Titulirani narodnjak
| Titulirani narodnjak Rado Murnik |
| |||||||||||
Gospod Pagat je uvrščen v menažeriji mojih znancev med titularne narodnjake.
»Mi narodnjaki, nas narodnjakov, nam narodnjakom« itd. popeva gospod Pagat vsak dan svojega življenja za dobro jutro, dober dan, dober večer in lahko noč. Druga priljubljena beseda našega frazerja je »narodni davek«. S tem zaznamenuje naročnino za slovenske liste, vstopnino v gledališče, račune za slovenske knjige, muzikalije in drugo.
Naročen je na slovenski dnevnik iz tretje roke. Tukaj si je vedel znižati strašni »narodni davek« za tri četrtine. Saj to nič ne de, če bere novice par dni pozneje. Tako pridobi včasih dražest zgodovinske častitljivosti. Pa tudi sicer so take ste vilke zanimivejše od onih, ki prihajajo neposredno iz tiskarne. Prvič ne diše več po tistem tiskarskem črnilu, gospodu Pagatu tako zoprnem, drugič pa se more bogata domišljija Pagatove duše naslajati ob raznih mastnih madežih in odtiskih potnih prstov. Večkrat se da natanko kontrolirati, ali je jedel zadnji bralec ričet ali kislo repo, in Pagatovi domišljiji je odprt pot v neizmerno kraljestvo kombinacij.
Z obiskom slovenskega gledališča si gospod Pagat ni oskrunil svojega neomadeževanega zakonskega življenja nikdar več, odkar je vzel svojo presladko Pagatovko. »Komedijo« ima lahko vsak dan doma zastonj ali z ženo ali s kom drugim in razpreda domače predstave lahko tudi na več dejanj, če je slabe volje. Ob vsem tem pa zabavlja glediščnim igralcem, da nič ne znajo, dasi pozna le par veteranov izmed njih. »Mi Slovenci tako nimamo ničesar«, je njegova prva in zadnja beseda.
Do slovenskih muzikalij ima gospod Pagat nenavadno razvito idiosinkrazijo. Navzlic temu je storil slovesno obljubo, da se naroči na »Nove akorde za dromljo«, kakor hitro jih jame izdajati znani »dvorni« založnik. Sicer pa govori o tem založniku nekako pomilovalno in žaljivo, akotudi se nedolžni mož doslej še ni bil dotaknil niti bruna v Pagatovem kurjem očesu. Naš titularni narodnjak je izjavil že večkrat, pa bolj na tihem, da bi morali vtekniti Schwentnerja pod kuratelo zaradi lahkomiselne potrate premoženja in pa zastran potuhe, ki jo daje zlasti mlajšim literarnim grešnikom.
Primernega razvedrila išče gospod Pagat zadnji čas ob krepostni igri »Marijanici« in balincanju«. Marjaš in domina bi mu namreč prekmalu omehčala možgane. »Marijanico« igra gospod Pagat po zimi, »balincat« se hodi pa po leti, da mu ostane po delu prenapeti duh v potrebnem ravnovesju.
Vendar pokaže Pagat o priliki da ni načelen sovražnik umetnosti. Večkrat zaide v ljubljanski »Prater« in obišče z gospo vred gledališče, kjer nastopajo opice in bolhe. Včasih gre tam tudi v kakšno »komedijo«, kjer kažejo za drag denar povodnjega moža brez glave ali morsko devico brez trebuha.
V razstavo umetniškega društva pa bi gospoda Pagata ne privlekla dva električna vagona. Tam po vežah pred Šenklavžem je videl že dosti imenitnih pildkov; najbolj mu je ugajala podoba gozdnih živali, ki neso lovca k pogrebu. To je kupil za pet krajcarjev in obesil v svoj salon. Hali, hali, halo!
Gospa Pagatovka je vredna družica svojega moža. Ne hodi se sicer niti balincat niti marijanicat, vendar ima o umetnosti in slovstvu pravtako zdrave nazore kakor gospod soprog. Kadar dobi zastareli dnevnik v roke, gre najprej pogledat, kdo je kaj umrl ali se oženil, kar je večinoma vseeno.
Najbolj ljubi gospa Pagatovka divotne popise zadnjih trenutkov kakšnega slavnega morilca. Kako se naslaja njena nežna duša z natančnimi podatki o tem, kaj je hudodelnik jedel, pil, govoril in kadil, preden so ga obesili! Žalibog je takih opisov vse premalo za njeno žejo po lepi literaturi. V teh dolgočasnih presledkih si pomaga z brošurico o življenju in smrti talentiranega morilca Schenka. To prebira vedno iznova, kakor se vtapljajo drugi manj kočljivi duhovi vedno nanovo v svojega Homerja in Shakespeareja.
In vselej obžaluje gospa Pagatovka, da imenitni Schenk ni bil krvav Slovenec. »Res, res,« je njena prva in zadnja beseda, »mi Slovenci tako nimamo nič, s čimer bi se smeli postavljati pred svetom, in va-htamo krompir.«
Gospod Pagat ima nadobudnega sina. Mlademu gospodu pa nikakor ni ime Pagatelj, kakor je morebiti kakšen neumen bralec pričakoval, ampak ime mu je Pimprlimpim.
Gospod Pimprlimpim je bil par mesecev na Dunaju in se tam otresel nepotrebne navdušenosti in pretirane, opičje ljubezni do svojega naroda. Oče Pagat mu sicer ni mogel pošiljati Bog ve kakšne mesečne podpore, ker ga je dušil »narodni davek«. Zato je moral živeti Pimperlimpim večinoma ob konjskih zrezkih in pasjih safaladah, če je hotel vsaj vsako soboto nekoliko krokniti.
Pohvaliti pa je treba Pimprlimpima, da si večkrat izposodi kakšno novo slovensko knjigo.
Da, v svoji miznici hrani celo zbirko svojih lastnoročnih pesmi. Fant se je zaljubil v sedmi šoli. To je za tak talent malo pozno. Heine na primer je ljubil baje že s šestimi leti, če se njegovi životopisci grdo ne motijo, Goethe pa še prej, če sem si prav zapomnil. Mlečna ljubezen! Pimprlimpim pa je imel že vse zobe, ko so ga jele skeleti prej neznane srčne rane. Le zob modrosti še ni hotel na dan, pa ga Pimprlimpim ni pogrešal prav nič.
Bil je namreč nesrečno zaljubljen, česar bi prejkone ne bi pričakoval nihče. Tudi Pimprlimpim sam se je čudil svoji nesreči v ljubezni. Ostalo mu ni drugega, nego da je postal pesnik. Zakaj ustreliti se ni hotel. Ako hi bili pisali časniki: Samomor. Ustrelil se je gospod Pimprlimpim . . . motiv nesrečna ljubezen — bi se bralo to kaj imenitno. Toda Pimprlimpim je šel rajši v samoto in delal pesmi. Pokazal mi je samo eno, ki se je začenjala:
»Preljuba moja Franca,
Pod Gradom je Ljubljan'ca,
Pod Gradom teče rdeča kri,
In Pimprlimpim Ti lahko noč želi!«
Sredo in konec sem žalibog pozabil. Imenitna sta bila obadva, imenitnejša nego sam Pimprlimpim. Pozneje se je fant odpovedal posvetnemu veselju pesnikovanja. In vendar ni postal kritik.
Ne, nesrečni pesnik se ni skisal v kritiko. Samo po kavarnah, med dobrimi znanci, zabavlja različnim pisateljem slovenske krvi, Če jih ni zraven.
Tudi drugače se živo zanima za domači napredek, za domačo umetnost. Ta teden je bil eden prvih, ki si je dal snažiti čevlje pri enem pravkar diplomiranih ljubljanskih snažilcev obuvala na ulici. Kadar otvorijo v Ljubljani kako razstavo slik in umetnin, je nikdar ne zamudi obiskati, če dobi brezplačno vstopnico. Slovenski jezik pa je obogatil z marsikaterim krasnim izrazom, ki vpije na glas po svojem Pleteršniku; tako na priliko: unterfuzljati, ferker vzdigniti etc. etc.
Hčerka gospoda Pagata in gospe Pagatovke si zaradi svoje slovenske narodnosti domišljuje še manj kakor omenjeni trije njeni sorodniki. Bere in govori od vseh največ, pa, če le more, nemško. Vendar pozna Kersnika, Jurčiča in druge po imenu, nekatere celo po formatu njih izdaj. Nemškega jezika sicer ni zmožna popolnoma, vendar govori rajši nemški kakor slovenski, ker se boji, da bi je ne zamenjal kdo s kuharico. Navzlic vsemu temu ni odtujena svojemu narodu tako, da ne bi vzela Slovenca, če bi imel dobro službo. Mož je mož, klobasa pa klobasa, pravi gospod Pagat.
Preteklo sredo sem spoznal to častivredno obitelj.
Bilo je namreč ta dan ravno petindvajset let, odkar gospod Pagat ni bil kupil nobene slovenske knjige. Jubilar je sklenil obhajati to redko slavnost v ozkem krogu svoje obi telji. Iz prirojene neumosti pa je povabil tudi mene na večerjo. Jedli smo pečene golobčke in solato. Gospod Pagat je pojedel dva teh razupito nedolžnih ptičev in mernik zelenjave. Ginjena gospa Pagatovka mu je dala še eno »flugo« po vrhu. Mi smo pa gledali.