Tožeče jezero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tožeče jezero
Luiza Pesjak
Izdano: Zora 4/8 (1874), 8
Viri: št.8 dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nemirni valovi tožeče šume.
Notranje je menda razbija gorje.
Kako vzdihujejo težko in milo.
Kako se z viharno borijo silo:
Brez luči nad njimi se kroži nebo,
Okól in okoli — vse je temno.
In jezero, ki j e rodilo valove.
Katero jim tožne udiha glasove,
Prebridko se joče in njega solze
Tresoče se v valih penečih blišče.

Kaj neki zgodilo se vodi j e zdaj.
Da mirno šumeča soglasju j e raj ?

Glej, lunina svetla, nebeška podoba.
Izišla iz teme morilne je groba,
V jezero zasije, in Sladko pqjó
Valovi, ker v sebi lepoto nesó. —

Predraga! jezero je moje srce,
Valovi so pesni, ki v njem mi žare;
Po tebi nanehoma srce vzdihuje.
Po tebi se pesnijo slednjo žaluje. —
O daj, da smehlja se tvoj mu obraz,
In petje odmev-^io sreče bo glas !