašal, če bi bilo mogoče, da bi še došel kočijo, preden dospe v grad. Ob takem vprašanju sta krojaček in čevljarček prasnila v smeh in pozabivši na to, da ne smeta govoriti, se začela norčevati iz pohabljenega starčka.

Sedaj je pa prišla na vrsto nemila usoda zaklada. Komaj sta spregovorila prvo besedo, je zašumelo v vejevju orjaške lipe, pod nogami prestrašenih kopalcev je pa jelo grmeti, kakor bi se nekaj težkega pogrezalo; a iz daljave se je čul krohotajoč glas grbastega Škrata, ki je izigral oba podjetna rokodelca. Dotlej sta bila še precej junaška; a ko je začelo pod njiju nogami bolj in bolj grmeti, sta vrgla lopati stran in dala prosto pot zajčjim čutom, ki so se polastili njunih src in medlih nog.

Kdor bi ju bil opazoval, bi bil gotovo mnenja, da dirkata za stavo, kateri bo prej dospel v mesto. Nekaj dni po tem dogodku sta se znašla bratca v gostilni pri poličku žametne črnine. Vince jima je razvezalo jezike, končno še tudi pesti, ker se nista mogla zediniti, kdo je črhnil pri kopanju ,šaca' prvo besedo. In konec cele storije je bil ta, da je prisodil mestni ,rihtar' vsakemu po deset šib za javno pretepanje, 5 šib za prestopek pravil rokodelskega ,cunfta' in 5 šib zato, ker sta si hotela prilastiti zapuščino coprnic.

Kam je nato prestavila coprnica svoj zaklad, ni znano. Nekatere mlajše coprnice, ki so se tudi učile coprniške učenosti, trdijo, da je zakopan tri metre globoko za levim vogalom farovža, ki je bil nekdaj grad kostanjeviških žlahtnikov. Toda, kdo bi se tu upal, stikati za njimi ...»

*

S tem je končala naša dobra mati svojo povest. Že je odšla za drugim poslom, a mi smo še dolgo sedeli na svojih stolčkih in premišljevali vse, kar smo slišali. Pa ne vem, kako naj bi opisal občutke, ki so se porajali takrat v naših otroških srcih; bilo je občudovanje, strah in groza, vse v enem.

In kadar je divjalo zunaj neurje, smo se tiščali krog mamice in skrivali glave v njeno krilo. V bujni domišljiji smo čuli krohotanje razjarjenega Peruna in Besov in hreščeči glas coprnic, ki so klicale po rešitvi ...

Sedaj si pa oglejmo nekoliko zgodovino samostana, kakor jo nam podaja zgodovinar Vladimir Milkowicz v svojem delu «Die Klöster in Krain» na podlagi avtentičnih listin.

Ustanovitelj kostanjeviškega samostana je bil, kakor že navedeno, Španhajmovec Bernard. Z ustanovitvijo te postojanke si je hotel utrditi svoj položaj v politični in trgovski smeri v Kostanjevici, ki je bila važna utrdba na skrajnem jugu njegove posesti. Iz tega časa je tudi znan v Kostanjevici kovan denar, ki so ga imenovali «moneta Landestrostensis». Landestrost se je namreč nazival grad in kostanjeviške utrdbe. To ime najdemo zapisano že v raznih rimskih listinah, ko je bila Kostanjevica še važna stražna in vojaška postojanka Rimljanov.

Kot nadaljni razlog za stavbo samostana je bilo poganstvo okoliških ljudi. Znano je namreč, da se ljudje niso hoteli odpovedati veri svojih očetov in so jo menihi iztrebili le z ognjem in mečem; njih imovino pa zaplenili v prid samostana. To je bil svoj čas najenostavnejši način preobračanja poganov: «Če nočeš sprejeti krsta, te sežgemo na grmadi, imetje pa zaplenimo.» Zadnje ostanke poganov najdemo pri «Poganski jami», kjer so «krivoverci» izdihnili po borbi pod meči samostanskih vojakov. Leta 1224. se je pričelo s stavbo samostana in so jo dogradili leta 1234. Samostan so obljudili, ga posvetili leta 1235. in ga določili kot pobratima cistercijenskega samostana v Vetrinjah na Koroškem. Opate so seveda volili v Vetrinjah in je spadal kostanjeviški samostan tudi pod pravosodje vetrinjskega opata. Samostansko osobje je tačas obstojalo iz poklicnih menihov — duhovnikov takozvanih reditov in iz konverzov, denatov in abhatov, to je ljudi, ki so šli iz veselja do samostanskega življenja k menihom in ljudi, koje so zaobljubili roditelji raznim svetnikom ali Materi božji ob priliki nesreč ali turških pobojev. Slednji so opravljali po največ samo nižja dela. Poleg tega so imeli svojo vojaško posadko in hlapce, ki so imeli posla z živino.

Takoj po zgraditvi samostana niso imeli kostanjeviški cistercijanci drugega, kakor samo golo zidovje. Prvi opat se jo imenoval Nikolaj. Po opisu je bil ta možakar precej prikupljiv in je znal prosjačiti kakor kak poklicni berač. Takoj po nastopu svojega dostojanstva mu je podaril vojvoda Bernard posestvo Osrudek pri Proseku z dovoljenjem, da sme tamkaj zgraditi leseno ali zidano utrdbo. Leta 1247. pa je potrdil papež Inocenc IV. samostanu vse privilegije, katere so vživali drugi samostani in s posebnim pismom (22. maja) postavil samostan pod varstvo oglejskega patrijarha.

Leta 1249. je daroval vojvoda Bernard samostanu v spomin in počaščenje svoje ranjke soproge Jute ter svojih otrok 200 zlatih mark, ki jih je zagotovil samostanu iz dohodkov v Ljubljani se nahajajočega posestva in od 221 hiš, ki so bile raztresene v vaseh Pruklin pri Sv. Lovrencu, v Toplicah, Brlogu, Igu itd. Poleg tega se je zavezal vojvoda, da bo plačeval tribut (davek), ki ga je dolgoval oglejskemu patrijarhu, odslej kostanjeviškemu samostanu. Tem darom so sledile še razne druge ugodnosti kakor oproščenje od plačevanja mitniških in carinskih pristojbin itd. Obenem je tudi oprostil samostanske tlačane od služnosti lovske in ribolovne tlake. Vojvoda je tudi zapisal samostanu pravico do ribolova v Krki, ter brezplačnega letnega uživanja 3000 komadov sira, 6 tovorov olja in 12 tovorov soli iz njegovih zalog v Ljubljani. Predaleč bi zašel, ako bi hotel naštevati še ostale darove raznih kronanih in nekronanih glav, ki so kar tekmovali, kdo bo več daroval.

Po komaj stoletnem obstoju že najdemo posestvo razširjeno skoro po vsej krški dolini in so imeli tudi posestva na Igu, v Kovorju in še drugod širom Slovenije. Na Hrvatskem so posedali samostan na otoku sv. Jakoba pri Zagrebu, v Bosni pa obširno posest v grofiji Vrbas.

Samostan je zaslovel po svojem premoženju, a ta sloves je rodil zavist pri drugih samostanih zlasti pri stiškem. Pa tudi gospodarstvo je jelo nazadovati, ker se opati niso več toliko brigali za delo in prepustili vso oskrbo valpetom.

Opat Herman (1373. do 1377.) je zašel v večji spor z nekim Nikolajem Schenkom radi posestva v Št. Vidu. Ta opat je bil ne samo slab gospodar ampak tudi velik zdražbar. Radi tega je zašel v plačilne težkoče in je moral odprodati velik del posestva. Papež Gregor XI. je izdal, kot najvišja inštanca «mrtve roke» zagrebškemu proštu posebno pismo, v katerem ga poziva, da naj deluje prošt z vso silo na to, da se vrnejo samostanu posestva, katera je prodal opat Herman. Če bi se pa kupci upirali vrnitvi, naj jim zagrozi s cerkvenimi kaznimi. Škoda le, da kronika ne pove, kako se je iztekla cela zadeva.

O opatu Andreju čitamo, da je vodil dolgotrajno pravdo s posvetno duhovščino radi vtelovljene župnije v Št. Rupertu. Več prahu pa je dvignil mejni spor s pleterskimi kartuzijanci (1460.). Na povelje papeža Pija II. je bil določen za opata neki pater iz arnoldštajnskega samostana, da poravna ta spor, kar se mu seveda ni posrečilo takoj, ker sta si stali nasproti dve jako trdovratni stranki. Spor se je poravnal šele na izrecno željo cesarja Friderika, ki je veljal za največjega dobrotnika kostanjeviškega samostana.

Samostan z okolico vred je trpel obilo škode po turških vpadih in pustošenjih. Tem zloglasnim krvoločnežem so se pridruževala tudi pustošenja od strani Ogrov, pozneje pa od strani Uskokov. Samostan je bil večkrat zapored docela oplenjen in opustošen. Leta 1479. so opravili Turki svoje delo tako temeljito, da je ostal pri življenju samo profos, ki se je skril pred Turki v podstrešju. Treba je bilo samostan znova naseliti in menihi v Vetrinju, katere je določal žreb, so šli le s strahom in trepetom v Kostanjevico. Dne 29. julija na dan sv. Marte leta 1736. je samostan napadel zloglasni vojvoda hajduške čete Hasan Bišič. Pri bitki, ki se je razvila ob obzidju samostana, so bili ubiti trije duhovniki, samostanski zdravnik ranocelnik in 12 hlapcev. Ostale prebivalce so pa roparji polovili, jih zvezali in trpinčili. Nekega meniha, ki je utekel v zvonik in jel biti plat zvona, sta vrgla dva hajduka na tla, ga zgrabila za noge, in vlekla po strmih stopnicah za seboj tako, da si je razbil redovnik pri tem početju glavo. O tem napadu na samostan se je ohranila med ljudstvom naslednja pripovedka:

Hajduški poglavar Hasan Bišič je imel svoje taborišče nekje v žumberških hribih. Manjše ropanje po okoliških gradovih mu ni več zadostovalo; želel si je večjih uspehov. Po svojih ogleduhih, ki so se za nekaj časa udinjali v samostanu kot hlapci, je doznal, kje hrani samostan večje premoženje. Napasti grad pri belem dnevu bi bilo nesmiselno, ker je bil grad precej utrjen; poleg tega je pa imel še precej močno posadko v svojih brambnih stolpih in zaklonih. Da se polasti samostanskega imetja, si je Hasan izmislil posebno zvijačo. Na sv. Marte dan se je preoblekel v potujočega človeka, se podal pred samostan in potrkal na močna hrastova vrata. Straža mu je odprla in vratar, ki je sprejel v popotnika spreoblečenega hajduka, ga je vprašal po njegovi želji. Bišič pa, ki je dobro vedel, da ni doma opata, ker se je nahajal na vizitaciji, je izjavil, da ima pri sebi važno pismo, katero sme izročiti samo osebno opatu. — Vratar, ki si ni znal drugače pomagati, je rekel popotniku, da mora nekaj časa počakati, ker se opat slučajno ne nahaja doma. Odvedel je gosta v prvo nadstropje in mu tamkaj odkazal sobico za počitek. — Zmračilo se je že, ko se je zopet vrnil menih-vratar k dozdevnemu popotniku in mu prinesel na cinastem krožniku za večerjo pečenih rib in v lončeni majolki rudečega vina. — A komaj je postavil menih prinešeno večerjo na mizo, je skočil Bišič kot maček na svojo žrtev in mu z naglim sunkom prerezal vrat. Žrtev ni dala niti glasu od sebe in se je zrušila na tla.

Z naglimi kretnjami je potegnil ropar kuto raz telesa, ki se je stresalo v zadnjih zdihljajih, in jo nataknil na sebe. Stopil je naglo k odprtemu oknu, vzel v roko kresalo, ter trčil nekolikokrat zapored z jeklom ob kremen. Po vsakem udarcu ob kremen se je lahno zaiskrilo.

Srepo je gledal Bišič v temno noč, — in glej tam za orjaškimi hrasti kraj potoka so se tudi pokazale lahke iskre, katerih bi nepoučen niti ne opazil. Obenem se je pa oglasil oduren glas sove, kakor dogovorjen znak, da je vse v redu. Tiho kakor maček je zapustil Bišič sobo in se splazil preko stopnic k vratom.

Straže so bile vse v stražnici in nihče niti sanjal ni, kako blizu se nahaja zloglasni Hasan. Rahlo je vtaknil ključ v ključavnico malih vrat, ki so se nahajale v glavnih, z zapahom zaprtih vratih, in ravno tako tiho odklenil. Odprl je narahlo vratica, skozi katera je mogel priti samo po en človek, in pogledal skozi nastalo odprtino. V temni noči so se zabliskali handžari in noži; — njegovi dečki so stali tik pred durmi.

Naglo je zdaj Hasan odprl duri, skozi katere se je prerila prva postava in skočila pred poglavarja, ki je bil odet v meniško kuto. Hajduk je bil pač mnenja, da ima opravka s samostanskim vratarjem, je hitro kot blisk mahnil s handžarjem in glava Bišiča se je skotalila po tleh ... Nobenemu izmed hajdukov niti na misel ni prišlo, da je menih, ki je pravkar izgubil glavo, njih poglavar. Menili so pač, da se nahaja poglavar še kje v samostanu in mori kar na lastno pest.

Straža v stražnici je začula šum in je stopila iz stražnice na hodnik, da vidi, kaj se godi. A v noči stražniki niso mogli takoj razločiti drugega kakor črne postave, ki so hitro druga za drugo skakale skozi malo odprtino v glavnih vratih in izginjale na dvorišče. Nastal je krik vojakov in divje tulenje, ki je čudno odmevalo od prostranega samostanskega zidovja. Boj, ki se je mahoma razvil, je bil kratek, kajti naval divjih hajdukov na oboroženo stražo in posamič na plan prihajajoče hlapce in oborožene menihe je bil tako srdit in tako divji, da ni trpel nikakega odpora.

Ropanje je trajalo cele tri ure. Mučenje menihov je bilo grozno, ker niso hoteli izdati, kje se nahaja samostanska blagajna. Oropali so hajduki cerkev do golega in odnesli iz nje vse, kar se je odnesti dalo. V času ropanja se ni nikdo zmenil za svojega poglavarja, a ko so se jeli shajati sredi dvorišča, se jim je čudno zdelo, da se od nikoder ne prikaže. Nekaj hajdukov je odšlo k vhodnim vratom, da odprejo glavna vrata na stežaj, ker bi sicer plena ne mogli odpraviti skozi mala vrata. Ob svitu baklje so zagledali tamkaj telo, a ob njem je ležala odrobljena glava. Svit baklje je padel ravno na okrvavljeni obraz; mahoma so zdaj hajduki spoznali v mrtvecu — svojega poglavarja ...

Naglo se je raznesla novica med roparji, ki so bili zbrani na dvorišču. Videč, da so sami oropani svoje največje opore, so postali skoro bojazljivi in malodušni. Po svoji šegi so odnesli vedno poleg plena tudi vse svoje mrtvece in ranjence s seboj; tudi to pot so si pripravili nosilnice, na katere so naložili žalostno prtljago in izginili v temno noč. Visoko v gori, v jarku vrh Mačkovca so zagrebli poleg treh padlih tovarišev tudi svojega poglavarja in zavalili na samotni grob veliko skalo.

Ves ta dogodek so poznejši menihi dali ovekovečiti na steni nad vhodnim portalom v čedni fresco-sliki. Na njej vidimo v vznožju prestrašene hajduke poleg trupla z odsekano glavo, a glavo drži v rokah bajni samostanski stražar «vir sylvester», ter jo kaže hajdukom. Nad vsem tem pa stoji Mati Božja, katera je varovala samostan. —

*

Po poravnavi zadeve Žumberka z Uskoki, so napadi na samostan in okoliške vasi vedno bolj in bolj pojemali. Docela prenehali so pa šele tedaj, ko se je postavila mejna straža, ki je obstojala iz potomcev nekdanjih hajdukov in katerim so poveljevali domači hetmani. Kdo ni še slišal o junaških graničarjih, ki so klestili Turke, kakor mlatiči polne snope? Za njihove junaške čine jih je odlikovala Marija Terezija z dednim plemiškim naslovom. Še danes dobite tamkaj sela, katerih zadružni poglavarji hranijo družinski pergament, s katerim je bilo podeljeno njihovim prednikom plemstvo.

Škoda, da ne živi več stari Pero Delsimonovič, potomec graničarskih hetmanov. Kdor je videl njega in čul njegove pripovedke o junaških činih njegovih dedov in pradedov, bogme, temu je moralo vzdrhteti srce. Pa saj ni čuda, da je ponos njih dika, ker so kot potomci iz Bosne semkaj došlih Uskokov pravi čistokrvni Srbi. Radič jih je sicer učil, da so Hrvatje, toda njegovo krivo preroštvo ni imelo kdovekaj uspeha, ker Graničar ima kosmata ušesa in ne nasede vsakemu gostobesedežu. O tem žilavem plemenu, ki živi borno življenje po holmih Gorjancev, spregovorim ob prihodnji priliki še kaj več.

Vrnimo se nazaj v samostan. V gradu je stanovala pred približno kakimi 20 leti stara ženica, vdova po nekdanjem obmejnem «jeblajtarju«, kakor so včasi pravili finančnim paznikom. Njeni predniki so bili nekdaj samostanski valpti. Ta ženska je znala pripovedovati o grozodejstvih Turkov in Uskokov razne in tako grozne stvari, da je človeku kar zastajala kri v žilah. Naj ponovim nekatera ustna izročila iz te strašne turške dobe. Takole je pripovedovala vdova:

«Moj praded, ki je bil skoro 30 let grajski valpet, je stanoval v samostanu in sicer v niže ležečem stanovanju zapadnega fronta na desno od brambenih stolpov. Kot valpet je bil tudi poveljnik posadke in oboroženih hlapcev. Nekega večera — bilo je ravno žito v snopih in čakalo na mlačvo tlačanov — se je pripeljala semkaj preko pleterskih hribov kopica črnih oblakov, iz katerih so švigale strele, obenem se je pa vlila iz temnih oblakov ploha, kakor bi izlival vodo iz škafov. Ob takih prilikah so stari ljudje navadno molili, in tudi v samostanski cerkvi se je zbralo tačas več menihov, da prosijo Boga, da odvrne od njih grozečo nesrečo. Tudi moj praded, ki se je pravkar vrnil od nadzorovanja hlevov in straž, se je zatopil v molitev, ko se je z največjim truščem zavalilo v sobo okno z okvirji in šipami vred. V tem trenutku pa je že stala v oknu žilava postava Turčina, ki je držal v zobeh svetel handžar. Moj ded, ki je hitro spoznal, v kaki nevarnosti se nahaja, je pohitel hitro kakor pušica skozi duri, jih zaklenil za seboj in drvel naravnost v stražnico, katera se je nahajala nad glavnim vhodom v samostan, to je komaj tri sobe proč od valptovega stanovanja.

Po prejšnjih izkustvih z Uskoki in Turčini so pomnožili menihi straže, a tudi straže v stolpih in na drugih točkah so imele nalog, da budno pazijo. Ta okolnost jem je bila le v prid. Po valptu alarmirani vojščaki so bili v trenutku oboroženi in so navalili v sobe, v katere so udrli Turčini.

Nastalo je klanje dolgo in obupno. Noži in handžarji so udarjali ob oklepe in šleme, zunaj pa je švigal blisk za bliskom in grom je pel z mogočnim glasom svojo posmrtnico umirajočim kristjanom in mohamedancem. Vsi stanovalci samostana so bili naenkrat pokonci. Vse je hitelo z orožjem v roki na postojanke. Ljuta borba v sobah se je prenesla polagoma v borbo po hodnikih, ker so udirali Turki tudi skozi okna sosednjih sob v notranjost samostana. Žalostno se je glasil plat zvona in v linah samostanskega zvonika sej je prikazala rdeča luč, ki je oznanjala okoličanom, da je zopet pridrvel krvoločni Turek.

Množici napadajočih Turčinov pa samostanska posadka vkljub dobri bojni opremi in izurjenosti v rabi orožja, ni bila kos. Če prav so se tudi menihi dokaj hrabro borili z zakletim sovragom, je bilo vse zaman. Ko se je grom oglašal že za hrvatskim hribovjem in je medla luč daljnega bliska razsvetljevala okolico, so bili skoro vsi stanovalci samostana pobiti ali vsaj težko ranjeni.

Med slednjimi je bil tudi moj praded, kateremu je odsekal turški handžar levo roko in mu zadal poleg tega še več globokih ran na glavi in plečih. Med tem, ko so drveli Turčini iz ene sobe v drugo ter plenili, kar se je dalo odnesti, se je, čeprav smrtno ranjen, splazil moj praded do vhodnih vrat, jih odprl in se plazil do skednja, ki je stal komaj sto korakov pred samostanom poleg samostanskih hlevov. Imel je še toliko moči, da je vkresal iskro v gobo, prižgal žveplen stenj in ga zalučal v suho slamo. Kakor v omotici je še dospel do grajskega mlina, se spodtaknil in padel k sreči v plitvo vodo potoka, kjer je obležal v nezavesti.

Ko je zaplapolal požar, ki je razsvetljeval vso okolico v grozotni rdečkasti svetlobi, so se jele od vseh strani prikazovati oborožene postave okoliških tlačanov. Pričakovali so nestrpno, da bi jim stopil kdo kot poveljnik na čelo, a ker le ni bilo nikogar izmed samostanskih vojščakov in so čuli iz samostana le divje tulenje ropajočih Turčinov, jim je stopil na čelo neki Cmok, orehovški seljak. Nato so udrli skozi odprta vrata v samostan. Turki so sicer postavili pri vratih stražo, toda ta je bila v zaletu pomandrana in posekana. Kopici kmetov, ki je napadla Turke v samostanu, bi nemara slaba predla, da niso prihajali na pomoč novi oddelki oboroženih tlačanov iz okolice. Pozorišče, kakršno je zdaj nudilo samostansko dvorišče in hodniki, je bilo grozno. Vsepovsod so ležali mrtveci in ranjenci, in kri, ki je tekla iz človeških trupel, se je prelivala v lužah ...

Sredi dvorišča pa so ležali ljudje, katere so Turki polovili v samostanu, zmrcvarjeni in razrezani na najstrašnejše načine. Ta prizor je navdal napadajoče tlačane z največjo besnostjo; niso preje mirovali, dokler niso potolkli zadnjega muslimana.

Komaj pa so opravili svoje krvavo delo, je sporočila straža iz stolpa, da je najbrž napadel Turek tudi mesto Kostanjevico, ker so (4. in 5. stran manjkata in s tem tudi del zgodbe).

Sedaj si še nekoliko oglejmo moralno Življenje v samostanu. Tudi v tem pogledu bi se dala spisati cela knjiga, zato se omejim samo na nekatere zgodovinske podatke in ustna izročila ljudstva. Nikakor se ne more seveda tajiti pobožno življenje nekaterih opatov, akoprav so se godile za sivim zidovjem stvari, katere pa mogoče vobče niso prišle na uho poštenim opatom. Opatovalo pa je v tem samostanu tudi mnogo takih opatov, katerih življenje je bilo vse prej kakor pobožno in Bogu dopadljivo.

Posebno koncem 14. stoletja je nastal tudi v kostanjeviškem samostanu nered in se je razpasla moralna propalost.

Zgodovinar Milkowicz nam opisuje v svoji že omenjeni knjigi posebno Leonharda Hofsteterja, ki je bil 17. januarja 1563 v Vetrnjah izvoljen za opata kostanjeviškega samostana. Ker je bil mož neznačajen in je bil tudi v moralnem na jako nizki stopnji, se mu je že v prvem letu po nastopu očitalo mnogo slabega. Po vizitaciji leta 1574. je poročal vizitator iz Vetrinja opatu v Retin, da je opazil v kostanjeviškem samostanu nered in slabo gospodarenje s samostanskim imetjem, poleg tega pa tudi razne moralne napake pri opatu Hofsteterju. Ta vizitacija samostana se je namreč vršila na podlagi ovadbe stiškega opata. Značilno je, da so obdali stiški in pietarski menihi kostanjevški samostan s tropom vohunov, ki so marljivo nosili na uho svojim predstojnikom vse, kar so videli in slišali.

Leta 1576. je poslal vetrinjski opat zopet svojega vizitatorja v Kostanjevico in to na podlagi ponovne tožbe stiških cistercijancev. Vizitator Adam Puecher je bil precej strog in je dokaj stvarno poročal, kaj in kako je s samostanom in njegovimi menihi. Pričelo se je opravičevanje kostanjeviškega opata in je imelo uspeh samo radi tega, ker je užival kostanjeviški opat izredno naklonjenost vetrinjskega opata. Vendar se sramotno življenje v kostanjeviškem samostanu ni nič izboljšalo, zato je bil opat Hofsteter leta 1579. klican na zagovor «Summus ordinarius». Mož se je ustrašil, ker je vedel, da se bodo prerešetavali vsi njegovi grehi v čisto drugi luči, kakor je to storil vetrinjski opat. Kajti na čelu tega »sodišča» je stal opat iz Reuna, ki je mrzil opata Hofsteterja z vso ljutostjo. Toda zvita glavica se je tudi to pot izmuznila, in sicer na ta način, da je poslal pismeno vabilo vetrinjskemu opatu, pod čigar jurisdikcijo (provosodje) je spadal, naj ga v razpravi zastopa, odnosno naj mu da navodila za nadaljno postopanje.

Po informacijah sodnikov navajata pietarski prior Ivan in stiški opat Jakob Klafferle v svojih poročilih, da je kostanjeviški opat celotno samostansko gospodarstvo zanemaril do skrajnosti, da ne plačuje frankov (davkov), da je dal razne župnije v zakup protestantom, da obiskuje gostilne in da živi razuzdano v družbi ničvrednih žensk. Poleg tega izraža stiški opat svoje ogorčenje nad tem, da se Hofsteter, kadar potuje v Ljubljano, nikdar ne ustavi v Stični, marveč raje prenočuje z ženskami v gostilnah; stiške menihe pa ogorča tudi to, da jih Hofsteter, koder jih le sreča, prostaško ozmerja in jih spravlja ob vsak ugled.

Nastalo je nato prerekanje, kdo je pravzaprav pristojen soditi opata Hofsteterja. Konec je napravil nadvojvoda Karel, ki je zahteval poročilo o cerkvah, katere je protestantom prodal ali dal v zakup kostanjeviški opat. Zagrozil je obenem Hofsteterju, da bo zahteval od oglejskega patriarha, naj postopa napram opatu Hofsteterju najstrože po «ordinaria autoritate».

Na povelje nadvojvode se je morala odstraniti tudi Hofsteterjeva razuzdana priležnica, katero so morali nazivati menihi, hlapci in tlačani na povelje opata «domina monasterii» ali samostanska gospa. O tej opatovi razuzdani «samostanski gospe» povem kesneje nekatere podrobnosti.

Kljub vsem grožnjam je opat Hofsteter nadaljeval svoje razuzdano življenje. Dobil si je drugo žensko, razsipaval samostanski denar in podarjal okoliškim ženskam, katere so se mu udajale zemljišča in jim pustil zidati koče. Ko so mu zopet zagrozili s kaznimi, je odvrnil, da gre raje za posvetnega župnika, kakor pa da bi pustil priležnico in druge ženske. Posvečeni mož se je skoro docela izneveril samostanskim pravilom. Obredi in maševanje so mu bili postranska stvar. Namesto težke kute iz puste volne je nosil svileno kuto. Rad se je pa tudi pajdašil z luteranskimi odpadniki, radi česar se je močno dvomilo, če sploh še pripada h katoliški veri.

Stiški vohuni so bili pridno na delu in so pošiljali svoja poročila na višja mesta. Ko se je pa opatu že preneumno zdelo, da bi se vedno zagovarjal, in ko je uvidel, da se je njegov opatovski stolček že docela omajal, je spravil skrivaj iz samostana vse vrednosti in jih poslal na posestvo, katero si je kupil pri Novem mestu. Ko je torej spravil iz samostana, kar se je le odnesti dalo, je pobral šila in kopita in se preselil na novi dom. Ko je prišel v Kostanjevico Leonhard Pachernecker, ki je bil odposlan od vetrinjskega samostana kot notar in preiskovalec, je našel samostan zapuščen in izropan. Večina duhovščine je sledila sladkim besedam luterancev in so pobrali vse ono, kar je pustil grabežljivi opat, ter se razšli.

Vetrinjski notar se je podal iz Kostanjevice naravnost k Hofsteterju v Novo mesto in zahteval, da vrne samostanu, kar je iz njega odnesel. Hofsteter se je pa razljutil in odgnal vetrinjskega pooblaščenca, — ki je veljal že za bodočega kostanjeviškega opata, z uprav prostaškimi besedami. Pachernecker je hotel nato poklicati na pomoč posvetno sodišče. A tam je zadel na nov odpor, ker so mu dali takoj razumeti, da ne bo nič opravil. Sodnik in svetovalci so imeli namreč od Hofsteterja izposojen denar, poleg tega so si bili tudi v botrijah.

Bodoči predstojnik kostanjeviškega samostana se je torej jadrno vrnil v Kostanjevico, posebno še, ko je čul od ljudi, da se je izrazila Hofsteterjeva priležnica, da Pachernecker ne bo več dolgo hodil po zemlji. Vedel je, da je zmožna opatova priležnica vsega zlega, zato se je raje umaknil iz kraja.

Končno se je Hofsteter vendar odpovedal vsem opatskim pravicam (1. januarja 1580.). Kakor se je pričakovalo, je bil za naslednika izvoljen omenjeni Pachernecker. Ta in pa nadvojvoda Karel sta ponovno pritiskala na Hofsteterja, naj vrne vsaj del ukradenega premoženja, toda zaman je bil ves trud. Nekdanji opat je lepo sedel na zlatu in srebru, ter se smejal nasledniku Pacherneckerju, ki se je moral boriti v potu svojega obraza za obstanek. In kakor je napovedala priležnica Hofsteterja, je bilo opatovanje Pacherneckerjevo zares vrlo kratko. Kronika pravi, da so ga nesli na pokopališče preko dvorišča in da je zapuščalo truplo za seboj jako slab vonj.

O priležnici, katero je puščal nazivati opat Hofsteter za «samostansko gospo», se čujejo še dandanes med ljudstvom čudne stvari. Ne samo, da so morali zadoščati njeni pohotnosti skoro vsi mlajši menihi in zalejši vojaki in hlapci, ona je razširila svoj delokrog tudi na tlačane. Kdor ni ustregel njeni želji, ta je moral v zapor za toliko časa, dokler se ni omehčal. — Pribiti se pa mora, da ta ženska ni bila domačinka, temveč Italijanka, katero so si pripeljali romajoči in bogaboječi menihi s potovanja po Italiji v Vetrinje, odkoder je priromala s Hofsteterjem v Kostanjevico.

Zelo značilen za moralno življenje menihov in duhovščine je tudi naslednji zgodovinsko potrjeni dogodek. Ko je potoval leta 1570. po Kranjskem papežev legat (odposlanec) grof Portia in je vizitiral samostane, ga je naprosil bogaboječ ordinarius iz Reuna, naj vpliva na vse dotične duhovnike, ki si držijo priležnice, da se vrnejo zopet na pravo pot in k duhovniškim čednostim. Temu vljudnemu priporočilu pa legat Portia ni mogel ugoditi, ker je njega samega spremljala na potovanju njegova lepa in mlada priležnica.

O opatu Andreju Arztu je pisano, da je sicer opravljal posest in samostan zelo dobro in da je celo kupil še neko posestvo na Dobovi (l. 1584.), toda bil je obenem velik babjek in je verjel v razne vraže. In ko je radi tega poslal vetrinjski opat svojega vizitatorja v Kostanjevico, je bil opat Arzt silno razjarjen in je pisal svojemu ordinariju zelo ostro pismo. Vetrinjski opat mu je pa na to pismo odgovoril, da mu ni treba misliti, da ima opraviti s kakim hlevarjem in da ga niso ovirali (Arzta) pri sestavljanju tako prostaškega pisma na predpostavljeno instanco ne njegovi hromi udje in bolezen, še manj pa njegovo vražarstvo, njegova nezmožnost za sestavljanje koledarjev in nepoznanje planetov v vsemirju. Ta uradni «nos» je bil torej svojevrsten in srednjemu veku docela primeren.

Po ponovni vizitaciji, ki jo je izvršil Slovenec Tomaž Jernej, se je glasilo poročilo, da opat Arzt še sploh birman ni bil; da je samostanska disciplina docela omajana in dela vsak, kar hoče; da opat pripušča vsakega meniha k dušnemu pastirstvu in da smatra samostansko premoženje za osebno lastnino. Da, to so bili jako čudni časi ...

*

V zapadni fronti pritličja nekdanjega samostana se nahaja ogromna klet, ki tudi ima svojo zgodovino. Latinski napis nad vhodom pa priča, da je opat Friderik posvetil to klet preblaženi Devici Mariji ...

Klet je bila polna najrazličnejše žlahtne kapljice (gueten Marwein), ki so jo menihi seveda pridno cukali. Pijančevanje je bilo tačas zelo razvito. Kdo bi se torej čudil, če je prišlo sitim in napojenim menihom izven molitve še kaj drugega na misel! Pripovedka pripoveduje, da se je pri neki posebno svečani priliki, pri kateri se je pilo in jedlo kar na debelo, prekucnil menih kletar v kad in utonil v vinu. Marsikateremu se bo morda to čudno videlo, toda to je docela verjetno, ker pred par sto leti še niso porabljali za ohranjevanje vina sodov, temveč ogromne, in dobro pokrite kadi. Da se pa vino ni prehitro okisalo ali skvarilo, so zlili v vsako kad primerno količino olja, ki je zabranjevalo zraku dostop do vina. Na ta način so ohranili vina dolga leta porabna.

Da se vrnem zopet v tir, moram omeniti, da baje v vinu utopljenega fratra ostali menihi niti pogrešali niso. Morda so bili mnenja, da se je naveličal samostanskega življenja, ker jo pobrisal črez hribe in doline, ali pa za obzidje kostanjeviških utrdb. Malo časa za tem dogodkom pa je postajalo vino, ki so ga nosili na mizo, motno in je kazalo od dneva do dneva neprijetnejši okus. Ko so pa našli končno v vinu še večje in manjše lase in dlačice, so se odločili, da pregledajo vino na licu mesta. Ne vem, kako se je vršil pregled kadi, to si pa lahko predstavljam, da so imeli vsi navzoči čudne občutke, ko so potegnili iz kadi truplo tako žalostno preminulega brata ...

Pogreba so se udeležili vsi menihi bledih obrazov in v kroniko so potem zapisali: «Bil je vzoren brat, ki je živel sveto življenje, dokler ga ni zalotila smrt pri izvrševanju njegovega svetega poklica.»

Po pogrebu so pa načeli drugo kad in pili dalje, zraven pa jedli kuhan bob, katerega so čislali nad vse.

O samostanskem bobu živi med ljudstvom naslednja pripovedka, katero ponovim, kakor sem jo čul.

Južno od samostana se nahaja na planoti večja njiva, katero so že svoječasno imenovali «Knežaj», ker je tu rastel uprav knežji bob. Redno vsako leto so to njivo obdelali z največjo skrbjo ter negovali knežji bob z vso potrebno pazljivostjo. Pa je nekega vročega dne, ko je cvetel bob, prišla huda nevihta s točo in oklestila bobove rastline tako, da so ostala samo gola, po večini zlomljena bobova stebelca. Z žalostnim srcem so pregledovali menihi škodo, katero so jim prizanesli črni, z ledom natovorjeni oblaki. Pa Bog svojih ne zapusti! Že čez nekaj dni so se začela postavljati zlomljena stebelca pokonci in poganjati nov cvet. In kakor pravi povest, so pridelali menihi tisto leto toliko knežjega boba, da so ga pustili celo mleti in peči iz bobove moke najlepše kolače in potice.

Naslednje leto je pa kazala bobova letina bolj slabo in so se ob času cvetja ozirali menihi v zapadni vremenski kot, zopet pričakujoč s točo natovorjene črne oblake. Neki mlad menih, ki je bil na Vinjem vrhu, se je istočasno v celici učil, kako se dela toča. Bil pa ni dosti oprezen, in mu je ušla skozi ključavničarsko luknjo na piano in stolkla vse vinograde, umaknila se je pa «Kneži» in knežjemu bobu.

Kaj torej storiti? Brat prokurator jo je hitro pogruntal. Pozval je vse menihe na «Knežo», jim razdelit palice, ter ukazal, naj ga posnemajo. Začeli so zdaj mahati po bobovih rastlinah, da je zeljče kar okrog frčalo. Hitro je bila stepena cela njiva in je bila videti prilično tako, kakor pretočeno leto po toči. Z zadovoljstvom so si meli menihi roke in zavijali oči proti nebu s tiho prošnjo, da jim tudi tokrat blagoslovi Bog potolčeni bob. Bog se ni dal ociganiti in so menihi to leto pridelali samo za eno «rihto» knežjega boba, katerega je pojedel opat. ko je praznoval 50letnico svojega rojstva. S to zadnjo pojedino je zginilo tudi znamenito seme. Ostala je nam, ki še brodimo krog tega samostana, samo skomina na kneževski bob.

Ta med ljudstvom ohranjena pripovedka cika na gospodarsko in poljedelsko nezmožnost nekdanjih nemških opatov in samostanskih prokuratorjev. Bolj jasno se pač ljudje takrat niso smeli izražati.

Če gremo po stezi, ki vodi iz Kostanjevice proti Kočariji in ki tvori obenem tudi stezo v «Novi Lurd», dospemo za zadnjo hišo male vasice Zaboršt do večje travniške kotline. To kotlino nazivlje ljudstvo še danes «Babjek».

Poslušajmo, kako je prišlo do tega krajevnega naziva. Gotovo je preteklo že več sto let, ko je stala vrh kotline ob robu majhne njivice borna koča tlačana, ki se je preživljal z delom svojih rok. Poleg tega je pa moral opravljati vsak teden po dva dni tlako v samostanu. Mož ni bil domačin, temveč je prišel v te kraje, kakor mnogi drugi, iz južnih krajev kot zidar. Ko je bilo gradbeno delo pri povečavanju samostana dogotovljeno, mu jo odkazal opat v že opisanem kraju majhen košček zemlje, na katerem si je zgradil svojo leseno domačijo.

Tudi ta naseljenec, po imenu Kvartin, je pripeljal s seboj svojo boljšo polovico. Tekom tukajšnjega bivanja mu je rodila ženka petero otrok, samih deklet. Nekega dne, ko je šel Kvartin v goro z namenom, da se obogati z večjim številom tolstih polhov, so ga zajeli Uskoki in ga po kratki sodbi ubili, ker je zašel v njihova lovišča. Ženka je zaman čakala, kdaj se povrne njen mož. Žalost je polnila njeno srce, ker je morala sedaj sama skrbeti za svojo deco. V samostanskih hlevih se je dobilo nekaj dela, tako, da je zvečer, ko je šla domov, vedno nesla kak hleb kruha ali kako drugo stvar za svoje črvičke.

Leta so potekala in iz nebogljenih otrok so se razvila zala dekleta, katere je obdarovala narava z vso lepoto južnega solnca. Nekoč na praznik se je podalo vseh pet sester k službi božji v samostansko cerkev. Pri tej priliki jih je zazrlo pohlepno oko samostanskega opata, ki je poslal takoj svojega mladega tajnika, da dožene, kdo in kaj so ta zala dekleta. Še preden je oblekel visoki cerkveni dostojanstvenik svoj blesteči ornat in si posadil na glavo mitro, je vedel, da so to hčere ubitega Kvartina, ki stanujejo za «Borštom».

Že koj drugi dan si je podrecal opat svojo kuto, vzel seboj samostrel, poklical hrta in odšel na lov v «Mali boršt». Seveda ga je spremljal tudi mladi tajnik, ki je hodil spoštljivo za svojim predstojnikom ter se vedno nizko sklonil, kadar je odgovarjal na opatova vprašanja.

Kajpak, šla sta na lov; toda divjačina, katero sta zalezovala, je bila divna in plemenita. Komaj uro pozneje ju že najdemo v borni koči vdove Kvartinke. Po vsakdanjih vprašanjih, kako in kaj, sta pričela s tolažbo, potem z naukom o krščanski ljubezni in slednjič o usmiljenju ... Ko sta odhajala iz borne koče, sta bila prepričana, da imata vodo speljano na svoj mlin.

Starejši sestri sta predobro vedeli, kaj ju čaka, če se ne odzoveta prijaznemu vabilu opata in ne prideta v samostan po obljubljene škapulirje. Koliko zalih deklet in žena je že izginilo kar čez noč brez duha in sluha, in javna tajnost je bila, da so jih zgrabili kje v samoti ali na poti samostanski hlapci ter jih odnesli v samostan, odkoder se niso vrnile nikdar več.

Dekleti sta imeli tedaj samo dvoje na izbiro: ali se vdati prostovoljno, ali pa se pustiti odtirati s silo. V prvem primera se jim je obetala prostost in premoženje, v slednjem pa smrt. Jok jima je silil v oči in v srcih se je vzbujala vsa južna narava. Ni jima šlo v glavo, kako bi se mogli vdajati možu, katerega ne ljubita, do katerega ne čutita niti najmanjše naklonjenosti. Pred očmi jima je stala podoba mršavega opata, kateremu so žarele oči v prekanjenosti in pohotnosti; tudi njegov spremljevalec, mlad menih, jima je stopal pred oči v čudni luči, akoprav se je obnašal manj predrzno.

Pretehtavali sta to in ono ter končno sklenili, da pobegneta iz kraja. Toda kam se podati, ko jima grozi vsepovsod le onečaščenje in pogin. Menihi in posvetna duhovščina so bili gospodarji skoro čez celo deželo. Prišli bi torej dekleti samo z dežja pod kap. Tudi mati je pretresala vso stvar, ampak s praktične strani, in prigovarjala jima je, naj le gresta v samostan, saj je morala svoje dni tudi sama hoditi med hlapce in nižje menihe, če je hotela preživeti svojo deco ... Prej ali slej bodo morala iti dekleta v samostan; zato čimprej, tem bolje.

To je prelomilo odpor deklet in drugi dan ju že srečamo na poti v samostan. A zakleli sta se, da bo plačal njuno čast opat presneto drago. Od tega dne dalje sta bili obe sestri skoro redno v samostanu, kjer sta se kretali svobodno kakor v domači hiši. — Iz sramežljivih deklet sta nastali gibčni in zapeljivi lahkoživki in njim zvonki glas in smeh se je čul skoro ves dan po samostanskih hodnikih in meniških celicah.

Komaj po nekaj mesecih pa je že tudi stala na kraju, kjer je prej samevala borna koča laškega zidarja, sedaj nova hišica, čedna zunaj in znotraj. Lepega dne sta pripeljali sestri na željo opata še tretjo in malo pozneje še četrto sestrico v samostan — po škapulirje ...

Leto pozneje srečamo vse štiri sestre na potu proti domu v objestnem smehu. Najmlajša, kateri so se svetile s temnimi krempeljci obrobljene oči v čudnem žaru, je vihtela v roki velik pergamenent. Videti je bilo, da daje ravno ta listina dekletom povod za razposajeno veselje. Dospevši domov, je razgrnila najmlajša hčerka pred svojo materjo listino, ter ji raztolmačila, da so sedaj gruntarice in da so odvezano od vsake tlake in desetin. Mati se je zazrla v oči otroka, solze so ji oblile obličje in je dejala: «Revica, dosti si morala pretrpeti, a tvoje delo je pa le bogato plačano.» Odsihdob ni manjkalo v hišici gruntaric nobene stvari, imele so vsega v izobilju.

Ko so tlačani zaznali, kaka sreča je doletela laško kočarico in njene hčere, se je porajala pri njih zavist. Dali so duška svoji ogorčenosti na ta način, da so imenovali staro Kvartinko in njene hčere za «babe», kraj pa, kjer se je nahajala njih posest, so imenovali «Babjek». In to ime se je obdržalo do današnjega dne.

V samostanu so imeli menihi tudi svojo krojačijo, kjer so izdelovali menihi za brate in služinčad potrebno obleko, ženske so pa izdelovale razna finejša ročna dela iz svilenih, zlatih In srebrnih niti in kar se je pač rabilo v cerkvi pri bogoslužju.

Iz sosednje vasi se je zateklo v to delavnico tudi ubogo mladoletno dekle, ki je imelo do vezenin in sličnega dela mnogo veselja in spretnosti. Otrok je bil zelo marljiv in se je že v naprej veselil, da bo že čez leto najspretnejša delavka v svoji stroki izmed vseh, ki so bile zaposlene pri vezeninah. A dekle se je vračunalo v svojih računih, ker ni računalo s pohotnostjo nekaterih menihov. Lepega dne jo jo pozval neki menih, naj gre z njim, da si ogledata neki prostor v cerkvi, kamor namerava obesiti transparent in da vzame mero za dotično delo. Dekle je šlo in se ni nikdar več vrnilo ...

Stara Brezovarica, ki mi je pripovedovala to povest, je še dostavila, da so imeli menihi navado, zakopavati zastrupljene žrtve pod ploščo škrilja v cerkvi, kamor je najbrže izginilo tudi telo zastrupljene deklice. Žrtev, ki se je zoperstavljala, je dobila navadno najpreje omamljivo, pozneje pa še ostrejše sredstvo, katero ji je ugasnilo luč življenja.

Pred svetovno vojno smo brskali v zapuščeni cerkvi z namenom, da najdemo grob vojvodinje Jute, ki je baje pokopana v samostanski cerkvi. Groba sicer nismo našli, a našli smo pred glavno opatsko grobnico komaj en meter globoko pod tlom okostje človeka, ki je bil samo 1.40 m dolg. Po nežnosti okostja se je takoj sklepalo, da je bilo okostje ženskega bitja. In neki zdravnik, ki si je tudi gledal to okostje, je izjavil, da je to okostje mlade nedoletne deklice. In nehote mi je prišla na um povest o mladi šivankarici, ki je izginila in našla po oskrunbi tu svoj kotiček za večni počitek.

Ob obzidju za cerkvijo so pred nekako 15 leti kopali jamo in so delavci naleteli komaj 50 cm pod zemljo na človeška okostja. Iz ostankov kosti kolka (bokov) se je dalo sklepati, da so bila tu povečini zagrebena ženska bitja. Radi tega se je takoj domnevalo, da so zagrebali tu za obzidjem ženske, ki so umirale po nasilju samostanskih okrutnežev. Pa Bog vedi, kod počivajo še ostale ženske žrtve, ki so šle brezskrbno k maši, a vrnile se niso iz cerkve nikdar več. Zato ni čudno, ako se tukajšnje žensko še sedaj instinktivno zgrozijo, kadar zagledajo kakega kutarja ...

Le škoda, da se polagoma pozabljajo vse pripovedke in ustna izročila, ki se nanašajo na ta samostan. Ljudstvo, ki je toliko trpelo pod to šibo božjo, si še rado pripoveduje o strahovitih in ponočnih mašah v samostanski cerkvi.

Poslušajmo, kaj nam pripoveduje starina Cmok, kojega oče je bil še samostanski zidar.

«Moj očka, Bog jim daj dobro,» je pripovedoval stari Cmok, «so bili v svojih mladih letih klošterski zidar. Popravljali so zdaj to, zdaj ono in so z zaslužkom, ki je bil zelo pičel, živeli vrlo skromno.

Pa je prišel nekega večera k njim klošterski «laufar» (tako so imenovali sele) in mu povedal, da je naročil opat, naj pride takoj v samostan in vzame seboj zidarsko orodje. Oča so se takoj odpravili in šli v klošter.

V kloštru se je oče oglasil pri bratu vratarju, ta je odšel in ga priglasil pri bratu prokuratorju, ki se je takoj znašel na dvorišču, kjer sta se mu pridružila še dva druga meniha. Poklicali so k sebi mojega očeta. Ko je prišel do njih, mu je rekel pater, da bo imel danes nek tajen opravek, in da mu radi tega morajo zavezati oči.

Oča so se seveda zelo ustrašili, ker so vedeli, da ni dobro imeti tajnega posla z menihi, ker so namreč navadno spravili priče tajnega dela s sveta. Kurja polt je oblila očeta, a kaj je hotel! Bil je tlačan, zato je moral ubogati. Niso dosti vprašali moža, ampak mu hitro zavezali oči in ga odvedli s seboj. Hodili so enkrat na levo, pa zopet na desno, pa navzgor in zopet navzdol, in v krogu toliko časa, da je izgubil popolnoma orijentacijo. Po hladnem zraku, ki ga je naenkrat obdal, se mu je dozdevalo, da so stopili v nekak hodnik, po katerem so ga delj časa vodili. Vse je kazalo, da se nahaja nekje v podzemnem hodniku. Končno so se le ustavili in mu sneli z glave ruto. Ko se je nekoliko razgledal, je videl, da se nahaja v nekem nizkem in tesnem hodniku. Borna luč svetilke je padala na vdolbino v zidu, v kateri se je nahajal železen in precej obširen zaboj. Pred to vdolbino na tleh pa je ležala opeka in malta. Menihi, ki so obstopili očeta, so mu ukazali nato, da mora zazidati vdolbino tako, da se ne bo ločil novi zid od ostalega zidu. Oča so se lotili dela, in ker so bili dober in spreten zidar, so kmalu dovršili svoj posel v zadovoljstvo menihov.

Ko so bili očka s tem delom gotovi, so jih peljali menihi nekaj korakov dalje in so morali zazidati drugo, nato še tretjo vdolbino, v katerih so se enako nahajale železne skrinje. Po končanem delu so jim pa zopet zavezali oči in jih vodili krog sem in tja tako, da niso mogli niti približno označiti prostor, kje so se nahajali. Ko so zopet obstali in jim odvezali oči, so se nahajali pred glavnimi vhodnimi vrati.

Moj oča pa, ki niso prav nič zaupali menihom, se niso podali naravnost domov, temveč so jo zavili še v noči proti kočariji in prišli domov, ko je bil že lep dan. Pa so napravili čisto prav, kajti že po polnoči so ubili neki oboroženi ljudje tlačana iz Orehovca, ko se je vračal domov od svojih sorodnikov s Polja. Moj očka so bili prepričani v tem, da je čakala oborožena banda na povelje menihov na njega, da ga ubijejo, ko se bo vračal domov. Po nesreči jim je prišel v roke tlačan, in v mnenju, da imajo v rokah očeta, so na mestu pobili drugega.

Moj očka so dobro vedeli, da jim preti gotova smrt, ako se ne umaknejo iz kraja. Hitro, kolikor se je pač dalo, so znosili svojo prtljago v vas k sorodnikom, katerim so tudi ostavili mojo mater in mene. Ko se je pa jelo temniti, so pobasali svoje orodje v malho in se izgubili v hosto ter po ovinkih dospeli v Sv. Križ in jo mahnili po cesti naprej, dokler niso prišli v Samobor, kjer so zidali zdaj pri tem, zdaj pri onem gospodarju.

Pa vam rečem, da so imeli moj oče dober nos, kajti že naslednjo noč je pogorela naša koča do tal in ljudje, ki so prihiteli gasit ogenj, so zbežali v kraj, ker so nedaleč od ognja stale temne postave, kajti meči so se svetlikali v soju požara. Šele 15 let pozneje so se zopet vrnili nazaj, ko so se prejšnji menihi po večini preselili v večnost.»

Pa ko smo navzoči, katerim je veljala povest, dvomili o njeni istinitosti, je Cmok pljunil krepko v stran in hotel nekaj prav poštenega izreči, kajti mišice njegovega obraza so se nabrenknile in dale obrazu izraz togote. A se je premislil in dejal: «Če nočete verjeti, pa pustite. To vam pa rečem, da ni nikdar lagal moj oče, Bog mu daj dobro!»

Ta dan je bil Cmok molčeč in ni nam hotel nič več pripovedovati. Še enkrat sem dobil moža v roke, a to pot je bil malo boljše volje. Spretno — po ovinkih — sem zopet speljal pogovor na samostan. Ker sva pravkar razmotrivala neke čudne zadeve o duhovih in strahovih, mi je pri omembi samostana rekel: «Pa gotovo ne boste zopet verjeli, kar vam bom sedaj povedal.»

Seveda sem moral staremu očancu potrditi, da tudi jaz verujem v take stvari. Mogoče je čital iz mojih oči, da ne govorim resnice, zato je pripomnil: «Kadar boste toliko let na hrbtu nosili in pa vrhu tega toliko doživeli kakor jaz, potem boste drugače sodili.» Segel je za pas in privlekel na dan zalogo tobaka v smolnatem mehurju. «Aha,» sem si mislil, «bo nekaj, bo.» To je imel oča Cmok že v navadi: namreč, kadar je založil prav pošten čik in ga nekoliko požvečil, da je dobil «ta pravo slino», kakor je navadno dejal, se mu je gotovo razvozljal jezik. Nisem se motil. Ko se je očka nekoliko odkašljal, je začel:

«Po tem, kar so mi pripovedovali očka, smo enkrat sklenili, in sicer jaz, prejšnji grajski vratar in mlinar, da bomo preiskali v noči zidavje cerkve, ker je gotovo tamkaj, ali pa pod podobo Marije za zidom, pokopana zlatnina menihov, katere menihi po izgonu iz samostana niso mogli več odnesti s seboj. O tem so prepričani vsi stari ljudje, ki so poznali razmere v samostanu. Ponoči smo šarili najprvo tam pod podobo Marije, pa nam ni šlo delo prav nič izpod rok, zato smo se namenili, da poskusimo raje svojo srečo v cerkvi. Ponoči smo pa morali delati zato, da bi nas ne videl strogi «rentmajster», ker bi nam dal gotovo popra, ako bi nas zalotil pri takem delu.

Kakor rečeno, smo zmetali prst in kamenje nazaj v skopano jamo in poravnali svet, da se ni opazilo naše delo. Stopili smo nekoliko v kraj, hoteč obiti zidovje, da dospemo skozi zadnja vrata na dvorišče gradu in od tamkaj v cerkev. Mislim, da je pri tej priliki pogledal vratar prod zgornjim oknom cerkve in nas z začudenjem opozoril, da se nahaja nekdo z lučjo v cerkvi, ker je cerkev razsvetljena. V istini smo dobili tudi mi isti vtis.

E, kaj pa če kdo drugi že šari po cerkvi z istim namenom kakor mi, pa nas je prehitel? Hitro smo smuknili krog zidu in skozi zadnja vrata na dvorišče, od tu pa po stopnicah na hodnik. Tu se namreč nahajajo okna, odkoder se lahko pregleda vsa cerkev; in skozi ta okna smo hoteli opazovati dozdevnega iskalca zaklada. Pokukal sem doli, toda razen svetlobe, ki je padala, oziroma prihajala od ne vem kod, nisem videl nič sumljivega. Toda to, kar se je nadalje godilo, to je pa bilo nekaj drugega ...»

«No, in kaj je bilo potem?» sem ga vprašal.

Mož mi ni dal takoj odgovora, ampak je preložil založek tobaka v ustih z leve na desno stran, izbuljil svoje oči, kakor bi zrl v kako prikazen, potem pa nadaljeval tiho in s poudarkom: «Veste, ko bi mi to, kar sem v tej noči sam videl in doživel, pripovedoval kdo drugi, bi mu rekel, da je norec in da si ga je privoščil malo čez merico in je videl stvari le v domišljiji, kakor si domišljujejo otroci vse mogoče in nemogoče. Pa poslušajte naprej! Sklonjeni smo bili ravno vsi trije skozi okno in iskali z očmi, od kod prav za prav prihaja ta čudno bleda svetloba. Pa se kar naenkrat odprejo zadnja vrata pod zvonikom, to smo čuli natančno, ker so tako značilno zaškripala in pričela se je procesija, ki se je premikala po sredini cerkve v smeri proti nekdanjemu glavnemu oltarju. Videl sem tudi, da so se odprla stranska vrata, skozi katera se dospe na dvorišče. In tudi od tu so prihajali v cerkev ljudje, moški in ženske. Vse se je ustavljalo pri glavnem oltarju in tudi po sredini cerkve. Nekaj čudnega me je sililo, naj ostanem, a groza, ki me je obenem navdajala, mi je stopila v šklepetajoče noge in kolena. S silo sem se odtrgal od okna, zgrabil svoja tovariša za ramena in ju vlekel proč. Ko sem bil s svojima tovarišema ravno na ovinku hodnika, se je začul skozi okna zvonček. Obredi mrtvih so se pričeli ...»

Po kratkem molku je nadaljeval očka Cmok: »Tovariša vratarja in mlinarja sem privlekel kakor omotena v stanovanje vratarja. Tu sta prišla šele nekoliko k sebi, pa tudi meni ni bilo nič kaj posebno dobro. Šele požirek žganjice, katerega nam je dala preplašena vratarica, me je spravil nekoliko k sebi. Babnica je zijala in se križala, venomer, ko smo ji pripovedovali dogodek. In še danes, kadar mi pride ta stvar na misel, me po hrbtu zazebe. Le enega ne morem pogruntati do kraja in to je, da nisem videl nobenega izmed ponočnjakov v obraz, ako prav se je telo tako razločno videlo, glava pa je bila taka, kakor bi obstojala iz neke meglice. Odsihmal pa me je minilo veselje, iskati v samostanskem zidovju skrite zaklade.»

«Še nekaj vam moram povedati,» je rekel Cmok; »dajte no vprašati starega vratarja, kje je dobil svoje precejšnje premoženje. Meni sicer taji, da bi bil kaj našel v cerkvi, a jaz sem trdno prepričan, da je on razkopal tamkaj skoro vse zidovje, in da je iztaknil pri tej priliki pisker s tolarji. To pač vendar ni kar tako, da bi človek kar čez noč obogatel, ta kajon ...»

Pri neki drugi priliki mi je zopet pripovedoval Cmok o belih ženah, ki se sprehajajo ob gotovih prilikah po gradu in zunaj grada. Pa to je slišal že od drugih in ne prevzame za stvari, ki jih sam ni videl ali doživel, nobene odgovornosti.

Tudi njegovo telo počiva že več let pod zeleno rušo. Kakor sem čul, je Cmok umrl v ljubljanski hiralnici v starosti nad 90 let.

V samostanu je stanoval tudi nekdanji birič po imenu Uhan. Tudi ta možak je poleg grajskega tesarja Redinška znal povedati veliko stvari o menihih in o življenju v samostanu. Pa naj zadostuje za enkrat to, kar sem opisal po virih, ki so mi bili dani na razpolago.

K zgodovinskim podatkom o kostanjeviškem samostanu mi je še pripomniti, da je kupil prelat Ivan Wogrine vulgo Plantarič v letu 1667. celotno grajsko posest mesta Kostanjevice za 32.000 goldinarjev od grofice Ane Katarine pl. Zrinjski, rojene Frankopan. Del te posesti in grad je dobila pozneje cerkev sv. Jakoba v dar kot farno-cerkveno posest.

Ko je začel cesar Jožef II. razpuščati odvišne samostane, je doletela tudi kostanjeviški samostan ta nemila usoda. Dne 3. januarja 1786. je prišel v Kostanjevico na podlagi cesarskega dekreta z dne 2. oktobra 1785. komisar Ivan Ursini pl Blagay s svetnikom Jakobom Elsnerjem, in proglasil samostan razpuščenim. Ta čas se je nahajalo v samostanu 17 bratov in trije profosi. Sestavil se je natančen inventar. Pri pregledu blagajne se je našlo 200.000 goldinarjev, katere se je zaplenilo v prid rentam verskega zaklada, ki se je osnoval iz zaplenjenega imetja. In s tem je prešel samostan s posestjo vred pod državno upravo, pod katero se še dandanes nahaja. Iz razpuščenega samostana iztirani menihi so prestopili v posvetni duhovski stan, toda na cerkev in njeno opremo pa niso pozabili. Na Rako prestavljeni profos je odnesel tako zvani Bernardov zvon, katerega so med svetovno vojno spremenili v topove, in znamenite orglje. Oltarji in svetniki so romali zopet v druge kraje. Če stopiš danes v to nekdanjo cerkev, dobiš od vsega samo razbito roko sv. Jožefa, in pa nekaj od golobjih in vrabičjih ekskrementov pobeljenih zidnih okraskov.

O razpustu samostana odnosno kostanjeviškega reda cistercijancev se še med ljudstvom obilo govori in se je ohranila naslednja pripovedka, katere glavna oseba je nekdanji cesar Jožef II.

Vdova Jenškovka iz Orehovca je pravkar stopila na prag koče, da vidi, če že ne prihaja s tlake njen sin. Zjutraj na vse zgodaj je pokosil njen sinko deteljo, a ona jo je parila čez dan, da je bila godna za zlaganje v kozolec. Ravno danes pa je moral sin iti na tlako z vozom in volmi in je obljubil materi, da se bo skušal čim prej izmotati od dela.

Ko je tako zrla mati na pot in poslušala, če se že ne čuje ropot voza, je uzrla na potu moža, ki jo je mahal naravnost proti njenemu domu. Počakala je kar na pragu, da vidi, kdo je in kaj hoče. Mož, ki se je približal vdovi, je bil srednjih let, zastaven mož, najbrže tujec. Nosil je sicer že ponošeno irhasto obleko, kakor so jo nosili nekdaj vojščaki, vse njegove kretnje pa so kazale, da tujec ni nikak težak, temveč gotovo kak vojščak. Dospevši do vdove je snel klobuk, pozdravil in vprašal v neki čudni slovensko-nemški mešanici, če ne rabijo pri hiši kakega posla ali hlapca. Mati Jenškovka bi seveda rabila posla, toda ta mož se ji ni zdel nič kaj pravi, zato je izrazila napram tujcu svoje pomisleke in ga končno vprašala:

«Kdo pa si prav za prav?»

«E, kdo? Saj vidite, da sem popotnik.»

«Pa če se ne motim, nisi ti težak, ampak soldat?»

«Pogodili ste, mati. Z delom na polju se res še nisem pečal, a mislim, da bi mi tudi to šlo izpod rok.»

«Ali pri nas bi moral hoditi na kloštrsko tlako trikrat na teden in patri ne poznajo nobenega špasa. Kdor pridno ne dela, dobi batine ali pa ga vtaknejo v luknjo.»

«Tudi to me ne straši in bi prav za prav zelo rad sklenil tovaršijo s samostanskim valptom in menihi.»

«Ha, ali ta tovaršija boli; to je moral občutiti že marsikateri tlačan. No, koliko bi pa zahteval za čas od kresa do sv. Martina?»

«Mati! Ne bodite vendar tako čudni; plačali me boste tako, kakor plačujejo drugi svoje posle in nič več.»

Mati Jenškovka je bila s ponudbo precej zadovoljna, toda ni je hotela sprejeti, dokler se ne posvetuje s svojim sinom. Za hišo se je nahajal sadni vrt. Pod tepko je bila postavljena enostavna miza in klop. Povabila je tujca, naj sede za mizo pod hruško: sama pa je šla v sobo in se kmalu vrnila z latvico kislega mleka in kosom črnega kruha ter postavila vse te dobrote domačega pridelka na mizo pred tujca. Slednji si seveda ni pustil dvakrat reči, naj se loti jedače. Vdova je bila zadovoljna, ko je videla zdrav tek tujca, ki je otepal z leseno žlico kislo mleko in kruh kakor za stavo. Med tem časom se je vrnil domov njen sin. Snel je jarme z volov, jih odgnal v hlev in privezal k jaslim. Prinesel je še lačni živini koš sena in se podal nato k materi v hišo. Mati mu je takoj povedala, kako in kaj, ter pristavila: «Meni se možak dopade — sicer pa naredi kakor hočeš; kar bo tebi prav, bo tudi meni.»

Janez pa je stopil v čumnato in opazoval nekaj časa tujca skozi okno, ko je ravnokar pospravil zadnjo trohico iz sklede, položil lesenko na mizo in se zazrl po sadnem vrtu.

Janezovo opazovanje je izpadlo navidezno dobro, kajti zasukal se je in dejal v veži stoječi materi: «Grem k njemu, da mu preiščem obisti, ker z vsakim pritepencem ni dobro imeti posla.»

Podal se je k tujcu. Slednji je vstal, ko je videl, da se mu bliža mladi gospodar, in mu ponudil roko v pozdrav. Janez je stal trenutek neodločen, ali naj poda svojo desnico ali ne. Pogledal je tujcu globoko v oči, kakor bi hotel čitati iz njih, mar ne tiči v njih kak slab namen ali zvijača; v jasnem tujčevem pogledu tega ni našel in je bil na mah uverjen, da mož, ki stoji pred njim, ne more biti slab človek.

Prožil mu je svojo žuljavo desnico. Sedla sta za mizo in se pričela razgovarjati. Ko je Janez doznal, da ima pred seboj vojščaka, ki je dal svojemu krvavemu poslu slovo in se hotel posvetiti kmetijstvu in da mrzi menihe in druge ljudske krvosese bolj kakor vse na svetu, sta na mah bila prijatelja, ker je tudi Janez mrzil svoje tlačitelje bolj kakor samega peklenščka.

Mamica Jenškovka je stopila, ko je Janez odšel k tujcu, za vrata in kukala skozi špranjo duri, kako se bosta možaka spogledala. Vlekla je na uho vsako besedo. Pa šment, govorila sta precej tiho in je ujela le sem ter tja kako besedo, katero sta več ali manj poudarjala. Iz raznih besed in gest je razvidela, da poteka zadeva docela zadovoljivo. Odmaknila se je od svojega opazovališča, a se je nehote ustavila pred lastno mislijo: «Baba, al' boš še znorela na starost?» Stopila je v sobo in snela s stene malo, napol slepo zrcalce in si zvedavo ogledovala svoja lica, oči, usta, nos in še drugo, kar tiči in visi na obrazu.

«E, hudir, saj še nisem tako grda, samo ta šmentana bradavica na nosu ga bije za vso vas, pa tudi ta dolgi zob. Bom pa imela vedno zaprta usta,» si je dejala skoro 50 let stara vdovica. Prijela se je še za polne boke in si končno tiha dejala: «Še marsikatera mlada ni tako ,fejst' ... Tako, sedaj pa pojdimo pogledat, kaj sta se dogovorila.»

Pričarala si je na obraz posebno lep in milostljiv izraz in odšla je k možakoma pod tepko. Ko je videl stati Janez svojo majko poleg mize, ji je dejal, da nima nič proti temu, če ostane tujec pri hiši, kar je pa še seveda odvisno od njene volje. Z izrazom dobrodušja je sprejela tudi ona ponudbo in tujec je bil s tem sprejet med domače. Še isti večer sta šla Janez in on z volmi na njivo po deteljo, da je ne dobi rosa, in sta jo spravila v kozolec.

Janez je razkazal Jožetu — kakor se je dal nazivati tujec — vse priprave, ki spadajo k hiši in gospodarstvu, ter mu povedal še veliko drugega, kar je moral znati kot kmetski posel. Zvečer mu je še razložil, kam mora hoditi na tlako, da se mora držati točno ure, da mora biti priden in še več drugih podobnih stvari, ki so se tikale tlake.

Naslednji dan je šel Janez z Jožetom v samostan, da ga predstavi valptu kot svojega namestnika. Slučaj je nanesel, da se je nahajal pri samostanskem oskrbniku tudi menih-prokurator. Ta je gledal Jožeta srepo in hotel na vsak način vedeti, kdo da je in če ni morda ušel iz kake samostanske službe. Jože se je pa znal postaviti in je kmalu ugnal preveč radovednega meniha v kozji rog. Ker je menil menih, da Jože ne zna italijanski, se je obrnil proti valptu in mu velel v italijanščini, naj si tega predrzneža še posebej malo «izposodi». S tem je namreč hotel reči, naj ga posebno šikanira in mu da občutiti vso strogost. Jože je seveda razumel slehrno besedico in se je samo namrdnil, kakor bi hotel reči: «Poskusite!»

Po tem opravku je Janez odšel, a Jožeta je odvedel valpet k drugim tlačanom, ki so imeli opravka pri napravi nasipa za nov ribnik pri Obršnici. Ta dan dela je minil še nekam dobro, čeprav se je drl valpet kar venomer za hrbtom Jenškovičevega posla.

Utrujen se je vračal Jože domov. Gospodinja ga je že jako težko pričakovala, saj je vedela, da bo revež zelo utrujen od nevajenega dela. Pripravila mu je latvico neposnetega kislega mleka in zvrhano skledo dobro pošvrkanih žgancev; boljše jedi itak niso poznali ubogi tlačani. S to jedačo se je hotela posebno prikupiti zastavnemu Jožetu; pa brez zamere, bil je to le znak človekoljubja, — ljubezen tlačana do sorodne teptane pare.

Sinu Janezu se je sicer malo čudno videlo, da se je njegova majka nekam pomladila, postala bolj gibčna in večkrat imenovala Jožeta. Toda Janez je bil prava kmečka dobričina, vzgojen v nenašemljeni in naravni ljubezni matere, katera vsaj na videz ni kazala nobene strasti. S tega stališa je sodil tudi druge. Mrzlo, brez izkazovanja posebnih znakov svojih občutkov, je delal kakor ura.

Tudi starci včasih znorijo in ljubijo morda bolj goreče, bolj vztrajno kakor vihrava mladina z namišljeno ljubeznijo. Ko bi starci s plamtečim srcem le tako peklensko ljubosumni ne bili, pa bi bilo vse dobro. Tudi mati Jenškovka, ki še niti vedela ni, če najde njena ljubezen kak odmev v srcu Jožeta, je postala ljubosumna. Zato je stepala večkrat na prag in se ozirala okrog, če Jožeta morda ne opazuje še kaka druga.

Drugo jutro se je Jože zelo dolgo obotavljal v hlevu in v hiši in Janez je začel v svoji nestrpnosti priganjati Jožeta, naj se požuri, da ne zamudi tlake. Videti je bilo vse tako, kakor bi se Ježe hote obotavljal, samo da zamudi tlako. Ko je pa dospel Jože na kraj dela, so bili ostali tlačani že pridno pri delu in že oznojeni od trdega dela. Valpet je zamudnika nahrulil z najizbranejšimi psovkami, ki so imele svoj izvor v živaloslovju in ne vem še v kateri vedi. Za kazen ga je postavil k delu, kjer se je izmetavalo in odvažalo samo blato. Nekaj časa je šlo delo v redu, toda vlažno izpuhtevanje in močvirni smrad je oslabel Jožeta, da je hotel malo počivati. To pa seveda zopet valpetu ni bilo po volji. Pričelo se je prerekanje med valpetom in Jožetom. Ostali tlačani so z začudenjem zrli na Jožeta, ker se je drznil ugovarjati mogočnemu oskrbniku. Predobro so vedeli, kaj čaka srčnega tlačana.

Valpet je v svojem srdu dvignil žilavko in zamahnil proti svojemu protivniku, ali Jože je bil pripravljen. Hitro kakor sprožena vzmet je vlovil zamahnjeno valpetovo roko in mu z bliskovito kretnjo izvil iz pesti žilavko ter jo v velikem loku zalučal v bližnjo mlako.

Valpet se je penil v divjem srdu kakor ranjen tiger. Če bi bil imel pri sebi kako ostrino ali kaj sličnega, gotovo bi se vrgel na Jožeta in ga umeril na najgroznejši način, samo, da bi dobil zadoščenje za sramoto, katero mu je zadejal ta umazani tlačan. Z grdo kletvijo se je okrenil In zdirjal proti samostanu.

Ostali tlačani so bili v strahu in silili v Jožeta, naj zbeži; morda se mu posreči uteči biričem, ki bodo vsak čas prihrumeli. Jože pa se ni zbal; ostal je na mestu in mirno pričakoval biričev, ki so pravkar prihrumeli skozi samostanska vrata. Brez odpora se je vdal Jože v svojo usodo in se pustil odvesti v samostan.

Preden pa je zavil s svojim spremstvom v samostan, se je ozrl proti orehovškemu griču, dvignil svojo roko in zamahnil z njo po zraku. Oboroženi biriči so menili, da je imel namen tega ali onega udariti, zato so ga čvrsteje prijeli, povrh mu pa še podelili par krepkih bunk in brc. Brez nadaljnega obotavljanja so ga vodili po stopnicah v drugo nadstropje naravnost v opatovo pisarno. Ta soba je bila precej prostorna in svetla. Na sredini sobe je stala težka hrastova miza, obložena z ogromnimi v usnje vezanimi knjigami, a za njo je sedel v težkem lepo izrezljanem hrastovem stolu suhljat duhovnik. Lice mu je bilo bledo-rumeno in razorano, iz oči pa se mu je iskril čuden žar, ki ni obetal nič dobrega.

Na levi strani je stala druga miza, ki je bila istotako preobložena s knjigami; tudi police in nastavki, ki so stali ob zidovju, so vsebovali cele skladovnice popisanega papirja in knjig. Ta miza je služila mlademu duhovniku, ki je vodil pisarska in vobče tajniška dela. Njegovo gosje pero je ravno škrtalo preko papirja, ko so se odprla vrata in so porinili skozi odprtino upornika.

Pripomniti je še treba, da se je pridružil drhali tudi valpet, ki je potem, ko je zatožil zadevo opatu, odšel na hodnik in čakal, da so privedli tlačanskega hlapca. Računal je s tem, da bo prve udarce sam lastnoročno delil na široka pleča, in kako bo mučil jetnika v ječi. Jeza mu je žarela iz oči, kajti kaj takega se mu pa še vendar ni pripetilo, kar valpetuje v samostanu. On hoče pokazati temu umazanemu ljudstvu, ki je rojeno samo za sužnje, kaj je germanska kri in maščevalnost.

Opat je mrko zrl v jetnika in ga zaničljivo premerjal od nog do glave; a ta je stal mirno zravnan pred opatom in mu zrl naravnost v oči, ne da bi trenil s trepalnico.

Minilo je nekaj trenutkov, preden se je polagoma dvignil opat iz svojega sedeža, se prekrižal in rekel s tiho besedo v latinskem jeziku: «V imenu Boga očeta in sina In svetega Duha» — in navzoči so odgovorili: «Amen.»

Sedel je nazaj v svoj naslonjač in pričel z zasliševanjem. Mlad duhovnik je prisedel k opatovi mizi, pripravil si je polo papirja in čakal, da zakreše prve črke z gosjim peresom. Izpod čela pa je pazljivo motril obnašanje opata in zadržanje puntarja. Ha, to bo zopet užitek, ko bo glasno štel udarce jermenastega biča, ki bo tlesknil po plečih obsojenca in zapuščal na njih krvave maroge in brazde. —

Opat se je rahlo odkašljal In začel:

«Se zoveš?»

«Jožef.»

«Naprej ...!»

«To vam končno povem.»

«Se hočeš li še upirati?»

«Vajen sem, da vztrajam pri svoji besedi.»

«Hlapci! ... Omehčajte nekoliko voljo tega nadutega tlačana ...! Toda počakajte še nekoliko! Kake vere pa si?»

«Katoličan!»

«Kje si bil krščen?»

«Na Dunaju!»

«Kdo te je krstil?»

«Škof Sigismund.»

Takih odgovorov opat ni bil vajen. Kadar se je moral kdo pred njim zagovarjati, je moral klečati; toda ta mož — kdo je? To mora na vsak način dognati. Če ne z lepa pa z grda. —

«Kaj te je privedlo v te kraje in kje si se nahajal, preden si dospel semkaj?»

«Kje sem bil? Kje drugje kakor v stiškem samostanu. Semkaj ...»

«Kaj? Ti si bil v stiškem samostanu? No, sedaj vem, kdo si! Ti si hotel vohuniti za stiški samostan in te je izdala mržnja, ki jo gojite napram našemu samostanu. Ha! Ta je pa dobra! Vendar se je enkrat ujel tako dolgo iskani tiček! No, tebi moram pripraviti posebno vrsto veselja, da boš znal povedati dobrim stiškim sosedom, kako znamo pogostiti take vrste gostov.»

Opat je od samega veselja cepetal z nogami, sekretar pa je buljil s široko razprtimi očmi v dozdevnega vohuna. Nekje je že videl tega človeka, toda kje? V mislih je prešinil vse kraje, toda ni se mogel domisliti, kam bi ga dejal.

V tem se je oglasil obtoženec s krepkim glasom: «Prečastiti! sedaj sem šele odgovoril samo na del vašega vprašanja. Zato mi dovolite, da nadaljujem ...»

Že ga je hotel prekiniti opat, toda trda volja, ki se je izražala iz glasu in zadržanja ujetnika, sta nekoliko vplivala na opata. Akoprav mu je hotel pretrgati vsako nadaljevanje besedičenja Jožefa in ravno hotel izdati ukaz za gajžljanje z zloglasnim samostanskim bičem, je proti svoji volji pod nekim sugestivnim vplivom zapovedal: «Govori!»

«Niti na misel mi ne pride, da bi se zagovarjal,» je nadaljeval od samostanskih biričev zastraženi ujetnik, «temveč mi je le na tem ležeče, da hodim od samostana do samostana in zbiram ljuliko od zrnja ...»

«Kaj? Ti se drzneš govoriti tako zaničljivo o samostanih? Kdo te je pooblastil, da vohuniš okrog in skruniš svetost naših Bogu dopadljivih dejanj?» je zarjul v svojem dostojanstvu užaljeni opat.

Nasprotnik pa mu je mirno in dostojno odvrnil: «To kar počenjam, delam na lastno pest in nisem za svoja dejanja nikomur odgovoren, najmanj pa vam. Da bi pa bila vaša dejanja dopadljiva Bogu, o tem ravnotako dvomim, kakor o vaši odkritosrčnosti. Ljudi mučiti, jim izsesavati iz telesa kri in mozeg samo zato, da imate raj že na tem svetu, to je delo vraga. Krist je veleval, da bodi vsakega kristjana najvišje načelo ljubezen do svojega bližnjega. A kaj delate vi? Vse svoje bližnje imate za sužnje, za golazen, katero je treba valjati v blatu in pretepati kakor živino! Ali ste jim že kdaj ponudili, ali pa vsaj pokazali ljubezen? Da! Pokazali ste svojo ljubezen do bližnjega z bičem in zaporom in delili krivično sramotno pokoro. Vi se valjate v zlatu, a ubogi trpin, ki vam znaša skupaj vse te zaklade, naj se valja pred vami kot teptan črv. — Ali je delal tudi Kristus tako? On ni imel niti kamna, da bi nanj položil svojo trudno glavo. Hujši ste od hinavskih farizejev, katere je Krist ...»

«Molči!» je zdaj zarjul pritlikavi opat kakor divja zver. «Ti se upaš blatiti nas in naše početje, ti bogoskrunec! Ven ž njim! Rabelj, muči ga, trpinči ga! Iztrgaj mu jezik, razkosaj ga ...»

«Še malo potrpljenja, prečastiti,» se je glasil ponovno in srčno ujetnik, ki mu je stopila lahna rdečica v lica, «še vam moram razodeti najvažnejše. Mera grozodejstev, katera ste počenjali že toliko stoletij, je polna in kriči po osveti. In osvetiti jih hočem jaz! Ne s krvjo, ne z bičem, temveč na ta način, da razpuščam ta samostan!»

«Ti si norec posebne vrste. Ven ž njim! Vrag ga je obsedel.» —

«Nisem norec, ampak — tvoj cesar!»

«Norec si!»

V tem trenutku se je dogodilo nekaj posebnega. Medtem, ko je zatrobila tromba pred samostanskimi vrati, je skočil s svojega sedeža mlad menili in se vrgel na tla pred ujetnika ter objemal njegove noge, pri čemer se je čulo samo ihtenje in nerazločljive besede. Opat je zazijal, njegov izraz obraza je bil podoben kipu, izklesanemu iz peščenca. Srebrnočist glas trombe se je ponovil; čulo se je izpred vrat glasno prerekanje. Opat je stopil k oknu, da vidi, kaj se godi pred gradom. Njegovo oko je zazrlo pred vrati kakih 30 jezdecev in njim na čelu je bil praporščak s praporom v cesarskih barvah. —

«Stric! Stric! Odpusti!» je ječal mladi duhovnik.

Ogovorjeni se je pa sklonil k tlom, dvignil mladega meniha kvišku, ter mu rekel z razločnim glasom: «Ferdinand! Nisem se nadejal, da te najdem v taki družbi. Če hočeš doseči mojo milost, sleci to kuto in si raje obleci talar posvetnega duhovnika!»

Opat je stal drhteč pri oknu se opiral z roko na polico in je samo še nerazločno mrmral: «To ni mogoče, to je prevara! ...»

Cesar Jožef pa je stopil k opatu in mu dejal: «Opat! Ti si enak nevernemu Tomažu. Poglej sem, ako ne verjameš!»

Cesar je slekel irhasto kamižolo, ki mu je popolnoma zakrivala spodnjo obleko. Pokazal se je lep baržunast suknjič, a krog vratu mu je visela zlata verižica z zlatim runom.

Ko je zagledal opat znak cesarskega dostojanstva, je sklonil glavo in se jel tresti kakor šiba na vodi. Gotovo bi se zrušil na tla, da ga nista prestregla v tlačana preoblečeni cesar in mladi menih, ter ga posadila v mehek naslanjač. V trenutku pa, ko sta imela posla s potrtim opatom, se je zmuznil valpet tiho kakor mačka skozi duri in zginil kot kafra brez duha in sluha.

Kakor pravi povest, so valpta iskali tlačani v samostanu in okolici, da bi si shladili na njem svojo vročo jezo, ali nadutega Nemca ni bilo več v bližini; izginil je tam za deveto goro k svojim ljudem.

Cesarskemu oddelku se je priključil tudi mladi menih in njih prva pot je bila, ko so odjezdili iz samostana, da gredo še po slovo k Jenškovčevi materi. Kako se je začudila majka, ko je obstalo pred njeno hišo toliko jezdecev, kojih sablje in šlemi so se bliskali v poldanskem solncu. Pa kako je šele zijala, ko je spoznala Jožeta, tistega Jožeta, ki ji je tako prirastel k srcu ...

In ta Jože sedi zdaj na konju, pa ima sabljo in zlat šlem z velikim nojevim peresom. Ni vedela, kaj bi storila. V največji zmedi je stekla v shrambo in prinesla kislega mleka ... Pa je stopil Jože s konja ter izročil mamici mošnjo cekinov in neko listino ter dejal: «Mamica, to je za vašo ljubeznivost, ker ste me sprejeli pod streho. Od zdaj naprej ste pa «frej» (oproščeni od tlake in desetin). Če pa boste kdaj zašli na Dunaj, pa se oglasite pri meni. Na Dunaju me pozna vsak otrok.»

«Ja, kdu pa so, če smem vprašati?», je vprašala od začudenja zmedena mamica, držeč še vedno v roki latvico in lesenko.

«Jaz sem cesar Jožef. Zdaj pa zbogom, pa se še kdaj spomnite na Jožeta, kateremu je pri vas tako teknilo kislo mleko.»

Mati Jenškovka je svojim vnukom še dostikrat pripovedovala ta svoj doživljaj. In kadar je pripovedovala celo storijo o cesarju Jožefu, je koncem povesti vedno dodala: «Fejst fant, je pa le biv, ta Jože; jest sem ga imela z'lu rada, še preveč rada, pa kaj č'mo, nu ...»

Začetkom devetnajstega stoletja je dobil tudi kostanjeviški samostan francosko posadko. Ogromni prostori, ki so tvorili nekdaj kaščo za žito, so služili Francozom za bolnico. Premnogim vojakom je kolera, ki je hudo razsajala med vojaštvom, pritisnila v tem prostoru svoj smrtni poljub. Peči in še nekaj drobnarij v tem prostoru nas spominjajo na bivanje Francozov v kostanjeviškem samostanu. Njih pokopališče, ki se je nahajalo na holmcu na »Žagah«, je zabrisano in nas spominja nanj samo še kaka mrliška kost, katero izorje plug pridnega kmeta.

Od razpusta in izgona menihov-cistercijancev se nahaja samostan in zemljišče pod državno upravo. Leta 1878. se je šele pričelo z delitvijo posesti. Pri tej delitvi so dobili hišni posestniki, ki so bili nekdaj samostanski tlačani, dodeljeno zemljo, kakor je to predpisoval novi zakon. Od ogromne posesti je ostala komaj četrtina zemlje, po večini gozdovi, verskemu zakladu.

In sedaj pod svobodnim solncem naše jugoslovenske države zre to ljudstvo polno nade še v končno delitev, to je, da dobi v roke še tisto zemljo, katero obdelujejo v potu svojega obraza kot najemniki. Ko bo agrarna reforma še to delo dokončala v zadovoljstvo nekdanjih tlačanov, tedaj bo zabrisana zadnja sled, katero so zapustili ubogemu ljudstvu razni žegnani in nežegnani nemški mogotci. — Silno zidovje nekdanjega samostana pa naj bo resen opomin za potomce, kaj je bilo in kaj še zna priti, če bo drvelo po poti, na katero jo hoče speljati — »mrtva roka».